FORUM Nebojse.si

Na željo uporabnice Janje je tema iz pogovora o reinkarnaciji razcepljena
in prestavljena sem, v samostojno - sedaj njeno osebno temo:

Matheu_! :)

Kako pa veš, da ravno sedaj tudi to problematiko predelujem z mojo psihoterapevtko? In o tem dolgo nisem želela pisati, čeprav se že dolgo zavedam tega problema, ampak ni bil še čas za moje razkritje.

Ja, to pa verjetno izvira iz tega kar se mi je dogajalo kot majhnemu otroku. Tukaj gre predvsem za napačne miselne vzorce, ki so se sprožili zaradi moje motnje in zaradi moje precejšnje senzibilnosti. Jaz sem imela motnjo že kot otrok in to se je kazalo z nepopisljivim strahom pred vsemi ljudmi in predvsem pred novimi situacijami. In vzroka nismo našli, čeprav smo ga iskali. No, mogoče je bil vzrok zaradi separacije mame in mene v najzgodnejšem obdobju.

In začela se je mala šola in jasno, da je morala iti z mano tudi moja eno leto mlajša sestrica. In potem so se začeli problemi z bruhanjem, jokom in vsem mogočim. Enostavno nisem mogla hoditi v šolo. Ni bilo nobenega vzroka, ker sem verjetno takrat imela najboljše ocene v razredu. in tudi drugi otroci so me imeli radi...

In takrat se je po vasi marsikaj govorilo. Tako kot pač povsod, kjer so ljudje, ki radi pač debatirajo o raznoraznih stvareh. Jaz sem se pa vedno znašla na napačnem mestu in marsikaj slišala. Če pa že nisem slišala, sem pa občutila, ker jaz še sedaj čutim določene občutke drugih, ki jih drugi ne čutijo. In včasih je prav nadležno. Res ni prijetno.

In takrat sem slišala, kakšna, da sem, kako imajo moji domači same probleme z mano...

In očitno sem takrat začela razmišljati, da sem pa jaz za vse kriva, čeprav mi od moje primarne družine nihče ni nič rekel, ker oni so mi želeli samo pomagati.

In to je to. Imam občutek krivde za vse in vsakogar in nikogar nočem prizadeti na tak način kot so mene te govorice. In to ni šlo za direktno govorjenje, ampak za zahrbtno govorjenje. In to je še bolj nizkotno kot, če ti nekdo naravnost pove, da si nesposoben.

Moje sestre to ne bi zaznamovalo, ker je drugačen karakter, mene pa je. In že dolgo nisem zadovoljna z enim delom mojega karakterja in se trudim spreminjati, ampak te stvari so v meni tako zelo zakoreninjene, da ne gre tako kot bi si jaz želela.

Dobil si obširen odgovor. Najbrž si tega nisi niti želel, ampak to sem morala narediti zgolj in samo zaradi sebe. Evo, pa sem šla mimo teme. Bom pa sedaj poskušala ne opravičiti se. :sesmejem:

Matheu_, ampak ti pa marsikaj iz mene izvlečeš. Tudi stvari, ki jih ne želim ravno javno diskutirati. Fino je, da si prišel nazaj. :pomezik:

ja sam zdej nisi več majhen otrok.

EDIT: spodnje pisanje nima veze z tvojo konkretno izkušnjo iz otroštva. Ponuja pa "strukturni izhod" iz tvoje zagate. Jaz namreč ne verjamem v "vsega je krivo otroštvo in mama" terapije.

Tko si jst mislim. Jst mam precej empatije in razumevanja. (težko verjet, ne?  ;D ) Ampak ne za vsazga in predvsem v kontroliranih dozah. Recimo jst strogo ločim empatijo in so-čutje. V moji knjigi to ni isto. Recimo v družbi v desetinki sekunde poštekam, kako se je nekdo odzval na mojo reakcijo. Ampak ne čutim z njim. Kar ne pomeni, da občutka ne poznam, ne? Lahko si ga narišem, lahko si občutek živo prikličem predse iz mojih lastnih izkušenj, ampak jst mam svoja občutenja na njegova. Ane? Nekdo čuti neki, jst pa to opazim, in reagiram s svojimi občutki. Zapleteno ne? Ampak dejansko se na čustvenem nivoju glih tko odvijajo debate z replikami, medklici in odmevi.  :)  So-čutja v smislu da bi nase vlekel drek drugih se pa ne grem. Razen res pri svojih najbližjih - ženi in tamalmu (tamali zdej itak rabi drugo plenico, futr, pa igro, ne pa mojga so-čutja, hvalabogu :) ) Pa še to ni priporočjivo.
Kaj hočem rečt? Ti maš svoj lafj in svoje občutke. Ti so pomembni. Kaj drugi čutijo je drugotnega pomena. Lepo,  spodobi se in je nadvse koristno, da to metagovorico drugih opaziš, ker se potem lahko lažje smiselno odzoveš, ampak to ne pomeni da morš tuje filinge vlečt nase. S tem nobenemu ne pomagaš, pa še sebi škodiš
hf

EDIT 2: pa še to k sem glih v formi ;D
Največji štos pr vsem tem je, da si večina na tem forumu želi sočutja, potrebuje pa konkretno brco v rit in malo spoštovanja.

Haug, govoril je.

Moderatorje prosim, da tole pisanje o meni odcepite od te teme in naredite popolnoma samostojno temo, ki bo moja tema! :rozicodam:

Matheu_, hvala za tvoj odziv! :rozicodam:

Si zaslužiš rožico, čeprav vem, da tega ne maraš.

In to je res moj zelo moteč problem, ki me sekira že veliko časa in v teoriji vem vse, v praksi pa tega ne znam realizirati.

In vse drži, kar si napisal. Tudi to, da imaš ti precej empatije in razumevanja. Jaz sem to začutila za razliko od nekaterih, ki so te imeli za osebo, ki se norčuje iz ljudi. :A)

Ja, nisem več otrok, ampak čutenje je še zmeraj isto.

In tudi jaz ne verjamem, da vse izvira iz otroštva ven. Ravno zaradi tega na začetku nisem pisala na forumu, ker sem se bala seciranja glede mojega otroštva.

Pri meni gre za kombinacijo genetike in parih negativnih dogodkov, ki so me zaznamovali, ker sem bila enostavno premajhna, da bi stvari razumela. In to ostane v človeku dokler ne naredi kaj v zvezi s tem.

In tudi jaz nekako primarno nisem verjela v psihoterapijo dokler nisem prišla do moje psihoterapevtke. In ugotovila sem, da meni takšna kombinacija, ki jo imam sedaj, pomaga. Sem uspešna, gre mi precej na bolje. Je pa res, da s kakšno drugo obliko psihoterapije, verjetno ne bi uspela, ker se jaz nisem videla v zapisih določenih posameznikov, ki so opisovali psihoterapijo.

In sedaj k moji problematiki. Čisto vse, kar si napisal, popolnoma drži. Ampak jaz tega enostavno ne znam. In ravno tako kot si mi sedaj razložil ti, mi je razložila že moja mama pred približno dvajsetimi leti, ampak jaz tega nisem znala narediti. Ne da ne bi hotela, enostavno ne gre.

In že kar nekaj časa razmišljam, da so moji strahovi, ki so se začeli pri približno enem letu starosti  (poleg separacije od mame), povezani s temi občutki drugih ljudi. Jih namreč ne znam razmejiti. Jih občutim, pa konec. In kot otrok sem bila verjetno zelo prestrašena, ker sem vse tako zelo čutila okoli sebe.

In v puberteti sem imela tudi tendenco bežanja pred ljudmi, ker mi je postalo kar slabo. Pa nisem vedela vzroka.

Sem pa nekje na netu zasledila (sedaj se ne spomnim točno kje), da je lahko tudi napačna oblika empatije (točno moj primer) lahko vzrok za anksioznost ali socilano fobijo. In točno to se je meni zgodilo.

In točno vem, da s temi občutki škodim sebi. Upam, da mi bo s to kombinacijo, ki jo sedaj prakticiram, uspelo, ker je to en velik šit. Drugače pa mi preostanejo samo še AP-ji, ki zamorijo vse občutke, ampak jaz si tega ne želim. :nehvala:

Sedaj pa še nekaj glede tebe. Nisem vedela, da si že očka. Čestitam. Lepo to! :clap:

Go matheu__ !  :oki:

Pri določenih ljudeh se to ne bi obneslo. :nehvala:

Pri meni že ne. Preverjeno. Imam zelo velike uspehe pri psihoterapiji, ampak moja terapevtka uporablja čisto drugačne prijeme. Sem ji namreč povedala, da če je nekdo nekaj na silo hotel od mene, sem jaz zablokirala in enostavno je bilo škoda vsega časa.

Lep primer je moj izpit za avto. Začelo se je super. Potem je pa začela moja inštruktorica zijati nad mano in jaz sem zamrznila. Ko je ženska končno pogruntala, da tako z mano ne bo šlo, je začela s prvotno taktiko in spet mi je šlo odlično.

Je pa res, da nekateri pa funkcionirajo ravno po tem principu, da potrebujejo in celo želijo brco v rit.

V končni fazi šteje samo in zgolj uspeh. In če nekdo rabi sočutje, da bo uspešen, naj to dobi, če pa nekdo potrebuje brco v rit, je pa dobro, da dobi ravno to.

Dvomim. Kaj bi rajš mela, da bi te nekdo spoštoval al da bi jokal s tabo? 

Sem tukaj napisala, kako se je meni zgodilo, ko mi je moja inštruktorica za avto želela vcepiti znanje z nekakšno bolj trdo metodo. Je šlo v maloro približno 20 ur, ker sem totalno zablokirala.

Kaj se pri meni obnese?

Da, ko mi je hudo, da imam nekoga, ki me samo in zgolj posluša. To je začetna faza. Potem pa pridejo na vrsto konstruktivni pogovori glede rešitve in jaz pri takšni komunikaciji zelo dobro sodelujem in imam velike uspehe. Če pa bi se znašla pri kakšnem psihoterapevtu, ki bi poskušal bolj na grobo, ne bi naredila absolutno nič. Se ne bi obneslo.

In še za primer: zadnjič je bila Nataša (moja sestra) pri meni in sva nekaj delali na računalnik in tukaj je ona bolj doma kot jaz, jaz se ne spoznam ravno tako kot ona. In se ji je mudilo in malo je bila že znervirana in ker jaz nisem nekaj takoj zakapirala, je samo malo dvignila glas. Nič, totalna blokada. In sem ji lepo pojasnila, da tako z mano ne bo šlo, da izgubljava čas. Ko so se toni umirili, so se moji možgani spet odblokirali in lahko sem spet sproščeno delala naprej. Tako je pri meni! :kiselnasmeh:

Janja, želja uslišana! To je sedaj TVOJA tema.
Dala sem te pod OKM in PTSM ... ker se mi zdi najbližje tvoji težavi ...
 :rozicodam:

Matheu_, Aslan In Juliette, hvala vam! :rozicodam:

Matheu_, tebi zato, ker me sprovociraš, da začnem pisati o sebi, čeprav ne želim, Aslan tebi pa zato, ker me poznaš v globino Duše in si bila zmeraj ob meni, ko sem te potrebovala in si zaznala tudi to, ko sem imela na sebi masko za druge. Malokdo je pogruntal, kako mi je v resnici, ker očitno tega nisem želela pokazati. Juliette, ti si me pa tudi že nekajkrat podrezala, ampak takrat še nisem bila pripravljena vsega pisati. No, saj tudi sedaj ne mislim vsega razkriti. So stvari o katerih ne želim razpravljati na javnem forumu.

In veliko mojega opravičevanja izvira tudi iz tega, pa če si priznam ali pa ne, da nočem izpasti tista ta grda, zaradi katere je mogla mlajša sestrica v šolo. Pa kako je vendar bilo neumno, ker sem se bala šole, saj tega pa ja ni nikogar strah?! Če še tistih, ki niso imeli najboljših rezultatov v šoli za razliko od mene, ki sem jih imela brez truda z levo roko, ni bilo strah. Ja, je bilo veliko, veliko debatiranja okoli tega. Verjamem, da marsikdo od komentirajočih ni mislil nič slabega s svojimi komentarji, ampak mene so prizadeli. In to, da večina ljudi govori, da je strah votel ali nekaj podobnega, to me zelo ziritira. Tudi tukaj marsikdo to napiše. In vem, da to ni napisano zlonamerno, ampak meni pritisk dvigne. :o

Kako, da strah ne obstaja? Kaj sem pa potem jaz, ki se že od enega leta starosti ubadam zgolj in izključno s strahom? A jaz sem pa izmišljena? Takrat se počutim tako zelo bedno. Kot da bi si vse to izmišljevala, kot, da bi jaz želela tako živeti.

Matheu_, pa še na nekaj zelo pomembnega sem pozabila. Ne, ni vse v tistih dogodkih iz otroštva, ampak tudi na splošno ljudje ne dojamejo tistega kar povem. Ali pa mi celo ne verjamejo. :o

In to je tako beden občutek. Če ti ljudje ne verjamejo, pa veš, da govoriš resnico. In tudi, če te ne razumejo, je bed, ker potem razmišljaš, da je s tabo nekaj narobe, če te ljudje velikokrat narobe razumejo. No, vsaj anksizozni tako razmišljamo. Vem pa, da verjetno osebe z bipolarno motnjo razmišljate drugače. No, vsaj, če sklepam po mami, pa mogoče tudi po tebi. Vidva bi si recimo mislila, da je nekaj narobe s tistimi, ki vaju niso razumeli in ne tako kot jaz, ki mislim, da je z mano nekaj narobe.

Ne vem, danes sem polna ene jeze, ker sem taka kot sem, ker si že skoraj celo življenje želim biti drugačna. Sama sebi nisem všeč. En del mojega karakterja bi kar izbrisala. Pa delam že kar dolgo na tej problematiki.

Včasih pa sem jezna tudi na določene posameznike, ki so me prizadeli, čeprav vem, da nenamerno. Jaz sem se vedno lahko zanesla samo na mojo primarno družino in mogoče na par posameznikov. Veliko ljudi na tem forumu ima pa ravno obratne izkušnje kot jaz. In še tukaj se počutim outsider, ker moje motnje niso tipične in si določenih stvari niti ne upam napisati na forum, ker bi nekateri crkovali od smeha, če bi določene stvari napisala. Sem se namreč prepričala, da nekateri niso razumeli določenih fobij, ki niso tako zelo običajne. In me je čisto minilo, da pa bi jaz pisala o sebi, ko sem prebrala določene reakcije posameznikov...

In sva s psihoterapevtko tudi to predebatirale. Če bi jaz imela takšne običajne strahove, ki jih imajo anksiozni ljudje, bi o tem tudi jaz pisala, ampak ne, jaz moram biti tudi tukaj precej neobičajna. :o

Juliette, sedaj pa še k najini skupni temi.

Po pripovedovanju mame se je ta simptomatika začela po tisti separaciji. Ni mi pa točno vedela povedati. Je pa zelo koristno, da mi je sploh povedala, ker gre tudi tukaj za nekakšne povezave.

Recimo to, da se kar naprej znajdem v trikotniških razmerjih, že izvira iz tega. Malo pa tudi iz nezmožnosti mojega očeta, da bi bil zvest. Ampak to je že druga zgodba, ki se je začela šele kasneje. Tokrat ne bi o tem. Jaz nikoli ne razdiram razmerij, da ne bo pomote. Zmeraj sem jaz tista, ki sem zamenjana. Pa to ni šlo v partnerskih odnosih (no, malo že, ampak tam sem bila samo zaljubljena), bolj je to šlo v prijateljskih odnosih in tudi poslu. Ampak tega se zavedam že dolgo in sedaj poskušam to spremeniti.

Po besedah mame in stare mame se je meni zgodilo najbrž ravno to. Baje, da sem grozno jokala in stiskala mamino slikico k sebi. In stare mame sem se držala kot klop, ker sem se bala, da bom še njo izgubila. Stara mama me je mogla jemati prav povsod s sabo, tudi na njivo...

Takrat smo živeli pri stari mami, oče pa je živel v Ljubljani, ker je imel tam službo.

In potem so se začeli grozni strahovi. Ko sem že lahko govorila, sem jim povedala samo to, da ljudje črno gledajo. To je bil moj edini odgovor. In bala sem se vseh: mladih, starih, otrok, žensk, moških. In ni bilo nobenega vzorca po katerem bi lahko koga izločili. Baje, da je prišel en majhen fantek do mene in sem mu bila simpatična in se je hotel igrati z mano. Jaz pa v jok in nisem se mogla pomiriti.

In tako je bilo vse do prvega razreda osnovne šole. Ampak to se ni dogajalo tako zelo pogosto, ker smo pač živeli na vasi bolj na samem in baje, da tiste ljudi, ki sem že poznala in bila vajena njihovih energij, se pa nisem bala. V mali šoli in kasneje v prvem razrdu pa so nastopile hude komplikacije z bruhanjem. Potem je bila bruhanju že pomešana kri in mama in stara mama nista več vedeli kakšno taktiko naj ubereta. Potem sem šla k zdravniku in na Sveto Goro. Jaz sem bila takrat verna. Sedaj verjamem precej drugače kot takrat. In zadeva je čudežno izginila za deset let.

Rada pa bi napisala še o moji empatiji, ki mi tudi škodi, in o doživljanju občutkov drugih, ki jih ne znam razmejiti, ampak ne tokrat.

Je pa tako, da je genetika pri meni odigrala zelo pomembno vlogo. Dr. Dernovškova je mnenja, da jaz brez medikamentoznega zdravljenja ne morem biti. In bi se kar strinjala z njo. Prej sem imela po intenzivni psihoterapiji rezultate, ampak pravi rezultati pa se kažejo šele sedaj, ko kombiniram psihoterapijo, medikamentozno zdravljenje in moje metode.

In za vse tiste, ki ne poznate toliko moje situacije. Ja, mama je imela bipolarno motnjo, ampak pri meni ni šlo za to, da bi prevzemala njene napačne vzorce, ker je bila popolnoma brez simptomatike. Sploh pa takrat, ko sem bila majhna. Tako, da to ni to. In tudi zaradi njene bolezni nisem trpela, ker je bila več ali manj v remisiji. Zelo hudo je bilo šele sedaj zadnja leta, ko pa sem jaz bila že kar precej let globoko v podnu. In me je to ukvarjanje z njo potegnilo ven iz podna. Ja, veliko ljudi ne more verjeti, ampak tako je to pri meni. Aja, tudi tukaj sem drugačna od drugih. :pomezik:

Nadaljevanje sledi. Se mi zdi, da sem bila že sedaj precej dolga in ne verjamem, da se bo kdo sploh pretolkel skozi to.

Pozdravček!

Janja, jaz sem se prebila do konca  :oki: Zelo si pogumna in veliko si napredovala in res je, da se vse naše diagnoze razlikujejo in dojemanja, sprejemanja, razumevanja......in smo občutljivi vsi na vse.
Nekajkrat se najdem v tvojih zapisih in te še kako razumem :rozicodam:, tudi jaz sem zelo občutljiva na odzivanje ljudi in na komunikacijo, ampak gre na bolje :), drži se :pomezik:

Ni se bilo treba tolči skozi tvoje pisanje Janja, prav razumljivo je vse kar si povedala.

Odprla si razvejano tematiko za premislek... o drugačnosti, osamljenosti zaradi nje, nerazumevanju okolice...

Me zanima, ko govoriš o empatiji, o tem, kako čutiš občutke drugih ljudi... zdi se mi, da je to zate breme, v smislu da si ne moreš pomagat in kar "vpijaš" občutke drugih ali pa te nežele prevzamejo... in da ne gre za to, da se poistovetiš z ljudmi in občutiš njihove občutke zaradi tega, ker veš kakšni so, ker bi jih že doživela... sem pravilno razumela? Ne vem, če sem se izjasnila.


Obstaja, obstaja. Jaz verjamem, da si ne izmišljuješ. Od kod pa izvira to, a so ti (poleg znancev, prijateljev v navednicah...) tudi tvoji najbližji ljubljeni to dajali vedeti?
Ko si napisala, da si enih stvari in fobij ne upaš napisat na forum zaradi možnega posmeha, te razumem in dojemam to kot način, da se zaščitiš, kar je popolnoma naravno. Je pametno pretehtat, kaj je za sem in kaj ni (sama o tem veliko mozgam zadnje dni), da si ne narediš medvedje usluge. Po eni strani je izpostavljanje nujno za napredek, po drugi pa lahko bolj škodi kot koristi. Kadarkoli se lahko premisliš in pišeš. Pomembno je, da se ti čutiš pripravljena. In prepričana sem, da boš dobila podporo. Glede neprijetnih komentarjev, ki ti dvigajo pritisk, pa ne vem. Ali skozi eno noter skozi drugo ven, ali jih prezret, ali jih vzet z rezervo, ali jih izkoristit v smislu razumevanja druge plati zgodbe... ne vem. (Huh, tudi jaz o tem tuhtam.)

Kaj je sprožilo to jezo?

O, to sem pa tudi jaz. To samo pomeni, da je v tebi nekaj, kar potrebuje še tvoje pozornosti in je treba predelati. Pa sprejet samo sebe takšno kot si.
Lahko si jezna, brez opravičevanja (in upravičevanja).

Janja, piši še  :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam:

Trzinka in Libby, hvala za vajin odziv! :rozicodam:

Pa še nekaj se mi zdi pomembno: občutek imam, da me res razumeta. Veliko ljudi me namreč ni razumelo in to je bolelo. Imeli so me za razvajenega otroka. In jih sploh ni brigalo, kaj jaz doživljam v sebi.

Jaz pa sem doživljala strah na strah, kar naprej. In če bi vedela vsaj vzrok. Recimo moja strara mama se je grozno bala strele. To je pa ena od stvari, ki pa se jih jaz ne bojim. Juhej! :)

Pa to ne pomeni, da so mi tisti, ki se bojijo strele, smešni. Daleč od tega. Jaz jih razumem. Sicer pa jaz tako ali tako razumem cel svet, ampak k temu pridem kasneje. :sesmejem:

Razlika med staro mamo in mano je bila v tem, da je ona vedela vzrok za strah, jaz ga pa nikoli nisem vedela. Pri stari mami je bilo to posledica dogodka, ko je strela udarila nekje v hiši in še zagorelo je. Drugače je bila neustrašna ženska, tukaj je pa totalno zamrznila. In meni se zdi to dokaj logično, če pač doživiš nekaj takega kar te precej prestraši.

Libby, sprašuješ, če so mi poleg znancev in ostalih dali vedeti, da si izmišljujem tudi moji najbližji. Na srečo ne. Oni so bili zmeraj moja svetla točka, moje zatočišče. Tam sem bila zmeraj razumljena, tam sem lahko izražala čustva. Tam sem se upala biti jaz taka kot sem bila. Z vsemi strahovi vred.

Nisem bila razumljena v otroštvu in tudi kasneje v puberteti ne, ko sem po desetletnem uživanju v življenju, zopet pokasirala vso simptomatiko, ampak v še hujši obliki.

Da me ljudje niso razumeli je nekako razumljivo. O teh motnjah se ni vedelo praktično NIČ ne v moji otroški dobi, v moji puberteti pa tudi še ne.

In takrat v puberteti je bil zame še večji šok. Prej sem živela popolnoma normalno najstniško življenje. Rekla bi celo, da sem živela nadpovprečno dobro, če sem se primerjala z drugimi mojimi vrstniki.

Doma smo imele mama, Nataša in jaz lepe odnose. Tudi s staro mamo smo se čudovito razumele. V šoli mi je šlo OK. Razen v prvem letniku, ko sem dobila v prvi konferenci grajo iz slovenščoine. In to je bil zame izreden šok. Pa ravno slovenščina, moj najljubši predmet. Na koncu letnika sem imela že štiri. No, da ostanem pri pozitivnih stvareh, ker negativnih ni bilo. Bila sem izredno srečno zaljubljena, imela sem prijateljice. Skratka vse, kar si lahko človek želi.

In potem se je zopet zgodila ta nesrečna separacija, ki me spremlja že celo življenje. Moj fant je odšel v vojsko in kmalu po tistem je simptomatika udarila na plano. Dr. Dernovškova je sicer mnenja, da je to lahko posledica tudi zelo hude angine, ki sva jo oba s fantom prebolevala tisto poletje. Baje, da obstajajo tudi vzročne povezave med angino in OKM-jem. To je povedano zelo laično, ker jaz nisem doma v teh vodah. Tako, da tisti, ki se bolj spoznate na te motnje in morebitne povezave, me korigirajte, če nisem prav napisala.

Skratka, začeli so se strahovi, siljenje na bruhanje, tudi bruhanje. S tem, da imam jaz hudo obliko emetofobije. :o

In kar naenkrat sem začela imeti te napade strahu s prisotno simptomatiko na vedno več in več krajih. In kaj je sledilo? Da se je porušil cel moj socialni sistem.

