ZA TISTE, KI SI NE UPATE ZAČETI PISATI NA FORUM

[gogi]

SofiaElisabeth, jz sem v razmerju postala nesamostojna, nesamozavestna, nikoli nič prav. Razumem te še kako dobro. Šele zdaj, po toliko letih se počasi dvigujem, za odtenek sem "nazaj" kjer sem bila pred to vezo. Po mojem si se zelo dobro odločila, da si zbrala pogum in odšla iz življenja, ker si le padala.
In ker si pisala tudi na forum, sem mnenja da si naredila še en dober korak. 

[SofiaElisabeth]

Hvala za pozitivne misli    
Sedaj imam partnerja, ki je popolno nasprotje prejšnjega. Ravno zato potrebujem pomoč, ker bo drugače po moje odšel, ko ne bo mogel več mirno prenašati mojih "nesamozavestnih izpadov". Moram malo poguglati psihoterapevte v Ljubljani

[Emorya]

Pozdravček, še ena nova SF-jevka tukaj ... Kot da nas ni že preveč, kajne Pa še ne dolgo nazaj sem mislila, da sem edina na svetu s tako grozno-čudnimi problemi. Nisem sploh vedela, da je to bolezen in da ima celo ime. Veliko lažje mi je, ko vem, da nisem edina v tem. Mnogokrat sem se počutila tako samo in brezupno, čeprav med ljudmi. Pravzaprav so ljudje tisti, ki mi dajejo tak občutek. Šele ko sem sama, občutim tisto svobodo, zadiham kot treba in jaz postanem tista prava jaz. Ni lahko živeti s tem, ko veš, da moraš žal biti večino časa v življenju obkrožen z ljudmi, ti pa imaš v sebi takšne blokade. Po vrhu vsega pa se nikomur ne moreš zaupat, ker te ne bi razumeli ali se ti celo posmehovali. Probleme imam praktično z vsem, kar se tega tiče; telefonski klici, pogovarjanje z ljudmi, javni nastopi, pisanje ali štetje denarja pred drugimi ... ko sem bila mlajša, se niti v trgovino nisem upala sama. Pa trpljenje v šoli, joj koliko sem takrat prejokala. Koliko potenja, drgetanja, tresočega glasu, jecljanja, zmede, stresa, sramu, bojazni ... sem dala skozi in še vedno dajem. SF je tudi ogromna ovira pri iskanju službe. Seveda ljudje ne razumejo in mislijo, da si len ali pa zabit. Ni nam lahko, ne

[MorsVictrix]

Pozdravček, še ena nova SF-jevka tukaj ... Kot da nas ni že preveč, kajne Pa še ne dolgo nazaj sem mislila, da sem edina na svetu s tako grozno-čudnimi problemi. Nisem sploh vedela, da je to bolezen in da ima celo ime. Veliko lažje mi je, ko vem, da nisem edina v tem. Mnogokrat sem se počutila tako samo in brezupno, čeprav med ljudmi. Pravzaprav so ljudje tisti, ki mi dajejo tak občutek. Šele ko sem sama, občutim tisto svobodo, zadiham kot treba in jaz postanem tista prava jaz. Ni lahko živeti s tem, ko veš, da moraš žal biti večino časa v življenju obkrožen z ljudmi, ti pa imaš v sebi takšne blokade. Po vrhu vsega pa se nikomur ne moreš zaupat, ker te ne bi razumeli ali se ti celo posmehovali. Probleme imam praktično z vsem, kar se tega tiče; telefonski klici, pogovarjanje z ljudmi, javni nastopi, pisanje ali štetje denarja pred drugimi ... ko sem bila mlajša, se niti v trgovino nisem upala sama. Pa trpljenje v šoli, joj koliko sem takrat prejokala. Koliko potenja, drgetanja, tresočega glasu, jecljanja, zmede, stresa, sramu, bojazni ... sem dala skozi in še vedno dajem. SF je tudi ogromna ovira pri iskanju službe. Seveda ljudje ne razumejo in mislijo, da si len ali pa zabit. Ni nam lahko, ne

Zdravo. Lepo, da si tole delila z nami. Ne vem s katerega konca Slovenije si, ampak predlagam, da malo pogledaš če je v tvoji bližini kaka skupina DAM. Tam boš lepo sprejeta, če boš le zbrala pogum in prišla pogledat. Nadalje pa razmisli tudi o kaki psihoterapiji, če je slučajno še nimaš.

