ZA TISTE, KI SI NE UPATE ZAČETI PISATI NA FORUM

[Arwen]

Muci 

ANP 

[Slavka]

ANP  dobrodošel na forumu...Ko boš tako začutil, pa lahko napišeš kaj te teži...Verjetno si se že "našel" v kakšni tukajšnjih zgodb? Vsi se spopadamo z različnimi težavami in si pomagami z izkušnjami in nasveti drug drugemu...
Včasih pomaga že dejstvo, da nisi sam...osamljen primer 

[Muci]

ANP   se bom ponovila; zelo težko, mi je bilo začeti pisati, ko pa sem enkrat začela je pa kar "letelo"... In ja, tudi jaz sem kar skakala s teme na temo -pa kaj?!
Več kot, da ti nihče ne odgovori ne more bit!
Ti samo daj ven! Glej -tu imamo vsi enake/podobne probleme in če si kaj bral, lahko vidiš, da so tu sami zlati ljudje, ki ti bodo v oporo! Nobene negative in obsojanja.  
Boš videl, da ti bo lažje -meni je, zato še enkrat; HVALA VSEM !!!  
Pa lep, uspešen sončen dan.

[Janja]

Libby, Marina, Jinjo in Muci, hvala!

Sem zelo vesela mojega napredka.

Ja, verjamem, da nisi prebrala vsega -šele sedaj vidim koliko sem napisla; težko mi je bilo začeti pisati o tem, ko pa sem enkrat začela, je pa kar letelo! 

Muci sploh ni problem v tem, da bi ti preveč napisala. Vzrok, da nisem vsega prebrala, je bolj pozitivne narave. Zadnje čase sem začela ŽIVETI in nimam več toliko časa za forum.

To, da se o problemih piše, je še kako dobrodošlo, da se ljudje začnejo odpirati. Jaz dolgo sploh nisem pisala o sebi, ker so vsi ostali imeli drugačno simptomatiko in me je bilo sram priznati, da me je tega strah, kar se je dogajalo tebi in meni. In ker je šlo za tako obliko strahu, me je vse to precej izoliralo, osamilo in naredilo precej nesrečno. Jaz si nisem želela takega življenja. Pa da ne bo pomote, jaz sem iskala rešitve in se zelo trudila, ampak rezultati so bili minimalni ali pa se je še poslabševalo.

In pri meni ni šlo za to, da bi me bilo strah in se zadeva ne bi realizirala. Ja, seveda, da se je tudi realizirala. Ne v najhujši možni obliki, sem pa mogla kar naprej iskati WC-je. In to res ni zabavno. Je precej mučno in kar naenkrat ne zmoreš več.

Samo za ilustracijo. Z mamo ali fantom sem šla v Gorico (Italijo) po nakupih. To je že dolgo nazaj, ko smo hodili še nakupovat v Italijo garderobo. In namesto, da bi uživala v nakupih, sem iskala stranišče. To je bilo v času moje diareje. Kasneje pa mi je bilo kar naprej slabo, šlo mi je na bruhanje in bala sem se bruhanja. Jaz imam namreč še hudo obliko emetofobije (strah pred bruhanjem). In če se ne bi zadrževala, bi lahko kar naprej bruhala. Velikokrat tudi sem, ko sem bila še doma. Fakulteto sem komaj zaključila in se odpovedala mojim sanjam in se zadovoljila z višjo izobrazbo in ne magistrskim študijem. Veza mi je šla v maloro...

In še in še...

Je preveč boleče, da bi še pisala.

Skratka, želim ti povedati, da če ne ukrepaš, lahko padeš v totalno izolacijo.

Sedaj se vračam v ŽIVLJENJE. Meni sta najprej pomagali dve tehniki iz alternative, da sem počasi spet začela stopati v življenje. Potem je sledila mamina bolezen, ki mi je pomagala, da sem začela premagovati strahove. Mene bolezen ni spravljala v tesnobo, čeprav je bilo zelo hudo, ampak sem počasi začela delati stvari, ki jih prej nisem mogla. Potem je sledila psihoterapija in na koncu medikamentozno zdravljenje.

Kar precejšnji rezultati se kažejo zadnji mesec. Tablete sem začela jemati v začetku maja in sem jih povečevala zelo počasi, in sicer 1/4 na vsaklih 14 dni. Ko sem prišla do doze 150mg Zolofta, sem šele začela čutiti pozitivne rezultate. Je pa to zelo različno. Odvisno je pač od posameznika, njegovih težav in še marsičesa.

