Nisem sicer prebrala vseh postov, ker jih je preveč
vendar dvomim, da mene kdo prekaša v fizičnih motnjah, ki gredo takole:
- mami mi je povedala, da sem že kot mala deklica, komaj sem spregovorila, vsak večer, ko je bilo treba zaspati, tulila, da me grozno bolijo noge, vlačili so me okoli po zdravnikih, ki niso odkrili nič in so prišli do zaključka, da to počnem, ker nočem spati. No, kasneje je postalo očitno, da to ni bil noben blef, grozne bolečine v nogah so se nadaljevale do nekje konca pubertete, potem pa so izzvenele. Ker pa sem že od rojstva tulila cele noči in baje nisem sploh nič spala, sklepam, da sem imela te bolečine že od rojstva, vem pa ne
- ko sem bila stara kakih 5 let, sem bla nekaj mesecev hudo depresivna, vsak dan v vrtcu sem jokala po cel dan skupaj, bila sem neskončno žalostna, nič nisem govorila, samo solze so mi tekle in ves čas sem mislila na mami in kako jo imam rada in kako bi rada bila v tem trenutku z njo. Teh občutkov se še danes tako intenzivno spomnim, ko da so se dogajali včeraj
- že od malega dalje sem imela grozne uzbruhe jeze, ki jih nihče ni mogel krotiti in te izbruhe jeze sem spravila pod kontrole šele kakih 5 let nazaj, od takrat se je to zgodilo samo še parktat na leto
- v času osnovne šole sem imela pogoste napade tesnobe (to vem danes, takrat nisem imela pojma, kaj to je) in sicer to je zgledalo tako, da mi je nenadoma začelo rahlo zveneti v ušesih, okoli mene pa gluha tišina, ostalih zvokov iz okolice sploh nisem slišala, kot da bi se prestavila v neko drugo dimenzijo, ki s tem svetom sploh nima veze, vse to pa je bilo povezano z nekim neopisljivo slabim psihičnim občutkom, to je trajalo nekaj minut
- od nekdaj, definitivno pa od osnovne šole dalje, de mi je pogosto dogajalo, da mi je odpovedala desna dlan oz. prsti in nisem mogla prijeti svinčnika in to je lahko trajalo zelo dolgo, enkrat se mi je zgodilo, da je trajalo celo šolsko uro, ko smo pisali kontrolko in me je tovarišica grozno napadla, da blefiram, ker očitno ne vem odgovorov, kar je bilo smešno, glede na to, da sem bila briljantna učenka in je bila 5 najnižja ocena pri vseh predmetih. To odpovedovanje prstov je ostalo do današnjih dni, praktično vedno takoj zjutraj, ko se zbudim, kasneje čez dan pa redko, zelo pogosto pa kadar sem se čemu zelo smejala, recimo kakemu smešnemu videu ali podobno, ko ti prav solze tečejo, takrat so prsti vedno šli k vragu
- od zgodnjih let, ne spomnim se točno, kdaj se je začelo, definitivno pa je bilo to v višjih razredih osnovne šole, me je nenadoma začelo strašno muditi na lulanje in to čisto znenada, ne da bi prej sploh čutila, da imam poln mehur ali kaj podobnega in napad je bil tako hud, da me je prikoval na mesto, morala sem prekrižati noge, oči so mi od napora padle iz jamic in nekaj minut sem morala tako stati na mestu, da so me vsi čudno gledali, druga možnost pa je bila, da hodim naprej in se polulam, včasih mi je tudi malo ušlo, to traja vse do današnjih dni, s tem, da se je v zadnjem letu močno poslabšalo, je pa vedno bilo mnogo huje po ovulaciji in pred menstruacijo
- po ovulaciji in pred menstruacijo se fizično spremenim in sicer zjutraj se zbujam grozno otečena po celem telesu, obraz je grozno zabuhel, natečene so oči, nos, lica, ustnice, roke, prsti na rokah so knedli, enako z nogami, sicer sem zelo vitka, vendar v teh dnevih ne morem niti niti škornjev zapeti oziroma dušo spustim, ko se matram tisto zadrgo povleči gor. Čez dan oteklina precej splahni, vendar je ves čas prisotna. Nekaj dni po mestruaciji se zopet povrnem v normalno stanje
- zadnjih kakih 10 let se mi je začelo dogajati, da en dan pred menstruacijo ne vidim jasno in sicer ne megleno, pač pa nimam fokusa, kot da bi bila grozno pijana in vidim cesto dvojno, to je samo med vožnjo, predvidevam da zaradi hitrosti, če sem pri miru ali hodim tega ne opazim. Ko se je to prvič zgodilo, sem na dolgi, popolnoma ravni cesti dvakrat zapeljala na pločnik, potem pa sem hitrost zmanjšala na hitrost 80 letnega slepega starčka, da so bili vsi besni za mano. Kar je sploh hudič, ker imam tako službo, da sem veliko na cesti in nekako ne morem na bolniško vsakič pred menstruacijo
- že kar nekaj let me obvezno vsakič pred menstruacijo grozno boli glava, zadnjih nekaj let pa so ti glavoboli postali zelo pogosti, včasih tudi nekajkrat na teden in lahko sem počela kar koli, zaspala čez dan, prespala celo noč, nikoli niso prenehali sami od sebe, dokler nisem vzela tablet
- utripanje kao živcev ali ne vem česa je bila stalnica, včasih bolj pogosta, včasih redkejša, na obrazu ali na ostalih delih telesa
