MenSeRola Prijazen Pozdravček!!!! 
Pišem ti zato, ker je tvoja zgodba slična moji - zato, ti lahko vsaj približno lahko pomagam.
Prvo, welcome ... tukaj smo si ljudje, ki smo padli na dno in se vzdignili, pa ne samo 1x padli in se vzdigovali, temveč večkrat, razlika je samo v tem, da smo ob vsakem padcu nekaj novega spoznali.
V današnjem življenju je tako, da naš svet, kjer živiva, imamo vse, materialno rečeno, dom+avto+službo+nekaj $, pa vseeno nas nekaj teži. Na Vzhodu, kjer so revni bolj od cerkvenih miši, govorim za navaden folk, ne tisti ob zlatem koritu, kjer živijo iz dneva v dan, nimajo avta ali pa je tak, da ne veš, ali je vozen ali je za korito za rože, domovi so skromno okrašeni in hrana je ali ni.... pa imajo nasmeške do ušes. Gosta povabijo v svoj dom odprtih rok, postrežejo ti, pa čeprav nimajo potem zase,... itd. (govorim iz izkušenj, za Irak, lahko pa tudi pogledamo Indijo, Afganistan in ostale države).
Kaj je tisto, kar nas dela srečne?
Skromnost - ah neeee. Srčnost - mah kaki. Halooo?! Prijaznost do drugih - pha! Pozitivne misli in pozitivna naravnanost - ma dej nehi s temi vudu varjantami. Opaziti naravo, živali, lepoto okrog nas - ja, ja, McDonalds je tud lep in še hitr mormo požret hrano. Dobri odnosi v službi, mir in strpnost - whyyyy!? Ko pa štima tak sistem danes ki prinaša denar ob super sposobnih novodobnih menedžerjev! Pomembnost notranjega videza od zunanjega - a da šok doživim, ko zagledam punce brez pudra in tipe brez mačo stilov; kdo bo pa gledal preproste ljudi brez dragih znamk na sebi!?
No, tole zihr ne -> Materializem in hitenje časa! Tudi brezbrižnost do drugega in grabežljivost ne. Veliko denarja tudi ne. Bogastvo, zlato, nov avto prav tako ne. Še najmanj pa tekmovalnost in udrihanje čez druge.
In vse to imamo pri nas! Zato se enkrat duša sesede, sploh, če nam vsi ti pojmi močno kontrujejo glede notranje sreče in zadovoljstva. Takrat reče duša DOST JE! Ne zmorem več naprej........... in storiš silo proti sebi! Lahko je to samomor ali pa se vedenjsko obrneš za 180 stopinj. Veš, tudi sama sem bila prej vesela, nasmejana, družabna in vseeno mi je bilo, kaj si drugi mislijo o meni zaradi drugačne hoje.
Potem pa je enkrat naredilo TRESK, ker se je nabralo preveč gnilih zadev za moj psiho-kompostnik in stresov in moja glava ekonom lonec je po daljšem piskanju eksplodiral. Ni šlo več! Nereševanje sproti problemov, skrivanje za OK ksihtom, ipd., je doseglo rdečo nit pri meni. Začela sem polzeti dol, a še vedno sem nekak funkcionirala v družbi, čeprav že zelo stežka. Za pogovor o problemih nisem imela nobenega, po tem pa tudi nisem več želela. Začele so se mi dogajati čudne stvari, za katere sem mislila, da sem itak nenormalna, duplo (strah pred ljudmi, strah v trgovini iti, strah pred skoraj vsem, pa kar neki čudni napadi, temnenje pred očmi, pa frizanje nog,.... do neizmerne žalosti in obupa). Takrat sem vedela, da moram nekaj storiti A KAJ HUDIČA? Kje začeti?
Spoznala sem ta forum, kjer sem dobila informacije, sprva sploh kaj mi je, drugo da strah v trgovino iti in strah pred ljudmi (ok, za to slednje sem vedela, da je socialna fobija.... a bedno je blo to, da sem po profesiji socialna delavka?! glede trgovine pa, da sem dobila anksioznost, pa da so napadi to bili tesnobe ipd.). Pa depresija ...samomori........ jao
Lahko ti pa povem, da sem spoznala, na žalost, al pa na srečo isti problem glede zdravnikov in psihiatrov. Tukaj sem bila pa zelo razočarana, saj je vsa moja energija šla za njih namesto za moje zdravljenje!!!
Ne bom na široko razlagala kaj in kako, je pa v smislu nepravih ad-jev (2x), pa prevelikih čakalnih dob ko si najbolj v zosu, vendar če imaš $$$, si čez 3 dni na vrsti kar se mi zdi ABSURDNO!!!, do tega, da je edini konj, na katerega se lahko zaneseš in staviš........ TI SAM!!!
Zato ne jemljem več ad in se še vedno soočam z depresijo tako, da sem si začela vzemati čas zase, kar prej tega nisem počela, da sem se začela imeti rada in predvsem, da se na neg. dogodke odzivam manj čustveno in bolj realno, kot pa obratno, ko te preveč emocije, za zadeve na katere ne moreš vplivati, prej ko slej pokopljejo - kot so me že enkrat, in sem uspela prilesti ven iz psiho-groba.
Veš, MenSeRola........... sam to bi ponovila: prej sem bila vesela, družabna in gobčna...............potem pa sem ratala obupana, žalostna, izklopila sem se od vsega kar je na 2nogah, saj me je ogrožalo, in tiha. Iz žogice skokice do laminata.
Danes, ko se počasi povzpenjam gor, še vedno kdaj pa kdaj padem, a z vednostjo, da delam na sebi, da delam za boljši jutri, da živim za danes in da preteklost pustim v .......... preteklosti!
MenSeRola - verjamem, da se ti bo kmalu rolalo, pa ne od groze in obupa, pač pa od veselja in življenja! Tudi sama sem bila sprva tukaj kot Sofia iz zloženk socialna fobija (takrat me je bolj to matralo kot depra, kmalu pa oboje oz. smo bili vsi trije v wrestlingu-dokler nisem spoznala, da ta dva sumo borca sta v bistvu jaz in da se je nesmiselno boriti z njima t.j. sam s sabo, ker boš duplo izgubil, pač pa je treba narediti tole
in tole
- kar pomeni, depro, ankso in ostale duševne motnje sprejeti, jih prijazno postreči in vljudno pospremiti ven iz našega življenja; ko najdemo ljubezen do sebe, moč v sebi in energijo okoli nas!). Zato sem kmalu spremenila nick v del sati, kar pomeni pozitivno naravnan. IN ja, še vedno iščem par puzzlov sebe, jih kar nekaj še manjka, razlika pa je samo v tem, da sedaj vsaj vidim malček sliko svojega življenja in vem kaj hočem za naprej, Predvsem pa imam izkušnje, kaj sem delala narobe in gre sedaj lahko samo še navzgor!! Kot pri tebi, drugim na forumu in ostalim na tem plenatu - komurkoli, ki je pripralvjen delati na sebi!!!!!!!!!
Prijazen pozdravček!
Sofie
