ZA TISTE, KI SI NE UPATE ZAČETI PISATI NA FORUM

[Aslan]

Soncy poišči pomoč psihoterapije.
Razumevanje in spoznavanje sebe skozi pogovore.

Zdravila antidepresivi, naj bi bila šele opcija št.2, čeprav jih dandanes že splošni zdravniki na široko predpisujejo vsakemu, ki malo pojambra nad psihično stisko.

Otrok prinese veliko spremembno v življenje, postavni nas v novo vlogo (ki se je šele učimo), odpre se nov svet čustovanja (ki lahko prebuja tudi naše že davno potlačene občutke), srečamo se tudi z utrujenostjo, nemočjo, željo biti popoln straš itd...

Pomembno je, da poskrbiš zase, saj si le tako lahko otroku dovolj dobra mati.
Otrok telesno čuti mamo, očesni stik in izraz na materinem obrazu mu veliko sporočata o njem samem.
Takrat se začne graditi njegov "občutek sebe".

Problem pri mamah z (nezdravljeno) depresijo je ta, da se že mali otrok "nehote uči" animirat mamo, uči se biti "reševalec" in namesto, da bi bile njegove potrebe najbolj važne, postavi v ospredje tak otrok (nezavedno) potrebe mame. Recimo rata lahko tudi preveč priden, zelo prilagojen...ker neverbalno prepozna, da če "nima potreb", bo mami OK, bo nasmejana.

Tule imaš eno dobro pdf knjižico:
http://www.nijz.si/sites/www.nijz.si/files/publikacije-datoteke/zima_v_srcu_zalka_drglin_2_izdaja_2017.pdf

Sočuten objem,
 

[Soncy]

Včeraj sem bila pri zdravnici, napotila me je še na ORL, če pa bo to vredu je pa omenila da bi morda res poskusili z antidepresivi... ja pričakovala sem vseeno da bo rekla za psihoterapevta... res me je strah da ni še kaj drugega z zdravjem narobe..  :/

[Aslan]

Včeraj sem bila pri zdravnici, napotila me je še na ORL, če pa bo to vredu je pa omenila da bi morda res poskusili z antidepresivi... ja pričakovala sem vseeno da bo rekla za psihoterapevta... res me je strah da ni še kaj drugega z zdravjem narobe..  :/

Psihoterapija je večinoma samoplačniška - privat torej.
Psihoterapevti kot samostojni posamezniki niso del zdravstvenega sistema.
Imaš pa na tem področju že kar pester izbor in veliko najde Google.

Tako da imamo 3 različne poklice: psihiater, psiholog, psihoterapevt
Nekateri med njimi seveda lahko pokrivajo tudi 2 področji hkrati.

Soncy vse dobro 

[Soncy]

Evo, uspelo se mi je dogovoriti za 27. junija.. prvo srečanje s psihoterapevtko  napredek zame uf

[Soncy]

Bi mi kdo znal predlagati kakšno dobro knjigo na temo depresije ali pa anksioznosti?

[Toja]

Bi mi kdo znal predlagati kakšno dobro knjigo na temo depresije ali pa anksioznosti?

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=737&Itemid=99999999

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=558

[nora]

vzgajanje otroka je nenaporno in dolgočasno delo, ki ne zahteva veliko energije ali hudega mentalnega napora. je bolj ponavljajoče enostavno delo. glavno je, da si čimveč z otrokom, da se lahko uči od tebe. kaj točno delaš ali govoriš pa ni važno. bo že pobral znake med vrsticami, kako funkcioniraš in te bo prekopiral. rahla poporodna depresija pomaga, da ti paše čepet doma v sobi (z otrokom) in da izgubiš zanimanje za bolj zanimive avanture.

Tole je pa po mojem mnenju in izkušnjah mimo kot dežnik na sončen dan.

Vsem, ki se trudite s svojimi težavami pa pošiljam en sončen in topel pozdrav! Ami12, Sonchy pa en objem. Pa imejte se radi

[brixa]

Pozdravljeni,

Sem nova na forumu in še sama ne vem kje začeti. Vem, da imam že dolgo časa težave, moje mnenje je, da sem depresivna. Sem brez zdravil, zdravnica mi je dal napotnico za psihiatra, ker menim, da bi mi v prvi vrsti najbolj koristil pogovor ali da bi se vključila v kakšno skupino, kjer se to sprejema in razume. Nihče še ni zaznal moje težave, ker jo skrivam in nimam poguma, da bi se z nekom odkrito pogovorila. Prosim za kakšen nasvet, pomoč kje začeti ali povezati. 

