ZA TISTE, KI SI NE UPATE ZAČETI PISATI NA FORUM

[crni panter]

Pozdravljena Juliette,
hvala za tvoje sporocilo...se tudi meni zdi,da so stvari kar logicne  ampak trenutno je v meni se strah, zelja po resitvi pa nek odpor...no saj, zbezati...to pac znam...
ja, res se bom potrudila,da bi napraskala ta sredstva ,da bi si lahko privoscila skupino pri Sasi Kranjc...ravno sedaj bom poskusila z odpiranjem s.p ja in res upam,da mi uspe napraskat to kar rabim...
Prav imas, res porabim prevec energije za stvari ki niso pomembne...spet prebiram knjigo Peklenska gugalnica in v nekaterih opisih se tako zelo prepoznam....sanjarjenje, strah pred blizino, vlece me k moskim,ki so sami ranjeni, nedostopni..kr nekaj...strmim k popolnosti in vedno huje je..vedno je nekaj predcemer se skrivam in kar je vzrok zakaj me nekdo ne mara....tako ,da nekaj bo potrebno narediti...
zanimivo je,da ko sem prebirala forum sem naletela tudi na tvoje vpise in hmmm...se mi je zdelo,kot bi se zacutila v marsikaterem od njih...mogoce pa se se srecava na skupini in zakorakava nasproti zadovoljni, lepsi prihodnosti, ki naju caka....
vse dobro tudi tebi 

[ojjoj]

pozdravljena črni panter.vem,da te je izguba očeta zaznamovala,ker je tudi mene.jaz sem ga izgubila pri 20.ta grozni rak.z njim sem bila od dijagnoze do smrti.sama imam od takrat smrtni strah pred rakom.samo opazujem se in vsaka ranica,bulica je rak.tako sem bila na tleh,da sem  že 14 let na ad.ker mi ni usojeno,da se poberem,mi je lani po mesecu in pol od dijagnoze rak,umrl še moj zlati mož.kako se naj poberem,če ni konca.jokaj,veliko jokaj ,mi je rekel psihijater,in veliko govori o stvareh,ki te težilo.

[crni panter]

Pozdravljena,
hvala ti za sporocilo in obenem posiljam tak virtualen objem....res mi je zal za vse ,kar se ti je zgodilo....res je, tega raka je toliko...tudi jaz sem v kratkem casu izgubila dve ljubi mi osebi za njim....hudo je in ce sem se kaj naucila iz teh izkusenj je resnicno...jokaj ,jokaj,jokaj...jaz za ocetom nisem veliko jokala,ker mama ni mogla prenasat pogled na mojo zalost pa sem prenehala...sj jo razumem pa hkrati zamerim...ampak sedaj ji veckrat razlozim da bom jokala ce mi je hudo in naj me objame ali pa gre stran...jokala bom...
jok je ociscenje, sprosca to napetost...karkoli bom rekla bodo prazne besede ampak vzemi si cas...cas za zalovanje...tako pomembno in dragoceno je to...
glede strahu pred boleznijo..predobro razumem...samam sem zato koncala na zdravilih in sem res trpela...se vedno mam kdaj prebliske ampak manj...kaj pa vem...tudi smrti me je manj strah ampak ne vem ce je to ravno dobr znak, ker trenutno se tudi lajfa ne veselim prevec...
mogoce pa pomaga kaksna knjiga na to temo...zalovanje, smrt...malo obrne perspektivo?
drzim pesti in pazi nase

[ojjoj]

hvala za tolažilne besede.takole vidiš,da nisi edini,ki trpiš. življenje prinaša več bolečine kot veselja.hvala bogu za antidepresive.verjetno jih bom jedla,do konca svojih dni. pa nič zato.če se da pomagat.noben ne ve,da sem zjutraj pogoltnila dve male tabletke,da lažje vozim skozi dan.veliko sreče tudi tebi in si še kaj piševa.mirno noč

[Poni]

Draga Črna Panterka

Vem, kako je to, če imaš občutek, da si zamudila vse priložnosti in je zdaj prepozno za karkoli. Prekleto dobro vem. Ker sem že sam to doživel. Večkrat.