Tri prijateljice so me poskušale razumeti, ampak dejansko me niso razumele.Saj v bistvu še jaz nisem vedela, kaj mi je. Fant je bil čisto obupan, ker sem bila totalno spremenjena. Ko sem prišla k njemu na obisk v Split, niti slučajno ni bilo tako kot v Puli. Tam je bil prej v vojski in tam še ni bila prisotna simptomatika. No, v Split sem prišla vsa 'skozlana'. Bruhala sem zjutraj na parkirišču, na srečo na letalu nisem, čeprav mi je bilo tudi tam slabo. Potem smo šli še na večerjo in prej sem vedno uživala v hrani, sedaj pa mi je dvigovalo in sploh nisem mogla pojesti. Kasneje, ko sva bila sama in naj bi uživala v najini družbi, ni bilo nič od tega, ker sem kar naprej visela na sekretu, ker nisem vedela ali bom pobruhala tla ali njega. :o

In to je le en delček. Ko je prišel iz vojske, jasno, da je bil razočaran. Jaz nisem bila več tista Janja od prej. In tudi njegova mama je bila strašno razočarana, ker kar naenkrat nisem več mogla hoditi k njim. Kaj naj bi rekla, zakaj ne pridem? Da me je strah, da mi je slabo?

In zaradi razočaranja nad uradno medicino, ko sem iskala pomoč in je nisem dobila, sva začeli z mamo iskati v alternativi.

In pri meni ta simptomatika ni bila vezana samo na določene dogodke. Recimo marsikdo napiše, da mu je na morju OK. Pri meni ni bilo tako. Meni je bilo še huje. Ravno tako na smučanju, skratka povsod. In tudi takrat nisem prenesla, da bi bil kdo ob meni. Veliko jih namreč želi, da ima koga ob sebi. Jaz tega nisem marala.

To je še nekaj mojih drobtinic. Ja, še obstaja material, veliko materiala, ampak najbrž ne bom o vsem javno.

Rada pa bi napisala še o mojem občutenju. In Libby, mislim, da si ti prav razumela, kaj sem hotela napisati, ampak bi rada bolj obširno razložila, da bo bolj razumljivo. Ker dejansko si ljudje pod empatijo predstavljajo pač empatijo. Pri meni pa gre za to, da občutim občutke drugih kot svoje lastne, ne da bi jaz to hotela.

Je pa res, da ravno zaradi tega lahko razumem tudi ljudi, čeprav dejansko nisem doživela njihove situacije. Pišem, da je nisem doživela, ampak v bistvu sem jo doživela preko njihovega občutenja. In nekaterim na forumu ni bilo jasno, da lahko razumem vse in vsakogar in so mislili, da gre za mojo pozo, ampak ni bilo tako. Jaz res razumem, ker veliko stvari občutim na sebi. In zato zmeraj razumem obe plati. Kar je tudi marsikomu nelogično, meni ni.

In zato ima ta moja lastnost tako pozitivne kot negativne lastnosti.

Za danes bo dovolj! Grem še malo spat!

Spet bom mel par sistemskih rešitev  ;D


Veš kaj pomeni bit duševno zdrav? To da večino časa vsi razumejo o čem govoriš.  :) Brez heca.


Ni res. To da sem bipolaren (čeprav glede na to da zadnjih nekaj let nimam nobenih nihanj, bi skor reku, da sem fasal napačno diagnozo), moje poglede, nazore in način funkcioniranja nič ne spremeni. To je zgolj slučaj.
Se pa s tvojo mamo na tej točki ne bi strinjal; če greš po zgornjem receptu (da če te večina večino časa šteka, pol si zdrav.), pol nikol ne smeš nehat preverjat svoje realnosti v javnosti. Primer: Če si začnem mislit, da sem najboljši v nečem je skrajni čas, da poguglam nekoga ki resnično o tem veliko ve. Pa sem spet ponižen in majhen. Kar je odlično izhodišče za karkoli  :) Ta eksempl je bol za moje težave. Ampak poanta je da nikol ne smeš pustit da se tvoj zeljnik razrašča sam. Zelje, ki samo raste, za folk običajno ni užitno.


Pa še en ocvirk o "razumeti in biti razumljen".
Predvidevam, da je to nek "hauptmotif" in tvoj hendikep. Zdej ti bom razložu zakaj ne verjamem v psihoterapijo. Zadeva je taka - nihče razen tebe, ne ve nič o tebi. Lahko izbruhaš cel roman o sebi in svojem doživljanju, bo še vedno isto. Sočutje, empatija vedno naletijo na ta zid. Čutimo in razumemo vedno skoz svoje lastne izkušnje. Svet izkušamo skozi optiko, ki jo gradijo tako minimalna izkustva, zavedna in nezavedna, da je že samga sebe težko spoznat, kaj šele da bi probal razumet druge. Ta optika se nam gradi,kopiči in potrjuje skozi čas. Ti si doživela travmatični dogodek recimo, ta ti je bistveno spremenil pogled na svet že zelo zgodaj in te utrdil v tej percepciji. Skozi čas si si realnost temu pogledu podredila. V vsem si videla dokaz, da je res tko kot si ti misliš. In zdej hočeš kar naenkrat to spremenit - zavestno. Nemogoče. Spremembe se dogajajo na čiku ob enih zjutraj ko ne morš spat. Minimalne spremembe. In čez par let po 10.000 takih cigaretov, se bo mogoče kej poznalo.

Kaj se da? Dobila si ušive karte, ampak tud ušive karte pri pokru včasih zmagajo. Z mal sreče in veliko znanja.


hf

Ojla.
Jaz bom pa spregovorila o tem, zakaj verjamem, da psihoterapija pomaga. Tudi če ob tem spustim subjektivno oceno, da imam takšno osebno izkušnjo.
Tudi pri razvoju in delovanju psihe obstajajo zakonitosti in pri svojem delu se terapevti opirajo nanje. Kot z medicinskega vidika ugotavljamo, da imajo vsi človeški organizmi neke skupne značilnosti in se pri zdravljenju zanašamo na to podobnost, čeprav je seveda vsako telo individuum zase, tako pri zdravljenju psihe vemo, da obstajajo nekateri globalni principi in poznavanje in upoštevanje teh je za terapevtski uspeh dovolj, četudi do potankosti posameznikove precepcije ne spoznamo.

Kako je možno sploh določiti, kaj je organsko / genetsko in kaj psihično / duševno? Mene dokler ne bodo izolirali gena, ki bo nedvoumno nosil zapis "povečana anksioznost", ne bodo nikoli prepričali v to, da je ta biološko pogojena. Je pa dejstvo, da se ob "travmatskem dogodku" začnejo možgani drugače oblikovati kot bi se sicer.
Če pogledamo čisto plastično: za dojenčka vemo, da nekaj mesecev po rojstvu lahko pije samo mlekce, ker se njegov presnovni sistem šele razvija in krepi in bi pretežka hrana na organizem kvarno delovala. Če bi ga pitali s pršutom in klobasami, bi noramlno nastopile posledice, ki bi najbrž ostale za vedno. In pri razvoju možganov je ista pesem. Zakaj mislimo, da pretežka psihična izkušnja, ki je malčkovi možgani še ne zmorejo "prebavit", ki zanj še ni primerna, ne pusti posledic v delovanju in čustvovanju posameznika? Seveda je glede na težo travme tudi teža posledic različno opazna.
In tukaj hočeš nočeš imajo starši bistveno vlogo, ki jo morajo dovolj dobro odigrati, da se bo otrok normalno razvijal. Do pribl. enega leta je v prvi fronti mamica (oziroma oseba, ki otrokovih očeh igra njeno vlogo) in ta del je najpomembnejši za osnovno duševno zdravje; potem pa stopi v ospredje še oče, ki otroka popelje v "zunanji svet" in poskrbi, da bo kot človek tudi v interakciji s širšim svetom "normalno" deloval (oblikuje se odnos do avtoritete (vsi odtenki od hlapčevstva do uporništva), odnos do timskega dela, pozitiven/negativen pogled na svet ...)

Ne moremo pa reči, da so starši vedno "krivi" za to. Ne izhaja disfunkcija vedno zaradi neljubečega odnosa staršev. Včasih je kriva tudi nevednost ali samo življenjska situacija, v kateri se ni dalo drugače ravnati, slednja se mi zdi, da se je zgodila pri naju, Janja. Čeprav zase vem, da se je nato prilepilo gor še kar nekaj nezdravih vzgojnih vzorcev in prijemov, ki so stanje še poslabšali.
Meni znajo starši zelo jasno opisati spremebo, ki sem jo kazala po vrnitvi iz bolnišnice. Od te grozljive izkušnje je pri meni ostal tudi nesmiselen strah pred tem, da bi sama spala (pa da jaz izpostavim eno svojih smešnih fobij: k staršem sem hodila spat še v 8. razredu OŠ  :-[, sicer nisem celo noč zatisnila očesa). Sedaj me tega ni več sram priznat, ker vem kako realno ozadje ima ta strah - lahko si predstavljam ubogo dojenčico, samo in preplašeno v mrzli (ne fizično) bolnišnici; spančka in potem jo zgrabijo velike, brezčutne roke, jo odvijejo, poležejo na trebuh in v ritko zapičijo skelečo injekcijo (po vrnitvi domov je bila moja ritka cela rdeča in prešpikana, s previjanjem so imeli moji take probleme, ker me je bilo tega grozljivo strah in sem to vedno ob hudem rjovenju doživljala kot travmo). A ni zdaj logično, zakaj sem se vedno bala sama zatisniti oči in imela nerazložljiv občutek, da se bo iz teme pojavila zla sila in me poškodovala? Če mi starši moje izkušnje ne bi povedali, bi lahko domnevala, da gre za neko nenormalno (podedovano?) fobijo, vrli psihjatri pa bi hitro našli kako primerno pomirjevalo zame.

Zaradi te moje izkušnje so se možgani oblikovali drugače, kot bi se sicer in stresne ter strašljive situacije so zame dobile drugačne obrise kot bi jih brez te izkušnje, tudi dealala sem z njimi manj učinkovito. Je pa dobra novica ta, da se s pomočjo psihoterapije tudi zelo stare rane da zacelit; da se tudi tega majcenega otročička s posebnimi tehnikami da potolažit (bom naslednjič našla naslov knjige priznane nemške psihjatrinje in psihoterapevtke, ki piše o tem). In če pogledamo na to dejstvo spet s čisto fizičnega vidika: možgani so plastični, v bistvu zelo fleksibilni in psiho-tehnikami se njihova struktura spreminja, zato lahko tudi zaradi travmatskega dogodka v otroštvu "napačno oblikovane" (res neroden izraz) možgane vsaj delno preoblikujemo, tako da nam lahko bolje služijo.

Janja, jaz mislim, da si tudi ti resnično že veliko napredovala, vsaj odkar te poznam tu na forumu. Veš, v začetku me je prav malo iritiralo, ko si v skoraj vsakem svojem postu izpostavljala, da morda je pri večini prisotnih na forumu res vzrok v otroštvu in starših, pri tebi pa nikakor ne, ker si imela zelo ljubečo in podporno familjo. Tako zelo si to izpostavljala, da sem resnično začela sumiti, da je prav tam nek vzrok. Pa saj vidiš, da ne gre za vedno le za pomanjkanje ljubezni - pri tebi je bila to pač posebna življenjska situacija. In vesela sem, da si dobila vpogled tudi v to, saj mislim, da več kot vemo in razumemo, lažje si lahko pomagamo in več možnosti imamo. Je pa včasih pogled nazaj tudi boleč. Nočem silit vate in te preveč drezat (sploh ker vem, da bi s tem dosegla nasproten učinek - saj jaz reagiram isto, veš - pod pritiskom sfriznem, sicer pa opažam (vse bolj  ;D), da sem čisto sposobna punca), vendar se mi zdi, da bi bilo fajn predelat tudi odnos z očetom. Samo ta namig, ne bom razpredala svojih mnenj naprej.

Glede tablet in psihoterapije pa: seveda nisem proti tabletam (saj jih vendar jemljem) in vem, da je disfunkcija prav organska, a posledično. Jaz se strinjam s strokovnjaki, ki trdijo, da je vzrok psihičen in da če se želimo pozdraviti moramo zdraviti psiho in ne le simptome.

No, pravi roman sem zdaj spravla skupaj. Morda bo pa koga uspaval...

Matheu_ in Juliette! :rozicodam:

Fajn, Matheu_ in upam, da še kaj konkretnega prideš napisat v mojo temo, če boš imel kakšno idejo.

Že v Sofijini temi sem napisala, da se ne strinjam s takšnimi metodami, ki brcajo v rit. :sesmejem:

Ja, priznam, da jaz potrebujem nekoga, ki me bo RAZUMEL, ki bo rekel, da je vse OK z mano tudi, če tako čutim. In potrebujem pozornost. In sicer od zunanjih ljudi. Ker v primarni družini so me tako ali tako razumeli. Jaz sem dobila oznako drugačna od okolice in tega se nekako ne morem losat.

Ampak potrebujem pa tudi konstruktivne rešitve in več pogledov na moje doživljanje. In to mi omogočaš ti s tvojimi pogledi, ki so ponavadi ravno kontra mojim. Pa saj je že BB to izpostavil v eni drugi temi. :pomezik:

In čeprav ti ne verjameš v psihoterapijo, ti moram povedati, da so tvoji zapisi, ki so analizirali moje, prišli ravno ob pravem času. Zadnje čase si zmeraj dreznil v točno tisto temo, ki sem jo predelovala na psihoterapiji. Daj povej mi, kako si to vedel? 8)

Vsekakor sem potrebovala objemčke, poljubčke in rožice od mojih prijateljic tukaj gor in veliko pohval, da mi gre na boljše. Potrebovala pa sem tudi tvoj pristop, da sem začela delati na stvareh, katerih sem se prej bala. In zato, če boš imel še kakšno idejo, samo na plano.

Zdej sem ti naredila cel hvalospev. :sesmejem:

Evo, to je pa spet tipičen primer nerazumevanja. Ti si me čisto narobe razumel. In to se mi stalno dogaja. Ampak s tem ni nič narobe, če jaz lahko zadevo pojasnim in sedaj jo tudi nameravam in verjamem, da boš ti mojo razlago sprejel z razumevanjem, da se pač nisva razumela. Mene pa dejansko travmira, če ljudje naredijo neke zaključke o meni, ki so totalno nerealni in nimajo noibene osnove in ne dopuščajo moje razlage.

Recimo to: da sem grozno razvajena, ker me je bilo določenih stvari strah. Da nočem imeti otrok, ker delam kariero, da nočem imeti otrok, ker se kao ukvarjam z duhovnostjo...

In te zaključke sem slišala tako po ovinkih in nikoli naravnost meni v obraz. Točno tako se je zgodilo v šoli. Jaz sem to slišala za hrbtom.

In ni moj problem, da ne bi razumeli, kaj jaz govorim. To že razumejo ali pa tudi ne, ampak ne želijo videti mojega aspekta. In zakaj ne? Ne vem, mogoče velikokrat naletim na ozkoglede.

In jaz nikoli nisem mislila, da bi bilo z mano kaj narobe v duševnem smislu, ampak drugače. Saj v bistvu niti ne znam pojasniti.

Mene nikoli ni bilo strah tega, da bi izgubila razum ali, da bi doživela psihozo. To je namreč precej pogost strah nas anksioznežev. Jaz sem se počutila nekako manjvredno, če določenih stvari nisem zmogla.

Tako, da tista mamina strategija se je nanašala na to moje dojemanje. Želela mi je samo pomagati s tem, da z mano ni nič narobe, če recimo ne živim kot drugi, ampak, da je s tistimi nekaj narobe, ki ne zmorejo razumeti mene inmojega načina življenja. Ne vem, če razumeš, kaj sem hotela povedati, ker sem sedaj še sama zakomplicirala. :sesmejem:

Matheu, to si pa dobro napisal. :oki:

Sedaj bom napisala tako kot jaz vidim.

Ko sem v downu, potem sem jezna na Univerzum in na gene in na situacije in imam res občutek, da sem dobila tako zelo ušive karte, da kar glava boli.

Ko pa se imam OK, potem pa se začnem zavedati, da pa nisem dejansko dobila tako zelo ušivih kart. Dejansko sem dobila ogromno. Jaz sem v svojem življneju dobila res ogromno ljubezni. In to ne kar take brezvezne. Jaz sem bila v odnosih z ljudmi, s katerimi smo se dejansko čutili in se vzajemno spoštovali. Res, da je bilo teh ljudi zelo malo v mojem življnenju, ampak po pogovoru z mojimi prijatelji in znanci, nihče med njimi ni doživel v odnosih tako izjemno lepih in globokih stvari kot sem jih jaz. Ampak to niso iluzije in roza oblački kot bi marsikdo tukaj rekel, to je čisto zares.

Juliette, sedaj pa še k tebi. Hvala tudi za tvoj prispevek.

Ja, vem, da sem marsikoga s tistimi mojimi zapisi iritirala. Pa veš, zakaj sem jih pisala? Ravno zato, ker je pa mene motilo, da so nekateri posamezniki skušali celotnemu forumu vcepiti svoje prepričanje, da so pa za vse krivi starši. :o

Ja, so krivi oz. niso krivi, ampak naj bodo krivi pri tistih, ki tako čutijo, ne pa da meni nekdo vsiljuje svojo voljo, da jaz pa ne vem, da so krivi, dejansko pa so krivi. In to mi je bilo tako nadležno, da sem že v štartu pisala ravno to, da me bodo tisti pustili pri miru in me ne bodo secirali. No, saj mislim, da jih ni več. :sesmejem:

In me je pojezilo ravno to, da če jaz določenim ljudem priznam, da so njihovi straši krivi za njihovo motnjo, zakaj oni meni ne morejo pustiti moje resnice?

In mene nič ne moti,če nekdo neumorno čez vse poste piše, da so mu straši z*ebali življneje, moti pa me to, da meni skuša vsiliti svoj način.

In ko sem prišla na psihoterapijo, sem povedala ravno to, da ne maram, da se razpravlja, da je moja mama kaj kriva v zvezi z mojo motnjo. Za tem, da ne maram takšnega načina pa se skriva tudi moja travma, in sicer ta, da je mama zadnja štiri leta, ko je zopet zbolela, konstantno ponavljala (posledica bolezni, prej tega ni delala), da je ona kriva, da sem jaz zbolela, da mi je zafurala življenje in podobne. Je jokala, bilo ji je hudo in jaz enostavno ne morem več tega poslušati, ker točno vem, da ni bila absolutno nič kriva.

Juliette, jaz pa razmišljam malo drugače kot ti. Jaz pa še zmeraj verjamem tudi v genetiko. Jaz mislim, da naše motnje nastanejo zaradi različnih vzrokov. Lahko so to genetski vzroki, lahko stresne situacije... Možnosti je veliko, ker je tudi ljudi veliko.

Pri meni je šlo za splet večih dejavnikov: genetike, ta dogodek separacije in še nekaj dogodkov, ki so povezani z OKM-jem, ampak o tem pa ne bi tukaj javno na forumu. In že kar nekaj let sumim, da je to povezano tudi z mojo nezmožnostjo razumevanja kaj so moji in kaj tuji občutki.

In jaz verjamem v psihoterapijo, čeprav včasih nisem ravno verjela. Zakaj verjamem? Ker vidim pri sebi precejšen napredek in ker se v določenih situacijah že drugače odzivam kot sem se v preteklosti. Je pa dejstvo, da jaz brez zdravil ne bi tako napredovala. Meni so se VIDNI rezultati začeli kazati šele v kombinaciji psihoterapija in zdravila. Prej so bili vidni rezultati, ampak so bili premajhni.

Oče. Ja, to je pa poglavje zase. Tudi to me še čaka, ampak trenutno je bilo bolj urgentno, da uredim te moje strahove, ker so bili bolj moteči kot ta moj odnos z očetom, ki me je tudi zaznamoval, ampak ne na tem področju, ampak na drugih, ki so moteča niso pa življenskega pomena.

Oče je bil dejansko odsoten. Najprej nismo živeli skupaj, ker smo mama, Nataša in jaz živele pri stari mami in pradedku, on pa je bil v Ljubljani, kjer je imel službo. To je bilo prvih sedem let. Potem smo naslednjih šest let živeli skupaj, ampak njega ni bilo...

Ni bil slab človek, ni pa bil ustvarjen za družino in partnerstvo. Enostavno so ljudje, ki se ne bi nikoli smeli poročiti in imeti otroke, ker tega niso sposobni. Ampak sem se zgodila jaz...

Zaenkrat bo dovolj! Ja, imam kar nekaj napačnih vzorcev tudi zaradi njega, ampak te motnje, ki me ovirajo pa ni povzročil on.

Pozdravček vsem!

Jagodka, hvala tudi za tvoj zapis, čeprav v drugi temi! :rozicodam:

Tole sem pa našla v drugi temi. To je Jagodkin prispevek na temo psihoterapije in mogoče ne bi bilo slabo, da bi bil njej zapis napisan še tukaj, ker sem se tudi jaz začela zavedati pomena psihoterapije in njenih učinkov. In predvsem zato, ker jaz nisem verjela v psihoterapijo. Še zmeraj pa prisegam na mojo terapevtko in ne na vsakogar. :angelca:

In rezultati so. Za stvari, ki so se mi zgodile in jih lahko popravim, za porušeno kemijo pa poskrbijo tablete. Za ostalo pa moja alternativa - glas in mudre. :wav:


Ta zapis se nahaja na naslednji povezavi:

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,3921.msg236236.html#msg236236.

Sem pa še zmeraj mnenja, da pa vsi pa res nismo primerni za psihoterapijo.

Bom sam na to odgovoru, ker nimam časa zdej.
Napisal sem da se morš glihat s folkom - preverjat svojo realnost v občem. To je nuja; za bolane in za zdrave, ki to hočjo ostat.


To je ključno.


Morš delat na prezentaciji. Predvsem pa pomaga da veš da z vsemi ne morš bit kompatibilna. Recimo moj primer na tem forumu: Eni moje zapise berejo kot zlobne, drugi kot koristne. Zakaj bi me uni k mislijo da sem zloben travmirali? Saj sam dobro vem da nisem, ne?
Sigurne ljudi napačni vtisi drugih ne motijo; take kot sem jaz celo zabavajo  ;D


Lih to je, v vsakem primeru si dobila ušive karte. Ko ti gre dobro in ko ti gre slabo. S tem da ko ti laufa, zasluge pobereš ti. Thats the beauty of it.

Janja,
popolnoma spoštujem tvoje nazore in osebni credo - sicer pa si že strokovnjaki glede zadev, o katerih sva razpravljali, niso enotni; logično da tud mi ne bomo.  :zvizgam:
Glavno je, da si našla pot, ki ti pomaga (in jaz tudi); to je po mojem tudi bistvo in cilj naših razprav - da dobimo nove uvide, nove poglede na stvari, da spoznamo nove možnosti, s pomočjo katerih lahko napredujemo ...
Z veseljem bom sledila tvoji zgodbi in če bom zaznala še kakšno potencialno stično točko, bom pripletla še kakšen košček moje.  :pomezik:
Vse dobro še naprej.

Noben problem, Janja.  :rozicodam:
Imava zelo malo stičnih točk, pa nisem hotela smetit teme.
Me veseli, da ti gre bolje, da si našla pot. Res si se dolgo skrivala za lepo napisanimi posti v katerih se je bralo, kot da vse veš.... ne opravičuj se zdaj, da si bila narobe razumljena. Kot pravi Matheu_, ne moreš biti vedno z vsemi kompatibilen. So pa forumske komunikacije še malo bolj zapletene, ker se ne vidimo.  :kiselnasmeh:
Morda pa najdeva stično točko v tem, da je potebno vedno ugajati, le da si ti to zapakirala v prijaznost, jaz pa v ignoranco. Najbrž sva pa obe skrili samopomilovanje ???
Že nekaj časa nazaj sem sprejela dejstvo, da ne morem biti vsem všeč, saj tudi meni niso vsi všeč. Postala sem selektivna, ker se mi to dobesedno splača, zaradi mojega zdravja, moje družine in moje službe. Tam pač želim biti vsaj 90% ali več. Že dolgo se ne trudim več z razlagami, kadar začutim, da me nekdo ne razume, da se pa izognem zaključkom, kakršne omenjaš, da te travmirajo, se v določen tip ljudi sploh ne spuščam več.
Sem razvila eno tako antenco, s katero jih pogruntam in se le v malo primerih zmotim. Pa ni panike. Če spada med "nerazumevjoče", se zapneva kmalu, če pa spada med "razumevajoče" odnos pač malo počaka.

Pa še glede pojasnjevanja. Moja izkšnja je, da s tem samo še bolj zapleteš. Moja, pravim. Ali pa sem se vedno zapletala z ljudmi, ki jim, ko hočeš kaj razložit, kar rolete dol padejo in nočejo nič slišat? Taki, pretirano samozavestni (lažno, predvidevam ??? )

Vas berem in ste mi zanimivi. :oki:

Ras je, ugajati vsem se ne da.
Da bi nas razumeli vsi je tudi nerealna težnja.

Jagodka, nekako zelo podobno funkcioniram tudi sama.
Z nekaterimi sem na podobnih valovnih dolžinah z drugimi pa pač ne.
In nekako sem spoznala, da tistim na drugi frekvenci niti nikoli ne bo pomembno na kakšni jaz delujem.
In zato opustim težnjo, po razložiti svoje stališče ... drugi strani pokazat moj vidik.

Meni je postalo dovolj, da jaz vem, pri sami sebi, in pred seboj da sem naredila v skladu s seboj in svojimi prepričanji.
Če mi kdo razširi obzorje sem izjemno vesela, željna nove širine,
če pa me kdo želi prepričati v svoje in želi, da ga razumem (s tem tudi želi da mu prikimam in se potihem strinjam z njim) tam pa ne sodelujem več.

Tudi osebi, ki jo imam najraje lahko mirne duše rečem:
"poglej v tej zadevi imava popolnoma različna mnenja, ne prideva skupaj v tem".
In ne čutim nobene jeze, zamere ali karkoli.
Pač obstaja tema, kjer nisva usklajeni.

