|
bacardidiaz
gost
|
 |
« Odgovori #300 dne:: petek, 18. december 2009 ura: 11:11 » |
|
Bacardi, poizkusi udejaniti te besede, ki si jih včeraj napisal v temi o smislu življenja: živi zdaj in živi tukaj ter sprejmi vse, kar ti življenje ponuja. To si napisal ti in meni je bilo všeč. Pa da ne bo pomote, jaz razumem tudi to, da človek kdaj misli, da ne zmore, vendar to samo misli. Če misliš, da ti bo lažje, napiši, kaj konkretno te teži. Hmm, kaj pa če ti nič več ne ponuja? Ravno včeraj sem se srečal s tem, da mi nič noče dati. Mater, že 45 let si moram vse na silo vzeti. Se jebat po tem svetu, pa zakaj. Moja dva, zaradi katerih živim, predvsem je to sin, me že cel teden nista poklicala. Sem naredil test. Imaš moža, ki se cel teden ne javi, pa te boli moški spolni organ. Kaj pa, če je v bolnišnici, ali pa so ga zajeli ugrabitelji.  Ne, moja žena misli, da se kurbam naokrog. Res sem faca in frajer.
|
|
|
|
|
Prijavljen
|
|
|
|
|
trzinka
|
 |
« Odgovori #301 dne:: petek, 18. december 2009 ura: 15:20 » |
|
Ej, Bacardi, pa zarad tega že ni vredno mislt na najslabš. Kolkrat sem se že jaz skregala z mojim možem, pa me tudi ni poklical, pa še starši so me znerviral, pa v službi sem si živce natrgala, še čudno, da sploh diham, da še lezem in da imam toliko volje v sebi. Nihče, ampak res nihče ni vreden, da se daješ v nič, da misliš na temne stvari. Pomemben si ti.  Pa še nekaj, tko fejst dečko si, da si greha vreden.
|
|
|
|
|
Prijavljen
|
|
|
|
|
martinca
gost
|
 |
« Odgovori #302 dne:: petek, 18. december 2009 ura: 17:00 » |
|
Enim pomaga pri preprečitvi tega dejanja tolažba drugih ljudi. Enim pa samo lastna zavestna, razumska odločitev ZA ŽIVLJENJE, brez čustev al kakršnihkoli vrednotenj.
|
|
|
|
|
Prijavljen
|
|
|
|
|
krasendan
gost
|
 |
« Odgovori #303 dne:: petek, 18. december 2009 ura: 18:37 » |
|
Enim pomaga pri preprečitvi tega dejanja tolažba drugih ljudi. Enim pa samo lastna zavestna, razumska odločitev ZA ŽIVLJENJE, brez čustev al kakršnihkoli vrednotenj.
and the point is?
|
|
|
|
|
Prijavljen
|
|
|
|
|
Slavka
|
 |
« Odgovori #304 dne:: petek, 18. december 2009 ura: 18:50 » |
|
Bacardi, ta "veseli" december nas vse malo stisne....samske, vezane...vsi okoli nas so nekako evforični, pa se sprašujemo kaj delamo narobe, da nas tako stiska okrog srca...tudi jaz sem taka. Pa bo prišel januar, pa februar, pa pomlad in bo narava zaživela in mi z njo! Pošiljam ti objem 
|
|
|
|
|
Prijavljen
|
"Per aspera ad astra"
|
|
|
|
Gigli
|
 |
« Odgovori #305 dne:: petek, 18. december 2009 ura: 18:58 » |
|
Slavka, se podpišem pod tvoj post  lp, gigli
|
|
|
|
|
Prijavljen
|
|
|
|
|
martinca
gost
|
 |
« Odgovori #306 dne:: petek, 18. december 2009 ura: 19:10 » |
|
and the point is?
