ZA TISTE, KI SI NE UPATE ZAČETI PISATI NA FORUM

[Toja]

Se podpišem pod Mino...ja res je potrebno delo in potem VAJA, VAJA in uspeh ne more izostat...

[marina]

Thadi

lepo da si se nam pridružil.
Ja ščitmica zna biti problem in je dostikrat potrebna življenjska terapija. Ampak glej, pač vzameš ta eutirox in je to to.Paniko in ostale težave pa se tudi da premagati ( jaz sem sicer na adjih) ampak vse gre.

[kinto]

Se podpišem pod Mino...ja res je potrebno delo in potem VAJA, VAJA in uspeh ne more izostat...

Itak. Še noben se ni rodil anksiozen. Tega se je naučil, sedaj se je pač potrebno naučiti druge stvari.

[marina]

Joj, potem imam jaz resnično napačen vzorec že zelo zelo dolgo....
Vse bom delala, da se rešim te ankse..

[thadi]

Thadi

lepo da si se nam pridružil.
Ja ščitmica zna biti problem in je dostikrat potrebna življenjska terapija. Ampak glej, pač vzameš ta eutirox in je to to.Paniko in ostale težave pa se tudi da premagati ( jaz sem sicer na adjih) ampak vse gre.

Ja sej ta eutirox pa res ni nič dve mini tabletke zjutraj

No kot je povedala Mina pri meni je še samo to nekak problem da vem da je bla anksioznost tu, da se lahko spet pojavi in potem večkrat na dan razmišljam o tem če bo še kakšen napad panike al ga nebo...
Bom poskusil res se nekako to odučit, upam da bo uspelo, ampak če mi je že doslej uspelo zrint nekako čez vse bi pa tudi to moral it... )

Vsem ostalim pa želim povedat da kakor sm js opazil na seb, da lahko dosti sami s pozitivnim razmišljanjem naredimo. Tko da "keep your head up".

Have fun

[rosica]

Pozdravljeni,
Všeč mi je, da se predstavimo in ker sem nova na forumu (čeprav ga prebiram že nekaj časa) naj na kratko delim tudi nekaj malega o sebi. Sem 22 letna študentka in sem pred parimi meseci začela obiskovati psihiatrinjo. Moj prvi obisk bi najbrž moral biti že pred osmimi leti ob določenem pretresljivem dogodku, ampak sem takrat "uspešno" potlačila vse negativne občutke in delovala nadvse srečna in nič prizadeta. V resnici se je pod trdnim nezlomlivim dekletom nabiralo vse kar je na plan privrelo kakšni dve leti nazaj. Začelo se je z nihanjem razpoloženja, krhanjem samozavesti, sledila je depresija, bila sem brez volje do vsega in za piko na i sem "končala" z bulimijo. Prvi obisk pri psihiatrinji je izgledal nekako takole- čakanje v čakalnici približno 45 minut. Moje misli so švigale sem in tja o tem, kako so ti ljudje ob meni sigurno bolj potrebni pomoči, da sem tu čisto brez veze, do tega da sem komaj zadrževala solze, ker sem razmišljala o tem kako bo meni sploh kdaj bolje. Prijazna zdravnica me je poklicala po priimku, mi ponudila naj sedem in v istem trenutku sem izbruhnila v jok in pol ure jokaje razlagala svojo zgodbo. Predpisala mi je AD in ponovni obisk čez en teden. Sedaj obiskujem ambulanto 1x mesečno in komaj čakam naslednji "pregled". Na začetku je bilo vse ok, sedaj mislim da je vse spet slabše in nujno rabim pogovor. Veliko mi pomaga prebiranje tega foruma, saj tako vem da nisem sama. Najhuje mi je bilo, ker sem nonstop razmišljaja, da to se pa res nobenmu ne dogaja, samo jaz sem lahko tak ničvrednež, da se smilim sama sebi in vsi na tem svetu živijo življenje postlano z rožicami. Vedno sem imela občutek, da mlademu dekletu se take stvari ne morejo dogajati. Da vsi pri teh letih brezskrbno uživajo življenje, jaz pa moram hoditi h psihiatru, da me spravi h sebi.
Pohvale vsem vspodbudnim besedam, ki jih delite na forumu in seveda našim najboljšim zdravnikom, ki nam stojijo ob strani. (ne me narobe razumet, vem da moramo poskrbeti sami zase, se poslužujem knjig ipd. o takih stvareh)
lp!