Lp 

[ami12]

Zdravo,sem nova članica foruma. Malce me je strah govoriti o svojih občutkih in mislih,saj sem doživela veliko obsojanja in pametovanja ter me nihče resno nejemlje ko se jim zaupam oziroma pravijo saj bo boljš te bo minilo,kar je daleč od tega    a se zavedam da moram spregovoriti o svojem stanju,ker  bom eksplodirala če bom vse tiščala v sebi,zato upam da sem na pravem mestu

[Poni]

Mijav, ami12

Itak, da te ne bo nihče obsojal. Saj mene tudi ne, pa kdaj napišem kaj res trčenega. Torej dobrodošla v klubu trčenih.

Tisti pa, ki menijo, da te bo itak minilo..... Pač nimajo pojma, kaj doživljaš....... Hočem reči, kaj se ti dogaja v življenju..... Ali nekaj takega.

Torej vsekakor si dobrodošla tukaj med samimi..... Hm, včasih smo veseli, včasih pa žalostni. Tako nekako.


                         Poni

[Ribica]

Ami12,
ti se kar razpiši. Temu ta forum služi. In sami takšni smo tukaj, ki se hodimo sem tolažit, ko nam je težko, zato te zagotovo nihče ne bo obsojal.
napiši še kaj.
Ribica

[ami12]

hvala vam za spodbudne besede moja zgodba se začne z rojstvom prve hčerkice, katera se je rodila z posebnimi potrebami kaj je bil kar velik šok a sem vse lepo sprejela, začelo se je z neprestanim strahom,jokom,premišljevanjem kako naj ji pomagam,krivim samo sebe,da nisem bolj poskrbela za sebe in za njo še v nosečnosti. Čez čas sem te občutke malo potlačila da sem lahko stopila korak naprej in se skupaj znjo začela boriti,učiti,dajati ji vso ljubezen sveta...nekaj časa je bilo ok samo sem ter tja se je zgodil izbruh panike in jeze. tako je bilo 5 let,nato sem rodila še eno deklico tokrat zdravo,in vse je bilo vredu do dveh mesecev po porodu,potem pa spet izbruhi joka in spraševanja kaj delam narobe,ali sem slaba mamica,nespečnost in utrujenost. Vse se je stopnjevalo do mislih o samomorih ( kar še vedno traja) prizadane me vsaka malenkost nor grd pogled sploh če mož povzdigne glas kar mi gre včasih pošteno na živce..iz tira me vržejo malenkosti,imam dneve ko nemorem odpreti oči pa se prisilim ker vem da me dva angelčka potrebujeta. In ravno zaradi njiju sem poiskala pomoč pri osebni zdravnici v upanju da dobim napotnico za psihologa,namesto trga sem dobila AD, 2 dni po jemanju me je zdravnica poklicala in povedala da z ščitnico nelaj ni vredu naj preneham z jemanjem da se mi vse to dogaja zaradi tega, češ bo boljše ko dobim hormone za ščitnico. Čez sem dala pregled in že dobre 2 meseca pijem tablete za ščitnico vmes se mi je zdelo da je spet use vredu pa sem se pošteno zmotila, spet se dogaja isto tokrat bolj intenzivno,bolj sem pod stresom slabše je ( vem da bi se morala izogibati stresu a ne gre sem že poskuaila) uteho najdem za enkrat samo še v ustvarjanju. no pa sem dala iz sebe

[Aslan]

Ami12 sočuten objem.
Lepo in pogumno je, da si z nami delila del svoje zgodbe.