In ta raznolikost ljudi je čudovita ...
od drugih se učlimo tisto, kar nam je všeč ...
In opazujemo tisto, kar nam ni ... (in morda to isto odkrijemo pri sebi (zrcalo pač)) ...
in potem lahko (hvaležno) delamo na tem da odpravimo to vedenje.

Pomembno je razumeti SEBE ... vedeti kaj želimo in česa nočemo.
 :rozicodam:

Če smem pripisat tazga mnenja sem tudi jaz,.....sama sem živ dokaz ???

Matheu_, Juliette, Jagodka, Aslan in Suzy! :rozicodam:

Da še malo odgovorim, pokomentiram in napišem.

Sem bila vesela vseh odzivov. Sem bila pa te dni precej zasedena in tudi predelovala sem tisto nesrečno separacijo, ki se mi že celo življenje dogaja in je kazalo, da bo tudi tokrat šlo tako. Ampak imam občutek, da sem že višje, da so moje reakcije že precej drugačne. Je pa bolelo, svinjsko bolelo...

Ja, imaš totalno prav. In jaz vse to vem, ampak v prakso mi pa tega še ni uspelo spraviti. Čeprav sem mnenja, da vseeno ni tako zelo kritično kot pred leti. Čisto vsak se je vtaknil vame in jaz sem seveda še debatirala in razpravljala. Sedaj, če mi vprašanje ni všeč, ga preslišim.

Sem pa opazila zadnje čase, da je tudi z energetskega vidika tako, da se jaz več ne bojim teh vprašanj in ljudje mi jih enostavno ne zastavljajo več. Matheu_, saj vem, da ti tega ne verjameš. :sesmejem:

Sem pa malce jezna, in sicer zato, ker sta bila moj pradedek in moja mama točno taka kot ti opisuješ, da je dobro. Enostavno se nista ozirala na okolico. Pradedek je bil celo tak, da če je bil kdo nesramen do njega, je bil samo enkrat nesramen in nikoli več, ker je znal biti zelo ciničen. :sesmejem:

Jaz sem si tudi želela biti taka, ampak ni šlo. Me prav zanima, zakaj se tega nisem mogla od njiju naučiti, če sem že gene dobila slabe?

Juliette, take debate so pa meni všeč. Da lahko nasprotna stališča sogovornika sprejemaš. Zmeraj me je pri določenih debatah motilo ravno to, da so določeni posamezniki skušali drugim vsiljevati svoje mnenje. Ja, tukaj sem pa jaz zelo občutljiva. Ne prenesem vsiljevanja, in sicer na nobenem področju.

In tvoj način komunikacije mi je zelo blizu. Sicer se pa ravno v pisanju izraža koliko je človek zrel. Nekateri se mi zdi, da niso ravno. Ampak ne bi kritizirala, ker to ni moj stil.

Zelo bi bila vesela, če bi še kaj pokomentirala, ker so mi tvoje razlage všeč. Pa še nekaj bi te prosila. Ali lahko tukaj objaviš kakšno koristno literaturo na to tematiko, in sicer kako pozdraviti tega otroka, ki je bil nezavedno ranjen? Se mi zdi, da si omenjala neko literaturo.

Očitno res vsak ubere svojo pot. Ti praviš, da ignoriraš, jaz ne želim oz. ne znam biti osorna, čeprav bi bilo dobro, da bi včasih bila. In moja sestra in mama sta bili tudi zmeraj odrezavi, jaz ne. Se pa učim vsaj postavljati meje, če že ne znam biti 'biči'. :sesmejem:

Ja, tega se pa jaz še učim. V teoriji vse obvladam v nulo, ko pa pridem do prakse... Ojej. Ampak se že kažejo rezultati. Psihoterapija mi v tem delu zelo pomaga. :oki:

Aslan, ti pa tako ali tako veš, da se z v 99% ujameva. Seveda ti nekatere zadeve že obvladaš, jaz še ne. Ampak glede na to, kar si mi poveda o sebi in kar sem tukaj prebrala, tudi pri tebi vse to znanje ni prišlo čez noč. In tudi jaz imam občutek, da so moje reakcije že drugačne kot so bile pred dvajsetimi leti, pred desetimi (takrat sem bila še samotni jezdec) in celo pred enim letom. Mislim, da je razlika ogromna.

Sedaj se nekateri sprašujete, ja kakšna je pa še bila? Ja, grozno prestrašena...

Tako, da ja, še enkrat bom poudarila: vse tisto, kar smo se napačnega naučili, se da s psihoterapijo in delom na sebi popraviti, tudi travme se da vsaj zmanjšati, če že čisto odpraviti ne. Porušeno kemijo pa je potrebno zdraviti s tabletami. Jaz poleg vsega tega kombiniram še malo z alternativo. In to je moja zmagovalna kombinacija.

Suzy, res je, psihoterapija ne pomaga vsem. Se mi pa zdi, da je toliko poti na razpolago, da ima vsak možnost poiskati si svojo.

Jaz sem jo dolgo iskala. Zadnjič sem na pregledu specializantki, ki je bila pri dr. Dernovškovi rekla, da sem imela skoraj celo življenje zafurano. Pa mi je rekla, da imam še celo življenje pred sabo. Pa še prav je imela. Če bom tako zelo srečna kot sem bila tistih deset let, ko ni bilo simptomatike, bo resnično raj na zemlji. Vsaj zame. :angelca:

Do sedaj je bilo namreč tako. :zlodej:

Pozdravček vsem in verjetno bom še kaj dodala v svojo temo. Takrat pa, če bo kdo imej kakšno idejo, kakšen komentar, naj ga napiše.

Janja absolutno se strinjam s teboj,da vse kar smo se napačnega naučili,določene travme,strahove,..
se da s psihoterapijo in z delom na sebi popravt,bodisi zmanjšat ali pa vsaj delno odpravit in da je tukaj
veliko načinov tako od s strokovnega vidika kot tudi z alternativnega in izbira je vsakega
posameznika za kaj se bo odločil,...

Važen je v bistvu le končni rezultat,ki se pokaže po odpravljanja nevidnih vzrokov človeških težav, ki tičijo v nezavednem in podzavednem nivoju uma in vsaka pomoč je dobrodošla saj nas travme in določene psihično energetske blokade držijo v krogu nezaželjenih stanj.
Meni osebno je bližja alternativa,kjer pri energetskih sprostitvah nekako občutiš večjo svobodo in sposobnost odprave psihičnih in telesnih bolečin.
Ravno sem dobila na posojo knjigo dr.Simona Millsa o metodah alternativnega zdravljenja in z veseljem jo bom prebrala,...

Janja zate bi pa samo rekla,da je napredek pri tebi zelo opazen,..ker te spremljam že od kaj sem na forumu,....razlika je precejšna v pozitivnem smislu in vesela sem zate,...pohvale pa tudi tvoji psihoterapevtki L.

Objem :rozicodam:

 :oki:

Tudi jaz z zanimanjem berem razpravo, ki se je razvila. Z marsičem se strinjam, s čim tudi ne, nekatera stališča ali spoznanja so zame poučna in se jih bom poskusila držati tudi sama, ko bo potrebno. Hvala vam.
Tudi sama imam za seboj prihoterapijo, pravzaprav dve. Ena se je odvijala že davno nazaj, po izbruhu moje prve depresije, za katero takrat niti nisem vedela, da se reče depresija (mi nihče tega niti ni povedal). Po enem letu psihiatrične obravnave in zdravil (verjetno AD-jev) sem nadaljevala pri psihoterapevtki. In imela srečo, da sem dobila pravo. In nesrećo, da je to še bilo v časih, ko je bilo možno vse le na napotnico (l. 1989), tako da sem jo imela le 1x mesečno. Trajalo je dolgo, napredek je bil tako skromen, da se je zdel neopazen, kot da ga ni bilo. Toda po nekaj letih sem nekako spontano nekega dne ugotovila, kako dolgo že nisem pomislila na neke reči. In ko sem se na to spomnila, me ni več bolelo. Ni bilo več jeze v meni, zamere... Prešlo je. In se nikoli ni več vrnilo. Odložila sem. Sedaj, po tolikih letih, je še vedno tako. Ob tej gospe sem uspela predelati dve veliki bolečini za vselej. še leta po koncu te psihoterapije (ki je trajala z nekaj prekinitvami 8 let), kadar sem se zataknila v kak problem, vzpostavila v mislih dialog s svojo terapevtko in jo slišala, kako mi odgovarja. Tako sva se ujeli, da sem vedela, kaj bi mi rekla. In mi je v glavnem pomagalo. Zato verjamem v psihoterapijo. Zato sem tudi v obdobju svoje največje krize, ki se je začela l. 2001 in kulminirala v letu 2003 s poskusom samomora, poiskala tovrstno pomoč. Z drugo terapevtko, ki mi je s sicer drugačnim pristopom, prav tako uspela pomagati, da sem se izvlekla in preživela. :)


Janja, želim ti vse dobro na tej poti in verjamem v uspeh.
Ribica

Aslan, Matheu_, Trzinka, Libby, Juliette, Jagodka, Suzy, Arwen in Ribica! :rozicodam:

Ribica, hvala tudi tebi, sem šele sedaj videla, da si tudi ti nekaj napisala. Bom potem še kaj pokomentirala.

Zadeva je taka. Danes sem zelo vesela, ker sem prišla do pomembnih ugotovitev na psihoterapiji.   

JUHEJ! :ohoho:

Največja zahvala gre Aslan in Matheu_-u. Aslan že ve zakaj in ne želim tega tukaj izpostavljati, Matheu_, ti pa si konstantno drezal ravno v tiste zadeve, ki so bile tisti čas za predelati. Še sedaj mi nisi odgovoril, kako si vedel? No, saj niti ni važno.

Skratka sedaj bom nekaj napisala o Matheu_-u, čeprav mu najbrž ne bo všeč, ampak recimo, da si počasi že začenjam upati stvari, ki se jih včasih nisem.

Za vse tiste, ki ste dobili o Matheu_-u napačno mnenje, meni je izredno pomagal. In sicer že večkrat, čeprav se mogoče sam niti ni zavedal. Matheu_, res iskrena hvala!

Aslan, tudi tebi iskrena hvala!

Sedaj pa k ugotovitvi. To moje nesrečno opravičevanje, ki ga je Matheu_ izpostavil. Ja danes sva s psihoterapevtko prišli do izvora teh mojih težav. In tukaj pa gre za dejansko napačne miselne vzorce, ki se jih da razrešiti z mojim delom in psihoterapijo. Ustvarila pa sem si jih sama, in sicer, ko sem opazovala reakcije ljudi okoli sebe.

Sedaj pa še podrobno pojasnilo: jaz sem živela z mamo, Natašo, staro mamao in pradedkom (očetom moje stare mame). Pradedek je bil zelo odločen možakar in je veliko ustvaril. Bil je zelo razgledan in zelo sposoben. Bil pa je tak, da ni prenesel manipuliranja ljudi in je imel zelo oster jezik. In njega enostavno nisi mogel obrniti okoli. Do nas domačih, ki smo imeli med sabo korektne odnose, je bil zelo ljubeč in nikoli osoren, ker mu ni bilo treba biti. Je bil pa po vasi zelo nepriljubljen, ker je marsikomu povedal kar se mu gre. In za hrbtom so ga opravljali in stara mama je zadevo vedno gladila.

Sedaj pa še drugi pol: stara mama pa je delala v trgovini, bila je dušica in preveč dobra. Vsem je v vsem ustregla in vedno sebe dajala na zadnje mesto. In ljudje so to opazili in igrali na tako struno, da so jo nekateri včasih tudi okrog prinašali, ker je bila predobra. Bila pa je zelo priljubljena in vsi so jo imeli radi.

In očitno je bilo to meni bližje. Vsi si namreč želimo biti ljubljeni. Jaz sem bila pa še posebej zaznamovana, da sem problematična in razumeli so me samo v primarni družini. Amapk jaz sem si želela, da bi bila všeč tudi okolici in ne samo domačim.

Potem pa je tukaj še zelo pomemben segment, ki sem ga pozabila omeniti na psihoterapiji, vendar se mi zdi, da je tudi tukaj nekaj povezave. Ko so prišli sorodniki ali pa kdo drug na obisk, je bila Nataša zelo priljubljena, ker je ni bilo ničesar strah in bila je zelo zabavna. Jasno, da jaz nisem bila zanimiva, ker sem se bala in jokala. In tudi jaz sem si želela, da bi me zunanji ljudje imeli radi. Saj tega niso tako zelo specifično pokazali, ampak jaz, ki sem zelo senzibilna, sem to začutila.

In jaz kot otrok sem očitno naredila zaključek, da je bolje biti tak kot stara mama, ki jo imajo vsi radi in ne taka kot pradedek, ki ga niso marali. Njemu je sicer dol viselo.:sesmejem:

Ampak nisem pa se zavedala, da v bistvu bi morala izbrati srednjo pot. Pradedek je bil na momente preveč radikalen v svojih izjavah, stara mama pa predobra. Tako srednjo pot sta izbrali mama in Nataša.

Tako, sedaj pa zavihat rokave in delat.:sesmejem:

Pozdravček za vse, tudi za tiste, ki se niste vključili v debato, pa vam mogoče ti moji zapisi lahko tudi na kakšen način pomagajo.

Sedaj pa še nekaj kar sem zadnje čase začela prakticirati. Ne skrivam se več in izpostavljam se na vseh področjih in mogoče je sedaj čas, da gor napopam malo večjo slikico. Ja, to sem jaz in ni me več strah. In ne, ne bojim se, da bi me kdo prepoznal. Taka sem, pa če sem komu všeč ali pa ne.

P. S.: Ja, sem malo korigirala, in sicer fotko. Že veliko ljudi mi je reklo, da sem strašno žalostna na fotkah in zato sem jo zamenjala za bolj nasmejano.

Všeč! :)

Tist JUHEJ :ohoho: mi je pa ful kjut :onaposlusa:

Ribica in Suzy! :rozicodam:

Ribica, ponovitev moje simptomatike (prva je bila pri enem letu starosti) se je začela tudi tam nekje leta 1988. Torej približno takrat kot tebi. Ampak jaz pa nisem imela sreče z uradno medicino. Se mi zdi, da smo imeli tisti, ki so se nam začele motnje že pred dvajsetimi leti in več, zelo različne izkušnje. Mogoče si ti imela vsaj nekaj sreče, ker depresija je bila vsaj prepoznavna. S takšnimi strahovi, ki pa sem jih imela jaz, se ni pa nihče ukvarjal. :unsure:

Po drugi strani ima pa Toja izkušnje z zasvojenostjo s pomirjevali, ker je tudi ona zbolela pred dvajsetimi leti in takrat so bile te motnje premalo prepoznavne, če so sploh bile. Po besedah mojega splošnega zdravnika in dr. Dernovškove, niso bile prepoznavne.

In včasih sem jezna, ker mi nismo imeli enakih možnosti. Če bi zbolela sedaj, bi lahko hitro ukrepala. Sedaj je toliko možnosti za ozdravitev. Ampak očitno je že tako moralo biti.

Saj so ljudje v še hujši koži. So invalidi, odvisni od drugih ljudi in še in še. Ko si to prikličem v spomin, me tudi tista jeza mine. Jaz imam še zmeraj možnosti za naprej, marsikdo jih pa nima.

Ribica, najina pot je bila dolga, ampak sva kljub temu veliko dosegli v življenju. Ti si si ustvarila družino, naredila magisterij in imaš odgovorno službo. Jaz študija nisem tako zaključila kot sem prvotno načrtovala (imam samo višjo, načrt je bil magisterij), nimam družine. Sem pa v tem času pomagala kar nekaj ljudem na tak ali drugačen način. Najbolj važno pa je to, da sem zadnja leta zelo pomagala mami, ki ji ne bi mogla, če bi imela svojo družino. To je dejstvo. Vsaka stvar imam svoj smisel in pomen.

Tudi jaz tebi želim vse dobro, sploh pa na partnerskem področju.

Suzy, tebi pa želim eno dobro službo, in da bi končno spoznala, da ti ni potrebno za prav vse poskrbeti. Da imaš pravico tudi do uživanja in počitka.

Hvala Janja :rozicodam:

Janja se strinjam s tabo, vendar  vse se zgodi z razlogom... :)

Očitno se nisva rodili v pravem času... :P, vendar pa sva zdaj stvar vzeli resno in stanje urejava, tako
da je za naju še vedno upanje.

Bi te pa dopolnila, da je veliko takih, ki zbolijo zdaj v tem času in potem iščejo rešitev samo v zdravilih, morda pa le imamo mi 20-letniki prednost, ker imamo veliko izkušnjo in se za izboljšanje znamo boriti na vseh mogočih področjih... :)

Ja, saj ko gledam nazaj iz sedanje perspektive, sem pravzaprav kljub vsem težavam in trpljenju veliko dosegla. Cena je bila pa visoka, vsaj meni se zdi. Danes nisem niti senca tiste Ribice izpred 25 let. Koliko energije je bilo v meni, koliko volje - za svet trikrat okol obrnit... tega danes niti približno več ni. Danes se raje umaknem v kot in si ližem rane, niti nisem sposobna doživljati čustev tako močno, zlasti veselja, vse je nekako otopelo, kot da bi imela neko kopreno čez vse, ki je  ne morem več dvigniti... Res pa sem imela srečo s svojo terapevtko takrat, ker sem dobila tako toplo osebo, točno takšno, kot sem jo potrebovala in ob njej sem "odrasla" dokončno, dobila to, kar nisem v družini.
Zato sem jaz absolutno zagovornik psihoterapije in  verjamem vanjo in tudi pri reševanju partnerskih težav sedaj sem posegla po tem "zdravilu".

Ribica

Jah, ani očitno?  :)

no, pa sem le prebrala vse...






zanimivo... pri meni je pa najpomembneje to, da jaz poznam resnico, če kdo noče verjet, pa ni več moj problem



takrat se jaz ponavadi vprašam, če slučajno kitajsko govorim...

Toja, Ribica, Matheu_ in Arwen! :rozicodam:

Toja, res ostaja za naju upanje. In sedaj opažam pri sebi, da ko dobivam možnosti spet delati tiste stvari, ki jih nisem zmogla leta in leta, nekako nimam mere. Ne morem se ustaviti in želim si nadoknaditi vsa ta leta, ampak to tudi ni dobro. Je pa težko se prepričati v eno zmernost, ker si si leta in leta določenih stvari želel, pa jih nisi mogel, sedaj pa jih lahko.

Upam, da ne bom kot tisti, ki so po vojni prišli domov in se najedli do sitega, potem jim je pa želodec počil. :o

Pa jaz ne mislim hrane kot hrane, ampak na splošno. Tudi jaz bi lahko odprla temo o primankljajih, ampak ne tistih, ki so opisani že v odprti temi, ampak mojih primankljajih, ki sem jih čutila in ne povedala, ker me ljudje tako ali tako ne bi razumeli.

Samo ena *cvetka*, ki je prišla od moje prijateljice. Saj vem, da me je hotela vzpodbuditi, da bi prišla ven iz tega, ampak povzročila je še večji strah pri meni. Ko so se mi začeli pojavljati strahovi in simptomatika, sem včasih prijateljicam povedala, kako se počutim, kaj se z mano dogaja. Ne, saj niso vedele za kaj se gre, saj tudi jaz tega nisem vedela. In jasno, ena od njih mi je rekla, da če se ne bom vzela v roke, bom čez par let kot njena teta, ki samo leži na postelji in ne more čisto nikamor. In drugi morajo skrbeti zanjo, za njeno higieno...

Seveda, da sem se prestrašila in razmišljala, da kaj pa, če bo res tako? :o

Ribica, veliko, veliko si dosegla. :oki:

Ker ti si se morala boriti še z depresijo. Meni je splošni zdravnik, ko sem mu povedala celo zgodbo, rekel, da sem kljub motnji dosegla ogromno. In da se mi nikjer ne vidi, kakšne stiske in strahove sem doživljala v sebi.

Ti praviš, da nisi več taka kot pred motnjo. Jaz pa imam občutek, da spet prihajam v svojo formo. Res, da sem še precej utrujena, ampak se mi zdi, da tudi to mineva.

Ribica, tudi na partnerskem področju ti bo uspelo, ker si želita sodelovati.

Meni je očitno, samo ne vem, če je tebi. :zvizgam:

Se mi zdijo nekatere tvoje izjave kontradiktorne. Po eni strani si tako zelo skeptičen do določenih stvari, po drugi strani pa tako zelo intuitiven.


Si se pretolkla čez vse te klobase? :sesmejem:

Ja, ti si bila na dopustu, meni se je pa odprlo, kaj hočeš. :pomezik:

Zanimivo, Arwen. A mi lahko poveš, a ti to že imaš v sebi, a si tako obnašanje sedaj natrenirala?

Glede na tvojo zgodbo bi si upala malo špekulirati: zdi se mi, da to imaš v sebi, ker drugače ne bi preživela v takšnem okolju, kjer si odraščala.

Pa še ena zanimivost glede tega. Sva ravno zadnjič z Natašo nekaj zanimivega ugotovili.

Nataša je karakterno zelo prijetna oseba, zna pa postavljati meje (razen na enem področju, ampak o tem ne bi). In dokler smo živeli še skupaj (najprej pri stari mami, potem vsi štirje skupaj kot družina, nazadnje me tri z mamo) ni nikoli imela težnje po tem, da bi bila nesramna. Ji enostavno ni bilo potrebno biti. Ko pa se je poročila in odšla v čisto drugačno družino, je hočeš nočeš morala postati tudi nesramna, drugače ne bi preživela. In dostikrat sem se spraševala, zakaj je Nataša tako zelo spremenjena. Potem smo se enkrat vsedle dol in se pogovorile. In ko je ugotovila, da ji midve z mamo nič nočeva, je to nesramnost obdržala samo za tja, kjer jo res nujno potrebuje. In če jo jaz pri tem podpiram, ki drugače ne odobravam nesramnosti, potem si lahko predstavljaš, kako je včasih težko komunicirati z nekaterimi njegovimi sorodniki...

In tista pozitivna odločnost (ki si jo jaz želim doseči) tukaj ne pride v poštev. Tukaj je potrebno biti nesramen, če hočeš kaj doseči.

Pozdravček vsem!

Zelo sem vesela tvoje prebujajoče se forme. Krasen občutek, kajne!

Janja  :rozicodam: rada bi ti izrekla podporo ob tvojem prebujenju, vendar za kakšne konkretne komentarje trenutno nimam energije in volje...

Pogumno stopaj naprej...naprej po poti, ki se ti je pokazala za "zaprtimi vrati"...

http://www.youtube.com/watch?v=bz6kKyuU3qI&feature=related

Slavči! :rozicodam:

Jaz sem pa ravno po tvojem FB-ju rovarila in videla cel kup zanimivih stvari. Čestitke za tvoj pogum. :oki:

Ja, trenutno si v taki fazi. Si mi pa do sedaj že veliko pomagala. In nisi bila edina. Veliko punc tukaj s foruma mi je stalo ob strani ob moji izgubi. Takrat tega nisem želela javno govoriti. Sedaj imam pogum in željo, da spregovorim o marsičem.

In tudi ti si mi s svojim odpiranjem tukaj gor na forumu zelo pomagala. Se mi zdi, da sem se po tvojem razkritju tudi jaz začela počasi odkrivati, zato res hvala.

Ribica, res je krasen občutek. Upam, da ni samo prehodno, in da bo trajalo. To želim tudi tebi. Predvsem dobrega počutja in veliko energije.

To je pa za vse tiste, ki ste mi pomagali. Ne bom vas vseh naštevala, da ne bi koga izpustila. Ste bili pa že omenjeni v tej temi in tudi v drugih temah.

http://www.youtube.com/watch?v=zUZRTalrKyo

Pozdravljena, Janja!
Evo, izpolnjujem svojo obljubo in navajam naslov knjige, ki predstavlja tudi delo s svojim notranjim otrokom (takšne literature imamo v slovenščini žal še zelo malo):
Zdravilna moč domišljije - O obravnavi posledic travm s pomočjo miselnih predstav: Luise Reddemann (ZALOZBA: Temza) - avtorica dela je doktorica medicine, psihiatrinja in psihoterapevtka z dolgoletnimi izkušnjami na svojem področju, tako da ima knjiga svojo težo.
Poleg tega delo z notranjim otrokom v obliki konkretnih vaj učinkovito obravnava tudi dr. Joan Borisenko, v svoji knjigi Čudežna preobrazba (priporočam v celoti), v četrtem poglavju pod naslovom Zdravljenje notranjega otroka - vaje so precej direktne in mogoče je fajn, da o njih podebatiraš tudi s svojo terapevtko in da te spremlja skozi proces, ko jih delaš, saj lahko odprejo marsikaj.

Naslove sporočam z zamudo, ker se prvega nikakor nisem mogla spomniti, pa tudi odsotna sem bila nekaj dni.
Sicer pa so mi tvoji zadnji posti spet odprli neka razmišljanja, ki bi jih želela deliti s tabo, vendar se moram prav vsest in vse skupaj premisliti. Nekako se ne čutim prav pri volji. Ugotavljam pa, da imava nekaj skupnih lastnosti, ki nama ne služijo vedno najbolje; da sva si v marsičem podobni.

Juliette! :rozicodam:

Hvala ti. Bom poskušala tudi s tema dvema knjigama.