Moj oče je umrl, ko sem bil star devet let. Občutek imam, kot da je od njegove smrti ostala v meni nekaka luknja. Luknja v duši. Nevem, kako bi to drugače imenoval. Takrat na pogrebu nisem jokal. Ampak bil sem tako mrzel od znotraj. V meni je bil mraz, da me je zeblo do kosti. Res je bila tisto leto mrzla zima z veliko snega, pa vseeno.....

Hm, nevem, kako bi tole napisal, da ne bi zvenelo preveč trapasto. Ampak verujem vate. Verujem, da je nekje pot..... Prava pot....... Tako nekako.



                         Poni

[crni panter]

Hvala dragi Poni za prijazne besede...
Zal mi je ,da si tudi ti moral skozi to in to tako mlad...tocnovem, kako je to ,ko ne joces na pogrebu...tudi z mano je bilo tako...in hlad pa nekaksna otopelost..tezko je ampak potrebno je najti nacin,da bomo znali biti zadovoljni v zivljenju in ga ziveti tako,da k bo nas cas bomo sli na drugi svet mirni, brez obzalovanj...to si zelim....hvala ti in vse lepo zelim

[Sumatranka]

Lepo pozdravljeni,

stara sem 38 let in imam socialno fobijo. Začelo se je v osnovi šoli. Zadnje čase pa sem velikokrat tudi depresivna:( Vedno pa sem bila nežna in (preveč) občutljiva. Prijazna in dobra. V otroštvu nisem doživela velikih travm, verjetno pa mini travm ni bilo malo.

Forumu sem se pridružila, ker si želim stikov z ljudmi, ki imajo podobne težave.

Se beremo in hvala da se lahko pridružim:)

[Aslan]

Pozdravljena Sumatranka 
Ti zelim da med nami najdes prijetne sogovornike, sotrpine pa lahko v zivo srecas na skupini za samopomoc.

Nezne duse so posebne duse.
Senzibilne in zelo čuteče.
S pomocjo psihotetapije lahko pridobis na samozaupanju in se naucis postaviti meje s katerimi zascitis sebe a vseeno ostajas nezna in topla oseba.
 

[Sumatranka]

Res lepa hvala Aslan:) Pravzaprav sem to, da sem nežna oseba končno sprejela, čeprav me je včasih zelo motil komentar 'ti si bolj nežna in mirna'. Ne morem pa sprejeti svoje SF, pa mojega slabega spomina in slabe koncentracije Tako mi vsakič, ko mi kdo to očita, zarine nož v srce. Še en in dva komentarja in brez energije se vlečem do konca dneva. Ampak če bi se imela rada kljub slabemu spominu, me tak komentar ne bi prizadel ni tako?

Kako ste se naučili sprejeti sebe taki kot ste? Ko se imaš res rad celega, potem verjetno tudi SF ni več?

[Cvetlica]

Sumatranka 

Tudi jaz imam težave s spominom in me boli, ker ljudje mislijo, da delam to zanalašč ali ker mi je vseeno za njih in njihovo mnenje. Pa to ni res, ampak enostavno pozabim Je pa res, da se ne sekiram toliko glede tega, verjetno  ravno zato, ker ta del sebe kar dobro sprejemam
Jaz ti priporočam knjigo Lousie Hey Življenje je tvoje. Morda se pa lahko pridužiš skupini za samopomoč, da spoznaš sebi podobne ljudi.

Vse dobro.

[Poni]

Hojla Sumatranka

Jaz imam težave v družbi, da si nikakor ne morem zapomniti njihovih imen. Saj mi precej na začetku povejo svoja imena, ampak jaz si jih ne morem zapomniti, pa če se še tako trudim. Pa se ne sekiram zelo zaradi tega. Jim pač takoj povem in prosim za razumevanje, če bom morda sogovornika vsakih pet minut vprašal, kako mu je ime.