Otrok s posebnimi potrebami zateva veliko pozornosti in ni se vedno lahko soočati z izzivi. Imeti 2 mala otroka je kar zalogaj, lahko se ti dogaja tudi poporodna depresija ... občutki nemoči, neustreznosti... in predvsem pomisli kako skrbiš ZASE? Si naspana, imaš kakovostno hrano, imaš nekaj časa na dan samo zase, da izstopiš iz vloge mame. Vse to botruje temu, da pridemo "do roba", ko enostavno ne zmoremo več. Ustavimo se šele ali ob duševnih motnjah ali pa ob fizični bolezni.

Pri paniki ali anxi je vedno prvo potrebno izločiti da ne gre za težave s ščitnico.
Če so pri tebi odkrili da imaš težave je prvo fajn res ščitnico poštimat.
Veliko se lahko regulira tudi z ustrezno prehrano in zavestnim nestresnim življenjem.
STRES nastane, ko vidimo, dogodke kot ogrožujoče, ko ne znamo rečt NE, ko mislimo, da ne bomo kos nalogam. Zato naj bo anti-stresni projekt povabilo v življenje "v ritmu sebe".
Tudi otrokom navkljub imaš pravico za čas zase, pravico za mir in oddih.
Mamice se pogosto izčrpavajo in izčrpavajo, saj jih v to vodi strah, da ne bodo dovolj dobre mame.
Tukaj ti lahko veliko pomaga psihoterapija, da se soočiš s tem, da si dovolj dobra, da popolne mame ni, da otrok potrebuje meje, da nismo neomejene ustrežljivke ... mogoče ti bodo v pomoč kakšne knjige Jasperja Juula.

Ti želim, da ustvarjaš naprej, da je to tisti delček kjer tvoje telo dobiva INPUT energije ...
To je tisti čas zase ... ko imaš tudi stik sama z seboj ... ko si samo ti ...
 

[Toja]

Ami...

Lepo ti je Aslan napisala in se popolnoma strinjam z njo...

Sama bi dodala to, da jemlješ zdravila za ščitnico šele dva meseca in stanje hormona se ti po vsej
verjetnosti še ni ustalilo...predlagam ti, da si daš ponovno pregledat TSH, da se ugotovi ali imaš
sploh pravilno dozo zdravil...ščitnica je ena taka potuhnjena zadeva, ki rabi precej časa, da se umiri in
začne delat tako kot mora.. znaki so zelo podobni stanju anksioznosti oziroma pojavljajo se takšna nihanja
kot jih opisuješ...verjemi mi, da vem o čem govorim, ker sem sama rabila kar nekaj časa,
da se mi je stanje umirilo...enkrat je bilo zdravila preveč, drugič premalo in ravno zato so nujni
večkratni pregledi TSH-ja...
Se pa uredi in potem se je tudi lažje upreti stresu oziroma izbruhom jeze...tudi utrujenost je del tega.

Želim ti vse dobro... vem, da ti bo uspelo, ker vidim, da si borka...

[ami12]

hvala Aslan in Toja za vse besede in nasvete  bom se potrudila vzeti malo več časa in skrbi za sebe, kar se tiče ščitnice imam pa v začetku avgusta kontrolni pregled a bom prosila osebno zdravnico da vseeno preveri še ščitnico ob jemanju krvi za druge preiskave. Sem pozabila omeniti da me je pred enim mesecem doletelo še napadi žolčnih kamnov, imela sem tri napade predno sem pristala na urgenci in si povzročam nepotrebne skrbi kako je to uplivalo na hčerkici ko so prišli z reševalnim vozilom po mene,zakaj sem pustila da se kaj takega zgodi  pa vem da nisem imela upliva na to a me kar naprej in naprej žre,sploh kako bosta "preživeli" tistih par dni ko bo operacija,kako bo naprej...ah saj vem da pretiravam a se ne znam umiriti se pa zavesam kaj si stem povzročam...bom upoštevala vse dane nasvete, poiskala psihoterapevta, uvedla si še kak pomirjajoč hobi ali kaj takega..