Si na pravi poti. In tudi vozila boš še. Jaz sem imela obdobja, ko nisem šla prav nikamor, ko nisem vozila, ko nisem več hodila na morje...

Ampak ta obdobja so bila zelo različna. Enkrat krajša, drugič spet malo daljša.

Sedaj hodim okoli, vozim, nekaj stvari pa me še čaka, ampak tudi na tem področju mi bo uspelo.

Lepo se imej!

P.S. ANP, pozdrav tudi tebi in ti se kar razpiši. Bo pomagalo.

[Muci]

Hej, hej.

Ja, Janja, saj sem že padla v (skoraj) totalno izolacijo, saj nikamor več ne grem -edino to soboto mi je uspelo it ven. Drugač pa enako -kakšen dopust, shoping! V trgovino v svojem kraju, ko imam res dober dan, pa nekdo drug pelje.

Zdaj pa se spet zelo slabo počutim (vsi možni simptomi panike) 

Ne vem, a zato, ker mi je zdravnica zmanjšala Paroxat nazaj na polovičko, (zaradi srca) ali zato, ker moram jutri na tešče v laboratorij -dat kri, česar se že celo življenje fuuuuul bojim, ne pa zdaj s to paniko! Sploh ne vem kako bom... Sem že cel dan čist adijo 
Kako naj se jutri spravim tja (vsa posrana -dobesedno  ) !?!?

[Janja]

Muci!

Jaz te še kako dobro razumem. Meni je bilo pred leti muka iti h ginekologu, zobozdravniku, v lokal, v trgovino...

Če pa sem že šla, je bilo pa grozno. Ja, pa tudi doma v najhujših dnevih ni bilo ravno prijetno. Včasih tudi po telefonu nisem mogla govoriti. In to z lastno sestro in mamo, s katerima sem se najbolj razumela in sta me podpirali in pomagali. In najhujše je bilo, ko se je sestra poročila. Jaz sem si tako želela iti na njeno poroko, hkrati pa sem se bala moje simptomatike. Sem šla, ampak uživala pa nisem, ker ni bilo tako kot bi si jaz želela. Potem se je rodil moj nečak in smo šli v porodnišnico. In namesto, da bi v temu uživala, sem zaradi simptomatike trpela. Ni, da ni!

In teh dogodkov je malo morje...

Ampak jaz sem dokaz, da bo tudi tebi boljše, boš videla. Če bi jaz pravočasno dobila strokovno pomoč, in če bi vedela, kaj mi sploh je, potem bi dosti hitreje prišla ven iz tega.

Jaz nisem strokovnjak in ne želim pisati glede diagnoz, zdravil in doz. Bi ti pa vseeno omenila, da so za OKM (kar naj bi to bilo) potrebne kar visoke doze. Jaz sem pri dr. Dernovškovi in bova višali dokler ne bo čisto OK. Vsaj tako sva se dogovorili. Jaz čutim izboljšanje šele pri 150mg Zolofta, prej izboljšanje ni bilo tako zelo izrazito.

A imaš kakšno možnost hoditi na psihoterapijo? Mislim kar se financ tiče. In ne pozabi se sproščati vsak dan ne glede na počutje.

Jaz sem začela na tak način, da sem si postavljala cilje, ki so bili uresničljivi. Nisem si postavlajla previsokih zahtev, ker v primeru neuspeha še bolj obupaš. Tako sem počasi začela delati korake naprej. In potem vedno več in več. To je moj način. Pri meni ne gre nič na silo.

Jutri bom mislila nate. Oglasi se še kaj. Boš videla, tudi tebi bo uspelo. Veš, kolikokrat sem jaz v teh 24. letih že obupala in nisem mogla iti več naprerej.

Sedaj sem pa tukaj in res vesela za napredek. Pa še zmeraj ne zmorem čisto, čisto vsega, ampak vem, da kmalu bom tudi to dosegla!

Pozdravček!

[Muci]

Oj Janja  
Hvala za razumevanje in spodbudo  
Ko berem kaj pišeš, je kot, da bi mene opisovala...
Tudi meni se dogaja, da si ful želim kam it pa ne morem... In vem, da ljudje (ko te npr.; kdo kam povabi) tega ne razumejo -pa ne, da jih obsojam, saj vem, da če se ti to ne dogaja je res težko razumet in potem se še zaradi njih obremenjujem... Tako, kot ti praviš -v tistih hudih dnevih se še po telefonu ne moreš pogovarjat z ljudmi, ki so ti najbližje. Groza...