Juliette, ko boš pa pri volji, kar priti kaj napisat. Bom zelo vesela. Različno rešujemo vsak svojo problematiko in res me zanima, kako pa tebi uspeva. Sploh pa, če imaš še kaj stičnih točk z mano.

In sedaj še malo mojih pohval.

Trenutno sem sicer v enem zelo težkem obdobju, ko spet predelujem separacijo in v meni se sprožajo različna čustva: od žalosti, besa... Sposobna sem tudi ure in ure jokati. Posledice niso tako zelo fajn, ampak imam občutek, da moram iti čez to fazo. Če ne bi bilo teh predelovanj, bi lahko napisala, da sem res super. Začenjam spet delati stvari, ki jih prej dolgo nisem mogla in celo uživam v njih brez strahu, da bi se pojavila simptomatika.

Resnično uživam. Pot je bila dolga in naporna in vem, da imam še marsikaj za predelati, ampak vem, da sem na pravi poti.

Ja, v marsičem sva si podobni. Tudi moj vzdevek je podoben tvojemu. Jaz sem drugače tudi Jeanette. No, ne gre ravno za podobnost, ampak zadnja dela (ette) sta popolnoma identična. :pomezik:

Ojla, Janja!

Sem našla čas za malo več pisanja in bi želela še nekaj deliti s tabo (pa seveda tudi z ostalimi, če vas zanima).
Ko sem brala tvoj post s srede, 28.9., me je nekaj prešinilo - mogoče je to bolj moja problematika kot tvoja, a glede na podobno ozadje, bo moj preblisk lahko tudi tebi prišel prav.
Tudi jaz sem bila v otroštvu pač bolj plašna in občutljiva in tudi mene so hitro okarakterizirali za razvajeno punčko (ja, nevednost je hudo zlo), zlasti glede mojega straha pred tem, da bi morala spati sama. Verjamem, da je bil moj strah vsem popolnoma nerazumljiv in smešen (globoko sem hvaležna ne vem kakšni intuitivni modrosti staršev, da tega le nista jemala tako zlahka kot drugi in sta me razumela). Seveda me je taka sodba in posledično nekorekten odnos drugih do mene, bolel. Nisem bila to, za kar so me imeli, na vsak način sem hotela pokazati, da sem v bistvu fajn, da sem vredna zanimanja, da sem dobra... In začela se je moja zgodba prilagajanja (hudo pretiranega) - želela sem biti všečna za ceno sebe, bila sem sanjsko pridna punčka, znala sem le pritrjevati, narediti vedno tako, da bo drugim prav, kritika mi je šla neznosno težko iz ust (ti je znano? :pomezik:), do ljudi sem bila zaprta, dokler jih nisem bolje spoznala, zakapirala njihove vrednote in kaj jim je všeč (v tem sem postala pravi ekspert), tako da sem potem znala plesati točno po njihovo in jim pač ugajati. Potem sem lahko delovala sproščeno in so me imeli za kar družabno osebo (strašljiva maska  ???).
Dobro, seveda je v naravi človeka, da želi biti sprejet in ugajati; ne zdi pa se mi več naravno, da ob tem pretirano zanika sebe. Sedaj se učiva iti čez to, skušava z manj opravičevanj, skušava tudi pokazati kaj in kako čutiva in se počutiva (ne da bi ob tem čutili neko krivdo), spreminjava torej vzorce obnašanja in delovanja. Bistveno vprašanje, ki se mi je pojavilo ob branju tvojega zapisa pa je: od kod ta potreba, da bi naju imeli vsi radi, da se nikoli ne bi počutili zavrnjeni? Ker tukaj je bistven problem, se mi zdi. Če je rešen ta vzrok, je tudi delo na samih vzorcih potem lažje.
Tvoj dedek je bil na primer notranje zelo trden - praviš, da mu je dol viselo, za to kaj so si o njegovih besedah mislili drugi. To se mi zdi zdravo. Seveda je potem tu tudi drug ekstrem - tisti, ki na vsak način nasprotujejo, ki delajo vse kontra, da le ne bi bili sprejeti, večni uporniki - ti imajo težavo na nasprotnem bregu. Ne vem, mogoče imaš sama kakšno idejo.

Sicer pa sem bila zelo vesela, ko sem v eni drugi temi videla eno tvojo kritiko in eni par besed, ki jih sicer ne bi uporabljala. Bravo!  :oki: Ja, tako se kažejo naši napredki. Jaz sem tudi imela eno fazo, ko mi je kar bilo, da bi preklinjala - precej (seveda na primernih mestih, da ne bo pomote) in čutila sem se neznansko svobodno ob tem.  :laughing: Smešno, ampak očitno del procesa, potem se je samo od sebe nekako uneslo in sedaj mislim, da sem glede tega v mejah normale. Pač nisem več samo pridna punčka.

Lepo bodi...

Juliette! :rozicodam:

Hvala za tvoj odziv. Ko bom imela malo več časa in energije, bom bolj podrobno odgovorila ali pa celo še kaj novega dodala.

Lepo bodi.

Moonica! :rozicodam:

Veš kaj, sem se odločila, da ti bom kar tukaj nekaj napisala, zato, da ne bova upadali v temo Matheu_-a. Ampak rešitev za tvoje težave žal ne poznam. Lahko, da ga boš pa našla med tistimi odgovori, ki bodo še sledili v njegovi temi, mogoče pa bo tudi tukaj še kdo kaj napisal.

Vem, Moonica, vem, kaj si vse prestajala. Sem te takrat prebirala. Ampak sem resnično mislila, da si to že odpravila. Ni te več toliko na forumu in predvidevala sem, da si si resnično izboljšala kvaliteto življenja.

Priznam pa, da si nisem točno zapomnila kakšna simptomatika je tebe mučila. Jaz sem si bolj zapomnila, kako nisi mogla ven iz hiše. Nekako sem imela predstavo, da tebe muči nekaj drugega in ne ravno to kar Matheu_-a. Veš pri toliko zgodbah, včasih tudi malo pomešam, kje sem kaj prebrala. :pomezik:

Je pa nama skupno to, da imava podobni zgodbi nenehnega iskanja, premagovanja takšnih in drugačnih ovir. Očitno sva poizkusili že vse kar se je poizkusiti dalo.

In pri meni pomaga zgolj to kar sem že v večih temah napisala: dve metodi sproščanja iz alternative, psihoterapija in AD-ji. Dobila sem tudi AP-je, ampakk se nisem odločila za njih.

Pri tem mojem nesrečnem strahu pred bruhanjem pa pomagajo samo AD-ji in prav nobena tehnika. Pa to ne pomeni, da jaz tega strahu več nimam. Še vedno ga imam, ampak kvaliteta življenja ni tako zelo nizka kot je bila, ko je ta strah z vso močjo eskaliral, da nisem več nikakomor hodila, da je bilo še doma hudo, da nisem po cel dan jedla, da mi je bilo nonstop slabo...

Ni, da ni.

Ampak očitno je bilo tako zelo hudo, da sem sedaj kar sprijaznjena s tem mojim strahom. Vsaj živim, prej sem pa životarila. In ta moj strah res ni tako zelo ogrožujoč, če ne začne posegati v življenje na tak način kot je začel pri meni. Ampak to je pa že bolj OKM.

Moonica, jaz žal res ne poznam rešitve, mogoče pa ti jo bo nakazal kdo drug.

Juliette! :rozicodam:

Sem razmišljala tudi o tvojem prispevku in zelo rada bi še kaj napisala na to temo, ampak rabim še malo časa in zbranosti. Drugače pa hvala in pridi še kaj napisat v mojo temo, če boš imela še kakšno idejo, ker se mi zdi, da imava kar nekaj skupnih točk.

Bi se pa na koncu še malo pohvalila. 8)

Ja, zadnje čase zelo, zelo napredujem. Očitno dosegam nek preboj. Vse to, kar sem vlagala leta in leta se je sedaj s pomočjo psihoterapije in AD-jev začelo realizirati. Res sem vesela.

Pa še dve zelo pomembni ugotovitvi.

Psihoterapevtka je bila zelo, zelo presenečena, ko sva skupaj pisali glede mene, kako se vidim... In glede mojega življenja...

Ona pozna celo mojo zgodbo. Tudi tiste stvari, ki ne bodo nikoli na forumu. Pa ne, da bi bile tako zelo grozne. Zame so grozne, nekdo drug bi pa zamahnil z roko in rekel, da to ni nič.

Skratka po vsej tej debati je bila resnično presenečena, kako kljub temu, da nisem imela lahkih življnenskih preizkušenj, tako zelo pozitivno gledam na svet, na ljudi in ne obupujem, ampak se borim. Inp otem sva prišli do zaključka, da je to zato, ker sem jaz v življenju dobila res ogromno ljubezni in sprejetosti in od tukaj sem črpala moč, da sem se lahko spopadala s stvarmi, ki bi mogoče koga drugega čisto razsule.

Ugotovitev dr. Dernovškove je pa ta, da me rešuje to, da jaz znam v zelo stresnih situacijah zelo dobro shajati. Nekdo drug bi se vsedel v kot in začel jokati, jaz pa še kar rinem naprej. Tudi ona marsikaj ve, česar tukaj ne napišem. In sem jo vprašala, kako pa to, da sem jaz taka, saj vendar veljam za prestrašeno. In njena razlaga je bila, da je to verjetno v genih.

No, očitno sem preko genetike dobila vsaj nekaj dobrega in ne samo slabih stvari. :sesmejem:


Tukaj je pa še en komad, ki kaže na moje trenutno stanje:

http://www.youtube.com/watch?v=USCnnqPIMoY :srce-utrip:

In sem vesela, ker vem, da sem na pravi poti! :angelca:

Mislim res nočem bit nek zadrt cinik; Sam men se zdi, da tebi mal obupa in zdrava mera razočaranja nad ljudmi in življenjem nebi škodla.
Ker to je tko. Normalna reakcija človeka k živi zraven Fukušime je, da pizdi, je žalosten, obupuje, kriči v nebo. Sumljivo bi blo da bi reagiral tko, da je to super in, da bo iz dejstva, da mora zapustit dom,  neka spoznanja zdej vleku itd... Men to diši po dobrem starem zanikanju.  :)


Ja, ti sam glej, da se ne odpre prehitro. Osebnostne spremembe po mojih izračunih ne bi smele bi tok hitre kot pri tebi. Nevem...

Matheu_! :)

Ja, zadeva je taka. Tukaj si lahko tak kot si, mene to ne moti.

Jaz sem bila tudi precej razočarana in tudi veliko sem prejokala in tudi obupovala, ampak tega, tako kot ti in še nekateri drugi, nisem pisala na forum. Nisem imela te želje. Mogoče zato, ker sem bila vedno slišana.

To je bilo bolj mišljeno v tem smislu, da bi določeni ljudje lahko v moji situaciji spremenili perspektivo gledanja na svet in ljudi. Lahko bi bili konstantno jezni, lahko bi sovražili ne vem kaj, lahko bi si naredili zaključke, da je njihova usoda taka in taka, lahko bi neumorno objokovali stvari, ki jih ne bi dobili...

Ne rečem, da tega pri meni ni bilo. Seveda, da je bilo in to kar precej, ampak potem sem pa spet na svet in ljudi gledala s pozitivne plati. Ali pa kot bi marsikdo drug tukaj napisal skozi rožnata očala. In odkar se ukvarjam z dhovnostjo, lažje živim. Ne gledam več na stvari tako kot včasih in v določenih stvareh vidim priložnost, da se kaj naučim.

Na stvari lahko gledaš tako ali drugače. In če se odločiš, da boš gledal drugače, lažje živiš. Če je to zanikanje, ne vem. Ker še zmeraj vem, da določene stvari v mojem življenju niso bile OK, ampak kaj pa naj naredim? Ne morem stvari spreminjati za nazaj, lahko jih samo za naprej.

Da ne bo nesporazuma, pri meni ni šlo za nobeno zlorabo in hude stvari, ki jih ne moreš kar pozabiti. Pri meni je šlo bolj za bolečine povezane z boleznijo mene ali mojih bližnjih. In tukaj ne moreš nič. Enostavno moraš to sprejeti.

A ti si hotel napisati, da sem v maniji? :)

To ni prišlo čez noč. To je bil trud dvajsetletnega dela in še več. In za tem stoji ogromno pteštuidrane literature, ogromno pogovorov in posvetovanj z ljudmi, ki poznajo podobno problematiko...

In enkrat se je pa tudi meni moglo odpreti. Jaz bi rekla, da je trajalo zelo dolgo, zame še predolgo.

Pa hvala za določene namige.

Jst sem skoz tak kot sem.  :)


Glih to je; ne morš se odločit, da boš gledu drugače. Nevem, kako bom gledu je bolj stvar neke psihično-čustvene forme v danem trenutku.


No pol je kul. Treba dat skoz.


Nisem tega rekel. Ko začnejo padat inhibicije, more bit tempo tak, da se lohk novosti sproti procesira. Če dobiš prehitro, preveč, se ti v najboljšem primeru ego prenapihne, v najslabšem začneš maničarit.
Resnične spremembe se pa merijo v letih.

Sam špekuliram

Matheu_! :)

Hvala, da se ukvarjaš z mano. Ampak spet bi rabila malo tvojega racionalnega razmišljanja. Če boš imel kaj časa, prosim, če mi malo pojasniš določene zadeve, kako jih vidiš ti in kako bi jih ti rešil.

Priznam, da se v marsičem ne strinjava, ampak velikokrat pa si mi z določenimi namigi dal misliti.

Pri meni je največji problem to, da jaz ne maram krivde. In enostavno ne morem nekomu reči, da je nečesa kriv, če pa vem, da tiste stvari v danem trenutku ni naredil zato, ker bi hotel mene prizadeti, ampak zato, ker ni mogel drugače. In ne morem se jeziti na človeka, pri meni je ta jeza usmerjena bolj na Univerzum.

Če jaz nekoga okrivim, potem bom morala za to imeti tehtne razloge.

Da ne maram krivde pa izvira iz tega, ker sem se vedno počutila krivo, ker so se morali z mano vsi tako ukvarjati. In to sem začutila pri določenih ljudeh (ne pri mojih bližnjih). Imaš morda kakšno idejo?

Potem pa me zanima še nekaj v zvezi z našo motnjo samo. Po prebiranju foruma sem dobila nekako občutek, da obstaja ene par skupin. Nekateri so imeli res težko otroštvo in tudi starše, katerih dejanja niso bila OK, pa si to priznajo, nekateri si tega nočejo priznati, nekateri so kasnejje zboleli...

Skratka tega je ogromno. Jaz pa spadam v tisto skupino, kjer se je genetika malo poigrala z mano, nekaj je bilo precej travmatičnih dogodkov, ki so se pač zgodili. Mene so zaznamovali, ne morem pa reči, da jaz lahko s prstom na koga pokažem. Jaz tega ne čutim.

In ker vem, da tudi ti ne iščeš krivcev za tvojo motnjo (ali karkoli je že) v svojem otroštvu, nekako iščem odgovore pri tebi. Kako si se ti sprijaznil s tem, da si tako zbolel? Ali si bil jezen, žalosten? Si koga krivil, ali si vse skupaj zanikal? In ali je to sploh potrebno?

Ja, premiki se res dogajajo precej na hitro, ampak nekako me ne skrbi, ker se je to dogajalo približno dvajset let. Ampak je bilo to bolj v teoriji, v prakso pa nisem znala spraviti.

Za lažje razumevanje. Pri meni vse poteka nekako tako kot sem tukaj opisovala. Jaz potrebujem kar ogromno časa, da zadevo osvojim (ne vem, mogoče je to posledica mojega strahu), potem pa, ko mi steče ali ko se mi odpre, pa dosegam ogromne če ne že celo vrhunske rezultate.

In to je povezano kar z veliko področji mojega življenja.

Nekako pa upam, da nisem tak tip človeka, da bi mi zrastel ego. Se ne vidim v tem.

Sedaj pa letim. Imam še ene obveznosti. Že tako malo zamujam, ampak nisem mogla začeti delati, ker me je to nekako mučilo.

Lepo se imej!

Juliette! :rozicodam:

Sem razmišljala o tvojih besedah...

Nekako sem jaz že karakterno taka, da nisem eksplozivna, da nimam niti želje, niti potrebe po tem, da bi kršila karkšnakoli pravila. In všeč mi je, če se lahko z ljudmi pogovorim na korekten način.

Pa tega ne povezujem s tem, da bi imela željo po tem, da bi me imeli ljudje radi. To sem pač jaz.

In tudi v srednji šoli in potem na faksu nisem popivala in delala stvari, ki so bile za nekatere kul. Ne, meni je bilo to precej glupo. Kot, da bi bila bolj odrasla kot nekateri moji vrstniki.

Moja sestra pa je šla tudi čez to fazo, skozi katero jaz nisem šla, ker enostavno nisem čutila te potrebe, ne želje. Edino kar sem naredila, ki nekako ni bilo v skladu z mano, je bilo to, da sem tudi jaz poskusila kaditi. Malo sem tudi jaz frajarila. Ampak sem po kakšnem letu ugotovila, da tega pa res ne potrebujem.

In tudi nekako nisem imela potrebe, da bi bila uporniška hči, ker smo se mama, Nataša in jaz vse dogovarjale. Nikoli nisem imela house aresta, ker to ni bilo potrebno. Ampak to ne pomeni, da sem bila samo doma. Niti slučajno. Bila sem veliko zunaj. Ampak mama je meni in Nataši zaupala, in če sva se držali vseh pravil, potem res ni bilo nobenega problema.

Mogoče je pa še nekaj odigralo pomembno vlogo, da se nisem imela niti želje upirati, Nataša pa tudi ne. Najina mama je bila res super mama. In vse najine sošolke in prijateljice so si želele tako mamo. One pa so bile uporniške, ker jih njihove mame niso razumele.

In še zmeraj sem rada prijazna in imam lepo komunikacijo kamorkoli pridem. In mi je to všeč, ker vidim, da to odpira mnoga vrata. In tudi jaz imam raje, da so ljudje, s katerim stopam v kontakt, prijazni do mene. Delam pa na tem, da bom bolj odločna v situacijah, v katerih sem se do sedaj raje umaknila. Meni so recimo všeč ljudje, ki so vljudni, korektni, vendar odločni.

Nekako mi niso všeč ljudje, ki samo težijo in nergajo kamorkoli pridejo in stresajo svoje frustracije na ni nič krive ljudi. Niso mi všeč, jih pa razumem. :sesmejem:

Jaz pri sebi opažam, da je ta moja korektnost in prijaznost povezana tudi s tem, da se jaz v bistvu tako obnašam do ljudi kot si želim, da bi se drugi obnašali do mene. Vidiš, do te ugotovitve sem pa ravnokar prišla. Ni samo to, da ne maram biti taka kot je bil moj pradedek, ker o njem niso imeli najboljšega mnenja, enostavno jaz sem taka kot bi si želela, da so drugi do mene. In to nekako ni povezano z samimi ugajanjem.

Ti praviš, da teživa k temu, da bi naju imeli radi. Jaz imam malo drugačen problem. In sicer mene so določeni ljudje imeli zelo radi, potem pa so me brez razloga zapustili.

In to je moj problem. Problem zapuščanja. In to je povezano s tistim, ko je mama šla rodit Natašo in jaz kot majhen otroček nisem dojela, da bo prišla nazaj.

Meni je v teoriji čisto vse jasno,v prakso pa še ne znam postavit. Ampak bom. Če imaš še kakšno idejo, jo napiši.

To, da sem se obračala na Juliette in Matheu_a, ne pomeni, da jaz želim, da samo onadva pišeta v to temo. Spraševala sem ju zato, ker sta se največ odzivala na mojo problematiko. Zelo rada bi pa videla, da bi se oglasil še kdo, ki ima kakšno idejo.

Pozdravček za vse!

You have enemies? Good. That means you've stood up for something, sometime in your life.
-Winston Churchill


" You are not special. You are not a beautiful or unique snowflake. You're the same decaying organic matter as everything else.
- Tyler Durden

Matheu_! :)

Zanimiv je ta tvoj prispevek, zelo zanimiv. Mi je dal mislit...

Imam, ampak ne zato, ker bi delovala v skladu zgoraj napisanega, ampak zgolj zato, ker obstajam. No, saj jih verjetno ni veliko, ampak so pa...

Opa, tvoj zapis oz. citat Brada Pitta oz. Tylerja Durdna se nekako ne sklada s tistim, kar večina piše tukaj gor. Se ti ne zdi? :A)

Zdej se pa moram odločiti med tem kar je tukaj zapisano in med tistim, kar se kar naprej poudarja tukaj in tudi še kje drugje, in sicer o naši unikatnosti in neponovljivosti.

Mah, nič, bom jaz ubrala kar svojo pot. Neko srednjo varianto, pa bo. Saj zato pa je forum, da slišiš čim več mnenj. Odločaš se pa tako ali tako v skladu s tem kar ti čutiš. 

Hvala! Lep vikend!

Hm, tudi jaz razmišljam o teh Tylerovih besedah - v bistvu niso tako zelo posrečene: snežinkica, še tako čudovita se v hipu raztopi, nobene trdnosti nima, nobene moči; a mi kot "decaying organic matter" vseeno obstanemo kak trenutek več na tem svetu - naučili smo se boriti, pridobili smo trdnost in čeprav včasih na surov način, se pač zmoremo obdržati dlje. O unikatnosti vseh nas pa itak ni za dvomiti - vse od vizuelne razsežnosti, preko načina čustvovanja in čutenja; od prstnih odtisov do zgradbe možganov na mikro-ravni - vse na nas je edinstveno (če je beautiful ali ugly, je pa že drugo vprašanje.
Tista Churchillova se mi zdi pa izjemna in zelo resnična. Tak pač svet je.

Janja, pa še nekaj o tvojem odnosu do krivde. Ne vem, če boš želela o tem sploh razmišljati, mogoče boš zamisel takoj zavrnila, morda je še prezgodaj, da bi se s tem ukvarjala, a jaz želim povedati, kaj me je prešinilo ob branju tvojega posta: morda imaš tak odpor do krivde tudi zato, ker se je tvoja mama počutila tako krivo (v enem od postov pišeš o tem), vem pa da svoji mami res nočeš pripisati nobene krivde (ker si jo po tvojih besedah in čutenju pač ni zaslužila). Mogoče si ta občutek, ki je zate zelo boleč (razumljivo, glede na okoliščine), prenesla tudi na druge ljudi in se ti zdi, da bi jih občutek krivde vse zelo prizadel. Pa je na žalost v današnjem svetu tako, da v ljudeh občutka krivde ni prav lahko vzbuditi, četudi jim poveš, kar jim gre, in se vse prevečkrat požvižgajo na vse.
Tako, to je ta moja ideja.  :rozicodam:

Nevem če si dobro razumela metaforo.
Vsak si misli da je nešto poseban ne. Ampak pod črto smo vsi isti. Naše želje in potrebe so omejene z kulturno ponudbo. Vsi vlečemo iz istega kupa. In pol sestavljamo neke identitetne kolaže, ki naj bodo čim bolj drugačni. Da bomo izpadli neki. Da bomo opaženi. Da ne bomo osamljeni. Ob tem pa noben noče bit zares drugačen. Naš unikum je unikum v nekem žanru. Onstran žanrov drugačnosti pa preži tista resna drugačnost. Tisto zarad katere te možje v belem pobašejo. Pod črto, noben noče bit zares unikat. Razen če so ti antipsihotiki in pena na gobcu velik žur.
Isti smo, vsi smo isti in prav je tako  ;D


Se mi zdi! Zato je pa folk tle. Folk najbolj je**be spoznanje, da niso nič posebnega. Sam to je treba dat skoz.  :)

Komot lahko vztrajaš v svoji edinstvenosti, sam morš vedet, da nič ni tvoje. Tud koncept edinstvenosti, ne  ;D

Ampak jest sm res nešto poseban!

truetrueyesindeed  :happy:

Grejt majnds...  :sesmejem: (Evo ga, še en dobr citat. :P )

Vinska mušica ma 75% DNK-ja skupnega s človekom. Pa vseen nardi kr velko razliko a ne? :)  Ok, ja, ne mormo živet drugače kot indoktrinirani v neke kulturne vzorce in seveda smo omejeni, z jezikom, s tehnologijo, s cajtgajstom itd., ampak, če na svetu res ne bi blo čisto nič edinstvenega, tud napredka ne bi blo. Zdej, lahk razpravljamo, kakšen napredek smo dosegli, težko pa zagovarjaš prepričanje, da ga sploh nismo v ničemer. Je pa, ja, površinski individualizem ratal sodobni kult, zato pa new age, self-help in fasade v nemogočih barvah tako prosperirajo..

no, evo ... tako je tudi pri meni

(http://www.cosgan.de/images/midi/froehlich/d025.gif)

Saj cisto lahko da ti je blo slabo res samo psihicno od strahu pred bruhanjem. Vseeno bi sama mogoce sla takrat  na pregled zelodca. Mozno je tudi obratno, da ti je bilo slabo zaradi resnicnega viska ali pomanjkanja zelodcne kisline. In temu se pridruzi lahko tudi strah pred bruhanjem, ki nima s tem zveze. Ga pa pa ne bi bilo, ce bi bila pregledana in na morebitno najdeno tezavo, ustrezno zdravljena! Ni namrec to pogosto, da clovek cel dan ne more jesti, ker mu je tako slabo...  :-\ 

Ce ti zdaj ni slabo, seveda ni treba nic hodit, pomagali so ti AD in to je to  :oki:
Podobno kot migrene, ceprav je vedno fizicni vzrok, dednost ipd, je sprozilec stres in AD omilijo tezave in zmanjsajo pogostost migren...