Torej moj nasvet bi bil: ne sekiraj se. Pospravi sekiro v predal. Ampak glede na to, da se jaz glede nekaterih drugih tem kar ne morem držati lastnega nasveta, je pač vprašjivo, če lahko sedaj drugim solim pamet.

Vsekakor nikar ne vrzi puške v koruzo. Še posebej, če morda sploh nimaš puške. Okoli tvoje hiše pa najbrž sploh ni nobenega spodobnega korunzega polja.


                         Poni

[Aslan]

Ne morem pa sprejeti svoje SF, pa mojega slabega spomina in slabe koncentracije

Kako ste se naučili sprejeti sebe taki kot ste? Ko se imaš res rad celega, potem verjetno tudi SF ni več?

Slab spomin in slaba koncentracija sta lahko posledica tesnobe in/ali zdravil antidepresivov.
Ko smo tesnobni je naš miselni fokus usmerjen "na nevarnost, ki nas skrbi" . hja je ironija, da na te strahove se pa lahko 105% fokusiramo ...

Naš odnos do sebe in do drugih se formira v otroštvu skozi naše prve odnose (ponavadi so to starši).
Takrat razvijemo občutek lastne vrednosti in se učimo kakšni lahko smo da smo sprejeti. Več ko je prepovedi, zapovedi in omejitev, bolj smo prepričani, da taki kot smo nismo OK.
In to (otroško) prepričanje nosimo s seboj tudi ko odrastemo ... nekdo ga na poti odraščanja preoblikuje in vidi da je vreden, nekdo pa nima priložnosti in ostane ujet v svoja zgodnja prepričanja o sebi.
Največkrat pa nam okolica (bližnji) ta prepričanja še utrjujejo (npr. partner, šef ...)...
in naša manjvrednost raste ... in vse bolj se umikamo od ljudi ...
 

[Sumatranka]

Čiv Čav,

saj glede tega, da si ne zapomnim imen se ne sekiram, ampak problem nastane, ko se v službi nekaterih stvari ne spomnim. Vse moram pogledati za nazaj, če me kdo kaj vpraša. V tej službi sem samo začasno, kako bom drugje funkcionirala? Tudi če sem popolnoma sproščena določene stvari pozabim. Ok, da ne govorim o tem kakšna nočna mora se mi zdi vključiti se nekoč v drug kolektiv..
Ok, puške v koruzo ne bom vrgla, zdaj sem začela z enimi vajami in pa nekaj za spomin jemljem:) Ko bom doživela pozitivne spremembe bom nasvete posredovala drugim sotrpinom:)

Kar se izboljšati ne da, pa se želim naučiti sprejeti...

Lep pozdravček vsem skupaj!!! Hvala za od odgovore!

[Maja22]

Mislim, da se me loteva nekaj čudnega. Skoz sem živčna, ne morem se umiriti, na mestu sploh ne zdržim. Kar naprej hitim od doma k sestri, od sestre domov, skratka nimam nobenega obstanka. Od te nervoze se lahko komu še kaj pripeti, ker se včasih sploh ne morem imeti pod nadzorom, kar me še posebej skrbi, kadar sem sama z nečaki, ker bi jih najraje kar pustila in stekla v gozd se sproščati. Od anksioznosti me kar trese, kot bi me tresla elektrika, tudi srce mi zaradi tega bije povsem neenakomerno. Neka čudna bolečina me stiska pri srcu. Ne veselim se prihodnosti, nobene stvari, kar opažajo tudi prijatelji, kar me zelo boli. Mislim, kako bom zadovoljna ko bom z njimi, vendar potem nekako to ni to, čeprav vem da mi pomenijo vse.  Z ničemer se ne ukvarjam, vse se mi zdi brez smisla. Najraje bi samo spala, da ne bi vedela, kako in kdo sem.

Kaj naj naredim?