[Arwen]

Rosica 

[alexx]

En predlog rosica. Vsak dan (ali vsakič ko se počutiš bedno) si zapisuj svoje počutje, in ko boš šla k psihiatrinji, ji daj napisanano. Zaleže. Najbrž imaš pa tudi njen mail, pa ji po mailu pošlji. Tebi bo odleglo, ona pa bi vedela vse, in ti bo lahko pomagala. Pozabi kaj se spodobi ali nespodbi. Ti rabiš pomoč, in nisi ne prva ne zadnja.

Pogumno.

[rosica]

hvala Arwen, in hvala tebi alexx za nasvet 

[Arwen]

Rosica  kako kaj?

[Arwen]

lep pozdrav, cu_ne_sa_bl 

[julija30]

cu_ne_sa_bl dobrodošel. Kakšne znake anksioznosti pa imaš,mislim simptome?

[julija30]

mešan tip,pozdravljen. Oki,sam da je zadeva razumsko sprejeta,to je največ. Mal pobrskaj po svoji psihi in kaj se ti je zopet takega dogajalo,ali pa si samo preveč izčrpal telo.Pa ne smeš bit napet. Jaz sem pri sebi opazila,da ko sem nervozna in napeta,v krču sem omotična,oz. občutek je tak,vse se mi maje,ko pa sem sproščena pa je kar vse ok. Jaz sem prvič doživela paničnega tam nekje pri 23 ko sem imela en kup sranja nad seboj in zdaj pri 30 ,ko sem imela še večji kup sranja,ki ga zdaj odmetavam,vmes še en velik šok(mami umrla) in evo spet sem v tesnobi-anksioznosti,pojavili so se občutki omotice,majavih tal,strahu(ne vem koga boga me je sploh strah).občutek nerealnosti,splošne švohosti ,tiščanja v glavo in bitje srca 100 na uro.
Važno je to da človek sam pri sebi razčisti za kaj se sploh gre. Prvič je pri meni to hitro šlo,par mesecev,zdej se mi vleče 7 mesecev,AMPAK!!!!! gre na bolje,pa bom raje tiho,hitro se obrne.

Javi se in poročaj kako ti gre.

[Sofia-Del_Sati]

Je pa res, kvaliteta življenja je s tem okrnjena, a vseeno, kdo pa danes nima problemov, kdo pa danes ni v stresu, koga pa danes ne ganejo problemi svoji in problemi bližnjih, drugih.. Danes je samo vprašanje, kako biti čimdlje časa odporen na določeno količino vsega, žal, se večina izmed nas
ne znajde, kot da zgleda papa ad-je. Ampak, vredno je živeti, iz obupanca pred mnogimi leti, ko sem bil črni raček, sem skozi leta postal črni labod, ...

Veš, cu_ne..., tko bi ti rekla; seveda nas vse doletijo problemi, pa stiske, ipd., in vsak je kdaj pa kdaj up in down; tisto, kar razlikuje mene od ostalih ("zdravih") ljudi je v intenziteti!

ko zadeve začneš preveč resno jemati, ko se preveč ženeš k srcu, ko se presekiraš več kot je smiselno ali pa sploh še, če je nesmiselno,...., ali, ko imaš toliko sranja, da ne gre s hitrim plavanjem na gor,... predvsem pa, če nimaš neke podpore, ljubezni, imaš pa zatrta čustva, jeze, ipd., => se človek sesuje!

in to ponavadi taki, ki nam je mar za druge in občasno za nas!

kajti če to ne bi držalo, potem bi bli flegmatiki in se ne bi presekirali....živeli bi življenje kot Tototi in bi nam tako dooool viselo za vse okoli nas, razen za nas seveda, da bi bilo veselje!