Janja, te berem, pa ne vem nic kaj pravega povedat na vse skupaj, ampak  zares iz srca drzim pesti zate, zelim ti vse najboljse  :rozicodam:

Juliette, Matheu_, Moonica in Martinca! :rozicodam:

Hvala vsem za odzive. Mi veliko pomaga, če preberem različna mnenja in različne izkušnje. Trenutno nimam tako zelo veliko časa, da bi bolj poglobljeno odgovorila. Martinca, hvala tudi tebi za namig, ampak ni z želodcem nič narobe. Pri meni gre za zelo hudo obliko emetofobije. To se je začelo že pri enem letu starosti. In kasneje se je temu pridružila še OKM.

BB in Urssska, hvala tudi za vajin prispevek in popestritev moje teme. :)
 
 

ne poznam cele tvoje zgodbe okoli emetofobije, ne vem kaj ti pametnega svetovat ... je pa sigurno dobro, da se veliko o tem (oz. o vsem) pogovarjaš in boš sama prišla do kakih zaključkov in napredkov (no, kot berem si dosti že)
lahko pa delim s tabo svojo zgodbo ... mene je zelo strah bruhanja, ampak nimam tako močno to fobijo, da bi bil ta strah vsakodnevno prisoten (nisem se nikoli dosti poglabljala, tako da ne vem, mogoče potem sploh 'ne pašem pod emetofobe'?) ... ampak takoj, ko malo začutim, da bi lahko bruhala (če sem npr. bolana, če mam migreno in podobno) me prime res močem strah pred bruhanjem ... in poskušam vse nardit, da do tega ne pride ... se povsem zavedam, da je to brez veze in da dejansko se lahko po bruhanju počutim boljše, ti odleže ... vse razumem, a takrat gre razum adijo ...
to imam že od vedno ... ko sem bla še majhna sem isto počela ... včasih nisem niti hotela povedat nor. mamici, ki je bla doma, ko sem bla bolana, da me ne bi pol prepričevala, da naj zbruham ven oz. ponavadi me je prepričevala, da naj se uležem, ker je vedla, da mi bo potem tolko šlo gor, da ne bom mogla zadržat ... in sem poskušala skrivat, da sem se lahko zbrala, osredotočla samo na to kaj nardit, da ne bruham ... tk da mam 'naštudirano' kok dihat, kaj razmišljat, kako sedet ... vse, sam da do tega ne pride ... nisem se zarad tega nikol zdravila, prej niso starši dajal take pozornosti temu, pa tako se ble druge težave večje in je to padlo v ozadje ... zdej, če bi bil to vsakodneven strah, bi blo drugače, tako pa je občasen ...
če pomislim, sem (če odštejem, ko sem bla dojenček, za takrat se ne spomnim;) do sedaj bruhala le 3x (od tega je 1x mamici uspela finta "uleži se, ti bo bolje", 1x v bolnici - po narkozi in lani, ko sem imela trebušno gripo ... ampak sem se res zelo trudla, da ne bi ...) ... gre pa vedno ven (to opažam sploh pri glavobolih, migrenah ki jih imam), da jaz se matram to zadržat, potem pa čez čas ... driska ... vedno je tako.

samo povedat sem ti želela kakšne so moje izkušnje s tem ... po vsej verjetnosti ti moj post ne bo nič koristil, a kljub temu ...  :)

Moonica! :rozicodam:

Hvala. Sem samo na hitro preletela. In sem te že prebirala še na starem forumu glede emetofobije. Ko bom utegnila, bom kaj več napisala tudi na to temo.

Lepo bodi!

Hojla! :rozicodam:

Da malo obnovim temo. No, v bistvu bi se rada pohvalila. :-[ :angelca:

V tem zadnjem tednu sem z lastnim delom in s pomočjo psihoterapije prišla do izredno pomembnih ugotovitev. Ja, zadeve niti približno niso najlažje. Pa saj sem jih že dolgo vedela, ker sva z mamo določene stvari analizirali. V bistvu sva že z dosti pogovarjanja prišli do vzrokov in sprožilcev nekaterih mojih težav...

Ampak v prakso pa še nisem uspela spraviti. Sedaj pa imam občutek, da mi uspeva tudi v prakso počasi spraviti. BRAVO jaz! :oki:

Zadeve moram še malo premisliti, malo postaviti na svoje mesto, potem bom pa še tukaj napisala.

Vsem, ki ste sodelovali v moji temi, hvala, ker sem tudi z vašo pomočjo prišla do določenih ugotovitev. V bistvu ste mi pokazali pot, jaz pa sem potem prišla do bistva, ki se je sicer razlikovalo od vaših predvidevanj, ampak do rezultatov pa sem le prišla.

Moonica in Matheu_, res je, se strinjam z vama. Pri meni je šlo za približno 24 let, zato bo vse OK. Je bil pa že čas, da se je tudi meni odprlo. Ampak brez tablet pri meni ne bi šlo. To so dejstva. In s psihoterapijo sem tudi izredno zadovoljna.

In vaši odgovori so zame neke vrste psihoterapija. :rozicodam:

Juliette, midve imava precej podobne težave, in če boš imela še kakšen preblisk, ti samo napiši. OK? Saj ti moram še odgovoriti glede tiste krivde, ampak nekako nisem uspela še vsega strniti skupaj. Ni pa šlo pri meni za to, da bi bilo to zaradi mami. To je bilo šele zadnja štiri leta, da se je mami začela kriviti za mojo bolezen. V bistvu je bila to posledica njenega napačnega čustovanja zaradi izbruha njene bolezni.

Ta krivda izvira iz tega, da sem se jaz počutila krivo, ker so imeli z mano same probleme. Mnenje okolice. Saj poznaš to. Starša te razumeta in vesta, da imaš težave, za okolico si pa razvajen otrok. In to otroka prizadane, ker niti slučajno ni tako.

Zaenkrat zaključujem in lepo se imejte!

P.S. Vedno pozabim, da moram na forum hoditi z Mozillo (drugače mi poslovno bolj odgovarja Explorer) in potem že nekaj napišem in mi začne vse skakati. Jasno, da moram iti potem z Mozillo gor. :sesmejem:

Bravo Janja  :clap: :clap: :clap: :oki: :oki: :oki:

Janja  :rozicodam: super zate in tvoj napredek...ti veselo "sledim"  :pomezik:

Sofie in Slavka, hvala! :rozicodam:

Ja, kar naporen dan je za mano, ampak sem vesela in zadovoljna, ker enostavno opazim moje drugačno reagiranje kot v preteklosti v popolnoma istih situacijah.

Včasih bi se po takem dogodku, ki se mi je zgodil prejšnji teden, pobirala leto dni, sedaj sem se nekako sestavila v dveh dneh. Ja, res je. Določene čustvene bolečine sem jaz včasih zelo dolgo predelovala. :-[

Saj vem, da bo potrebno še veliko dela. Je pa resnično fantastičen občutek, ko rezultati kar prihajajo. Sploh pa zato, ker tudi prej nisem sedela v kotu in se smilila sama sebi, ampak sem trdo delala. Tega pa nisem pisala na forum iz dveh razlogov: nekako sem bila zmeraj slišana in nisem imela potrebe po pisanju. Po drugi strani pa sem se bala reakcij nekaterih v stilu, da če ni rezultatov, verjetno nič ne delam...

Lepo se imejta tudi vidve!

Delim isto težavo s teboj ... povsod kjer so Windowsi 7 in Explorer je shit  :kiselnasmeh:
Je pa lisička tok simptična od Firefoxa ..  :-*

Me veseli zate Janja,... :rozicodam: :rozicodam:

BRAVO Janja ... odlična si!  :rozicodam:

Bravo Janja!! :oki:  :rozicodam:

Suzy, Aslan in Tjaši188, hvala! :rozicodam:

Lepo je poleg konstruktivnih odgovorov slišati tudi pohvale.

Sem v razmišljanju kaj konkretno je pametno tu objavljati, kaj pa ne. Malo sem še v dilemi. Po drugi strani imam pa občutek, da si želim biti slišana tudi od zunanjih ljudi, ne samo od tistih, ki so mi bili blizu. Tisti, ki so mi bili blizu, so me vedno razumeli, ostali pač ne. In zato sem bila tiho in hodila z masko naokoli. Sem v eni drugi temi prebrala ravno o tem. In ker mi je to neka iztočnica za današnje pisanje, sem zadevo prekopirala sem. Arwen, Suzy in Sofie, hvala vam za iztočnico.



Ja, jaz sem dolgo nosila masko. Razen pred redkimi izjemami...

In Suzy, ravno tukaj sem jaz nosila masko, ravno tukaj na tem forumu. Ker sem se bala odpreti, ker moje fobije niso bile običajne, specifične. Ali pa se dejansko o njih ne govori toliko, ker je lažje reči kaj drugega kot to, kar sem imela jaz in meni podobni.

In potem je tukaj prisotno še nekaj, kar si velja zapomniti. Niti ni pomembno kje se mi je to zgodilo. Pomembno je to, da me je blazno presenetilo to, ker me oseba, ki bi me mogla razumeti, ker jaz njo sem, ni razumela. In obe spadava v isto skupino, samo da je njena diagnoza malo drugačna od moje. Ampak sem predvidevala, da je vsaj malo seznanjena tudi z drugimi oblikami motenj in ne samo svojo.

No, ta oseba me je nekam povabila in jaz se povabilu nisem odzvala, ker pač v tistem obdobju nisem zmogla še določenih stvari, ker sem se določenih stvari še bala. In kaj je sledilo? Da kaj se jaz grem, da se je izogibam...? :strah:

Ja, šele, ko sem pojasnila, da ne obstaja samo ena motnja, ampak, da obstajajo tudi takšne motnje, kjer te je določenih izpostavljanj strah, je nekako razumela.

Ja, a to tudi obstaja?

Menda, da ja. Glede na razgledanost osebe bi pa mogla tudi to vedelti. Ali pač razume samo in zgolj sebe?

Ja, in potem si nadanem masko. Ki pa jo počasi snemam dol. Ne glede na to ali me bodo ljudje sprejeli ali ne...

Pa še nekaj pomembnega: jaz sem povabilo odklonila zaradi strahov. Lahko pa bi ga odklonila kar tako, ker se mi pač ne bi zdelo. In ja, tudi jaz imam pravico reči NE. Če pa oseba na drugi strani tega ne zna ali zmore sprejeti, to pa ni več moj problem. Čustvenega izsiljevanja se pa več ne bom šla.

Je pa veliko tudi zelo svetlih izjem, ki so me v preteklosti razumele. Nekatere so tudi tukaj na forumu. In ravno ta teden me je Vesna razumela, ko sem ji nekaj razložila. Kar ne razlagam kar vsakemu in kar je za nekatere tako zelo banalno, zame pa pač ne. Vesna, hvala. :-*

Včasih si marsikaj ne bi upala, danes si upam že malo več, čez nekaj časa si bom še več.

Toliko za danes. Imam pa še kar nekaj na zalogi.

Hvala vsem, ki ste se odzvali v moji temi.

Janja, jaz ti svetujem, da tu (na forumu) objavljaš, pišeš po občutku ... zaupaj v svoje občutke, ne bremzaj se, ne premlevaj preveč kaj napisati in kaj ne.
In kar se tiče pisanja o določenih motnjah, ki morda niso tako pogoste ... recimo, da pred tabo še nihče ni pisal o neki zadevi, ti si prva ... si misliš kako zelo lahko to pomaga nekomu tretjemu, ki bo naletel na tvoj zapis in sebe videl v njem? ... Povsod pa se najdejo ljudje, ki razumejo oz. so pripravljeni razumet ... in seveda tud tisti, ki niso. Poskusi se ne ozirat na to in piši o sebi kar pač začutiš, da bi delila.
Sicer pa nas po moje kar nekaj pozna določene 'ne-tako-pogoste' motnje ... mislim, tu ni zasledit dosti zapisov o njih ... to še ne pomeni, da jih ni(mamo). Je pa tud to, da mogoče prevladuje nekaj drugega, tako je recimopri meni ... v ospredju je panična motnja, anksioznost ... znane pa so mi še določene fobije, OKM itd. ... o slednjem pač ne pišem (oz. le sem in tja malo), ker je panična motnja tista 'glavna' ... z veseljem pa delim tudi izkušnje, razmišljanja o vsem drugem kar me pesti, če vidim, da teče o tem debata oz. da bi komu lahko vsaj malček koristilo, da prebere moje besede.

Zdej sem tole čist na dolgo in široko napisala, vidim ... point je, da piši po občutku, zaupaj v svoje občutke in vedi, da se vedno lahko najde kdo, ki se bo v tvojih besedah našel in mu bodov vzpodbudo, pomoč. Seveda pa tud tebi pisanje koristi ... vsaj tako sklepam po prebranem. :)

Topel pozdrav iz Gorice!!!

Ej, Moonica, hvala ti! :rozicodam:

Sem opazila, da sva istočasno objavljali, in sicer ti v mojo temo, jaz v tvojo temo. :pomezik:

Ja, imaš prav, da je resnično dobro, da se čimveč piše. Recimo meni so tvoji zapisi in še zapisi nekaterih punc, ki ste o emetofobiji pisale še na prejšnjem forumu ali pa tukaj na začetku, zelo pomagali. In sem videla, da nisem nič bolj čudna, da ima še kar nekaj drugih oseb take strahove kot jaz.

Ja, včasih si ne upam še vsega napisati, ampak se mi zdi, da mi vedno bolj uspeva.

Pozdravček tudi tebi na moj primorski konec. :-*

Primorec ostane vedno Primorec. Oz. jaz sem tisti hribovski Primorec. Včasih smo s Predmeje v Ajdovščino prišli napravljeni za zimo, ker je bila na Predmeji še zima, v Ajdovščini pa že zgonja pomlad. Ja, in fine dame (take kot sem sedaj sama - samo po obleki, ne po karakterju in obnašanju) so nas gledale kot bi padli z Lune. :sesmejem:

To je bilo samo malo za zdraven. Zadnje čase mi humor izredno pomaga. Sem se nalezla od moje sestrice. Imava vsak dan veliko smejalne terapije. Ona je mojster v tem.

:oki:

Pozdrav za vse! :rozicodam:

Zaenkrat bi napisala samo to, da izredno napredujem, in da mi uspevajo stvari, ki jih prej leta in leta nisem mogla. In sem vesela.

V preteklem tednu sem prišla do veliko ugotovitev. In sem razmišljala, kaj naj s temi informacijami naredim. Po eni strani se mi zdi, da bi bilo resnično dobro, da bi to napisala na forum, da bi s tem mogoče komu pomagala. Ko sem se jaz začela soočati z mojo motnjo in iskati rešitve, nisem imela nič oprijemljivega. In tudi, ko sem prebirala še stari forum, se nisem našla v vaših zgodbah, ker imam jaz drugačne težave. In točno vem, kako fajn sem se počutila, ko sem prebrala zapise Moonice in ša par deklet, ki so pisale o emetofobiji. Zelo mi je pomagalo, da sem vedela, da nisem sama, da nisem edina.

In taki zapisi so veliko vredni. Sploh taki, ki vsebujejo problematiko, ki ni tako pogosta.

In potem je tukaj še druga stran. Se mi zdi, da sem se že preveč izpostavila. In vse te stvari, ki sem jih ugotovila, so povezane z velikim strahom in mojo bolečino. In enostavno ne vem, če to želim pisati na forum. Ker gre spet za marsikoga eno precej bizarno zadevo, zame pač ne.

In resnično sem na tem področju tako zelo ranljiva, da sem se odločila, da tega ne bom pisala. Dovolj je, da vedo tisti, ki me imajo radi in moja psihiatrinja in moja psihoterapevtka.

Vsem, ki ste sodelovali v moji temi, se iskreno zahvaljujem. Pomagali ste mi zelo veliko, mogoče se niti ne zavedato koliko. In upam, da sem vsaj komu pomagal tudi jaz, ko je prebiral moje pisanje.

Če bom pa spet začutila potrebo po pisanju, bom pa spet pisala.

Lepo se imejte!

Janja, odlično ti gre, sem se danes sama prepričala :clap:  :clap:

Lepo, Janja, res me veseli tvoj uspeh in še posebej to, da se ga znaš tudi sama veselit in ga v celoti občutit - to je veliko vredno.
Še naprej ti želim novih spoznanj in ugotovitev, ki bi ti lahko še izboljšali kakovost tvojega življenja.
In mogoče, kdo ve, prideš tudi do tega, da bi svoja odkritja podelila tudi z drugimi na forumu. Ker dejstvo je, da se iz osebnih zgodb vsi največ naučimo (problem je res samo v tem, da so osebne  :pomezik: in jih pač ni tako lahko javno deliti), kajti teorija je eno, konkreten primer z vzpodbudnim koncem, v katerem lahko tudi sami najdemo dele sebe, pa se nas veliko bolj dotakne in nam je konec koncev tudi bolj razumljiv.
Srečno, Janja, še naprej!  :rozicodam:

Trzinka, in Juliette, hvala! :rozicodam:

Juliette, ti si mi zelo, zelo pomagala. Bova še kdaj nadaljevali, ko bo primeren čas. Če pa imaš ti kakršnokoli idejo ali pa preblisk, ti kar napiši v mojo temo. Je nisem zaprla. OK?

Trzinka, tebi pa ravno tako hvala. Sem se imela v soboto s tabo in Slavko enkratno. Tako zelo smo se zabavale in to je meni manjkalo. In tisti, ki tega ni doživel (neprostovoljne izolacije), verjetno niti ne ve, kako to nekomu takšni majhni koraki (ki jih sedaj delam jaz, no, lahko, da so tudi veliki) veliko pomenijo.

In jaz vem, da me ti in Slavka razumeta in se vama moji strahovi ne zdijo smešni. Sem pa pri razkrivanju mojih detajlov bila vedno bolj previdna, ker sem že dostikrat doživela mrzel tuš. Ne tukaj, ampak nasploh v življenju.

Mogoče bi bilo dobro tudi to, da omenim še sobotno delavnico. Kar nekaj DAM-ovcev nas je bilo na tej delavnici. Ker ne vem, če želijo biti ostali imenovani, bom napisala samo to, da mi je bilo fajn na delavnici in tudi potem, ko smo se nekateri še malo družili. Fajn je bilo. :oki:

In kar je najbolj pomembno. Pred takimi dogodki sem jaz včasih imela grozne priprave. Bilo me je strah, bila sem napeta, bala sem se, da bom bruhala in posledično mi je bilo slabo. Vozila sem pod pritiskom...

Skratka, bilo je grozno. In nikoli nisem v ničemer uživala, ker je bila simptomatika tako zelo prisotna in tako močna. In ko sem prišla domov, sem bila po takih izpostavljanjih zelo, zelo utrujena...

Sedaj je bilo pa čisto drugače. Brez dodatnih priprav, brez strahu in slabosti, skratka tako kot večina ljudi hodi naokoli. In tako kot sem jaz včasih živela. Ko sem prišla tja, me ni bilo strah. Ko se je začela delavnica, sem bila sproščena in brez simptomatike in ocena mojega počutja je bila presenetljiva desetka. :sesmejem:

Po koncu delavnice sem imela počutje še vedno deset in resnično sem bila vesela. Pred enim letom bi bilo mene tega zelo strah in moje počutje bi bilo katasrofalno...

Vesela sem. Resnično nikoli nisem pisala vseh detajlov na forum, ker so me preveč boleli, ker me je bilo sram. Sem raje stvari malo zamaskirala in ovila v tisoč roza vatic.

Jaz sem bila tako zelo omejena na marsikaterem področju, da si nekateri niti ne znate predstavljati. Ampak, saj je vseeno.

Skratka, moj zaključek je, da se da priti ven iz še tako velikega sra**a. Ampak treba je delati. Včasih ogromno, včasih traja tudi dalj časa kot si nekateri tukaj gor predstavljate, da bi se morali pokazati rezultati. Včasih je potrebno zamenjati več poti, da lahko najdeš tisto pravo. In včasih je potrebno določeno stvar tudi malo odložiti in počakati na primeren čas. Včasih še ne vidimo določnih stvari, čeprav drugi že na kilometre vidijo, kaj je narobe. Ampak potrebno je, da delamo po metodah, ki nam dajejo rezultate in v našem ritmu in našem tempu.

Zaenkrat toliko.

jp

 :oki:
Res je, drugi imajo drugačne kapacitete razvite in bi nekaj kar je nam nepredstavljivo oni speljali z levo roko. Zato je vedno zlato pravilo ... da prisluhnemo sebi in delujemo v skladu s svojimi trenutnimi sposobnostmi. Tudi psihoterapevti se uglasijo na klienta, prepoznavajo kje on je in kaj zmore ... da delujeta skupaj, kot plesni par ... nekaj časa vodi eden, drugi sledi - in vloge se menjavajo. Njun odnos je prav zato tako zdravilen. Ker postajaš lahko TI tak kot si ... skozi odnos z drugim ... in ne le za 4 stenami doma.

 :oki:  :oki:  :oki:

Še malo mojih zadnjih ugotovitev! :rozicodam:

Ja, sem se odločila, da določenih stvari ne bom tukaj pisala in še zmeraj tako mislim. So preveč osebne in niso za na forum...

So pa tudi stvari, ki so direkno povezano z mojo mamo, njeno suicidalnostjo. Lahko bi napisala vse grde podrobnosti, kako je bilo, kaj sem jaz ob vsem tem doživljala in še marsikaj drugega, ampak verjetno to ni primerno za na forum, ampak bolj za prostor, kjer se izvaja psihoterapija.

Ampak do tega problema še nisem prišla. O tem problemu sva na psihoterapiji govorili samo eno uro. To pa zato, ker sem imela dosti več hujših in urgentnih problemov, ki sem jih morala razrešiti...

Sedaj pa k mojima dvema ugotovitvama, ki sta me izjemno razveselili.

Pa sem prišla tudi jaz v fazo, ko si končno priznam, da me DEJANJA določenih ljudi razočarajo, da sem včasih tudi jezna in žalostna. Pa to ni vezano na preteklost, ampak kar na konkretno sedanjost.

Glede tega se mi je zgodil en tak preboj. Včasih sem razumela vse ljudi: tiste, ki so jamrali, tiste, ki so bili agresivni, tisti, ki so bili vsiljivi in čisto vse variacije, RAZEN povzročiteljev hudih zločinov in nasilja.

Za dejanje vsakega sem našla neko opravičilo.

Sedaj pa začenjam opažati, da ni več tako. Sedaj še zmeraj razumem in pogostokrat tudi začutim ljudi, čeprav se opominjam, da moram zapreti ta moja občutenja, da ti občutki niso moji, ampak občutki drugih ljudi.

Vse pogostoje pa opažam, da resnično več ne razumem dejanj vseh ljudi, da me nekatera dejanja tudi ziritirajo in ne iščem več izgovorov za nekorektna dejanja pri ljudeh.

Mogoče res ne bom več tako zelo eterična kot sem bila včasih, ampak mogoče je pa bolje, da dosežem en tak nivo kot ga je imela moja mama. Je bila poštena, dobronamerna in razumevajoča, ampak ravno tako kritična do stvari in dejanj , ki niso bila OK. In en tak nivo ima tudi Nataša.

To je to.

In vse to dosegam na meni ustrezen način.

Pomembno je razmejiti ja ... kaj se dogaja meni in kaj drugi osebi.
Najti mejo med seboj in drugo osebo.
Nekaj kar smo morda mislili, da je velika vrlina - se lahko tako izkaže za oviro.
Trpeti z nekom ni enako kot biti empatično uglašen z žalostjo nekoga.
V prvem primeru trpita oba, v drugem se čustva izrazijo in predelajo.

Sama sem bila desetletje nazaj ponosna na to, da počnem 5 stvari hkrati ...
Danes VEM ... kako pomemben duhovni napredek je živeti tukaj in zdaj in biti osredotočen na to kar ravnokar delaš. Biti polno prisoten v sedanjem trenutku prinaša notranji mir.

... eteričnost je lahko širok pojem ... del tebe bo vedno eteričen in je večen ...
 :angelca:

Čau! :rozicodam:

Spet se oglašam v svoji temi...

Nekako nisem več želela pisati v moji temi, ampak materiala je še veliko. Ker pa se tudi sama soočam s problematiko suicidalnosti, bom nekaj mojega pisanja, ki sem ga pisala v eni drugi temi prekopirala sem, ker dejansko sodi tudi v mojo temo.

Veliko je še stvari o katerih bi želela pisati, se vam izpovedati...

Sedaj se je na forum registrirala še Nataša, moja sestra. Ona je bila tudi ena od mojih podpornih oseb. In če bo kaj želela, bo tudi ona napisala. Mogoče svoje videnje podporne osebe sestri. Ne vem, se bo sama odločila...

Prvotna tema se nahaja tukaj:

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,9206.msg259457.html#msg259457.

Dušica! :rozicodam:

Ni se ti potrebno opravičevati, jaz nisem vzela za slabo. Je pa res, da sem napisala še drugi vidik, ki ga pač poznam.


Punci, to vse popolnoma drži kar sta obe napisali. :oki:

Po drugi strani pa so tudi taki primeri kot se je zgodil v naši družini, kjer je bilo velliko pogovorov, veliko topline, veliko fizične bližine, ampak na drugi strani soočanje z dvema zelo hudima boleznima in potem je sledilo dejanje, ki se ga v našem primeru ni dalo preprečiti. Vsi smo naredili vse kar smo lahko.