[Regina]

Mislim, da se me loteva nekaj čudnega. Skoz sem živčna, ne morem se umiriti, na mestu sploh ne zdržim. Kar naprej hitim od doma k sestri, od sestre domov, skratka nimam nobenega obstanka. Od te nervoze se lahko komu še kaj pripeti, ker se včasih sploh ne morem imeti pod nadzorom, kar me še posebej skrbi, kadar sem sama z nečaki, ker bi jih najraje kar pustila in stekla v gozd se sproščati. Od anksioznosti me kar trese, kot bi me tresla elektrika, tudi srce mi zaradi tega bije povsem neenakomerno. Neka čudna bolečina me stiska pri srcu. Ne veselim se prihodnosti, nobene stvari, kar opažajo tudi prijatelji, kar me zelo boli. Mislim, kako bom zadovoljna ko bom z njimi, vendar potem nekako to ni to, čeprav vem da mi pomenijo vse.  Z ničemer se ne ukvarjam, vse se mi zdi brez smisla. Najraje bi samo spala, da ne bi vedela, kako in kdo sem.

Kaj naj naredim?

Maja 
si mogoče že poiskusila z športom? Pri meni je bil eden večjih znakov ankse in panike to, da nisem mogla biti pri miru.. telo mi je bilo polno adrenalina, lahko bi pretekla maraton pomoje! Če se ob takih občutkih odločiš iti ven, pa naj si bo since ali pa dež.. hitro hojo, tek, ali pa samo navaden sprehod, ti lahko pomaga. Znebila se boš nakopičene energije in bolj bistro razmišljala. Pa še razmigala se boš 

[Maja22]

ja, šport bi bil dobra izbira, dsa začnem kilometre nabirat s tekom, hojo, kolesarjenjem, plavanjem. Zaenkrat hodim samo na kratke sprehode. Bom si poiskala nekaj, kar mi bo najbolj ustrezalo.

[Cvetlica]

Z telovadbo res pokuriš odvečen adrenalin in je super način za odganjanje ankse/panike

[SofiaElisabeth]

Pozdravljeni.
Ja,  nova sem tukaj in se še "razgledujem". Kam sploh napisati moje težave. Upam, da je tukaj za začetek čisto v redu. Skratka .. Uh, sploh ne vem,kje na začnem. Osnova je težava s samozavestjo in samospoštovanjem in strahom, da nisem dovolj dobra. Za nič. Dvomim v svoje sposobnosti, svojo vrednost. Dolgo časa sem bila v razmerju, katerega sem komaj komaj končala, ker mi ni pustil oditi in leta sem prenašala njegovo poniževanje. Sedaj imam partnerja, ki je res pravi srček, jaz pa še vedno tavam v začaranem krogu. Strah me je, da me bo lepega dne zapustil zaradi lepše, uspešnejše ženske, da bom spet prevarana in analiziram vsak gib in besedo. Ves čas čutim nek nemir, tesnobo.. Vsak dan. V službi, doma, praktično povsod. Nisem sproščena, ne spim dobro. Slaba preteklost me duši in me nenehno spremlja.

[Poni]

Draga SofiaElisabeth

Strah, da nisi dovolj dobra, da nisi sploh za nič dovolj dobra? Ah, kako dobro poznam to. Saj sem sam tudi tak. Sploh nas je tukaj na tem forumu precej takih. Torej dobrodošla v klubu nesamozavestnih


                         Poni

[simonchy]

Zdravo SofiaElisabeth,
uf...kako vse tudi meni poznano - težave s samozavestjo, predvsem samospoštovanjem, strah, da nisem dovolj dobra itd.. 
Takole ko berem, vidim da si imela veliko poguma in moči, da si končala zvezo, in bravo za to!! Upam samo, da nisi naletela na podobno.
Je to tvoja prva "izpoved", si že kdaj bila pri psihiatru, psihologu, psihoterapevtu?? Zate in tudi za tvoj odnos s partnerjem se mi zdi ključno, da si poiščeš podporo - psihoterapevtsko - da poiščeš vzroke, vzorce in jih spremeniš v bolj zdrave (nisem dovolj dobra, se ne spoštujem, se nimam rada itd. - da bo vse to pozitivno)..

Vse dobro in lepo da si se oglasila med nami.