In da papaš ad.... se mi zdi to slabšalno opisano za reševanje težav; jih ne papcamo kot dojenček frutek, ki ga lahko izpljuneš; je prekleto težko požreti tablete, ki ti dva mesca ali več še bolj spremeni življenje v pekel, kot si bil prej v njemu, zaradi katerega si se sploh odločil za ad.
In tudi borba brez ad ni lahka. Oboje je zelo težko, namreč, reševati svojo dušo! In prav tako je težko živeti v temi, se guncati v gugalnici občutkov gor in dol, nihati med lajfom in smrtjo,...........

ad ni znak, da se ne znajdeš in jih potem ješ. je samo ena od oblik, ki ti lahko pomaga (hitreje) sestaviti svojo raztreščeno dušo nazaj.

Lp Sofie

[noname21]

Zdravo... pa sem se tudi jaz opogumila nwm čist točno kaj naj napišem pa če je moja tema sploh umestna sam nwm kam/na koga nj se obrnem... problem je v tem da se mi zdi da je vsega preveč zame drugi mi pravijo da se preveč sekiram ampak res ne znam drugače nevem kaj naj nardim da se nebi čeprov si to želim ker mi vsi ti strahovi otežujejo da sploh živim (npr. imam izpit za avto pa me je strah vozit čeprou potem k se usedm v avto in vozim je ok sam prej se morm prepričvat da bo vse ok da se sploh spravim kam in to vsakič znova učasih 10 minut učasih pa 2 uri al pa ceu večer)... prosila bi vas za nasvet... razmišlam da bi obiskala psihologa al nekoga za pogovor pa ne vem kam naj se obrnem kje naj sploh iščem... nwm kaj je narobe z mano če sploh je kaj rada bi se z nekom pogovorila o vsem skupaj al pa iščem nekoga da bi mu lahko zaupala in da bi mi dal kakšen strokoven nasvet glede tega... problem je tut da mam občutek da mi sledijo, prisluškujejo, me opazujejo pa sploh nwm kdo naj bi mi slediu... ?? zato se včasih kr trudm delat vse čimbol popolno pa brez napak zakaj? da me namišljeni opazovalci ne bojo sodil po tem kar delam narobe bwah joj tole je pa težje napisat in razložit kukr sm misnla da bo... ma nwm vse tole skupi mi je čudn nočm si sploh priznat tega ker bi blo vse skup lažje če bi sam odmislla sam kaj ko tut če je že par dni dobr se pol spet vrnejo te misli pa jih včasih sploh ne opazm kr podzavestno so tm dokler ne napletm v glavi že tok velke zgodbe da je ni več mogoče ignorirat sam pol čez par dni se mi zdi vse skup spet brez smisla nerealno čeprou se mi je prej zdela to edina resnica... zato še tok teži zaupam ljudem ne ubistvu sm ugotovila da sploh ne morm zaupat nobenmu... vem da sem si za to kriva največ sama sj sem v preteklosti jemmalo drogo po eni strani da je odpravla te težave sam čez čas jih je še povečala nwm po eni strani me je tut strah si priznat vse to, nwm kaj nj nardim, kam nj se obrnm po pomoč, kaj je narobe z mano... zato bi bla zares hvaležna če mi bi znal kdo svetovat kaj lahko naredim... Hvala vam... kljub vsemu želim lep dan vsem skupaj...

[Slavka]

Noname21  najprej pozdravljena na forumu.

