huda tesnoba

[tigris]

Se popopnoma strinjam

[tigris]

Kako premagati hudo jutranjo tesnobo, misli ki letijo in jih ne mores umiriti, sem sel ven na sprehod, je malo bolje pa vendar in psihiatrinja mi pravi, da lahko podaljsujem da adji primejo z mojim razmisljanjem in vzorci. A ni to kemija, k prime, prime.

[Nives]

Ko ADji prijemljejo se postopoma sprosca tudi nasa anksa..nas obrambi mehanizem, ki smo se ga naucili nekoc ze davno nazaj, da smo lazje preziveli.

Kemija pomaga, da se dovolj sprostimo in spet zivimo in cutimo. Postopoma. Postopoma gremo ven iz tega mehanizma.

Jaz se v tej dobi ne bi kaj dosti ukvarjala s temi njenimi besedami. Ce bi polno zavestno poznal ta mehanizem in nacine, kako iti obratno, pa imel ze dovolj moci za to in polno obvladal svojo custva, potem bi lahko shendlal s taksno situacijo in niti tako dalec ne bi prislo. Dokler pa ni to ozavesceno in nismo dovolj opremljeni za to, je pa tezko govoriti o lastni odgovornosti. To res ni enostavno.. in je potrebno res ogromno iz izhodiscne tocke, da se lahko zgodi. Dosti jih nikoli ne pride to tega. Niti ni pogoj za dovolj kvalitetno zivljenje vnaprej.

V tem trenutku delas sam v podporo kar lahko.. gres na sprehod.. poskrbis za gibanje in sproscanje. To pa lahko naredis    

[Nives]

Pomaga, če skušaš čimbolj misliti na pozitivne stvari.. dogodki.. spomini...
Je pa prej treba sprostiti telo, da misli ne letijo na polno..

Npr.. greš teči na polno, tako da se res ven daš. Potem greš pod topel tuš.. se tuširaš tako, da skušaš čutiti telo.. ugodje telesa. Kasneje narediš še kako sprostilno.. ne vem, kaj ti je blizu. Npr malo joge.

Ali pa kak skupinski šport.. da prek energije drugih začutiš vsaj nekaj realnega in trenutnega življenja. Ljudje, ki so stabilni in bolj pozitivno sprejemajo življenje nam lahko dajejo moč. Energije se prenašajo med nami. In več, ko imaš tega okrog sebe...

Vse gibanje in sproščanje pomaga. Sešteva se, če tako narediš vsak dan. To je tvoj pravi vložek potem (in ne da samo enkrat to narediš).

Ko je telo izpraznjeno energije, ki se je akumulirala na polno s strahovi itd..  Je lažje misliti tudi na pozitine stvari.

Lahko da vmes med sprostitveno dejavnostjo prideš tudi do tega, da res čutiš telo. Za ostati je s čustvi v telesu.. Si biti podporo. Sočuten do sebe.

[tigris]

Problem je ko sem jaz tesnoben, ni sans da sportam na polno. Drugac redno 3x na teden hodim v gym pred sluzbo, zdej ne morem ni sans. Sprehodi so maks kar lahko
Mah nej gre v k.... ta anksa, res tok je pun kufer, vse mi je napor trenutno.

[Nives]

Naredis kar lahko in kolikor lahko. In to max in to je tvoj doprinos k temu, da bos prej bolje.

Vem, da je tezko sprejet taksno stanje sebe. Vem pa tudi, da je cisto drugace, ce se sprejmemo in smo si v podporo. Hitreje sno vredu, ce smo sami sebi v support.

[tigris]

7 tednov....

[dk1170]

Pozdravljeni, upam, da sem zadel z izbiro teme.
Star sem 30 let. Rekrativno se ukvarjam s tekom, cca. 50km na teden.
Konec junija 24 so se mi zacele pojavljati bolecine v prsnici, ki so se premikale v levo roko. Odsel sem na urgenco kjer EKG in odvzem krvi ni pokazal nic. Taksen “napad” se mi je ponovil se enkrat. To se mi je zgodilo v mirovanju, brez obremenitve.
Napadi so se mi prvič pojavili teden dni po evtanaziji psa, s katerim smo bili res povezani. Ceprav ob sami evtanaziji nisem kazal posebnih custev, morda sem vse zadrzal v sebi. Nasplosno sem oseba, ki ne kaze rada custev. Hkrati smo takrat tudi bili v pričakovanju drugega otroka. Bilo je tudi precej stresa s partnerkine strani zaradi prihajajocega otroka.
Od takrat sem opravil UZ srca, obremenitveno testiranje, gastro, UZ trebusnih organov. Vsi izvidi so brez posebnosti. Tako, da so zdravniki zakljucili, da je verjetno posledica stresa. Pricel sem zaradi tega tudi s psihoterapijami. AD ne jemlem, saj mi jih psihoterapevtka odsvetuje. Pravi, da mi bodo prikrili samo posledice, vzroki pa bodo ostali in da si naj raje pomagam s sportom.
Konstantno cutim rahlo bolecino v prsnem kosu, vedno na drugi lokacijo. Najpogosteje je zadaj med lopaticami, levo pod lopatico in spredaj okoli prsnice, pokanje v lopatici, rami... Trudim se nadaljevati s tekom in rekreacijo, ampak je cuden obcutek, ker vem da nisem 100%, neke vrste strah. In ker gre za bolecino okrog srca. Drugace pa posebnosti pod naporom ni.
Custveno sem otopel. Redko kaj me razveseli... in malo po malo izgubljam potrpljenje. Enako domaci z mano.
Zanima me, ali je res bolecina v prsnem kosu lahko posledica stresa/anksioznosti? Kako se naj soocim s tem mojim strahom?