Ja, tudi jaz sem pred kratkim "morala" it na stičevo 50.letnico v gostilno, med tudi neznane ljudi... Na 2 pomirjevalih pa ni bilo nič bolje -vmes je mami z mano na wc hodila, mislim filing, da celo telo odpoveduje itd. Sem samo čakala, da pobegnem od tam!

Ne, na samoplačniško psihoterapijo ne morem hodit, sem nazaposlena.
Imam pa hitro napotnico za psihiatra, ampak je spet problem, ker skoraj nihče ne dela popoldan, dopoldan me pa ne more nihče peljat, ker delajo...

Hvala, če boš res jutri v mislih z mano, še vedno ne vem, če bom uspela... pa tam še čakat kakšno uro -saj bom še ušla!  

P.s.;sem pa res vesela zate, da ti je bolje, kar tako naprej!

[Janja]

Muci!

Sem mislila nate. Kako je bilo? Si že opravila?

Tudi jaz sem po eni strani vesela, da si prišla na ta forum, ker vem, da točno poznaš moje občutke. Ja, saj me drugi tudi razumejo, ampak, če sam ne doživiš določenih stvari, ne veš, kako je osebi.

Veš, pri meni je bilo pa najhuje to, ker sem si določenih stvari želela, pa jih nisem mogla izpeljati. Recimo, na začetku sem vsako obletnico mature prejokala doma. Jaz sem si tega neskončno želela.

Ko je prišla zimska sezona, sem bila spet vsa depresivna, ker sem včasih zelo rada smučala. Ko je prišlo morje, popolnoma isto. Pa da ne bo pomote, jaz se nisem izolirala in nič poskušala. Jaz sem poskušala, ampak je bilo prehudo. Nekajkrat sem bila na morju vsa izmozgana, ker sploh nisem bila OK. Na Voglu tudi nisem več uživala, ker je bila simptomatika kar naprej prisotna.

Ko sem na začetku počasnega vračanja v Življenje hodila v Volčji potok, sem najprej prestajala grozne muke, ker nisem mogla biti tam. Pa sem bila sama in v naravi...

Ni, da ni.
Pekel na zemlji.

In končno si upam to tudi priznati in napisati. Ko je moja pokojna mama iskala najboljšo rešitev zame, sva naleteli tudi na osebo, ki mi je želela pomagati, potem pa izjavila, da sem strašno razvajena. Ja, res je. Bila sem strašno razvajena. Imela sem prav vse. Če verjameš.

Če zdaj pomislim nazaj, sem ta leta preživela kot v lastnem zaporu. Mogoče je bilo boljše samo to, če primerjam z zaporom, da sem imela dobro celico in odlično hrano in nihče mi ni težil. To je pa tudi vse.

Ja, danes sem jezna na Univerzum, ne gene, na dogodke, na vse...

Muci, to nima nič s tabo. Enostavno moram to dati ven iz sebe.

Je pa tako, da sem res zadovoljna z napredkom. In če sem prej karikirano napisala, da je bil to pekel na zemlji, potem sedaj nekako občutim nebesa.

Imam pa še obdobja kot je danes, ko sem žalostna, jezna. To so vsa čustva, ki sem jih vsa ta leta tlačila v sebi, ker enostavno nisem našla krivca za vso to moje sranje...

Upam, da bo tudi s tabo kmalu boljše. Oglasi se še kaj!

[Muci]

Janja 

HVALA, ker si mislila name!  Ja, sem opravila, bilo je kar hudo (ni šlo brez pomirjevala, je malo manjkalo, pa ne bi šla). No, ampak sem. Jeeee. Kakšnih stvari je potem človek vesel! 

Ja, tud jaz sem si določenih stvari fuuuul želela pa ni šlo. In ja, tudi jokala sem zato...
Jaz sem šla letos celo na morje z mojo mami, s katero se počutim najbolj varno (saj razumeš, kaj mislim). Sem se prisila, v smislu; moraš it! Želela si pa niti najmanj nisem! Pa je bilo grozno! Če ne bi že vplačali akontacije, bi sigurno odpovedala par dni prej. Potem je sledilo par neprespanih noči, 6 urna mukotrpna vožnja -ker se ne upam na trajekt. Na morju pa totalna driska in spanje 2uri noč... Samo zaradi mami sem se prisilila, da sva šle proti večeru na plažo -kamor sva se vozili, da sva bili praktično sami, tam pa samo direkt v vodo! Mi je bilo lažje, kot bit na plaži, na soncu, tam me je samo zvijalo. Skratka z morja sem prišla totalno izmučena! 