Zagotovo je najbolje, da poiščeš nekoga, s katerim se boš lahko pogovorila o teh svojih strahovih. Koliko si pravzaprav stara? Če se še šolaš, imajo prav gotovo v šoli psihologa, na katerega se lahko obrneš za prvo silo. Drugače pa so ti na voljo psihologi in psihiatri, ki delujejo v vsakem zdravstvenem domu. Za njih pa verjetno potrebuješ napotnico, ki jo pa dobiš pri svojem splošnem zdravniku....vsaj jaz sem jo potrebovala za svojega psihiatra.
Tukaj imaš link, kjer si lahko ogledaš kakšna je razlika med psihiatrom, psihologom in kliničnem psihologom ter psihoterapevtom, če ti bo v lažjo odločitev kje boš poiskala pomoč.

http://lastovka.wordpress.com/2007/04/28/razlika-med-psihiatrom-psihologom-klinicnim-psihologom-in-psihoterapevtom/


Tukaj pa je tudi nekaj informacij o terapevtih...ker ne vem iz katerega kraja si, ti težko bolj konkretno pomagam.

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/board,7.0.html

V okviru Društva DAM pa delujejo tudi skupine za samopomoč....so brezplačne in na njih se srečujemo tisti, ki se spopadamo s tesnobo, paniko, depresijo in si z izmenjavo izkušenj pomagamo pri premagovanju le-teh.

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/board,10.0.html


Torej...prvi korak si storila, ko si tukaj opisala svoje težave...sedaj pa sledijo še ostali koraki in napravi jih brez strahu 

[noname21]

Najprej res najlepša hvala... stara sem 21 let vendar na žalost ne hodim v šolo tako da šolski psiholog odpade, vseeno so mi bili tvoji linki v veliko pomoč. odločila sem se kontaktirati Slovenski inštitut za psihoterapijo. Osebnega zdravnika žal nimam že zadnjih 5 let, tako da nanj se žal ne morm obrniti, pa tudi ne bi, ker ne želim da mi zapiše v kartoteko...
Še enkrat hvala za vse info. in spodbudne besede!
LP

[Slavka]

Vso srečo ti želim noname21  in oglasi se nam še kaj...saj veš, več glav, več ve 

[Sofia-Del_Sati]

Osebnega zdravnika žal nimam že zadnjih 5 let, tako da nanj se žal ne morm obrniti,

ko sem se vselila v nov kraj, sama, sem imela tudi novo os.zdr., ki me ni nikoli prej videla. Spoznali sva se prvič ne zaradi prehlada, niti kake druge telesne bolezni, ampak zaradu duševne stiske in še to, tik pred tem, da se fentam. Na srečo sem spoznala dokaj ok, zdravnico, da mi prisluhne glede bolnišk, za vse ostalo pa se raje glede depre/ankse posvetujem zgolj s psihiatrinjo.

pa tudi ne bi, ker ne želim da mi zapiše v kartoteko...

en dober prijatelj mi je rekel, da je slab delodajalec tisti, ki bi kompliciral zaradi duševnega zdravja, ter da je bolje, da ne delaš pri takem. Mi je dalo za misliti!
Vseeno pa, bom jaz si prej priskrbela potrdilo, da lahko opravljam določeno delo (mar ni to žalostno, da se moraš takole dokazovati, da si OK??), preden me zdr. za delo začne kaj faširati v vezi s tem in še kakšne dodatne stroške za delodajalca zaradi pregleda pri psihiatru.