Na srečo sem govorila z nekaj precej strokovno podkovanimi osebami, ki so me malo pomirile glede mojega dojemanja samega dejanja, ki je bil v našem primeru povezan s psihotičnim stanjem. In takšna oseba se v takšnem stanju ne zaveda, da smrt ni rešitev, ker takrat nima stika z realnostjo.

Nekako tako je bilo tudi po prejšnjem poskusu, ki pa ni uspel. Ko se je mama začela zavedati realnosti, in sicer kakšno dejanje je storila, se je zgrozila, ker to ni bilo v skladu z njenimi prepričanji in načinom življenja. In takrat je bila vesela, da je ostala živa. In je živela še eno leto zelo kvalitetnega življenja dokler bolezen spet ni izbruhnila. Takrat v precej hujši obliki...

Tako je bilo v našem primeru. Se pa zavedam, da v precej več primerih je pa dejanje trdno načrtovano zaradi hudih stisk in resnično se je vredno potruditi za vsako življenje.

Če pa nam ne uspe osebe rešiti, je pa potrebno odžalovati in iti dalje z zavedanjem, da smo storili vse kar smo lahko...

~ Nadaljevanje ~

Arwen, bo kar držalo. Res je to tvoj pogled, tvoj vidik kot pa kaj drugega...

Ja, te pa razumem...

Resnično vem, da ni potrebno, da bi napisala vse kar bo sledilo, ampak mogoče je pa čas, da spregovorim tudi o tem delu mojega življenja, ki so ga vedeli resnično samo, samo najbližji.

Kot sem že pisala je moja simptomatika izbruhnila ponovno v mojem tretjem letniku srednje šole. Do takrat sem živela zelo dobro življenje povprečne najstnice. Če sem se primerjala z vrstniki, sem živela celo bolje kot drugi. Nič mi ni manjkalo, mogoče samo malo več denarja, ker mama kljub izredno dobri službi ni zaslužila toliko kot bi si pač najstica želela. Sploh pa, če se je družila še z eno drugo najstnico, ki je kar naprej hodila v Trst. :-[

Ampak, ko sem dozorela, sem videla, da sem imela vse in še več. Imela sem toplino, ljubezen in pristne odnose, kar pa ta moja prijateljica ni imela. Živela je z mamo, s katero se ni tako razumela, ker je njena mama njeno ljubezen kupovala skozi denar, ker si ni vzela časa zanjo, ker je ni razumela, ker ji je ta prijateljica raje lagala kot povedala po resnici...

Ja te potrebe nikoli nisem imela...

Ker mi ni bilo potrebno. Jaz se niti enkrat nisem zlagala, ker mi ni bilo potrebno, ker se je dalo vse pogovoriti...

Da ne bom predolga: imela sem ljubezen mame, stare mame, pradedka, sestre, bila sem srečno zaljubljena, njegovi starši so me imeli radi, razumela sem se tudi z njegovo sestro, imela sem socialni krog in prijateljice, v šoli sem bila uspešna in delala sem plane že za nadaljni študij in nadalnje življenje...

Kar naenkar pa zasuk in konec vsega. Simptomatika na višku in začenjanje izogibanja. Kar naenkrat ni bilo več mojega prejšnjega življenja...

Nihče ni vedel kaj mi je.

Ko je bilo prehudo, sem razmišljala, da bi se kar vrgla dol čez balkon, ker sem tako ali tako samo breme mojim, ki sem jih imela rada. Nisem tega storila, ker me je bilo strah...

Še sem tukaj in ponovno se mi moje življenje vrača nazaj. Bilo je hudo, ampak je bilo vredno vse skupaj. Žal mi je samo, da mama ne vidi mojega napredka. No, pa saj vem, da ga vidi. :angelca:

Nataša je namreč blazno navdušena, da je dobila spet svojo sestro nazaj. In tudi vsi ostali, ki so me poznali pred izbruhom simptomatike, se veselijo z mano. Tudi T., ki je vedel, kako je bilo...

Drugače pa sem govorila tudi že s par osebami, ki živijo v zelo urejenih družinah, kjer ni nobenih primankljajev. So pa te osebe zbolele za bipolarno motnjo (ali pa kaj drugega) in so želele zaključiti življenje, ker se jim je zdelo, da s svojo boleznijo obremenjujejo svojce...

To so moje izkušnje...

In še odgovor Arwen! :rozicodam:

Res mi tega ni treba, ampak ŽELIM...

Ja, seveda, da ga ima. In danes tudi jaz vem, zakaj je bilo tako, poudarek na DANES, takrat pa tega ni vedel nihče.

Po posvetu z mojo psihiatrinjo sta sprožilca lahko dva:

* Odhod T. v vojsko in to je moj primarni problem ~ problem separacije, ki se mi ponavlja že celo življenje in je bil sprožilec moje motnje že v začetku. To poznamo otroci, ki smo bili ločeni od staršev. Enak problem je imela tudi Juliette...

* Eden od možnih povzročiteljev je bila po mnenju moje psihiatrinje tudi zelo huda oblika angine, ki sem jo prebolela ravno v tistem obdobju, ko je odšel T. v vojsko. Ena od možnih razlag je tudi ta, da se OKM lahko sproži tudi na tak način. Žal jaz ne znam strokovno podati te razlage...


Moj NAPREDEK se ni začel z njeno smrtjo, ampak že mnogo, mnogo prej. Je bil pa zaradi tega, ker nisem imela medikamentozne podpore (pri meni je nujna!) tako počasen. Sedaj, ko imam pravo kombinacijo vsega, je pa napredek zelo hiter, precej hitrejši kot pri ostalih. In tudi mnenje strokovnjakov je, da jaz zelo napredujem zato, ker sem imela že zelo dobro podlago, ker sem že prej delala veliko na sebi.

Začetek mojega napredka pa se je začel, ko sem se začela soočati z mamino boleznijo. Kontradiktorno, ampak resnično. Takrat sem se morala soočati tudi s stvarmi, ki mnogo uporabnikov tukaj spravlja v stisko, mene ni...

To je še en del moje zgodbe. Že dolgo sem to nosila v sebi. Sedaj je moralo priti ven.

In ker je bilo 5. decembra ravno eno leto po maminem odhodu je bil mogoče tudi čas, da nekaj napišem o njej. Ja, veliko je dala nama z Natašo in vsem tistim, ki so bili povezani z njo. Zato naj bo tukaj še ena pesem samo zanjo in eno njeno ustvarjanje:

http://www.youtube.com/watch?v=iZPniJvZnFI.

Z Natašo imava veliko kvalitet, poleg slabosti. In da sva taki, kot sva, je v veliki meri tudi njena
zasluga. :-*

Arwen, hvala, da si drezala vame. Si v bistvu naredila podobno kot Matheu_ v preteklosti. Jaz potrebujem malo drezanja, da se začnem odpirati. 8)

Mogoče bodo pa tile moji precej dolgi zapisi tudi komu zunanjemu pomagali, ki se srečuje z enako problematiko kot se midve z Natašo in pogostokrat nerazumevanjem ljudi, ki velikokrat mislijo, da se samomori delajo samo v družinah, kjer ni razumevanja. Lahko je to tudi posledica zelo hude bolezni. V našem primeru je bilo tako...

vse lepo in prav in me veseli zate, pa vendarle... koga prepričuješ? očitno sebe

Arwen! :rozicodam:

Ne, mene ni potrebno prepričevati, jaz poznam resnico.

Sem pa bila z večih koncev spodbujana, da bi napisala še kaj o suicidalnosti, da bi mogoče še komu s tem pomagala...

Tisti, ki sem jim z mojimi zapisi pomagala (ne samo zaradi suicidalnosti, tudi zaradi mojega pisanja na splošno), so se mi javili na ZS. Javno se ne želijo zaradi določenih razlogov razkrivati. In jaz spoštujem te njihove dločitve. Jaz njihove zgodbe poznam in vesela sem, da sem jim pomagala z določenimi namigi, zapisi...

To šteje in to je pomembno. Druge prepričevati je pa resnično nesmisel. In Arwen, ravno ti si mi to svetovala.

Ja, so bili pa tudi ljudje, ki so razmišljali, da pa sem jaz kriva za mamino poslabšanje (glede na to, da je imela 24. letno remisijo). Mama bi se lahko zdraven raztrgala, da bi jih prepričala, da to ni bilo tako. Zakaj že?

Midve sva točno vedeli kako in kaj. Pa še ljudje, ki so naju posnali, tudi Nataša.

Ja, je pa bolelo, ko si slišal, da si TI povzročitelj za mamino bolezen in ravno tako me zbode, ko slišim, da je mama povzročitelj za mojo bolezen...

točno tako; in resno mislim... kot resno mislim, da je prepričevanje sebe v bistvu: slepljenje sebe.... ?

Arwen! :rozicodam:

Mogoče pa o njej pišem zato, ker je to moj način žalovanja za njo. Saj sploh še nisem prišla do tega področja, ker sem si morala najprej sebi pospraviti *podstrešje*.

In zdi se mi blazno krivično, da ne morem normalno odžalovati, ker imam še toliko enih stvari za urediti pri sebi. Čisto vsak, ki je izgubil njemu pomembno osebo, je šel čez fazo žalovanja, ker je to potrebno, samo jaz ne.

Ker se že celo leto ukvarjam samo in zgolj s sabo, ker obdelujem popolnoma banalne zadeve, ki so me zaznamovale...

In končno sem začela govoriti in pisati o sebi in tudi o njej in še o nekomu. Prej toliko let nisem. In to je moje šibko področje. Ker sem bila dostikrat nerazumljena, veliko ljudi si je moje besede tudi precej drugače razlagalo kot sem jih jaz imela namen povedati...

In mi je hudo, ker je več ni...

In pogrešam najine poovore o duhovnosti, najine pogovore o marsičem...

In pogrešam druženje nje, Nataše in mene, ko smo se smejale in klepetale tako čisto brez veze in tisti njen smeh, ki me je dostikrat spravljal v dobro voljo, ko mi je bilo najbolj hudo.

Ja, to je bila ona, ko je bila zdrava.

Ona, ko je bila bolna (zadnja štiri leta), je bila shujšana do kosti, s prestrašenimi očmi, ki so se bale vsega...

In še veliko, veliko je tega kar nosim v sebi.

Veliko lepega in veliko žalostnega. Ko vidiš pred sabo osebo, ki je bila celo življenje polna energije in polna humorja, ko ne zmore zaradi strahu iti nikamor, ko je oseba praktično odvisna od tebe in še ogromno stvari, ki jih veva samo midve z mamo in tega niti ne govorim, ker si ona tega ne bi želela...

In ja, rada sem jo imela in jo še imam.

In v zadnjih letih točno poznam njene občutke nemoči, ko je v preteklosti želela meni pomagati, pa mi ni zmogla. Točno tako sem se sedaj počutila jaz.

Želela sem ji pomagati, pa ji nisem zmogla...

Tisti, ki jim s tem mojim zapisom pomagam, že vedo.

Toliko občutka krivde preberem.....tudi idealiziranja.  :rozicodam:

Janja  :rozicodam:


Tudi jaz sem se z žalovanjem spopadala zelo zelo dolgo....jaz sem se namesto z žalovanjem v tistem obdobju ukvarjala predvsem s svojim počutjem, paničnimi napadi in depresijo....sploh nisem mogla razmišljati o njenem odhodu, ker sem imela venomer v mislih svoj odhod.  :(
Sicer pa žalovanje poteka pri vsakemu drugače....prav gotovo tudi ti žaluješ, na svoj način...in prav je tako.



Tudi jaz pogrešam mojo mami...najine pogovore, ki sva jih imeli...edino z njo sem lahko govorila o določenih stvareh...a o določenih pa pač niti z njo ne, ker je pač nisem želela prizadeti.

In čeprav vem, da je tudi njena vzgoja veliko pripomogla k mojim sedanjim težavam, jo ne obsojam....tudi ona jih je imela, sedaj to vem. Sam bog ve, kako se bo moja depresija in tesnoba odražala v odrasli dobi mojih otrok...morda tudi jaz njima "škodim", a prav gotovo ne namerno.   :ne:


Je težko, se strinjam....Jaz sem se zadnja leta z mojo mami raje "samo" slišala po telefonu, kot pa jo videla, ker je hirala pred mojimi očmi....v njenih besedah namreč ni bilo čutiti tistega, kar je bilo opaziti v njenih očeh...ugašanje.  :(


In nikar si ne očitaj tega  :nehvala: Storila si zanjo veliko in z njo preživela lepe in manj lepe trenutke....vsemogočna pač nisi, si le človek, ki tudi sam rabi ramo za jokanje, tako, kot vsi.


Sicer pa sploh ne vidim v čem je sedaj tu problem, da je nastala ta debata...Človek ima vso pravico čutiti tako, kot čuti in skriti, kar pa želi skriti. In Janja, jaz menim, da se ne rabiš opravičevat in dokazovat nikomur....ti imaš pač svojo zgodbo...svoje spomine...svoja čustva....vsi ostali smo le opazovalci.

men se zdi super, da pišeš in govoriš o tem ... mislim, da je to pozitivno zate in morda še za koga

Janja pošiljam ti sočuten objem.
Vse se dogaja, ko pride čas za to ... počasi se začne odstirati tančice in začne se žalovanje ...
polno je lahko mešanih občutkov, ima svoje faze in na koncu prinese pomirenost tako z seboj kot z odhodom osebe ki nam je dragocena.

Nisi sama v tem ... :rozicodam:

se strinjam s teboj. Danes samo malo prebiram in se iščem še tukaj. Vidim da si moram vzeti malo več časa da preberem vse. Zgodbo  pravzaprav ni to zgodba ampak je življenje, spremljam na moj način. Lepo je, da se govori o tem. Sama sem veliko na spletu in vem kaj potegnejo za seboj take stvari. Za začetek lahko samo rečem kapo dol pred vsemi, ki ste se odločili govoriti o teh zadevah. Kaj več pa jutri ko bom spočita. Mirno noč vsem skupaj.

Se podpišem pod tole Slavka. Ponavadi se razvijejo debate iz različnih razlogov. Ne vem zakaj je potrebno dokazovanje nečesa. Situacija je taka, vsak ima svoje življenje in dela z njim kar želi. Vedno pa tudi ne vemo vzroka ali pa nam ga ni potrebno vedeti. Janjino zgodbo poznam najbolje od vseh. Tukaj ne gre za nobeno idealiziranje ampak samo za realnost. To je moje skromno mišljenje.
Pozdravček, se še kaj tipkamo  :rozicodam:

Tudi jaz se podpišem pod Slavko in tečkico. Janja, odlično ti gre in če imaš željo pisati o svojih občutkih, piši, so samo tvoji in samo ti in sestrica vesta kaj je realnost in resnica, ne potrebuješ se opravičevati. :rozicodam:

Janja :rozicodam:

 :) kaj pa je "normalno" žalovanje? samo tisto, ko greš skozi tistih pet faz?  :ne: dvomim... vsak po svoje, vsak za sebe. Ni nekega pravila... in ni nekega "pravega" žalovanja (namreč samo tako je prav in nič drugače) ...


aja?



in kaj je narobe z debato? in v čem naj bi bil problem?  :kiselnasmeh: debata pač.... je pa res, da če se vzame preveč osebno....



ja... to nekateri vidimo... seveda pa resnico pozna le tisti, ki je vpleten... in velika verjetnost je, da se motimo... ali pa tudi ne

Lep pozdrav vsem skupaj!
Malo sem prebirala komentarje in moram priznati, da me ni prav nič presenetilo. Sem že kar nekaj časa na spletu in sem že marsikaj videla. Na nekem portalu sem se precej razgalila, pa ne mislim to tko konkretno s slikami. Sem pač povedala veliko o sebi. In potem so se vnele debate. Ljudje, ki so me najmanj poznali so iz napisanega sklepali iz svojega vidika. Tisti so mimogrede imeli največ za povedati. Nekaj časa mi ni bilo jasno zakaj se to dogaja. Potem sem prišla do zaključka, da ljudje v moji zgodbi iščejo svoje odgovore. Kar pa jih seveda težko dobijo. Vsaka zgodba ima svoje ozadje, zato težko najdemo skupne zaključke. Če se kdo vtakne v moje probleme, ni rečeno, da imam samo jaz probleme. Mogoče ima ta oseba pri sebi še več stvari za pospraviti kot jaz. Razmislite malo  :nevem: Janjo poznam že uhhh zelo dolgo  ;D . Kar Janja pove je resnica  :oki: V vseh teh letih kar smo dale skozi, sem samo vesela, da smo bile tako srčno povezane in da smo se imele rade. Še danes sem hvaležna mami, da je bila zmožna nama nuditi toliko ljubezni. Hvala ji še danes od srca. In tukaj se bom dotaknila še druge stvari, ki me je zbodla v oči. Ja, žalovanje. Koliko časa žalovati in kako žalovati? Idealnega odgovora tukaj ni. Tudi ni idealnega načina kako živeti. Jaz žalujem na svoj način. Janja žaluje na svoj. Nekateri ne zmorejo in se zlomijo pod težo žalovanja. Eni takoj pozabijo. Ne smemo obsojati tistega, ki žaluje, niti tistega ki ne žaluje. Vsak človek je svet za sebe. Vsi imamo čustva, smo posebni. Jaz še vedno žalujem za mojo mačko. Še vedno se s solzami v očeh spomnim psa, ki smo ga zaradi bolezni dali uspavati. Še vedno se večkrat spomnim strica, ki mi je bil kot drugi oče. Pa mislite da je kaj narobe, če sem taka? Najbrž ne. Saj sem človek, ki imam čustva.
Upam da nisem bila predolga. Želim vam lep dan, saj veste, če je v naših srčkih sonce, potem nas ne zmotijo niti oblaki in niti dež  :)

Jagodka, Slavči, Moonica, Aslan, Nataša, Trzinka, Suzy in Arwen! :rozicodam:

Hvala vsem za odzive.

Bom še kaj pokomentirala. Ampak si moram vzeti še malo časa...

Se je pa ravno včeraj izkazalo, da so včasih napisane besede čisto drugače razumljene in zato je včasih prav, da se prepričamo o napisanem.

Jagodka, prav je bilo, da si mi pisala, in da sva pojasnili ena drugi o določenih besedah. Če pa ne bi tega ena drugi pojasnili, bi si pa lahko vsaka zase naredili čisto napačne zaključke.

Jagodka, želim ti uspešno premagovanje tvojih zadev. Jaz držim pesti zate, ti pa daj zame.:-*

Sedaj bi se rada zahvalila še vsem tistim, ki ne pišete javno, pa mi napišete kaj na ZS ali pa preko
SMS-a.

Mala tečka meni je pa tvoje razmišljanje zelo blizu.  :oki:

Še enkrat hvala vsem za odzive! :rozicodam:

Bi pa rada napisala to, da se je nekaj premaknilo v meni...

Zakaj šele sedaj, ne vem.

Mogoče zato, ker se sedaj bližam tistemu počutju, ki naj bi ga imela. Prej sem bila obremenjena s tisoč stvarmi, ki jih niti ne želim tukaj gor pisati in jih vedo le redki posamezniki.

Sedaj si pa lahko očitno priznam, da lahko tudi jaz žalujem, da jo lahko tudi pogrešam. Sedaj nisem več tako zelo okupirana z mojo simptomatiko in zato mogoče ta preskok.

Mogoče je pa tudi to, ker je bila petega obletnica. To leto je precej hitro minilo, ker sem se morala ukvarjati z zame pomembnejšimi stvarmi kot pa razmišljanjem o njej...

Danes sem bila na skupini in že tja sem se vozila s cmokom v grlu. Bala sem se, da bom jokala. Pa saj vem, da mi nihče ne bi tega očital, ampak ne bi si tega želela.
Na skupini je bilo OK, celo pot domov pa so solze kar lile iz mene. Maskara je šla k :zlodej:. :sesmejem:

Ja, tudi to sem jaz. Zakaj pa ne bi tudi tega obraza pokazala tukaj na forumu? Zakaj bi morala biti vedno razumevajoča in sočutna, zakaj ne bi končno pokazala tudi obraz žalostne Janje?!

In še zmeraj vem s kakšnimi besedami sva se poslovili. Jaz sem ji rekla tako kot dostikrat po poskusu pred letom in pol: "Mama, saj ne boš naredila kakšne neumnosti!" Mama mi je odgovorila: "Veš, da ne bom. Jutri zjutraj se slišiva."

In naslednji dan je telefon zvonil v prazno...

Ostale podrobnosti bom zaenkrat zadržala zase. Vključujejo pa tudi Natašo, staro mamo in nekaj sosedov, ki jih je vse to zelo prizadelo, ker nas poznajo prav vse...

Vem, da so to precej intimne stvari, ampak mogoče bom pa s svojim zapisom komu pomagala...

Pogrešam jo zelo.

Ne, ne čutim se krivo, sem pa žalostna, ker vem, da bi se sedaj veselila z mano in Natašo in Damjanom.

~ Nataša, vesela sem, da sva tako zelo povezani, čeprav sva si zelo različni. To nama pomaga. ~

med drugim je tud to za pričakovat, če aktivno sodeluje(mo) na teh javnih forumih ... veliko ljudi, veliko pogledov na zadevo, sklepanj ...  :kiselnasmeh:


jaz mislim, da ni nihče imel v mislih, da Janja ne govori resnice ... po moje je bilo samo glasno razmišljanje, da morda se v ozadju skriva še kaj, oziroma samo namig v smer, da je to ena izmed variant ... Janja pa presodi ali je tako ali ne ...
marsikdaj nam ravno taka vprašanja dajo mislit in mogoče pridemo do kakšnih novih ugotovitev ... mogoče.

Janja  :rozicodam:

Tudi solze so del tebe...tudi žalost lahko pokažeš...saj veš, da tudi meni spolzijo po licih...tudi zadnjič na našem čajčkanju so bile prisotne...ne moremo se le držati na smeh, medtem, ko duša kriči.

Ob tem se spomnim Pestnerjeve pesmi..."bisere imaš v očeh, v soncu se bleščijo, da se v solze ali smeh, kmalu spremenijo..."


 :'( ... tudi jaz sem se z mojo mami zvečer pogovarjala po telefonu, ko mi je potožila, da se nekam slabo počuti....jaz sem ji rekla, da me je strah zanjo, ona pa je rekla; kar pomiri se deklica, pa lepo se naspi, jutri se pa slišiva...lahko noč.
In čez eno uro sem dobila bratov klic, da je odšla..za vedno...In spomnim se, kot bi bilo včeraj, čeprav je minilo že 4 leta.  :'(

Janja....bolečina in žalost prihajata v valovih....prideta in se zopet umakneta...očitno sta pri tebi sedaj malo bolj prisotna...pusti ju iz sebe, da narediš znova prostor za lepe trenutke.  :rozicodam:

Janja in Slavka  :rozicodam:

Res je moonica. Na tem forumu je drugače. Jaz sem govorila o portalu kjer sem blogala, pa so se vtaknili v mene ljudje, ki me niso poznali. Ne moti me odrasla debata. Mene osebno so zmotili nasveti, ki so mi jih delili v smislu recimo: to moraš narediti tako, to bi že zdavnaj morala storiti itd. Upam, da se razumemo. Jaz imam niti svojega življenje v svojih rokah. Učim se na svojih napakah. In na vsako napako pogledam potem nazaj in se poskusim nekaj naučiti. Lepo je, če nekdo pogleda moj problem iz drugega zornega kota in me mogoče na kaj opozori. Največkrat pa se je iz takih debat na koncu pokazalo, da so ravno ljudje, ki so imeli največ napotkov za mene imeli največ problemov pri sebi, pa jih še niso uspeli počistiti. 

:rozicodam: Aslan lep pozdrav, res da sem blond, sam mogoče pa še nism za v smetnjak  ;D

Yp Žanet, tudi jst jo pogrešam in Damjan tudi. Najine zadnje besede so bile še bolj čudne kot vajine. Pregovarjali sva se takrat zarad tiste televizije. Ceu cirkus je nastal iz tega. Ko sem nekaterim mojim spletnim prijateljem povedala kaj se je zgodilo, so bili odzivi različni. Največkrat sem slišala stavek, da naj je ne obsojam. Nikoli je nisem obsojala in je tudi ne bom. Koliko sem prejokala in kdaj sem jokala vem samo jaz. Na pogrebu in tiste dni, ko sva spravljali staro mamo v dom, ni bilo časa za jok. Zlomila sem se šele kasneje. Mene ni sram jokat, če sem žalostna. Saj imam čustva ne. Pogrešam jo, včasih še nagonsko vzamem v roko telefon, da bi jo poklicala. Pa ne gre. Vem da je nekje tu blizu, da me spremlja .... Pač tako se je zgodilo.
Poskušati razumeti neko bolezen je težko. Sploh če sam nisi v taki koži. Na sprehodu večkrat srečam gospo Nado, ki ima isto diagnozo kot jo je imela mama. In Nada mi je večkrat s solzami v očeh govorila kako strašljive občutke, prisluhe ima. Ja, težko je razumeti, če sam ne doživiš kaj takega. Isto je z žalostjo, bolečino.... skratka z vsemi občutki.
Čeprav je za mamo nastala velika praznina, mislim z njenim odhodom. Še vedno ostaja za njo nekaj velikih stvari. Ljubezen, pozitiven odnos do vse zemlje, do soljudi, do živali, vse tiste malenkosti ki pomenijo, ki nam polepšajo dneve in življenje. Tukaj je toliko tega, da se resno sprašujem, če bom jaz kdaj tako dobra mama. V situacijah v katerih se je znašla, je še vedno znala biti pozitivna borka, deliti ljubezen, ne delati razlik in še in še bi lahko naštevala.
En velik objem tako na daljavo. Popoldan dobiš pa pravega  :rozicodam:

Res je, bolečina in žalost prihajata v valovih. In pravijo tudi, da čas celi rane. Moja svakinja je mamo izgubila par let nazaj. In vsak svoje žalovanje doživlja na svoj način. Njaprej je treba preživeti prvih 365 dni, dati skozi vse praznike, dopust, rojstne dneve itd. Potem pravijo da je vsako leto lažje. Ljudje ki so v naših srcih pustili pečat, na njih najbrž ne bomo nikoli pozabili. Jst se tolažim s tem, da ohranjam lepe spomine. Nekdo drug pa bo raje prižigal svečke na grobu. Vsak žaluje na svoj način, nekdo prej odžaluje, drugi nikoli.... Smo si pač različni.
 :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam: ene rožica je za Slavko, druga za Janjo, tretja pa je za mene  :P

Hvala vsem za odzive! :rozicodam:

Mogoče bi si pa želela še kakšen odziv oseb, ki so zboleli za karšnokoli motnjo, imeli družino, imeli radi svojega partnerja in otroke in kljub temu želeli odditi od tukaj.