Hočem reči, da če nič ne pomaga v smeri najdenja smisla in je misel stalno globoko nekje prisotna, ne glede na trenutno življenjsko stanje, da še vedno pomaga zavestna, čisto brez-čustvena odločitev za življenje in ne za smrt. Če se ti zdi vseeno, a si ali te ni, svojih dejanj ne rabiš prilagajat glede na trenutno počutje, mišljenje ali čustveno stanje, ampak je lahko ta zavestna odločitev nad njimi vsemi, ne glede na naravo teh misli glede življenja in smrti... Zavestna odločitev ZA življenje ne glede na vse in vsemu navkljub živiš, to je point.
|
|
|
|
« Zadnje urejanje: petek, 18. december 2009 ura: 19:36 od martinca »
|
Prijavljen
|
|
|
|
|
Janja
|
 |
« Odgovori #307 dne:: sobota, 19. december 2009 ura: 13:20 » |
|
Hmm, kaj pa če ti nič več ne ponuja? Ravno včeraj sem se srečal s tem, da mi nič noče dati. Mater, že 45 let si moram vse na silo vzeti. Se jebat po tem svetu, pa zakaj. Jaz imam včasih občutek, da je nekaterim vse k "riti" prinešeno, nekateri pa se že vse življenje samo trudimo in trudimo... Pa vendar je to samo občutek, ker jaz za druge ne morem vedeti, tako kot tudi drugi zame ne morejo vedeti. Že v neki drugi temi sem napisala, da drugi zame mislijo, da živim sanjsko življenje, v bistvu pa samo jaz vem, kakšne bitke bijem, čeprav o tem ne govorim in ne pišem. To je bistvo Bacardi, da ne ti ne jaz ne veva za tuje bitke in misliva, da sva samo midva v "govnu". Pa ni tako... Ko bo s tabo spet malo bolje, potem boš spet zagledal smisel in vedel boš, da je vredno živeti, če ne zaradi drugega, zaradi sina.  Pa še nekaj, tko fejst dečko si, da si greha vreden. Punce toliko pišejo o tebi in tvojih čevljih, jaz pa še sedaj ne vem, kdo si. Pa saj tudi ti najbrž ne veš, kdo sem jaz, čeprav sva bila oba prisotna na zabavi.  Drži se! 
|
|
|
|
|
Prijavljen
|
|
|
|
|
trzinka
|
 |
« Odgovori #308 dne:: sobota, 19. december 2009 ura: 14:58 » |
|
Bacardi  , si bolje?
|
|
|
|
|
Prijavljen
|
|
|
|
|
|
|
mina
|
 |
« Odgovori #310 dne:: sobota, 19. december 2009 ura: 18:47 » |
|
temne misli, samomor; ste kdaj poskusili...razmišljali o tem...
Seveda. Ravno danes. Da si bom natočil vodo v kad in si prerezal žile. Sem pa pozabil, na kateri roki moraš to narediti. Levi ali desni? Bacardi, obuj sexy čevlje, pa pridi na Obalo...Bova šla na kuhano vino in gledala v zasnežene barke. Hudiča, sem jaz tudi tako  zadnje čase. Potolaži se, je december.
|
|
|
|
|
Prijavljen
|
If you are depressed, you are living in the past.
|
|
|
jona
Aktiven član/ica

Odsotni
Prispevki: 87
|
 |
« Odgovori #311 dne:: nedelja, 20. december 2009 ura: 16:19 » |
|
Pozdravljeni! hudo je, tale praznični december me vedno ubija. jaz sem dosegla že vse, kar sem si zadala. že več let nimam nobenega cilja več. trgovine so polne, ljudje pa brez denarja?   vsi tako brezglavo kupujejo z velikimi minusi. jaz si pa tako želim miru v sebi in notranje sreče. Zakaj sem vedno sama za to?
|
|
|
|
|
Prijavljen
|
|
|
|
Aslan
Global Moderator
Heroj
   
Odsotni
Spol: 
Prispevki: 7.893
Kraljestvu našega življenja vladamo mi sami.