sem pa iskreno zelo vesela,da sem lahko delila svojo zgodbo in težave z osebami ki me razumejo   

[Aslan]

Ami12 otroci so vedno izpostavljeni tudi stresorjem in prav je tako. Na ta način razvijajo tudi svojo odpornost do stresorjev. Če so videle rešilca ni nič hudega - vse je v tem - kako ti dogodek interpretiraš. Razumeti morajo, da rešilec je POMOČ in ne DRAMA.

Glede ščitnice si lahko sama daš pregledat (večkrat) v privat laboratorijih.
Adrialab ali Biolab (Ljubljana), rezultati so takoj in cene niso predrage.
Pregledat daš TSH, T3 in T4.

Otročki bodo "preživeli" tudi tvojo odsotnost. Morda lažje kot ti.
Mame pogosto mislijo da so nepogrešljive, da samo one zmorejo dovolj dobro poskrbet za otroka. Ubistvu pa ustvarjajo s tem prenavezane otroke, ki jih je kasneje strah samostojnosti. ZAUPAj v življenje, da se vse zgodi z razlogom. Ko boš v bolnici se posveti SEBI in zaupaj, da se svet vrti naprej tudi brez tebe. Vem da se sliši malce kruto - a to je realnost.

Nauči se tehnik sproščanja, od dihanja s prepono trebušno, do vaj čuječnosti ipd...
Fokus naučit svoj um - da te "tvoje misli" ne odpeljejo v vrtinec strahov.

Stres je, ko ocenimo nek dogodek za ogrožujoč in ob tem sočasno odpišemo svoje sposobnosti za soočenje z njim. Ko premlevamo vse možne negativne scenarije se stresiramo.Naše misli pobezljajo in predvajajo same negativizme ... zato je pomembno postat nazaj gospodar svojega uma.

 

[Chantal]

Ami, pozdravček še od mene.  vse tole, kar si doživela z dvema malčicama je sigurno stresno in naporno, nič čudnega ni, če se telo začne upirat in ne zmore več...pa to pokaže na različne načine, morda tudi s ščitnico. Morda gre za kombinacijo vsega pri tebi, tako da jaz bi na tvojem mestu res najprej poskrbela za pravilno delovanje ščitnice (pravo dozo), naredi tako, kot ti svetujejo zgoraj. Aslan ti je zelo dobro vse opisala, svetovala. Šele če tudi potem ne bo ok, razmišljaj o AD in drugih oblikah pomoči.
Pri tebi je super, ker te ustvarjanje sprosti, ogromno je že to, da si našla svoj ventil. In res, vzami si čas zase, tudi kadar se ti zdi nemogoče, ker samo zadovoljna mama bo tudi punčkama dala vse kar rabita, otroci zelo čutijo, kako se mi počutimo (kar spomni se otroštva, jaz se ga kar dobro  , žal je bilo vsega, največ trenutkov, ko smo pred živčno in jezno mamo kar bežali, samo da ji nismo prišli pred oči...).
vsakič rečem, da kar piši, piši, meni je to ful pomagalo v krizah, ko ti samo eden napiše, da je bil v podobnem in ti da malo spodbude, je dosti lažje. Rabiš samo čas, da se stvari poštimajo, pa bo, zagotovo. Drži se 

[Soncy]