Razvajena, razvajena -kdo si pa želi živet v kletki!? Pa tudi, če je zlata! Eni enostavno ne razumejo!

Tudi jaz se zdaj "prisilim", da greva s partnerjem in tole kužiko na sliki zvečer na sprehod. Sicer krajši in v bližini doma, pa vseeno. Grem.

Ja, normalno, da imaš kdaj slab dan -kdo, ga pa nima? Pa pusti si imeti slab dan -bo jutri bolje.
Malo za šalo, malo zares; nabavi si boksarsko vrečo in daj vse ven... 

Jaz sem spet vsa tresoča in flekasta, glava me boli, srce mi razbija... -predvidevam, da stranski učinki Paroxata... Pa bo že minilo! Upam...

Pa ima sploh smisel iskati krivca za svoje težave? Recimo, da ga najdeš... kaj pa bo potem?
Pozabi, odpusti, pomisli kako daleč si že prišla, kaj vse si dosegla, še naprej delaj na sebi in uživaj v svojih nebesih... Privošči si kaj, kar te sproča -kopel, sprehod, dobra knjiga...?
Jaz zadnje leto delam origamije in bom z njimi okrasila jelko. Jeeee, se veselim, kot kakšen otrok! 

Hvala za lepe želje, pa piši še kaj.

[Sofia-Del_Sati]

Pozdravljen ANP!

Zdravo, najprej bi rad pozdravil vse na tem forumu, že nekaj časa samo bere, in berem, ker imam preprosto občutek, da imam preveč problemov, in niti ne vem kje bi začel,...

Začni na začetku!

četudi je veliko vrvi na tleh, jo enkrat začneš motati, da postane urejena kugla volne, mar ne?

trenutno se ti zdi, da imaš preveč problemov... s časoma pa boš dojel, da jih ni preveč, so samo dani, in da jih lahko tudi rešuješ, ampak one-by-one in v slow-motion!!!

...in se mi vsak cilj, katerega bi lahko pred tem obdobjem uresničil trenutno zdi nedosegljiv....

poudarek je na "trenutno"!

in cilji bodo sčasoma uresničljivi, ker boš delal na tem!

lp sofie 

[Jinjo]

sofia lepo da si nazaj! upam,da ti je pomagalo in da se bolje počutiš!

[Sofia-Del_Sati]

jinjo hvala. mi je pomagalo 50% in odmagalo 50% - po eni strani uspeh, po drugi strani total padec

[Muci]

hej Sofi 

Si pa hitro nazaj. Lepo to. Kako si kaj?
Kaj pa je blo vredu, kaj pa ne? Sem mislila, da boš to notri vsaj teden, dva...
Hm, očitno sem si napačno to predstavljala...

Lepo bodite vsi.

[Sofia-Del_Sati]

hej Sofi 

Si pa hitro nazaj. Lepo to. Kako si kaj?
Kaj pa je blo vredu, kaj pa ne? Sem mislila, da boš to notri vsaj teden, dva...
Hm, očitno sem si napačno to predstavljala...

Lepo bodite vsi.

jp................ mislim, da sm tam bla jst edina z najdaljšim stažem 

ja, predstavljala sem si, kot je (bilo) opisano na njihovi spletni strani, namreč program, le termini so bili drugačni; namesto da bi bilo več dela z delavnicami, je bilo več skupinskega, kar je čist abnormalno za nekoga s soc.fobijo - kot bi hotel kravo naučiti, da se sama povima v prostorih klavnice!!!!! ne gre!

mogoče še kdaj pridem not in bom malo dlje, mogoče pa nikoli več ne prestopim njihovega pragu; kdo ve;

[Muci]

Hej Sofi.

Haha, si me pa nasmejala;   
kot bi hotel kravo naučiti, da se sama povima v prostorih klavnice!!!!!
Ampak res! To imajo pa "mal" čudn. Ja škoda, da ti ni bolj pomagalo -preživela pa si. Vsaj probala si in vidla kako je.

Jaz se držim bolj doma, mal študiram tole anksionzno motnjo; avtosugestijo, tehnike sproščanja in dihanja ipd., prejle sem šla pa na krajši sprehod, samo me srce, dihanje in cmok v grlu ful matrajo... Mislim, da od Paroxata. Še zdaj ne vem, če bi jaz to jemala...

Kako si pa ti recimo kaj sama pomagaš, da bi to premagala?

Lepo bodi. 