|
 |
« Odgovori #312 dne:: nedelja, 20. december 2009 ura: 18:36 » |
|
Moja dva, zaradi katerih živim, predvsem je to sin, me že cel teden nista poklicala. Sem naredil test. Imaš moža, ki se cel teden ne javi, pa te boli moški spolni organ. Kaj pa, če je v bolnišnici, ali pa so ga zajeli ugrabitelji.  Ne, moja žena misli, da se kurbam naokrog. Res sem faca in frajer. Bacardi ...moja zgodba je obrnjena situacija: (mogoče v razmisek) ...moj mož se večinoma ni javil kdaj pride domov...pač ga ni bilo...v začetku sem jokala, potoki solz, črnih misli.....trpela, klicarila (ni dvignil), sms, tudi nekajkrat klicala policijo če se je zgodila nesreča (ker ga recimo ob 02.00 še ni bilo domov) ... KO JE PRIŠEL je bil njegov najpogostejši odgovor na moje vprašanje kje je bil: "ni kaj povedat"... (danes ne vem kako sem to zmogla prenašat tolko let).Torej iz enga dreka sem padla v drugega (iz skrbi kje je (srečna k je prišel domov)- v nezaupanje in dvom(zakaj mi skriva, laže)) ... na koncu sem dojela, da če NISEM TOK VREDNA da mi on sporoči kje je in kdaj pride ... da mi enostavno mora bit vseeno kje je...saj to ni ljubezen, ni povezanost...je ena razsuta situacija. In ja, tudi jaz sem bila prepričana da popiva in dobaciva kelnarcam...in da ga boli K. za nas doma. Pravzaprav nima veze a je utapljal v alkoholu depresijo (zaradi svojih skrbi, travm)...pač je ponočeval v večdnevnih turnejah...in to je dejstvo, ki boli..tvoja ljubljena oseba naj se tako ne bi vedla. Danes je zame pomembno samo še kakšen odnos je imel do mene. Neiskren...kljub vsej obojestranski ljubezni. In zame je nespoštovanje partnerja da zgineš od doma in ne poveš kje si...se ne javiš.itd... Ker vem kako prekleto hudo in ponižujoče je doma "čakat" moža, ki nimaš pojma kje je.
|
|
|
|
|
Prijavljen
|
Resnični prijatelj je ta, ki te drži za roko in se dotika tvojega srca.
|
|
|
|
bacardidiaz
gost
|
 |
« Odgovori #313 dne:: nedelja, 20. december 2009 ura: 20:48 » |
|
Vse, kar sem si želel, kadar koli je že bilo: stari , kako si. V isti sekundi bi odpisal. Pa nisem šel popivat ven, ker mi niti ni bilo. So pa bili časi, ko sem šel. Mačoti smo stali pri šanku, in seveda dobacivali kelnercam, ampak verjemi, nobenemu niti na pamet ni padlo, da bi s katero od njih imel kakšno afero.
Noben moški, kadar, vsaj mislim tako, in če jih gre družba večih moških, nima nobene posebne želje po nekih ženskah. Sami sebi so zadosti.
Imam sosedo v našem naselju. Ne vem, če kaj to pomeni, je prlečka, in včasih smo se kje ustavili, Prlekija je huda po tem, vendar je rekla, da če grejo trije moški v gostilno, ona nima nobene bojazni, da bi kateri, predvsem je tu mislila na svojega, skočil kam čez plot. Mi smo, enostavno, bili preveč "pametni", da bi nam kaj takeka padlo na pamet.
Je pa res, če takrat, ko ded, ko pride domov pozno, ne more povedati, kaj je delal.
Enkrat sem šel ven z mojima sosedoma. Prišel sem domov in sem stal pred vrati, baje, kot "šerif", ko sem pozvonil. Drugi dan smo se iz tega samo šalili.
Je pa res, da so vsi vedeli, kje smo bili, in da se bo končalo, tako kot se je. Jaz sem naslednji dan kuhal kosilo, in vse žene sta se cel dan hecale iz nas.
Torej: povedati je treba, kje si bil. Problem pa nastane, če ti tega partner ne verjame. Odnosi so že zastrupljeni. Protistrupa pa ni.