Pozdravljeni,

sem nova in moram nekje začet... skratka, začela sem raziskovati kaj se dogaja z mano, in prišla do tega... očitno sem si nekaj let, zakrivala oči, češ, ah pač služba, utrujenost... ah prepirčki, slaba volja... bo minilo... zdaj pa tako negativno razmišljanje ki se ne konča.. strah pred boleznijo, smrtjo... čutim tiščanje v prsih, cmok v grlu, kot bi se nekaj zataknilo in ne morem izkašljati.. srce razbija (povprečno 90-100 utripov/minuto..) zadnje 3 tedne pa sem še posebej iztirjena, ne znam se več sestaviti, nimam volje do ničesar... razen do 6 mesečnega sinčka, ki je moj priden sonček... Pri zdravnici sem bila, zaenkrat izvid za kri in TSH ok... omenila mi je tudi možno depresijo... in dejala, da če se mi bodo negativne misli še kar nadaljevale, naj se oglasim še 1x... ja.. in prav to bom storila.. ker takole in takšna ne morem živet..

[logpop]

poporodna depresija, ki ima ta namen, da ostajaš doma z otrokom, ker nimaš energije za kaj drugega, ne pa laufaš okoli in puščaš otroka samega, ker bi mu samota zelo škodila.

[Ribica]

no, no,  ta-le obrazložitev poporodne depresije pa je malo mimo in zagotovo ni v pomoč tisti, ki se z njo srečuje.

Svetujem ti, da greš ponovno k zdravnici. Če boš predolgo čakala, se stanje lahko še poslabša in bo težje prilesti spat nazaj na svetlo pa še dlje bo trajalo. Da boš lahko polno uživala v materinstvu - ker tako hitro mine to prvo leto...

Ribica

[Ribica]

... spet, ne spat....

[Lost]

Ljudje, ki zbolijo za depresijo so še vedno, bolj kot ne, stigmatizirani, ženske s poporodno depresijo še toliko bolj – zlasti ob splošnem prepričanju, da je materinstvo vendarle samo obdobje neskončne sreče, radosti in veselja."Pritiski podobe idealne matere so neverjetni. Ženske imajo redko par rok, ki bi jim priskočil na pomoč."

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=1287&Itemid=2

http://www.mamazofa.org/knjiznica/zima-v-srcu-ko-se-materinstvu-pridruzita-depresija-tesnoba-radost-pa-odide

[logpop]

no, no,  ta-le obrazložitev poporodne depresije pa je malo mimo in zagotovo ni v pomoč tisti, ki se z njo srečuje.

razlaga je možna, ne nujno pravilna.
vzgajanje otroka je nenaporno in dolgočasno delo, ki ne zahteva veliko energije ali hudega mentalnega napora. je bolj ponavljajoče enostavno delo. glavno je, da si čimveč z otrokom, da se lahko uči od tebe. kaj točno delaš ali govoriš pa ni važno. bo že pobral znake med vrsticami, kako funkcioniraš in te bo prekopiral. rahla poporodna depresija pomaga, da ti paše čepet doma v sobi (z otrokom) in da izgubiš zanimanje za bolj zanimive avanture.

ta teorija je v pomoč tistemu, ki mu veliko pomeni razumet stvari.

mislim pa da je hujša poporodna depresija že bolezen, ko se rahla depresijca napačno spremenila v major problem. cilj je doseč to, da starša umiri, da čepi doma. to pomeni, da se mora ukvarjat z otrokom kot glavno stvar, z ostalimi stvarmi pa kot sekundarno stvar. torej mora izgubit zanimanje za ostale stvari. to pa je definicija depresija. ampak to je težko zadet zato včasih telo (evolucija) zgreši in dobiš napako/bolezen poporodno depresijo.

[Soncy]

Ja, v bistvu men se res ne zdi z otrokom naporno, ker je res priden, spi ponoči... tudi ko je zdravnica omenila da gre lahko za depresijo, me je malo presenetla.. ampak bolj ko razglabljam, bolj mi je jasno... nimam volje do ničesar drugega, v stoje bi spala, kat dol me vleče.. nimam volje... trudim se da se spravim ven in grem peš, mi dobro dene.. ko pridem nazaj sem spet konc.. brez koncentracije... na konc pa razmišljam kaj sploh zdravnici povedat.. pač slabo se počutim? :/