Hvala in lp,

Brixa 

[Poni]

Pozdravljena, Brixa

Hm, jaz nisem nikak strokovnjak za to. Za povrh je zdaj poletje in večina članstva jo je zgleda odkurila nekam na potičnice. Tule gor je kar srhljivo malo prometa. Za povrh pa je Ljubljanska skupina za samomomoč zaprta do septembra. No ja, saj sploh nevem, če si iz ljubljane. Vseeno poskusi kar tu kaj napisati. Bom poskusil jaz kaj odgovoriti, če ne bo nobenega stručkota naokoli.

En prisrčen mijav ti pošilja

                         Poni

P.s.: Se mi je kar zdelo. Sem zdajle pogledal in vidim, da sem zdajle edini prijavljeni član.

[Dantalion]

Rabim reset. Dobesedno.

Pred dobrim desetletjem sem prav tu otresal puhlice in svoje nebuloze (kao nasvete ---> japajade) in se delal trdnega, klenega ter z ničemer premakljivega človeka, ki je "kao-čist-slučajn-ker-ma-en-bližnji-te-vrste-problemov" pristal na tem portalu. Saj v ozadju je res šlo za bližnjega, a se je ta zgodba k sreči ugodno razrešila (oz. je v teku, saj gre za permanenten proces). No, ta "trden, klen in z ničemer premakljiv človek" desetletje kasneje ugotavlja, da to sceno že od nekdaj fura predvsem sebi na škodo (škodoželjen pa res nisem in dvomim, da sem komu drugemu kaj slabega naredil). Pa ne samo pred zunanjim svetom, a-a. Pred vsemi, tudi sorodstvom, tako širšim kot ožjim. Prav nobeden, ampak res nobeden ne pozna pravega mene. Freak of nature, vem.

Kako je to možno? V današnjem svetu je vse tako presneto enostavno, da si ne morete misliti! Sploh pa, ker obstajajo tako krasna in poceni orodja – sarkazem, cinizem in stoičnost. Sem bil v družbi že tudi označen z nekim obče sprejetim rekom: "Hahaha, spet njegov cinizem, top shit!" Ja, v družbi zajebant (moj zafrkljiv cinizem, ki ga imajo vsi tako radi), pojava (fant mnogih talentov), malodane MC (tako zabavno je, ko je prisoten on)... Tako poceni, obenem pa tako učinkovita maska, ki deluje. Navznoter pa... A ni nek biblični izrek "krik vpijočega v puščavi"? No, tako nekako. Moj procesor deluje s takim taktom, da se mi čudno zdi, da se do sedaj še ni skuril. Lupine, trpežnejše od tikovine, ni še nihče predrl, zdrobil. Pa bi na nek način rad, da bi jo. Ampak to zame pomeni, da postanem v očeh drugega popolnoma odprt, ranljiv, kar pa pri meni absolutno nikoli ni prišlo v poštev. Jaz pa ranljiv? No "fakin" way! (<-- ja, kontradiktoren sem kot hudič)

V zadnjem času se sprašujem, od kod mi vse to? Zakaj sem tak? Potrebujem pomoč, ker samemu mi očitno ne bo uspelo najti odgovorov. In zdaj se vračam na začetek te fantastične pripovedke. Rabim reset. Dobesedno. Ker tako ne gre več naprej. Vse mi polzi iz rok. Sam sem. Pa bi rad presekal ta gordijski vozel, a ga ne znam (ali nočem?). Bolj aktivno sem pričel brskati po spletu o vsem, kar se tiče psihoterapije/analize... (Ja, če komu do tega trenutka še ni postalo jasno – pozno, ampak res zelo pozno (pa še vedno bolje kot nikoli) priznavam, da sem bolan in rabim pomoč). Zavedam se, da sem na pragu dolgotrajnega procesa, a sem to pripravljen sprejeti, če bom že na začetku začutil, da se stvar premika v pravo smer. Zato pa pišem sem, ker menim, da je tu vsaj nekdo, ki pozna nekoga, ki pozna nekoga... Ki ve za psihoterapevta, ki se ukvarja s podobnimi problemi, saj najbrž ni univerzalnega strokovnjaka (eni so specializirani za mladostnike, drugi za samopoškodovanja (in ne, nisem avtodestruktiven), spet tretji...) Skratka, res bi rad, da se ta moja situacija začne odvijati v neko bolj pozitivno smer...

Evo, pa je najbolj zunanja lupinica čebule odstranjena...

[thinkingmind]

Dantalion, pozdravljen.