In sedaj, ko živim v Ljubljani čez teden, lahko povem, kakrkoli hočem, pa mi še sosed, ki je moj prijatelj, ne verjame.
Življenje ni enostavno!!
|
|
|
|
|
Prijavljen
|
|
|
|
|
bacardidiaz
gost
|
 |
« Odgovori #314 dne:: nedelja, 20. december 2009 ura: 20:56 » |
|
No, Aslan, nisem pa hotel povedati, da če me ne bi bilo več dni doma, da je to normalno. Ne more biti, če si oče. Jaz, npr. nikoli nisem šel v gostilno po službi. Niti enkrat.
No, pa sem tudi slab.
|
|
|
|
|
Prijavljen
|
|
|
|
Aslan
Global Moderator
Heroj
   
Odsotni
Spol: 
Prispevki: 7.893
Kraljestvu našega življenja vladamo mi sami.
|
 |
« Odgovori #315 dne:: nedelja, 20. december 2009 ura: 22:27 » |
|
Seveda ne Bacardi.  Meni je bilo tko preklet težko..vsa ta dolga leta prenašat to da nikoli nisem vedela kaj prinese večer, kaj jutro itd... Zato sem ti napisala da vidiš kaj vse ženske tud tuhtamo ob tem...  In kok nam je pogosto težko...ker smo same, same za vse... Odkar sem samska...sem manj sama kot sem bila prej. Ker vsaj vem pri čem sem...ker ne čakam u nedogled a pride domov, a je trezen... Če prav razumem si ti v Ljubljani čez teden, stran od družine? In te nič niso poklicali...  Pravi prijatelji verjamejo našim besedam. Ko smo iskreni se začuti...
|
|
|
|
|
Prijavljen
|
Resnični prijatelj je ta, ki te drži za roko in se dotika tvojega srca.
|
|
|
|
bacardidiaz
gost
|
 |
« Odgovori #316 dne:: ponedeljek, 21. december 2009 ura: 00:33 » |
|
Ah, Aslan, življenje je tako prekleto zapleteno, pa sploh ni.
Je pa nekaj, kar mi že dolgo ne da miru; velikokrat se sprašujem, kaj pa če smo mi tisti, ki smo zaradi svoje bolezni... motnje, ali , kar koli to že je, nerazumljeni. In še huje, da smo egoistični v tej meri, da bi nas morali vsi ostali razumeti. V smislu, kaj ne vidiš, da sem depra... Ali ne moreš razumeti, da sem še vedno enak, vendar samo bolj občutljiv. Da ne morem vedno vsega razumsko, kot sem nekoč, sprejemeti sveta in življenja. In tu se pojavi novi zaplet oziroma rešitev: najbolje, da smo sami. Sami v svojem svetu, ki je največ krat črn, je črna jama, iz katere se izkopljemo, ali pa ne. Vendar pa takrat nobenega ne pustimo zraven. Ne staršev, ne partnerjev, ne prijateljev...
Danes sem to naredil sinu. Osebi, zaradi katere še danes, pravzaprav živim. Včeraj je praznoval rojstni dan. Bil je zunaj in prespal pri prijatelju. Skuhal sem kosilo, in se potrudil še bolj, kot kdaj koli prej. Zmenila sva se, da me bo poklical, kdaj, približno lahko pridem po njega. In potem sem klical in klical, in čeprav je še kdaj tako utrujen, svojim prijateljem se zmeraj oglasi. Ker slišim. Meni se ni. Zakaj, ne vem, ali pa vem. Vse, kar sem za njega storil v življenju, ne materialno, čustveno, se mi je podrlo. Ne vem, ali mu je kdaj kdo rekel, da sem kreten, in kandidatov je bilo, po moje kar nekaj, so ti uspeli. In vsi terapevti mi govorijo, imaš sina, za njega moraš živeti, in le živeti in živeti inživeti.
