Triniti, pozdravček še od mene!
Ker imava precej skupnih točk, bom poskusila bolj detaljno predelati tvoje točke.
1. Od kar pomnim (vem, da obstajam) sem se počutila "čudno", drugačno.
Tudi jaz.
Ampak ne toliko čudno kot drugačno od vrstnikov, drugačno od družine. Zmeraj sem bila izredno senzibilna in preobčutljiva.
Sedaj, ko sem odrasla oseba, smo se dostikrat z mamo in sestro smejale, da sem bila jaz njihova
. Padla sem namreč v ljubečo družino, ampak vsi so bili močno prizemljeni, samo jaz ne. Pa sem si želela biti, ker je to dobro, če hočeš funkcionirati v tem svetu.
Sedaj počasi začenjam osvajati tudi to lekcijo, lekcijo prizemljevanja...
2. Strah me je bilo vrtca in z vsemi štirimi sem se upirala odhodu v OŠ.
Tudi jaz. Bala sem se odhoda v malo šolo, vrtca pri nas v odročnem predelu Slovenije ni bilo, bala sem se šole.
Vzrok?
Ga nisem znala povedati. Bila sem priljubljena, bila sem ena najboljših učenk.
Rekla sem samo, da tja ne grem, ker bom bruhala in tudi sem. S tem, da imam emetofobijo (strah pred bruhanjem) že od nekdaj. In bilo je zelo mučno. Za mene, za moje bližnje, ki so mi želeli pomagati, pa mi niso znali.
Najhuje pa je bilo, ko sta se učiteljica in ravnateljica odločili, da moram v posebno šolo. In to jaz, talentirana punčka, ki je imela strahove in NE težave z učenjem. Enostavno se jim ni dalo ukvarjati z mano. Takrat je bila samo mamina zasluga, da sem ostala v redni šoli, ker je ona urgirala. Dve punčki so na tak način spravili v posebno šolo in to samo zato, ker nista imeli takih mam, ki bi bili razgledani kot moja in ki bi se znali postaviti za otroka. Pa tisti punčki nista sodili v posebno šolo, bili sta samo iz malo bolj neurejenih družin in nihče se ni znal ukvarjati z njima.
3. S puberteto pa je prišel tisti pravi občutek zavedanja in bolj, ko sem premišljevala o svoji biti, bolj sem bila nad sabo razočarana. Vse me je potrlo. Najmanjša, mogoče povsem ne zlonamerna pripomba.
Primer: Sošolka, gimnastičarka mi je v 6. razredu pripomnila, da imam kratke noge. Preživela sem ure in ure pred ogledalom z metrom v roki in si merila noge. Še danes imam ta kompleks.
No tukaj se pa midve precej razlikujeva, imava pa tudi eno podobnost.
Jaz sem potem v drugem razredu po čudežu 'ozdravela'. Je moja simptomatika povsem izginila, ostala je samo še emetofobija, ampak ni bila moteča. Če je kdo bruhal, sem se pač umaknila.
Približno deset let je bilo mojih najbolj čudovitih let. Brez simptomatike, ob sebi sem imela mamo in sestro, pa tudi očeta (nekaj časa dokler se nista ločila) s prijateljicami, priljubljena v šoli, med počitnicami brezskrbno počitnikovanje v naravi pri stari mami in pradedku (tam, kjer smo prej živeli), morje pri noni, zaljubila sem se in to zelo srečno. Skratka kot v pravljici. Res mi je bilo lepo...
Sem bila pa zmeraj zelo občutljiva, preobčutljiva. Vsaka opazka me je prizadela. Tudi nenamerna, tako kot ti pišeš.
4. Pri 14ih letih sem pričela hujšati. Pri velikosti, ki jo imam še danes, 166 cm in 57 kg je bil to moj največji cilj. Zgubiti težo. Neuspešno, ker sem zelo rada papala. Predvsem sladkarije.
5. pri 15ih pa je v moje življenje prišla bulimija, ki je še danes, pri 31ih, moja stalna spremljevalka.