- v trenutkih velike žalosti me je strašno bolelo levo zapestje in to tako hudo, da sem moralo roko dobesedno "crkljati" z desno roko, pritisnila sem si jo ob telo in jo držala, bolečina pa je rezala skozi zapestje
- že dvajset let imam tega in onega in tretjega raka
- hudo socialno fobijo, ki se razlikuje od klasične, namreč imam jo v določenih situacijah in takrat ponavadi odreagiram z izbruhom in naredim sceno v javnosti in potem sem, jasno in logično, tista blesava in nora baba. To sem rešila tako, da se preprosto že nekaj let ne udeležujem nobenih srečanj in zabav in prireditev, pač pa se družim samo z nekaj redkimi ljudmi, s katerimi se počutim dobro
- zadnjih nekaj let mi med spanjem tečejo velike količine sline iz ust, cele poplave naredim, čista groza. Stara sem 41 let in sem to pripisala EMŠOtu, ravno tako sem bila prepričana, da imam inkontinenco, ker so bili ti napadi lulanja tako hudi in pogosti in je bil to kar šok, da se mi to dogaja pri tako malo letih. Sploh, ker sem sicer zelo zdrava in močna, nimam niti prehladov, niti enkrat še nisem bila na bolniški, sem pa v mladostnih letih večkrat na leto ostalo brez glasu oz. sem bila tako hripava, da sem lahko samo šepetala, ni pa bilo za to nobenega fizičnega razloga
- ko sem bila stara 24 let, sem en mesec hodila na fitnes in se mi je popolnoma sesul hormonski sistem, tako da sem bila eno leto na hormonski terapiji, zredila sem se na 70 kil pri višini 162cm, trajalo je 6 let, da se mi je ponovno vzpostavil in da sem shujšala nazaj. Pred tem sem se zredila na začetku pubertete in po koncu shujšala. Pri trinajstih letih mi je naenkrat nastalo cel kup strij po stegnih, čeprav se nisem popolnoma nič zredila, bila sem že od malega zelo suha, je zdravnica rekla, da zaradi hormonov. Pri dvajsetih sem 3 mesece jemala kontracepcijske tablete in sem dobesedno čez noč ratala močno dlakava in to je ostalo do današnjih dni (no, okoli ne hodim kot medved, ker se redno depiliram, tako da je to še najmanj moteče
), pri tem pa so vsi ostali članimoje družine skorajda brez dlak in do kontracepcijskih tablet je bilo tako tudi z mano. Več kot očitno je, da imam zelo nestabilen hormonski sistem, ki mi uničuje celo telo
- pred petimi leti se mi je pojavil ogromen pigmentni madež (malasma) na čelu, ki je izginil po petih letih, pred dvemi leti pa se mi je pojavil nad zgornjo ustnico. Sem šla k dermatologu in mi je razložil, da to povzročajo hormoni in da naj najprej ugotovim, kaj mi povzroča hormonsko neravnovesje, šele potem grem lahko na odstranjevanje tega madeža, sicer mi ga bodo odstranili, vendar se bo takoj zopet pojavil nazaj, skratka, zdravljenje malasme je neučinkovito, če prej ne ugotoviš, kaj ti ga povzroča. Po nekaj mesecih jemanja ADjev je začel vidno bledeti
- lani poleti sem začela imeti težave z dihanjem, bila sem vedno bolj zadihana, enega stavka nisem mogla povedati normalno, ker sem lovila sapo, to se je potem stopnjevalo do prvega paničnega napada konec avgusta, bila sem na avtocesti, ko me je naenkrat udarilo: občutek srčnega infarkta in možganske kapi naenkrat, leva roka vsa mravljinčasta in kot da mi je v roki slabo (kot ti je slabo v želodcu, čeprav to zveni zelo nesmiselno), nek čuden pritisk v glavi in grozna slabost. Nisem vedela kaj naj naredim, ker sem bila na poti na sestanek, nekako sem prišla ne sestanek in ga preživela, od tistega trenutka dalje sem le s težavo dihala, dobesedno dušila sem se tri dni, ponoči sem se zbujala zaradi dušenja, v pljuča dobesedno nisem mogla sprejeti zraka, kot da je neka prepreka na začetku pljuč, če pa sem že vdihnila, pa je prišel zrak samo v zgornji del pljuč. Seveda sem imela plučnega raka, pa še kadilka sem
Po treh dnevih se je to končalo in potem dva meseca nič, kot da nikoli nič ni bilo, dihanje normalno
- kmalu po koncu težav z dihanjem mi je začelo nabijati v levem ušesu, kot da mi utripa živc in to non stop, vsak dan, 24 ur, zelo naglas, sem recimo poslušala glasbo in imela slušalke na ušesih in sem bolj slišala to nabijanje kot glasbo. Sem šla k zdravniku, ker sem bila že čisto psihično preč pa je samo skomignila z rameni in rekla, da ne ve kaj je to, da je z mojih ušesom vse ok
- novembra pa so se zopet začele hude težave z dihanjem, tokrat brez paničnega napada (tega sem imela samo enkrat, takrat v avtu) in takrat sem bila ravno na dopustu na Karibih, brez možnosti, da se spravim k zdravniku, vožnjo z letalom sem komaj preživela, nekaj ur vožnje z avtom je bila cela panika, potem pa na urgenco in vse ok, rabim psihiatra.