Nič, skuhal sem kosilo, vzel tisto malo, kar imam in odšel v Ljubljano. In, seveda, kar je nazadnje izpadlo: kriv sem jaz, kaj pa sem kar tako odšel.
Nič drugega pa nisem hotel, kot to, če že ne more domov, ker je preutrujen, ali je pri kakšni mladenki, da mi reče: stari, ne morem še domov, ker me npr. boli noga. In jaz bi to razumel. Vseeno še mislim, da sem oče, ki je glede vseh stvari jako elastičan. Vendar je bilo bolje, ne se javiti. Mater, kdo ga je pa vlačil mrtvo pijanega po Šentilju in nič ni rekel, in celo noč dežural ob njem, da se ne bi zadušil...
No, in izpadlo je, da sem preveč občutljiv, da ne dojemam stvari, da so to pač pubertetniki... No, vsedel sem se v avto in odpeljal, brez kosila, ki sem ga delal z ljubeznijo... Mogoče pa vsega nisem dobro razumel. In če ne razumem vsega v redu, mislim, da na svetu ni več mesta zame. To je gotovo.
Kaj je možno, da nič ne razumem?
|
|
|
|
|
Prijavljen
|
|
|
|
|
krasendan
gost
|
 |
« Odgovori #317 dne:: ponedeljek, 21. december 2009 ura: 08:39 » |
|
Jaz pa razumem...Bacardi!!!...Tebe razumem! Daj malo zdrži še...prosim!!!! 
|
|
|
|
|
Prijavljen
|
|
|
|
Aslan
Global Moderator
Heroj
   
Odsotni
Spol: 
Prispevki: 7.893
Kraljestvu našega življenja vladamo mi sami.
|
 |
« Odgovori #318 dne:: ponedeljek, 21. december 2009 ura: 09:59 » |
|
Bacardi OK si ti.  Si pa občutljiv (morda tudi zaradi depresije) toliko bolj...  ...razbrati je da krivdo (zelo hitro) pripišeš sebi: sem slab (zihr so mu rekli da sem kreten), noče se MENI oglasiti...itd...SEBE vidiš slabega... (ne pomisliš naprimer: mulc se ga je ornk napil in spi k koma, vraga in jaz sem mu zaman kosilo naredu, banda pubertetna..  ) .. vedno je VEČ vidikov... in tukaj je en keč...slabo mnenje o sebi...in že majhna stvar, ki nam v naši glavi to še potencira (ne dvigne gsm)...naredi v nas totalno čustveno vihro...z subjektivnim sporočilom: "JAZ SEM SLAB"... (ampak v resnici - objektivno gledano si OK oseba, fajn možakar, še fejst povrhu!) Sin se mi zdi ni vedel za kosilo...je bilo presenečenje...  in klica ni dvignil bog si ga vedi zakaj...(ne veš zakaj...samo domnevaš) Rešitev ki jo jaz vidim: POGOVOR z sinom..točno tak kot pišeš nam tukaj... poveš SVOJE občutke, misli, kaj si želel...in kaj si nato občutil... S tem pokažeš svojo ranljivo plat, svoje srčece...in sin ne bo ostal ravnodušn... Taki pogovori ZBLIŽUJEJO... In ja, drži se...sej veš za dežjem posije sonček. 
|
|
|
|
|
Prijavljen
|
Resnični prijatelj je ta, ki te drži za roko in se dotika tvojega srca.
|
|
|
|
Janja
|
 |
« Odgovori #319 dne:: ponedeljek, 21. december 2009 ura: 10:56 » |
|
Bacardi, zelo zapletena zgodba. Lahko napišem samo to, da razumem tebe, razumem pa tudi tvojega sina. Tudi moj oče ni bil idealen in mi ni znal biti oče. Jaz mu tega nisem zamerila, marsikdo drug, ki bi bil na mojem mestu, pa bi po vsej verjetnosti mu zameril. Še zmeraj ni prepozno, da začneta delati na boljšem odnosu.  Drži se! 
|
|
|
|
|
Prijavljen
|
|
|
|
|