Jaz nikogar ne obsojam, zato bi si res želela mogoče še kak takšen odziv.

Če se bo kdo upal razgaliti, lepo prosim.

Drugače je pa pri mami Nataše in mene šlo za suicidalno dejanje v psihotičnem stanju, ki se vseeno razlikuje od dejanja, ki je narejeno pri zavedanju realnosti...

Sem se pozanimala pri strokovno usposobljnenih osebah.

tudi pod razno nimam namena temu oporekat... a - bi spremenilo karkoli, če temu ne bi bilo tako?

To isto sem jst pomislu, ko sem prebral zgronji navedek.

Bi pa nekaj drugega komentiral:
Janja je napisala nekje,  da je mela zupadupa srečno otroštvo. Na drugi strani govori, kako ma težave že od prvega leta življenja. In pol mama issue, ki naj bi bla v vseh pogledih perfektna. Ok, moje sožalje; si res ne predstavljam kako je zgubit bližnjo osebo, sploh na tak način, ampak vseeno.
Moji so ratali v mojih očeh nepopoloni in čisto človeški nekje v 8. razredu al pa še prej. In od takrat nekje sem se začel počasi mentalno in čustveno od njih trgat. Se osamosvajat. Separacija je IMHO nuja, da lohk zaživiš kot samostojna enota. Strah pred separacijo (ki se jo semizdi tle omenja) je strah pred samostojnostjo.  :) Mogoče se motim, ker ne poznam resnice, kaj pa vem, ...

Aja,
Nekako sem se omehčal glede "globinske terapije" v zadnje času. Pa ne, ke bi mislu da bi jo rabu, ampak, ker nekaterim zna res pomagat.

Arwen in Matheu_! :rozicodam:

Mogoče zato, ker vem kakšne so bile reakcije po njenem prejšnjem poskusu, kjer sem ga jaz preprečila.

Ko je po trimesečnem *oddihu* na zaprtem oddelku ljubljanske psihiatrije končno malo prišla k sebi, je začela razlagati svoje občutke. In nekako ni mogla verjeti, da je bila ona tista, ki je to naredila. Pa ne bi šla tukaj v podrobnosti, da ne bi koga spravila v stisko ob prebiranju tega, če bi se slučajno našel v tistem, kar je dejansko bilo...

In ko se soočaš z izgubo tebi drage osebe, potem ti ni lahko. Ko pa se soočaš še s suicidalnostjo, imaš ogromno vprašanj. Pa ne samo to: za nekatere je to še zmeraj tabu tema...

Da ne rečem kakšne zgodbice so napletli na Primorskem, kjer sta s staro mamo živeli zadnjih deset
let. :o

Lahko bi mene in Natašo tudi prizadele, ampak sva nekako šli čez to, ker sva vedeli, da gre za nepoznavanje same problematike...

In potem je bila tukaj še stara mama, ki jo je dobila in njen šok in zaslišavanje policije...

In na koncu najtežja odločitev, ki sva jo morali sprejeti z Natašo. Morali sva staro mamo dati v dom. Tukaj gre vsa zahvala Nataši in njenemu partnerju, ker brez njiju ne bi šlo. Tukaj sem pa jaz odpovedala na celi črti.

In je bilo blazno hudo na začetku, ker se ni mogla privaditi na dom in ker je podzavestno mislila, da je ona kriva za njeno smrt. Sedaj tega problema ni več, ker je demenca tako zelo hitro napredovala, da nič več ne ve...

O mojem otroštvu, moji motnji, ki je bila prisotna prvih sedem let in potem o desetletnem življenju brez simptotmatike sem že veliko pisala, zato se ne bom ponavljala.

Osebo vidiš takšno kot je ali pa jo vidiš takšno kot jo želiš videti ali pa jo vidiš v slabši verziji kot dejansko je. To je resnica...

Ampak, če pa določeno osebo velika večina, ki je v stiku z njo, vidi na popolnoma enak način, potem že mora biti nekaj na tem. Lahko pa dvajset ali trideset oseb (približna cifra) nosi rožnata očala. Kar pa močno dvomim. Če bi nas bilo recimo pet, bi še rekla, če pa nas je toliko, potem pa res ne vem...

Ja, tukaj je posredi tudi separacija, ampak o tem pa ne bi tukaj na forumu. Ne gre pa v tisto smer, v katero si ti ugibal.

Imaš te zadeve že precej dobro razdelane na psihoterapiji.

Drugače pa jaz znam sama živeti, sem živela sama že deset let in sedaj tudi živim sama. S tem nekako nimam problemov. Se mi zdi, da jih je tukaj kar nekaj, ki se bojijo živeti sami...

Problemi so bili drugje. Povezani pa so bili z enimi strahovi, ki pa jih tukaj resnično ne želim razgaljati. To pa naj ostane med mano in psihoterapevtko in še nekaj osebami, ki so poznali mojo problematiko.

In lepo, da verjameš v globinsko terapijo, ker meni zelo pomaga. Poleg tablet seveda.

Kar je pa spet eno samo veliko ugibanje, ker je moja psihiatrinja mnenja, da je mojo bolezen (OKM) lahko sprožila tudi angina poleg genetike. Ne znam strokovno razložiti. In zato mi psihoterapija pri sami simptomatiki ni pomagala. Pri sami simptomaitki so mi začele pomagati zgolj tablete.

Psihoterapija mi pa pomaga pri spreminjanju nekateri napačnih vzorcev, ki pa jih imamo več ali manj vsi. Idealne vzgoje ni...

Lep pozdrav, en mali vskok si bom dovolila tukaj. Ali mi lahko definiraš srečno otroštvo? Tvoja definicija bo najbrž drugačna kot moja. In Janjina bo spet drugačna. In od nekoga drugega spet drugačna. Definirati pojme je zelo težko. Vsaj jst tko mislim. Poznam ljudi, ki imajo težko življenje, pa jih vprašam če so srečni. In mi odvrnejo da so. Pa če bi se jaz postavila v njihovo kožo najbrž ne bi bila srečna.
Si se kdaj vprašal: Sem srečen? Meni je to vprašanje postavil zelo dober prijatelj nekaj let nazaj. In sem utihnila. Danes bi takoj odgovorila.

Aslan, Slavči in Nataša, hvala tudi vam! :rozicodam:

Nataša, zgleda, da sva bili že spet tako usklajeni kot sva bili že dostikrat doslej. :pomezik:

Pisali sva istočasno...

Aslan, tvoje besede me tako ali tako zmeraj pomirijo. :angelca:

Slavči, zate pa imam občutek, da najbolj poznaš moje občutke. Seveda, ko pa si sama šla čez podobno izgubo. In res je tisto, kar velikokrat pravijo, da človek najlažje razume zadeve, ki jih je že sam doživel.

Slavči, ti si mi zelo, zelo pomagala. Tudi v tvoji temi sem se že odpirala.

Sedaj pa še nekaj pomembnega: zadnjič sem bila na razgovoru, kjer so delali raziskavo o žalovanju. In takih pogovorov je enostavno premalo. Ljudje se ne želijo razkrivati zaradi različnih razlogov, kar pa je škoda...

Žalujoči se pa različno odzivajo: nekateri si želijo govoriti, nekateri molčati...

Variacij je ogromno.

Najbolj pomembno za vse ostale, ki pa želijo žalujočim pomagati, je pa to, da upoštevajo želje žalujočega. To je najpomembnejše...

:oki: :oki: :oki:
Hvala, matheu_ za tvoje poste.  :-*

Štekam - relativnost. Sam če ni nobenih kriterijev za določanje pojmov, pol se začnemo izgubljat kot osamelci v nekih subjektivnih svetovih, se ti ne zdi? Zvajanje vsega na odnosnost je IMHO taktika, ki jo uberemo v skrajnih silah, ko želimo svoj pogled oz. svoj način upravičiti. Uspešnost varira. Past v katero se človek lahko hitro ujame je: Če neskladja s svetom skoz na ta način sami krpamo, se brezno med nami in okolico samo poglablja in kar je najhuje: to vedno manj zaznavamo.
Pod črto, v svetu, kjer je vse subjektivno, ne želim živet.
Tko se meni zdi.

Pozdravček za vse! :rozicodam:

Sedaj bom pa nekaj napisala, ki me že dolgo resnično zanima...

Tisti, ki ste starši, bi vas vprašala, kaj bi se zgodilo, če bi slučajno vaš otrok zbolel za takšno ali podobno motnjo kot vi?

Bi vam bilo *kul*, če bi vas nekateri obravnavali, da ste vi sprožilec za otrokovo motjo? Zaradi takšnih in drugačnih banalnih razlogov.

Sami pa bi vedeli, da ste naredili najbolje kot ste vedeli in znali...

In to bi vedel tudi vaš otrok.

Ja, zmotijo me take stvari. Pa mislim, da mi ni potrebno povedati zakaj. Imam pač nekatere razloge iz preteklosti na eni precej podobni zadevi. Ampak resnično ne bi o tem razlagala, ker mi ni potrebno. Saj tudi ostali ne razlagate vse podrobnosti, ampak samo tiste katere želite.

In jaz imam precej razdelane zadeve glede sebe.

In nikoli se nisem spraševala zakaj je nekdo na forumu. Kaj je povzročilo njegovo motnjo? Ker to niti ni pomembno, pomebno je to, da se začne delati na ozdravitvi.

Meni ne bi nič pomagalo tudi če deset ljudi ugotovi, da je moja motnja posledica napačne vzgoje ali česa podobnega. Jaz sem še zmeraj tukaj in moram nekaj narediti s tem kar imam.

In mislim, da mi precej dobro uspeva.

Sem pa želela malo napisati nekaj o suicidalnosti in žalovanju, ker sem dobila več namigogov, da bi bilo to dobro...

Samo to in nič drugega...

In ta forum se mi zdi primeren za to. Ali se morda motim? :unsure:

Janja, mislim, da je tvoje vprašanje precej provokativno. Depresivci smo že tako ali tako ljubitelji občutkov krivde.

Sinuska, moje vprašanje je čisto na mestu, če se *razpravlja* o razlogih za mojo motjo...

In še dodatek: prav tako bi se lahko našel marsikdo, ki bi lahko razmišljal v to smer, da je pa mama zbolela zaradi partnerja, mame, mene, Nataše?

In da je zato naredila tisto kar je naredila.

Lahko, da nekdo tudi tako razmišlja. Ne vem...

Nekaj namigov sem sicer dobila. Ampak prav tako kot mi nismo odgovorni za njeno motno, tako tudi ona ni za mojo...

To je vse kar sem želela povedati...

Janja, jaz opažam pri svoji hčerki, da ima v bistvu zametke panične motnje....pa se včasih sprašujem, če je to ZARADI MENE ali pač ZARADI NJE in njenega načina gledanja na svet. Kot sem nekoč že omenila, je velika perfekcionistka, zelo težko sprejema tudi kritike, pa čeprav jo jaz učim, da je življenje pač takšno, da ne moreš biti vedno vsem všeč.
Je pa druga pesem, da jaz to lahko govorim v teoriji...v praksi pa furam še vedno iste vzorce  :kiselnasmeh:

Po drugi strani pa je ona moj drugi otrok...prvi je sin, pri katerem pa takih lastnosti nisem opazila....

Vem, da se je s panično motnjo in depresijo ubadala tudi moja mami...sedaj to vem...vem kaj jo je mučilo, ko je dobila nek "napad" in je morala iti ven, na zrak, se sprehajat.... sedaj vem, kaj jo je mučilo, ko je brez volje ždela za štirimi stenami in ni kazala nobenega interesa za tisto, kar jo je ponavadi sproščalo oz. razveseljevalo.

Tudi jaz sem bila takrat "pametna" in ji govorila naj ne bo tako melanholična, naj se spravi na sprehod...zdaj vem, da bi ona tudi rabila drugačno pomoč, kot jo je bila deležna....vendar to je druga zgodba...

In sedaj razmišljam, kako se bo, v kasnejšem življenju, soočala s tem moja hči...  :unsure:

Nasplošno sem pa mnenja, Janja, da je razmišljanje v smeri "kaj in kako je bilo pri vas doma....kakšni so bili odnosi med vami....kako je vse to vplivalo nate" bolj primerno za psihoterapijo.
To so zadeve, kjer rabiš "vodstvo" ... težko je po tem brskati sam, ter iskati neke vzporednice v sedanjosti.

Dejstvo je, da svoje zgodovine ne moreš spremeniti, da pa se zelo trudiš za svojo prihodnost....

Morda bi na psihoterapiji pobrskala tudi v tist kotiček znotraj tebe, kjer se skriva tvoj oče...občutki do njega...morda zamera...žalost....razočaranje....občut ek zapuščenosti.
Prav gotovo je tudi mamo njegov odhod prizadel....je vaša velika povezanost posledica le-tega?

Veliko je še tistih točk, od koder lahko pričneš svoje potovanje vase....  :rozicodam:

Sem že zgoraj pojasnila moje razloge, na nekaj zelo pomembnega sem pa pozabila. :unsure:

Jaz sem bila do vseh uporabnikov zmeraj sočutna in nikoli provokativna. Kaj pa ostali do mene?

Kako se pa jaz počutim, ko določene zadeve berem? A moji občutki so pa nepomembni? Koneckoncev je šele eno leto od tega kar je ni več...

Ostalih stvari pa ne mislim več ponavljati...

Ok, tvegam sežig na grmadi:
Neodgovorno se mi zdi, da ima par otroke, če med njima ne štima. (mhm, sem optimist) Ko bom dobila otroka, bo vse lepše. Ko bova imela otroka, bo bolje skrbel zame, jaja, tako ga bom nase privezala in mi ne bo mogel pobegniti. Pa otrok mi bo dajal občutek bližine, ki ga zdaj od partnerja ne dobim. (me kar srh spreleteva, a to so resnične besede moje prijateljice, pa tudi moja mama je ravnala tako)
Preden se otrok rodi, bi starše poslala na terapijo. Kaj vse sem videla v šoli!  :seznojim: Še najbolj me boli, ker otroci takoj prepoznajo, da je nekaj narobe in avtomatsko nase potegnejo krivdo.
Zato, dokler sama sebe ne pošlihtam, si pač ne bom še otrok nakopala na punkelj (ja, vem, da negativno vidim). Občudujem vse vas, mame, ki zmorete. Zato niti ne upam svetovati v takih primerih, ker se mi zdi, da prestrogo vidim včasih.  :zardevam:
Zato je tako važno, da se mame, ki imajo težave, zdravijo. Da ne prenašajo naprej neumnih vzorcev. (oh, kako je lepo v mojem lepem rožnatem svetu)

Janja vsak človek žaluje na svoj način ... ob času ko to zmore ...
Rane ob izgubi je boleče odpirati ... zato vsak potrebuje svoj čas ...
da je dovolj močan, da se lahko sooči z njimi, jih očisti in pusti nato času da se zarastejo.
Brazgotina pa ostane zavedno.
 :rozicodam:
------------------------------------------
Še moj komentar na temo srečno otroštvo:

Vsak človek je individum zase.
Nekaj prinese na svet genetsko, določene izkušnje bitje pridobi
že ko je v maminem trebuhu, nekate zaznamuje travma rojstva, druge domače razmere,
tretje naravne katastrofe, četrte bolezen itd itd ...

Otrok kot novorojeno bitje srka vase dogodke nekritično, skozi svoje oči ...
naredi svoje zaključke, njegovo telo si zapomni zvoke, prizore že v času ko še nima besed ...

In če takrat recimo mama zboli in mora v bolnico otrok doživlja hudo stisko separacije.
Zanj je "biti brez matere" preživetvenega pomena ...
In tako kot se odzove na sepracijo točno ta otrok, se drugi morda ne bi ...

Če je mati depresivna se otrok ker potrebuje interakcijo (za svoj obstoj)
nauči prepoznat mamine občutke, nauči se jo "animirati" ker tako hrepeni po njenem nasmehu ...
In ko odraste pogosto dela v poklicih "kjer pomaga drugim" ...
Veliko stvari nas zaznamuje ... znotraj nas se že zgodaj zgodijo odločitve, vzorci reagiranja ...

Je potem mama kriva da je zbolela, je krivo zdravstvo ker jo je zadržalo v bolnišnici...?
In kaj NAJTI KRIVCA (pokazat s prstom na nekoga) pomeni na poti do naše ozdravitve?

Pomembno je najti SITUACIJO kjer je otrok dobil travmatsko izkušnjo,
poiskat otrokove "zaključke" ki jih je takrat naredil in to je tista točka
kjer se potem delajo SPREMEMBE samega sebe ...

PS:
O "občutku ljubljenosti" pa ponujam v razmislek tole:
iz istega gnezda poznam 2 otroka.
Eden trdi da so imeli VSE .... drugi trdi da ni imel ljubezni ...
Prvi ima prenajedanje (in je happy v življenju)
Drugi pa depresivno-anx motnjo (in ni happy v življenju)

Ljubezen in srečo ocenjujemo subjektivno iz sebe, iz svojega filinga,
iz pojmovanja kaj nam to pomeni ... Kako zgleda biti ljubljen kot otrok
je lahko zelo različna slika pri različnih ljudeh.

Sinuska, kaj pa če starš kasneje zboli, ko se mu je otrok že rodil, kaj pa potem? :unsure:

In ravno zaradi tega je moja zveza razpadla, ker sem se obnašala odgovorno, ker se nisem odločila za otroka. Ker takrat še sebe nisem mogla *spedenati*, kako bi šele otroka. Ampak to je bila moja odločitev.

Sedaj bi se najbrž odločila drugače, ker imam pravilno medikamentozno podporo. Takrat je bilo to misija nemogoče. No, opcija so bila pomirjevala...

Slavči in Aslan, hvala tudi za vajin odziv! :rozicodam:

Bom še kaj pokomentirala, ampak se mi mudi. Greva z Natašo v *šoping*.

Mimogrede: ni nas oče zapustil, me smo šle stran.

Sinuska...hja, tudi, če se mame zdravimo, še vedno lahko prenašamo vzorce na svoje otroke...o tem sem pisala malo višje.

In žal se res veliko parov za otroka odločijo iz napačnih vzgibov....A tudi pri tistemu paru, ki se za otroka odloči zato, ker si ga pač želi, ni rečeno, da ne bo čez čas lomil svojih kopij na otrokovem hrbtu.

To je fuuuuul težko definirati....Jaz zase vem, da imam krasno družino, pa bi kljub temu šla včasih najraje nekam v Tibet meditirat za 5 let....na živce mi grejo vsi in vse....mar sem zato slaba in egoistična mama? To se sprašujem tudi sama...  :unsure:

Sinuska posploševanje ...

Moja mama in oče sta vedno kričala drug na drugega.
Nikoli nisem imela filinga da sem jaz kriva za to.
Vedno pa sem čutila, da zame osebno onedva nista ustrezna starša,
saj nista znala zadovoljiti MOJIH potreb. Zadovoljevala sta mi tiste potrebe, za katere sta onedva smatrala da jih morata, da je dobro zame.
 :kiselnasmeh:

Janja, iz istih razlogov sva se midva razšla po 9 letih. Pa sva imela relativno stabilno razmerje.  :oki:
Aslan, hvala za zapis.  :oki:
Evo mene, ki rešujem vse otroke, ki jih srečam na poti.  :-* :-* :-* (da, tudi sebe sem že začela reševati.)

Slavka, saj pravim, da sem zelo zategnjena na tem področju in ne upam povedati, kaj mislim, saj ne želim nikogar prizadeti. Ves čas pa poudarjam, da otrok potrebuje ljubezen, ljubezen, ljubezen. najbrž zato, ker je sama nisem imela/čutila/zaznala. Medtem ko so nekateri otroci čisto zadovoljni, če jih postaviš tja v kot ali pred tv.


Aha, še o kričanju: pri 6 letih sem vedela, da se morata ločiti. In upala, da se bosta čimprej. Potrebovala sta še eni hči in 20 let.

Sinuska, hvala ti za tole informacijo. :rozicodam:

Enostavno moram pokomentirati. Midva sva se razšla po dvanajstih letih. Imela sva zelo OK odnos, in ko so nekateri izvedeli za razhod, je bila najprej njihova reakcija, da so pričakovali informacijo o poroki in ne o razhodu...

Ja, sedaj ima dva krasna otroka in...

Lahko si misliš naprej. Srečen vsekakor ni...

Ampak to je precej zapletena zgodba in je res ne bom pisala tukaj gor.

Sinuska, pa še nekaj kar mi je bilo zelo všeč. :rozicodam:

Ta tvoj zapis v eni drugi temi se mi zdi super. Pa veš zakaj? Ker točno opisuje Natašino in mojo mamo. Točno tak odnos smo imele. :-*

To pa mislim, da pove dovolj...

Pri nama je bilo podobno, ljudje so mislili, da se hecava. In pričakovali vabilo na požrtijo.  :P
Vesela sem, da imava še danes dobre odnose, njegova sedanja bejba je pa carica.  :-* :-* :-*
No, zdaj veš, da nihče ne more vplivati na duhovno stanje drugega. Pač vsak počne po svojih močeh.
Še nekaj o tem, zakaj si otrok ne želim: morda je povezano z odgovornostjo. Ki je nisem želela prevzeti. Se učim.  :onaposlusa: (sem pristaja matheu____ (grrr sklanjaj se, m, sam, jaz te ne morem) post o separaciji, ki je povezana z odgovornostjo do sebe)  :oki:
 

Sinuska, pa misliš, da boš ti (ali kdorkoli!) kadarkoli 100 % in resnično optimalen in idealen za biti starš? Veš, večina si nas želi biti najboljši in redkokdo želi svojemu otroku slabo. Pa vendar delamo napake ali zbolimo. Vsi kdaj s čim tudi škodimo otroku. In nihče nikoli ni popoln starš, kot tudi ni popolna oseba. Pa vendar večina otrok odraste v kolikortoliko "normalne odrasle" ( :sesmejem:) in tudi starši niso krivi za vse, kar se nam dogaja.
Če bi sledila tvojemu razmišljanju, bi morala ugotoviti, da ga ni, ki bi bil primeren za starša (in tega stališča že zaradi tega ne sprejmem, ker sem starš), in da so starši vse zaj*** (in tega ne sprejmem, ker niso odgovorni za vse!).

Nikoli ni idealnih odnosov, okoliščin ali nas. Lahko se le trudimo.

Muci, točno zaradi tega sem reagirala na prvotno vprašanje Janje. Vem, da sem ena redkih, ki upam citirano sploh napisati. A v RL imam nekaj podobno mislečih.  :oki: In vem, da so moje besede zelo boleče za večino mamic tu gor. Moj pogled vzemite samo kot drug tip mišljenja, nikar si ne nalagajte mojih besed kot breme na hrbet.  :-* :-* :-*

 :) Saj jaz ne jemljem tega kot breme. Bolj se mi zdi, da je, kot si že sama ugotovila, povezano z odgovornostjo. Tako to, ki jo prevzameš za otroka, kot to, ki jo prevzameš zase - ker je ne nosijo več tvoji starši.

Sinuska, pa mogoče veš zakaj sem jaz tisto napisala? :unsure:
Sigurno ne zato, da bi komu vzpodbudila občutkov krivde...

Če so jo sploh kdaj....  :zvizgam: :zvizgam: :zvizgam:

Ne vem, Janja, zakaj si kaj napisala, jaz pač pišem, kar jaz moram pisat.  :kiselnasmeh: Vsak ima svojo terapijo.  :P

EDIT: pozabu sem quotat

Jst vem, da sem neoptimalen starš. Sam tazga je mulc fasu, kot sem jst fasu svoje, ki tud niso glih optimalni...in oni svoje... Tko da; vprašanje, kaj je boljš; da te ni, al pa da maš težave. Jst vem, da svoje težave nikoli nebi zamenjal z neobstojem.
Mulca bom pa zafrustriral kakorkoli obrnem. Mam dobre lastnosti in slabe (in mulc bo vse neselektivno poskral) in od tle lohk samo upam, da bo dete svoje frustracije in travme v življenju pozitivno vnovčilo. Če ne bo, sem pač usran starš in s tem se bom moral sprijaznit. Ne bom se branu, niti zagovarjal.