Šla k psihiatru, dobila asentro, težave z dihanjem so se še poslabšale, dihalna stiska je bila tako huda, da sem hotela umreti - nisem imela samomorilnih misli v smislu, da nočem več živeti ali kaj takega, vendar je bila dihalna stiska tako huda, da fizično nisem več zmogla preživeti niti ene sekunde - in te težave z dihanjem so bile zopet 24 ur, vsak dan, pet tednov, dokler nisem končno normalno zadihala.
Hkrati z odpravo težav z dihanjem pa so izginile tudi ostale zgoraj opisane težave, za katere se mi ni niti sanjalo, da imajo kaj veze s seratoninom, to je, napadi lulanja, ki so bili moja stalnica praktično celo življenje, so izginili brez sledu, cedenje sline iz ust med spanjem je izginilo, spustim ne več niti kapljice, zatečenost celega telesa v obdobju dva tedna pred mestruacijo, "pijan" vid en dan pred mestruacijo, glavoboli, nabijanje v levem ušesu, odpovedovanje prstov na desni roki. Za vse to sem mislila, da je to pač del mene, moj organizem in sem se s tem sprijaznila, mi je šlo na živce, vendar sem s tem živela. Potem pa se mi je odprl čisto nov svet, vse je zginilo brez sledu, sem od veselja padla v šok
In šele sedaj, z lastnim raziskovanjem in s pogovorom s psihiatrom, ki se mi res posveča, najbrž zato, ker se tudi osebno poznamo, sem ugotovila, da je seratonin glavni krivec za cel kup problemov, tudi za hormonske probleme, ker ima velik vpliv tudi na ostale hormone, že pred časom so npr. raziskovalci odkrili, da je taka huda oblika PMSja, kot ga imam jaz, posledica seratoninskega neravnovesja in je zdravljenje s sertralinom pokazalo izjemne rezultate, v nekaterih razvitih državah pa je to tudi že priznano kot uradna bolezen.
Nisem pa imela tistih klasičnih problemov, kot jih ima večina, se pravi anksioze, paničnih napadov (razen enega), slabe samopodobe, problemov s samozavestjo, utrujenost, nezmožnost opravljanja raznoraznih del, občutka nemoči, psihične stiske itd. Sem zelo samozavestna, uspešna pri delu, visoko učinkovita, poslovno sem spoštovana, ni mi nerodno v nobeni situaciji (razen zgoraj opisane socialne fobije, ki pa se ni nikdar zgodila v nobeni situaciji pri poslu, vedno samo v privatnem življenju). In ker mi ni moglo udariti na psiho, mi je očitno ves čas tolklo na fizično telo in z leti se je samo stopnjevalo. In zato sem pomoč poiskala šele sedaj, čepraj je več kot očitno, da sem imela hude probleme že od ranega otroštva dalje (ok, v zgodnjem otroštvu mi je tolklo na psiho, vendar je to potem prenehalo, ker sem zrastla v zelo samozavestno osebo) in očitno je tudi to, da gre pri meni za kemično neravnovesje v možganih, s katerim sem se zgleda rodila, zaradi česar mi ne more pomagati nobena psihoterapija in to mi je razložil že tudi psihiater. Ja, meni se ni sanjalo, da je z mano kaj narobe, ker preprosto nisem imela s psiho nobenih problemov, niti črnogledih misli, skratka nič. In ko takole pomislim, še dobro, da se je začelo tole sranje z dihanjem, ker sicer ne vem do česa bi pripeljalo v prihodnosti.
Ne vem če ima to kako vezo, vendar imam zelo visok IQ, morda je tudi to razlog, da nisem imela psihičnih problemov, ker sem s svojim razumom spontano razreševala psihične probleme oz. že v štartu preprečila, da bi do njih sploh prišlo. Nasploh sem zelo razumski človek, sicer z močnimi čustvi, vendar pa sem odličitve vedno sprejemala z razumom in nikoli s čustvi, prav tako nisem nikoli imela problemov s sprejemanjem kakršnihkoli odločitev, tudi recimo s končanjem boleče in travmatične veze, pa čeprav sem osebo zelo ljubila in me je razhod zelo prizadel, vendar sem kljub temu brez problema, brez kakršnihkoli delanja traum odkorakala iz zveze in se nikdar več vrnila, niti se javljala na telefon, niti pisala sms-ov in podobno.
Upam, da se bo komu dalo prebrati vse te litanije in čakam, če me bo kdo prekosil s svojimi problemi