Lp Sofie 

p.s. če se moramo mi "bati" zaradi našega stanja, ki ga danes uspešno rešujemo, kako bomo šli skozi preventivca za delodajalca, bi potemtakem uvedla nujen pregled za vse ostale "zdrave" ali je to zdravje res zdravje ali je to en ogromen zamot težav, ki bodo prej ko slej izbruhnile ven 

[brana]

LEP POZDRAV VSEM.....NO PA SE TUDI JAZ PRIDRUŽUJEM......NO,NEVEM SPLOH KAKO ZAČETI..... JAZ SE V BISTVU ZDRAVIM Z ANTIDEPRESIVI SKORAJ 4 LETE,VMES SEM IMELA PREKINITVE A SE MI JE BOLEZEN PONOVNO PONOVILA(PANIČNI NAPADI,ANIKSIOZNOST,TUDI DEPRESIJA)..NO,BOM PISALA O TEM ZADNEJEM OBDOBJU,IN SICER OD LANI,KO SEM ZAPUSTILA BOL.V VOJNOKU PA DO LETOS MAJA SEM SE SUPER POČUTILA,IN NEKAKO SEM MAJA BILA TOLIKO PREPRIČANA DFA PA BI JS LAHKO NEHALA POČASI Z AD,SAJ SMO TUDI ŽELELI  ŠE ENEGA ČLANA,IN Z POGOVOROM Z PSIHIATROM SVA SE ODLOČILA Z POSTONIM UKINJANJEM.......VSE JE BILO OK.....VENDAR KO SEM PRIŠLA V PRVI MESEC PREZ AD ME JE MOČNO ZAČEL BOLETI ŽELODEC,KATASTROFAAA,SPAHOVALA SEM,KAR KOLI SEM POJEDLA,KI JE BILO SLABO.....TUDI NEK NOTRANJI NEMIR SEM ČUTILA.OS.ZDRAVNIK MI JE PREDPISAL ZDRAVILA NILAR 40MG,NAJ JIH LEPO PIJEM DO GASTROSKOPIJE,KI JO BOM ,HVALA BOGU,IMELA  ČEŽ4 DNI.POENTA JE V TEM DA SEM SI VES ČAS GOVORILA,DA SEM MOČNA,DA BOM TO ZMOGLA,VENDAR SO ME TE STALNE BOLEČINE  V TREBUHU DALE"VETRA"ZAČELA SEM MILITI NA BEDARIJE,NA BOLEZNI,KAJ ČE JE ONO,OVO...JOJOJOJOJ.,IN KAJ SE JE ZGODILO,VČERAJ PRISTANEM V DEŽURNI ZARADI BOLEČIN V TREBUHU,,IN SEVEDA PROKLETEGA NEMIRAAAAAAAAAA PO TELESU,PA SEM DOBER VEDLA,ZAKAJ TA NEMIR,DA SE MI OD MRAVLJINCEV IN RAZBIJANJA SRCA NE BO NIČ ZGODILAO.NO,IN SEM SE ODLOČILA  DA LEPO GREM NAZAJ NA AD,KLICALA SEM  PSIHIATRA,ZEČNEM NAJ  Z POLOVIČKO PAROGENA 3 DNI NATO CELO IN SPET ENO IN POL 3 DNI IN NATO 2 KRAT NA DAN.SEJ JE OK,SEM PAČ UVIDELA DA  JE ZAME BOLJE TAKO.NO ZDEJ PA JE DILEMA  KER SEM V NAVODILIH V NILARJU KI JIH PIJEM ZARADI ŽELODCA PREBRALA,DA ČE IMAŠ RAZJEDO NA ŽELODCU,ZA KAR JAZ NE VEM IN NE BOM VEDLA DO TORKA 16.8.,KAJ NAJ??ALI NAJ POČAKAM,KER PIŠE DA LAHKO ZAČNEŠ KRVAVETI IZ RAZJEDE.DRUGAČE PA POSKUŠAM OSTATI MIRNA,VČERAJ SEM DOBILA POLOVIČKO APAURINA......NEKAKO LAHKO REČEM DA TI KRČI IN BOLEČINE V ŽELODCU MOGOČE MALO TUDI REAGIRAJO NA TA MOJ NEMIR,KI JE V MENI,ZARADI NEHANJA AD?KAJ VI MISLITE?