6. Zakaj nisem na forumu za motnje prehranjevanja? Zato, ker sem kar nekaj časa potrebovala, da sem ugotovila, da sem zaradi moje anksioznosti, prišla do bulimije in kasneje tudi do depresije.
Jaz nikoli nisem hujšala in prav tako nisem imela anoreksije ali bulimije. Sem pa ugotovila, da je bilo moje obnašanje tudi povezano z nekakšno motnjo hranjenja.
Ko sem bila v tistih anksioznih obdobjih, mi je bilo blazno slabo in tudi bruhala sem. In zato sem jaz razvila nek obramni mehanizem (tako so mi razložili osebni zdravni, psihoterapevtka in psihiatrinja), in sicer, da nisem nič jedla, če je bila prisotna simptomatika. In ker je začela biti simptomatika prisotna vedno pogosteje, sem jedla samo še doma, in sicer enkrat na dan, proti večeru.
Ker pa nisem gledala na kalorije (ker to ni bil moj cilj), tudi shujšala nisem. Sem se pa zavedala, da to ni zdravo, ampak drugače nisem zmogla, ker je bila simptomatika tako huda in močna.
7. 2x sem poskušala s samomorom (prvič pri 16ih, drugič pri 22-ih; obakrat predoziranje s tableti)
Jaz samomora nisem načrtovala, sem imela pa blazno željo, da bi samo zaspala, in ko bi se zbudila, simptomtike ne bi bilo več.
Sem se pa s samomorom srečala pri moji mami. Pred petimi leti se je po 24. letni remisiji zopet pojavila simptomatika njene bolezni (bipolarna motnja). Imela je šest poskusov samomora. Niti eden ji ni uspel. Ene dvakrat sem jo dobila in preprečila. Eden pa je bil skoraj usoden, sem jo zadnji moment dobila in ukrepala. Takrat je bila hospitalizirana na psihiatriji. Lepo se je pozdravila in bila zdrava eno leto, potem pa zopet poslabšanje, psihiatrija. Po tistem si ni več opomogla in lanskega decembra dokončno odšla.
Sva bili zelo povezani...
9. Simptome imam vedno prisotne. So pa hujša in slabša obdobja in tako slaba, da se počutim, kot na vrtiljaku, ki se ne more ustaviti. najprej opazuješ, celo malo uživaš v igri. Potem pa se ti prične vrteti. Postane te strah in vse kar hočeš je čimprej izstopiti pa ne moreš. Pa naj gre vsaj bolj počasi, če se že ustaviti ne more.
Ja, tudi to poznam. Moja simptomatika je bila sicer drugačna od tvoje, ampak bila je prisotna leta in leta...
Sedaj hodim na psihoterapijo, jemljem AD-je, delam na sebi (to delam že od nekdaj) in počasi premagujem simptomatiko.
11. Največji razlog za moj trud pa bitje, ki me kliče mama. Prvič se mi zdi res vredno živeti.
Lepo.
Jaz takega razloga nimam, ker je bilo prehudo, da bi se odločila za otroka. Sem se pa ves čas trudila in prizadevala, rezultati pa prihajo malo z zamudo, ampak glavno, da prihajajo.
12. Danes sem se naročila pri dr. Voglarjevi in se vam tkole zaupala. Sem kar ponosna nase za prvi korak.
Res si lahko ponosna.
Tudi jaz sem za dr. Voglarjevo slišala same pohvale. Verjetno se bosta lepo ujeli. Želim ti vse lepo.
Upam, da nisem bila predolga, ampak se mi je zdelo pomembno, da zadevo bolj razdelam. Mogoče pa bo to še komu koristilo.
Je pa tako, da imam jaz kombinacijo genetike (mama je imela bipolarno motnjo), nekaj pa je tudi pridobljenega. Kar je pridobljeno in je napačno, lahko spremenim na podlagi psihoterapije, kar pa je povezano s kemičnim neravnovesjem, pa rešujem z medikamentoznim zdravljenjem.
Imam pa odlično psihoterapevtko, ki je zelo srčna in tam dobim občutek sprejetosti, in tudi odlično psihiatrinjo dr. Dernovškovo, ki je zelo dober diagnostik in predvsem srčna in topla oseba.