To, da si priznaš, da potrebuješ pomoč in si jo tudi pripravljen sprejeti, je najpomembnejši korak na poti k spremembam. Glede psihoterapije se mi pa zdi, da je težko posploševati oziroma koga priporočati. Tu vse temelji na odnosu, ki ga s terapevtom vzpostaviš. Ne vem s katerega konca Slovenije si, jaz imam izkušnje le s Psihoterapevtskim centrom Maribor, ki so pozitivne.
Drugače se pa kar malce najdem v tvoji zgodbi, le da moja ''maska'' ni tako kakovostna  notranjost pa vsekakor preveč ranljiva.
Postopek je res dolgotrajen, dostikrat boleč, saj gre vedno za neka potlačena čustva, ki v procesu zdravljenja pridejo na dan. Ampak je nujno potreben, če želiš to pustiti za sabo.
Upam, da tudi ti te lupinice čimprej ter čimbolj uspešno odvržeš 

[Dantalion]

Hvala za tole. Odnos med terapevtom in klientom je tu pomoje res najpomembnejši, saj temelji na zaupanju. Po prebiranjih na spletu lahko do tistega "klika" pride šele po par obiskih, lahko pa tudi ne (sicer si ne predstavljam čisto, kako to gre). Drugače mi je pa všeč ta termin, ki te apriori ne označuje za pacienta, pač, nekoga, ki ga pozdravimo z arcnijami

Aha, saj jaz sem že sprejel dejstvo, da če se tega resno lotim, to ne bo stvar parih mesecev, ampak najbrž kar let...

Aja, sem pa Ljubljančan.

[Nives]

Pozdravljen Dantalion
Thinkingmind ti je ze zelo dobro odgovorila, tako da ni kaj dosti dodati. Odlicno je, da se zavedas situacije.. in hendikepov, ki ti jih ta prinasa. Gotovo imamo vsi teznje, da smo si tudi blizu z drugimi ljudmi in pristen jaz, je nek pogoj za to. Psihoterapevt ti bo pomagal postopoma sneti masko. Naucil se bos se kaksnih strategij, kako se zascititi in ene uravnilovke, koliko biti s kom odprt. Maska bo izgubljala vrednost zaradi zavedanja, da nam pristen jaz daje energijo in ustvarja bolj kvalitetne odnose. Te zadeve so ene osnovnih za terapevte skoraj vseh smeri, tako da ni specializantov samo za to. Imam nekaj kontaktov v Lj, vecinoma so geštalt psihoterapevtke. Same cudovite zrele zenske z izkusnjami, strokovnostjo in empatijo. Ce zelis, ti jih lahko posljem na ZS.
Good choice zate Vso sreco!

[Dantalion]

Iz srca hvala za razlago

Geštalt terapije niti ne poznam v podrobnostih. Pravzaprav nobene tehnike ne, edino psihodinamska mi je ostala v spominu kot postopek, ki naj bi te "do živega" olupil in te pretresel, resetiral - na tej bazi bi naj potem začel ponovno graditi ali pa vsaj krpati luknje razpadajočega se objekta. Seveda je pa pogoj dovzetnost klienta za to, njegova želja po spremembi. Pri tem se zavedam, da je čisto možno, da me tekom postopka čustveno sesuje, saj se zadeva nalaga že... desetletja. Kaj vem, kaj vse bom odkril novega o sebi

Tako nekako si jaz to razlagam pa lahko, da je zgrešeno...

Se pa priporočam za kak kontakt na ZS ja, hvala Nives.

[thinkingmind]

Dantalion,

jaz takrat, ko sem se odločala za psihoterapijo, tudi nisem bila čisto prepričana katera tehnika bi bila zame primerna. Zato sem kontaktirala zgoraj omenjeni psihoterapevtski center in bila povabljena na neke vrste uvodni razgovor. Tam sem v grobem opisala težave, pričakovanja glede terapije in na podlagi tega so mi priporočali ustrezno obliko. Hodim k terapevtki, s katero se zadev lotevama glede na moje potrebe. Začeli sva npr. z KVT (kognitivno-vedenjsko terapijo), ampak sva sčasoma, ko sva ugotovili, da veliko mojih težav izvira iz otroštva, odraščanja, vključili tudi razvojno-analitično. In tako preden začneva iskati rešitve za neki problem, prej pobrskava še po spominu, od kje so se ti vzorci vedenja pravzaprav vzeli. Osebno bi ti priporočala, da poiščeš nekoga, ki ni usmerjen samo na določeno tehniko psihoterapije, saj boš le tako vedel katera je prava zate. Ampak to so le moje izkušnje, odvisno je od problema s katerim se soočaš.