[tigris]

Se vedno sem migam in cakam na boljse case  , nimam še občutka da je paroxat prijel, je možno da toliko traja?

[sanja]

Zdravo,
meni je prvič in drugič prijel, pri tretji ponovitvi pa je bilo potrebno zamenjati AD. Trenutno sem spet brez in je vse ok. Upam, da tako ostane. LP

[tigris]

Vidim, da je ta forum dosti manj obiskan, kot pred 6 leti, skoda.
No uglavnem jaz sem mogoce mickano mickano bols, se zmer so jutra brutalna. Tesnoba in nemir se vztrajata, tok cakam na ta mir v glavi, dusi, telesu,....utrujen sem.
A je res da se ti po vsaki ponovitvi podaljsa cas za okrevanje.

[tigris]

V cetrtek imam psihiatrinjo. Sem 8 tedno in malo vec na paroxatu, kaksnih 6 tednov na 40 mg. Jem se kventiax zvecer za spanje, ki mi pomaga da zaspim, se pa zbudim zgodaj in takrat se zacne zurka.
Ne vem vec kaj naresti, v tem stanju sem obupan.
Kaj narediti, verjamite hudo mi je? Kaj vprast psihiatrinjo.
Zakaj paroxat po 8 tednih se ne deluje, tok ne bi rad menju ad in sel spet cez vso agonijo, ampak neki bo treba narest.
Tko bom izgubil sluzbo in polozaj, druzina trpi, jaz trpim k hudic, to ni zivljenje, to je pekel.
Prosim za vasa mnenja?

[Neža12]

Jz bi menjala, ker je ze 8 tednov minilo oz se malo vec. Po kokm casu ti je prvic prijel?

[tigris]

ja glih tam nekje po 8 tednih oz malo prej kokr se spomnem. Pa tud zdej se mi zdi da je res hudo in da nič ne pomaga. Bolj me kaj naj menjam, ker paroxat je baje en bolj potentnih ADjev.

[Nives]

Jaz ne bi menjala, ce gre na bolje ze vsaj malo. Meni je tudi sploh prijelo sele pri 8 tednih.
Ce ze, pa samo malenkost dvignit (tvoje telo zdaj spet pogna ta AD, ki je zacel prijemat, drugih pa ne). Oz cakat in vlagat se na druge nacine..miganje, sproscanje..

[tigris]

Ma ja sej jaz tud ne bi rad menjal, ker sem že dal to čez in nočem še enkrat. Bom še počakal in tud videl kaj bo v četrtek rekla psihiatrinja....

[Ribica]

Tigris, tudi jaz na tvojem mestu ne bi menjala.
Jaz imam za sabo že nekaj opustitev in ponovnih začetkov. Res je, vedno traja malo dlje in zelo počasi se pomikaš iz te preklete črne luknje. A glavno je, da se, da je vsaj majčkeno boljše za krajši čas. Potem se to počasi daljša, vmes je spet kak padec pa potem spet gor... nazadnje sem potrebovala 3 mesece, da je bilo občutno boljše, da je bilo pa čisto o.k. kot preden sem nehala, pa 6 mesecev.
zato moraš biti potrpežljiv. In ja, vem da je grozno težko čakati tiste svetle trenutke. A moraš vzdržati. Bo boljše.
Ribica

[tigris]

Ful hvala vsem, da mi pomagate, me bodrite, podpirate v teh casih, se vam oddolzim tko ali drugace. Mi veliko pomeni.

[tigris]

Mene je tok strah, da meni ne bo nikoli bolje ..... res me je strah....

[Neža12]

Tudi mene je strah, ker sem vse skupaj že 6 tednov v temu. Je ful tezko, ampak ne smemo obupat. Nic ni vecno, tudi to stanje ne. Tisi ze 2 meseca dal cez, si ze ful blizu cilja. ☺️ Vzemi pomirjevalo, da se odpocijes od tega.