[Sofia-Del_Sati]

Ja škoda, da ti ni bolj pomagalo-preživela pa si. Vsaj probala si in vidla kako je.

poskušam v življenju čim manj obžalovati; vse je izkušnja in doživela sem jo. spet nekaj več vem 

Jaz se držim bolj doma, mal študiram tole anksionzno motnjo; avtosugestijo, tehnike sproščanja in dihanja ipd., prejle sem šla pa na krajši sprehod, samo me srce, dihanje in cmok v grlu ful matrajo... Mislim, da od Paroxata. Še zdaj ne vem, če bi jaz to jemala...

od paroxata sem tudi jaz imela podobne simptome in sem ga dokaj hitro nehala jemati! ja, zdj če si že začela s paroxatom, ga jemlji naprej in počakaj 4-8 tednov, da ti prime ad. če ne bo samo še slabše, če boš nehala ali kako drugače experimentirala - believe me!!!

Kako si pa ti recimo kaj sama pomagaš, da bi to premagala?

če misliš na tesnobo predvsem z mislijo, da bo minilo, da je vse ok, začnem počasi dihati in si zamisliti, da vdihnem življenje in mir, ter izdihnem vse slabo, tesnobo ipd. Tko ene 10 vdihov in 10 izdihov

[Muci]

Hej, vsi...

Danes sem se odločila, da preneham s Paroxatom, ker četrinke al pa celega na morem jemat (-je preveč hudo s srcem in miljon drugih simptomov), da pa jemljem polovičko je pa vrjetno brez veze...
Tako, da bom poskusila brez ADijev, pa bomo videli kako bo... 

Sporočim... 

Vozim še vedno ne, če pa me kdo pelje grem mal domov k mami, v trgovino, na sprehod in kar gre... Seveda v domačem okolju -prav npr. v BTC še ne bi šla... Počasi pa bo 
Včeraj sem celo brez pomirjevala preživela ginekologa (v spremstvu seveda  ), je blo kar težko, ampak sem!

Kako ste pa kaj vi? Je tale ohladitev pozitivno al negativno vplivala na vas? Meni kar paše -dost je blo vročine!

Lep, uspešen dan/teden vsem. 

[Ribica]

Muci,
ta odločitev pa ni najboljša. Čeprav imaš še vedno težave, imaš namen prenehat in to brez dogovora z zdravnikom. To ti lahko močno poslabša počutje in simptome. Jaz ti to zelo zelo odsvetujem. vsekakor bi morala k zdrvaniku, ki ti je AD-je prepisal, na posvet.

Ribica

[Janja]

Muci!

Se kar strinjam z Ribico, ki sva že veteranki v premagovanju vsaka svojih težav. A ne, Ribica?

In resnično te nimam namena prepričevati v nobeno smer. Jaz ti lahko povem samo svojo izkušnjo, ki sem imela podobne težave kot ti.

Jaz sem životarila celih štiriindvajset let. Pa nisem sedela, ampak trdo delala.

Če bi jaz imela takrat take možnosti kot jih imam sedaj, bi verjetno v dveh letih uspela. Tako razmišljam, ker vidim kakšne neverjetne rezultate dosegam sedaj, ko imam zame pravo kombinacijo.

Jaz mislim, da se da s psihoterapijo marsikaj narediti, ampak, če so motnje trajale že več let (tako kot pri tebi), je verjetno dobro kombinirati še s psihofarmaki, seveda v pravi dozi. In OKM,je ena izmed najbolj trdovratnih motenj. Jaz sem že zelo napredovala glede anksioznosti, glede OKM-ja pa precej manj.

In postopno uvajanje tablet ti ne povzroča tolikšnih težav kot hitro. Jaz sem višala po 1/4 na vsakih štirinajstih dni in sem čutila grozno utrujenost. To je bilo pa tudi vse. Ostalih stranskih učinkov nisem čutila. Ja, moje uvajanje je bilo zelo dolgo in tudi še traja, ampak zame je bilo tako bolje.

Če ti ne ustreza Paroxat, obstajajo še drudi AD-ji. Jaz imam npr. Zoloft, ki je baje zelo učinkovit glede OKM-ja.

Drugače sem pa zelo vesela za tvoje uspehe. Lepo.

Vseeno pa premisli še enkrat! Lepo se imej!

[Sofia-Del_Sati]

Danes sem se odločila, da preneham s Paroxatom, ker četrinke al pa celega na morem jemat (-je preveč hudo s srcem in miljon drugih simptomov), da pa jemljem polovičko je pa vrjetno brez veze...
Tako, da bom poskusila brez ADijev, pa bomo videli kako bo...

Želim ti, da zaživiš življenje brez ad ali njimi navkljub, če se boš čez čas odločala o tem!!!

lp sofie