Lp

[Nives]

Ja, imas kar vredu predstavo o tem. Ni pa tako drasticno.  Kaksna nova spoznanja o sebi so rahlo boleca. Sploh, ker se navezujejo na odnose v primarni druzini. Seveda bos spoznal o sebi se kaksne druge zadeve, ki se jih doslej nisi zavedal. In seveda svoj pristni jaz ter kako ga vklopiti v odnose.
Rahlo bolece bo na case, vendar zelo zdravilno. Scasoma bos lazje dihal sam s seboj.
Ko bosta s terapevtom zgradila varen odnos, se bos postopoma prepuscal terapevtskemu procesu. In na predstave, kako naj bi nekaj izgledalo, lahko po drugi strani kar pozabis. Vse se dogaja sproti in spontano... ni nekaj kar lahko nadziras.
Zelo sem vesela, da se se nekdo odpravlja na pot osebne preobrazbe Pogum steje Veliko nas je, ki smo na sebi morali opraviti neprimerno vec.

Psihodinamska ali gestalt terapija, oboje je poglobljeno in primerno za to. Bistveno je, da si izberes terapevta, s katerim se dobro pocutis.
Posljem kontakte na ZS.

[ljubica]

Iz srca hvala za razlago

Geštalt terapije niti ne poznam v podrobnostih. Pravzaprav nobene tehnike ne, edino psihodinamska mi je ostala v spominu kot postopek, ki naj bi te "do živega" olupil in te pretresel, resetiral - na tej bazi bi naj potem začel ponovno graditi ali pa vsaj krpati luknje razpadajočega se objekta. Seveda je pa pogoj dovzetnost klienta za to, njegova želja po spremembi. Pri tem se zavedam, da je čisto možno, da me tekom postopka čustveno sesuje, saj se zadeva nalaga že... desetletja. Kaj vem, kaj vse bom odkril novega o sebi

Tako nekako si jaz to razlagam pa lahko, da je zgrešeno...

Se pa priporočam za kak kontakt na ZS ja, hvala Nives.

Ja, to imaš povsem prav. Terapija, ki te olupi, pretrese, resetira, obstaja. Morda samo ena moja misel, po tem "resetu" vidiš življenje še malo bolj realno, ne zmoreš več iluzij in dejstva, ki jih ne moreš spremeniti, vidiš še malo bolj jasno kot prej.
Dosti je odvisno tudi od starosti. Z leti postajamo po eni strani bolj stoični, po drugi strani pa nepremakljivi, saj imamo cel spekter življenskih piz.... že za seboj. Čedalje težje smo entuziastični, pa tudi življenska energija se močno spreminja.
Zato je krepka razlika med psihoterapijo pri npr. 20 ali pri 40.
Če želiš še kakšno mnenje, lahko vprašaš.

[Dantalion]

...
Zato je krepka razlika med psihoterapijo pri npr. 20 ali pri 40.
...

Oh, kako se zavedam tega in se mi zdi kar malce tragikomično - venomer se ponavlja ta vzorec odzivov na psihoterapije v smislu "edino žal mi je, da tega nisem storil/-a že prej".

Če je pa tako fajn tolči se po prsih in si prigovarjati: "Saj jaz sem pa ja dec! Jaz zmorem!"

Da presekam zdaj to moje motoviljenje: enemu izmed kontaktov iz ZS (še 1x hvala) sem spustil email z vsebino mojega prvega posta. Bi moralo zadostovati za krasen prvi vtis.

[Nives]

Ljubica, ja.. res je. Sem se spomnila se na tisti padec iluzij o sebi, ko je maska razpadla Ampak tako pac mora biti. Ce delas na eni zadevi, hvalabogu vsaj kje, lahko vplivas se na nekaj drugih, kar je super.
Osebno ne vidim, da bi bila terapija pri 40 ali pa pri 50 letih, v koncni fazi spet toliko tezja rec. Ravno sem bila stara 43 let in terapevtski proces mi se vedno tece. Za nazaj se spremeniti ne da nic. Za naprej pa kar kaj.
Super, da si tako angaziran za to zadevo in si se ze lotil stikov. Vesela sem, da bo se en clovek postopoma prisel k pristnemu sebi.  In ti cestitam, ker si kot moski s tem v manjsini
Seveda, da bos zmogel. Navsezadnje nisi od vceraj in si verjetno ze dal kaj skozi.

[Dantalion]

Hehe, kako mamljiva je ta reč "Kako bi bilo, če bi..."

Pa si s tem nikoli nisem delal preglavic, vsaj dolgoročno ne. Saj včasih te prime pa razmišljaš o nekem trenutku, a takoj nato prekineš ta cikel. Vsaj jaz ga. (aja, s tem predhodnim pisanjem sem se navezoval na stavek predhodnice, da se za nazaj ne da ničesar storiti)

Glede na to, da sem tu dosti dobil (več, kot si mislite), bom, če bo zadeva speljala, rade volje delil vtise, misli... To je najmanj, kar lahko storim.