M, ne vem, ali si na boljšem, ker imaš drugačne spolne organe, ali samo zato, ker nisi perfekcionistično usmerjen. Kakorkoli, tvoja filozofija mi je všeč. Upam, da se razširi po forumu.
 :wav: :wav: :wav:

Prosim, če se tale debata zaključi, ker očitno še ni čas, da bi se o določenih stvareh razpravljalo! :rozicodam:

Hvala za razumevanje!

Izredno rada bi še nekaj napisala. :rozicodam:

Da sem začela pisati o suicidalnosti me je vzpodbudil tale pogovor:

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,9899.msg249462.html#msg249462.

Sodelovala sem pri tem pogovoru in bila izjemno prijetno presenečena. Dobila sem ogromno topline in informacij in strokovna sodelavka, ki sodeluje pri tej raziskavi, me je vprašala, kaj konkretno si želimo žalujoči. Ja, seveda, da si želimo tudi govoriti, ko pride čas za to in predvsem ogromno informacij in izmenjavo podobnih zgodb...

In resnično je premalo informacij in premalo debat okoli tega. Kot, da si ljudje zatiskajo oči pred to problematiko. Če si zatisnemo oči, tega ni...

Verjamem, da marsikdo tega ne razume.

Ker pa sem dobila tako dober občutek po tem pogovoru, sem začutila, da bi lahko z mojo izpovedjo glede suicidalnosti komu pomagala. Meni so sicer pomagale strokovne razlage različnih specialistov, ki so našli toliko topline, da mi niso zadeve razložili samo s strokovnega vidika, ampak tudi s čisto  človeškega vidika. Marsikdo ima z zdravstvom slabe izkušnje. Jaz jih v tem primeru nimam. Vzeli so si čas zame in mi določene stvari pojasnili.

Vseeno pa je izpoved nekoga, ki se je s tem že srečal, čisto nekaj drugega kot strokovna razlaga. In zato sem na pobudo nekaterih, ki jih ne bom imenovala, začela tudi o tem pisati.

Nisem si pa želela, da bi se ta debata razvila v to smer kot se je...

Samo toliko.

Drugače pa hvala vsem za odzive. Takšne in drugačne. Sem ob tem dobila en uvid in začela reševati še eno problematiko. Ampak ne tisto za katero nekateri mislite, da gre. :pomezik:

Jaz sem se veliko naučila. In vse sem povedala, kar želim.  :kadim:

Za vse tiste, ki vas je resno skrbelo in za vse ostale! :rozicodam:

Sem razmišljala, če naj sploh še kaj pišem v tole temo, ker potem vse to zgleda kot eno opravičevanje...

Zadeva je taka: tokrat še napišem, kaj je bilo pri moji psihiatrinji, za naprej pa bom delala po občutku. Sem imela z njo resen pogovor in mi je tudi on svetovala naj določene stvari napišem na forum. To je pojasnilo samo zato, da ne bi kdo mislil, da to delam brez njenega dovoljenja. To, kar bom napisala, mi je bilo dovoljeno objaviti.

Trenutno imam OKM in nobene druge motnje. Je pa tako, da jaz s tem nekako ne bi imela problemov,  imam občutek pa hkrati občutek, da bi imeli s tem bolj probleme drugi ljudje in ne jaz.

Zakaj je moj napredek tako hiter? Zato, ker sem potrebovala medikamentozno podporo. Pri moji simptomatiki mi psihoterapija ni pomagala. Govorim za simptomatiko. Psihoterapija pa mi pomaga na drugih področjih. Pomaga pa mi tako zelo, ker delam, ker ima terapevtko, s katero sva se ujeli in ne nekoga, ki bi me *teral* in mi dajal naloge. To pač ni zame...

Zakaj sem tako evforična? Zato, ker me vi niste poznali v mojem zdravem stanju. To pa me poznajo Nataša, Tomi, Bruno in še nekaj ljudi. Oni so pa končno veseli, ker sem spet taka kot pred izbruhom bolezni. Pa še nekaj je zelo pomembno: OKM se precej razlikuje od anksioznosti in depresije. Na žalost ne znam tega strokovno pojasniti.

V bistvu pa je tole moje veselje posledica tega, da lahko končno živim brez simptomatike.

Pa še povezava mamine bolezni in moje motnje. Nimata popolnoma nobene povezave razen genetske.

Zakaj napredujem šele sedaj po njeni smrti? Zato, ker sem se prej bala tablet in sem mislila, da mi bo uspelo brez tablet. Nasvet mame je pa bil, da bi poskusila še s tabletami, pa je nisem poslušala. Očitno tudi jaz nisem naredila vsega kar mi je mama rekla. :sesmejem:

Vsekakor napredki so bili že prej, ampak ne tako zelo očitni kot so sedaj. Če pa bi prej začela s tabletami, potem bi bil pa napredek takrat, ko bi bila še živa.

Je pa zanimivo tudi to, da sem bila deset let popolnoma brez simptomatikre in takrat smo živele
skupaj. :A)

Tako, zadeva je jasna. Po mnenju psihiatrinje zelo napredujem, po mnenju psihoterapevtke tudi.

Lep dan želim vsem skupaj! Sedaj grem pa v tisti *šoping* z Natašo, ker je bil prestavljen na danes!

 :wav: Bravo Janja,

M

meni ni znano, da jaz ne bi smela okrog pravit kaj sem se pogovarjala s psihiatrinjo ?!? (vem pa, da ona ne sme)

:sesmejem: :sesmejem: :sesmejem:
Kul, Janja.  :oki:

Se opravičujem za off topic...



Tudi meni ni bilo najbolj jasno, zakaj mora tudi klient spoštovati zaupnost, če gre za njegove lastne težave. Sedaj se mi že malo bolj svita, vendar nisem še v celoti razsvetljena  :-[

To je mogoce samo pravilo ali mnenje DAM...

V resnici pa lahko terapiranec okrog o sebi govori po svoji zelji in nasvetih, ker gre zanj.  8)

Mozno pa je, da tile novodobni terapevti kulturologi, ekonomisti ipd. s tecaji psihoterapije, ki se tukaj na DAMu oglasujejo, zaradi skrivanja svojega znanja seveda zahtevajo terapirančev molk  8)

Moderatorji, pokazite mi tak zakon in pravila  psihoterapevta, psihologa ali psihiatra, ki zahteva klientov molk   Klient placa : bo pa oni ja tiho  :D

Ne, ni obvezujoce tukaj nic za klienta! On je oseba v stiski in rabi pomoc.

Ppodobno kot pravila v odnosu odvetnik - klient. Klient sme okrog govoriti vse o dogovorih z odvetnikom in kaj je svetoval odvetnik in vprasati za drugo mnenje itd.  Odvetnik pa pac ne sme, ker je to poslovna skrivnost  in njegov zasluzek.

jaz si nisem na jasnem glede tega :-\

 :strah:  ???  :o



res je. točno tako zgleda in ravno zato nekatere replike... opravičevanje, razlaganje, kovanje v zvezde... človek skoraj mora dobit občutek, kot da nekaj ne štima...

v vsaki temi, povsod jaz jaz jaz... moja mati... moja epizoda... moje moje moje ... in človek pač sklepa po svoje...  :kiselnasmeh:

Anchi, od kje ta zakon? Ali ga ima kaksne sekcija slovenskih terapevtov zapisanega?  ??? A ni potem tako, da terapiranec lahko govori, terapevt pa podobno kot odvetnik zaradi poklicne molcecnosti ne sme govoriti? Kje sem jaz zgresila ta dejstva.


Janja, a tebi je tvoja terapevtka rekla, da ti ni vse dovoljeno povedat oz, samo nekaj, na podlagi tega pravila?  :A)

To se mi zdi pomembno. Prvic slisim sploh. Zdi se mi pomembo to razcistiti, pa mocno upam, da gre za kaksno napako ali  nesporazum! :seznojim:

Ne vem... mogoce v primeru nasilja za 4 stenami... bi se delno v tocno takem primeru strinjala, da zrtev nasilja ne govori okrog o delu s terapevtom, da nasilnez ne napade terapevta. Samo mislim si, nikoli ne ves, danes so eni ljudje cisto nori! Drugace imajo terapiranci veliko obcutka za lastno diskretnost.

VZROK takega pravila, v kolikor, upam, ni bil nesporazum z ekipo DAM, je lahko SAMO FINNACNEN in nic drugo!  :pomezik: Ce so ti kulturologi s psihoterapevtskimi diplomami tukaj, ki sluzjo in oglasujejo na DAM-u, res zahtevali molk,  je jasno, zakaj. Vec kot imamo mi zblojenci znanja o premagovanju najtezjih anksioznih in depresivnih motenj, tem manj zasluzka bodo oni imeli   :kiselnasmeh:   A ta molk je zdja v pravilu DAM iz leta 2008?

Naj mi kdo pove, da se motim, ker ne morem verjeti, da je taksno delovanje proti nam samim sploh mozno tukaj zagovarjat ! 

Ali pa ce to drzi, potem pa taskno pravilo v prid zasluzkarjemm, ne pa nam, prosim, spremenite, strokovni odbor DAM   :rozicodam: Da bmo lahko svobodno klepetali o tezavah in njih resevanju !

Ja res, meni pa se je zdelo cudno, zakja Janja in drugi veckrat omenijo, da"to ali ono pa lahko povedo..." Nikol nisem razumela, zakaj ta skrivnostnost. A prepoved da je !!!

O, hvala vsem za odzive! :rozicodam:

Ste me resnično prijetno presenetili (vsaj nekateri).

Ja, resnično se je res v fajn smer razvila moja tema! :oki:

Me ne preseneča. Točno to se mi je zgodilo, kar se mi je že dogajalo v preteklosti in zaradi česar sem bila tiho. In sedaj sem bila vzpodbujana, da spregovorim, da končno premagam te strahove. Ja, jih imam. Zakaj jih imam?

Ali je to sploh pomembno? Najbrž so eni razlogi. A bi jih morala tukaj pisati? Ne vem, če bi jih, ker tudi drugi ne pišete vsega o sebi. Čeprav tisti, ki ste spremljali moje zapise, se je iz njih dalo razbrati kaj je v ozadju ~ nerazumevanje okolice. Najbolj je pomembno, da jaz vem, druge se vas čisto nič ne tiče, tako kot mene ne glede vaših travm. Nikoli se nisem vtikala v zgodbe drugih ljudi, ker ne poznam celotnega ozadja.

Je pa tako, da nekateri pa poznate ozadje, ampak zanimivo je to, da vsi, ki ste izvedeli mojo zgodbo (ki ni tukaj v celoti objavljena), veste določene stari. Me pa čudi, da nekateri, ki pa poznate ozadje, delate čiste napačne zaključke. Ja, vem, vaš problem in ne moj.

Moje izpovedovanje in razgaljanje se tukaj zaključi. Tisti, ki bodo želeli in potrebovali pomoč, vedo kje jo dobijo.

Mi je pa resnično malo mimo vse skupaj. V tej temi sem želela napisati tudi nekaj o žalovanju, ker sem se šele ZDAJ s tem začela soočati. Ampak ne, dajmo mi raje pisati o krivdnih razlogih in dajmo še malo poanalizirati stvari, ki jih niti približno ne poznamo.

Ja, so bile tudi teme, kjer se je pisalo o izgubah domačih ljubljenčkov.

Lepo! :-*

In tudi jaz sem sodelovala v njih, ker sem sočuten človek. Ampak, da se pa ne sme žalovati za ČLOVEKOM (pa čeprav z enoletno zamudo), ki ti je bil pomeben v življenju, to pa je že malo preveč.  :o

In resnično mi je žal, da sem se razgalila zaradi mamine smrti. Dokler je vse ostalo na ZS, je bilo OK. In hvala vsem tistim, ki ste se odzivali in me razumeli.

Ne, tudi meni ni vse všeč, kar se tukaj piše na forumu, ampak zdrava pamet mi pravi, da če me nekaj moti, NE BEREM!

Janja, ali lahko prosim odgovoris?  Tisto v zvezi s prepovedjo , al sem jaz narobe razumela, ali je pa res, da molcis zaradi pravila terapevta, ali zaradi lastne zelje? 

Jaz te berem! Toda meni ni umrl bliznji, zato nimam podobnih obcutkov.

Za vse ostalo, hvala, veliko si pomagala, tudi meni, ti kar pisi o sebi :rozicodam:

Janja  :rozicodam:


Mislim, da tukaj ni "kamen spotike" tvoje žalovanje za mami, temveč to, da se išče "krivca" za tvojo bolezen.
Vendar tega bosta (če že nista) našli s terapevtko....
Jaz zase lahko rečem, da je bila moja mami tista, ki me je pahnila v to stisko, pa jo kljub vsemu še vedno zelo pogrešam...in tudi rada sem jo imela, zelo.
Čeprav jaz niti ne vem kaj pomeni to, da "najdeš krivca" za svoje počutje....mar to pomeni, da se potem lahko osvobodiš krivde, ter jo "preložiš" na nekoga drugega.  :unsure:
Rodili smo se v družino, ki si je nismo sami izbrali....eni v ljubečo, drugi v trpečo....in vsak nosi svojo zgodbo...svoje rane...svoje izkušnje...
Imaš vso pravico pisati in žalovati tako, kot čutiš...  :oki:


 :nehvala: naj ti ne bo žal. Iz vsega si se nekaj naučila...pa tudi drugi s(m)o se.

Matinca in Slavči, hvala! :rozicodam:

Martinca, lahko ti odgovorim. Prebrala sem ta navodila in jaz nekako spoštujem pravila foruma, ker se mi zdi, da so najbrž napisana z nekim namenom. Ne vem, jaz sem tak človek.

Drugače si mi pa ti Martinca tudi veliko pomagala.

Slavči, tudi ti si ena od tistih, ki si mi veliko pomagala in sem vesela, da sva se spoznali. In cenim pri tebi to, da znaš REALNO pogledati na mojo situacijo, čeprav je bila pri tebi zgodba čisto drugačna. Ne zna vsak preseči svojih travm, ti jih znaš. :oki:

Jaz nisem prišla sem s tem namenom, da bi razglabljali o krivdi, ker jaz točno vem kako je bilo. Vem jaz, ve moja psihiatrinja, ve moja psihoterapevtka, vedo Nataša, Tomi, Bruno, vedo še tiste osebe, ki so mi blizu.

In najbrž bi lahko prišla sama psihiatrinja s štemplom tlele in povedala že tisto, kar sem zgoraj napisala, pa bi nekateri še zmeraj gonili svoje. :o

Ampak jaz sem se iz tega nekaj naučila, ja. Da bom spet bolj tiho. To je to. 8)

In to je DOVOLJ, če mene vprašaš.  :rozicodam: Pa četudi bi bila v tem "izboru" oseb samo ena - TI, bi bilo to dovolj...pomembno je to, kar TI veš, čutiš....Če pa doživiš sčasoma drugačno "zavedanje" pa tudi OK...zakaj pa ne?

Saj veš...edina stalnica v našem življenju so spremembe in prav je tako....saj nismo iz lesa...smo iz mesa in krvi...polni čustev, takih in drugačnih...in vsako pride na vrsto ob svojem času.

Opravičevanje pri vsem skupaj sploh ni potrebno....saj le še bolj priteguje pozornost na "tisto nekaj" ...  :)

Hvala za odgovor, Janja  :oki: Torej imam prav glede razlage prej.

Tiho pa ne bit, Janja  :wav: Razlicni smo! Priznam, da sem imela mesane obcutke glede vsega, verjamem pa tud in vem, da v zvezi z vsem trpis in mi to ni prav  :seznojim:

Zato pisi ... in  kot ti je prisla v oporo in pritrjevati sestra, lahko pride tudi psihiatrinja  :oki:

Janja, na izi   :-*

Nekako znas izvleci tisto lepse iz cloveka, marsikdo ne zna vsakikrat povedat s srcki tega kar bi rad in nato izpade kot (samo) grob,  sama v bistvu si vec duse in ljubezni upam pokazat predvsem v ZS-ih , javno pa picim trdonjo  :sesmejem:  meni pa si zato pomagala, kot da si kaj vedela kar brez besed, ko  sem to  rabla, si me potolazila! isto Toja!  :rozicodam:

Priznam, Janja, ne razumem najbolje tega nacina, kar imas, ampak si nasa, z nami si zelo dolgo, veliko si se razdajala, to je tvoja pot,  tvoje razvijanje, (sem ti ze rekla, da si dominantna in da stalno mora bit vse po tvoje!  ;D ), pa taka si, saj gre zate!  Ce je kaj pametnega zate, uporabi, ce je pa kaj nesprejemljivega, pa zavrzi!

Vsi smo srecni v svojih iluzijah, malo je tako mocnih, da bi hoteli samo (vcasih kruto) resnico, pa zakaj bi se ravno tebe seciralo in nekaj sililo, ce ti ne pase. Zate gre, to je tvoje zivljenje, naj ti bo dobro  :wav: Zasluzis si to!  Ko pa bo prisel cas, pa bos  prestopila v drugo misljenje, saj se ljudje spreminjamo.  

Klepetaj, ce pomaga  :oki:

 :sesmejem: :sesmejem: :sesmejem: ojlaaaaaaaa, vidim da se enim fino iskri. Sej je prou. Janja jst te poznam že od prej. Pač vem kakšna si bla prej, pa umes pa zdej itd.
Sm mislila, da se je že tukaj poleglo, pa vidim da eni še kar vztrajajo. Sej je prou. Naj si dajo duška.
Sm rekla, da tuki ne bom več velik pisala. Ob vsem tem sta se mi pojavili dve vprašanji, no ja tisto tretje, kako izmeriti srečo, ne bom več ponavljala, ker mi je brezvezno  :P :P :P
Bom napisala tisti dve vprašanji v mojo temo.
Aja, pa še to: vsak je svoje sreče kovač in kdo in kako koga kuje v zvezde bi se lahk razpravljajo v nedogled. Mogoče pa eni rabjo zvezdo, da jim posveti ker so v temi. In mogoče jim gre v nos, ker je tebi posvetila zvezda.
En objem za lep dan, sem pa firbčna in si grem postavt vprašanja v mojo temo  :rozicodam:

Slavči, Martinca in Nataša, hvala! :rozicodam:

Vem, Slavka, da ni. :-*

Ampak pri meni je to del problematike in tisti, ki so natančno prebrali mojo zgodbo, vedo tudi od kje izvira, ker sem o tem veliko pisala.

Sedaj pa še ena prošnja: ne želim več razpredati o tem kaj je bilo in kdo je kriv.

Mame ni več tukaj in Nataša, T., Bruno in vsi, ki smo jo poznali in imeli radi, jo želimo ohraniti v lepem spominu. Ne želim več polemik okoli tega. Ne želim več razpravljanja okoli tega. Lepo bi prosila za razumevanje.

In tudi ostalih uporabnikov ne bom več vznemirjala s svojimi zapisi. Bom šla raje na kakšen *čvek* s kakšno frendico. :sesmejem:

Daj nalašč, saj ne krsis pravil,  daj piši  :-* ce to rabiš, če ti to pomaga. Janči nasa  :wav:

Evo mam jst eno vajo zate:
Strnit svoje misli in izvajanja na en stavek al dva.
Če ti to uspe, bo problematike in simptomatike bistveno manj - obljubim!  :)

EDIT: aja, ne hecam se.  :) Običajno so zadeve zlo enostavne. Zapletamo jih pol sami - mal zarad tega, ker je resnica sram vzbujajoča al pa, če smo bol eklatantne sorte, da izpadejo naše težave bolj epske!  ;D

Aja vaja je čisto tehnična, vsebinskega komentarja nimam.

Martinca

Vsi "kulturologi", ki prihajajo na seznam morajo plačati članarino za eno leto in brezplačno vzeti v obravnavo enega našega člana (30 ur).

Tudi tako Dam dobi denar za izvajanje programa. Prispevkov članov v obliki članarine je tako malo, da na to ne moremo računati.

In tako kot grejo tebi na živce kulturologi, se meni ježijo lasje ob osebah, ki imajo pametne nasvete za vse, razen za sebe. Predvsem mi grejo na živce ljudje, ki niso kompetentni za določeno področje, vzemimo za primer zdravila, a svetujejo kot magistri farmacije.

LP,
Koklja

Matheu_, hvala za nasvet! :)

* Ne morem, ker potem to ne bi bila JAZ. Tudi moji SMS~i dotični osebi so bili astronomsko dolgi (tako, da sem morala vklopiti višjo opcijo sporočil :sesmejem:). Pa ni bilo govora o problematiki. No, malo tudi, ker je bilo določene stvari predelati za nazaj.

* Celo življenje sem bila za prijatelje in zunanje ljudi poslušalec in nikoli nisem govorila o sebi, sedaj pa to obdelujem na psihoterapiji in začelo se mi je odpirati. Vsi drugi so imeli kar naprej neke probleme in jaz sem jih poslušala.
* Pojavlja se mi vprašanje, zakaj bi se morala JAZ spremeniti, če ima nekaj oseb probleme z mano? :zvizgam:

Velika večina pa mi po ZS in tudi, ko se spoznamo na kakšni delavnici, potrjuje, da jim je všeč moj stil pisanja, moj stil svetovanja, in da sem že ogromnim pomagala. Žal se v dveh stavkih ne da zadeve razložiti.

In če izhajam iz tega, potem se bom na podlagi tega spremenila zaradi DRUGIH in ne zaradi sebe. Jaz nimam problemov in zato ne vem zakaj bi se spreminjala. A ni bilo nekje rečeno, da se spreminjamo zaradi sebe in ne zaradi drugih? Kaj konkretno bi ti naredil, če bi ti jaz predlagala zate nekaj, kar ne bi bil ti?

Najbrž bi rekel naj se grem solit. In še prav bi imel. :oki: :sesmejem:

Jaz nimam problemov z resnico. Iz tega potem najbrž izhaja druga opcija, čeprav se tudi v drugi opciji nekako ne najdem. :sesmejem:

Ne vem, to sem pač jaz. Očitno tudi jaz pašem v tisto kategorijo, kjer me nekateri naravnost obožujejo, nekaterim pač nisem všeč. Ja, no. Saj tudi meni niso vsi, pa kaj. Pa se malo zadržim, ker vem, da če mi nekdo ni všeč, ni nujno, da je problem v njem, lahko da je tudi v meni, ker me z določenimi zadevami spominja na nekaj kar še nisem predelala. Pa to je spet ena od več možnih opcij.

pisati jedrnato in polnovredno pomojem ne zahteva neke bistvene osebnostne spremembe. razen ce se zlo istovetis z dolgoveznim stilom. opazam pac da dosti pises in malo poves. zdej ce tebi to ne predstavlja tezave, pol ni panike XD

Veš kaj Matheu_, vseeno je boljši moj stil kot pa kak drug. Pri meni uporabnikom ni potrebno jemati pomirjeval ali pa uspavalnih tablet, ker vmes *zakinkajo*.

Bolj bi mi bilo grozno, če bi me kdo opredalčkal med tiste pisoče, ki pa spravljajo druge uporabnike v stisko, da morajo potem tisti v stiski jesti pomirjevala. :strah: :sesmejem:

Dobro, nalašč sem šla malo v pretiravanje...

So pa teli zapisi verjetno tudi malo povezani z eno OKM-jevsko foro, ampak o tem pa res ne bi.

Draga Janja!

Konec koncev res šteje samo to, da si se pobrala in da živiš... Dobila si ustrezno podporo (strokovno in prijateljsko), znala si jo dobro izkoristiti, naredila si svoj zaključek, ki ti je dovolj in mislim, da tukaj ni treba nič več dodajati. Občudujem te. Razvijaj se in rasti naprej...
Bi mi pa bilo zelo žal, če bi se sedaj potegnila nazaj in ne želela več pisati o sebi. S tem bi marsikdo izgubil. Piši do tam, do koder se pač čutiš na tem forumu varna, pa ni treba razlagat in se odzivat na vsa mnenja in ugovore (čeprav to poznam - je tudi moj problem, zaradi podobnih vzrokov - pač ne bi hoteli, da imajo drugi napačne zaključke o nama; a žal, četudi se postaviva na glavo, njihovega mnenja najbrž ne bova spremenili; se pa ujameva pogosto v te vzorce, ne?  :pomezik:). To je lahko dober poligon za tvojo rast naprej (pa mojo tudi, če smo že pri tem  :kiselnasmeh:): napisat svoje mnenje in amen. Še dela naju čaka...  :pomezik:

Koklja, saj mi ne grejo tako na zivce, sploh ne, jih tud nisem imela namena zalit, nisem vedla, da so tako tukaj povezani,  v tem vidim dobro trzno niso za brezposelne druzboslovce, znasli so se dobro, drugac pa seveda nikakor ne oporekam njihove kompetence pomagati, kot je to zdaj narobe izpadlo, sem jih doslej samo 2 x omenila, pa me je ena tukaj takoj v zvezi s tem takoj oznanila. Jih sama ne bom iskala, niti uradnih psihologov, niti teh druzboslovcev, ekonomistov s psihiter. tecaji ipd, drugac pa se mi zdi glavno, da komu kaj pomagajo, eni in drugi, vseeno kdo, vazno da pomaga!!!  Pri zdravilih, ceprav mene tu ne imenujes, ce mislis mene, napisem predvsem splosne stvari, ki so po moje znane vsem, le da se  vecini o tem ne ljubi prevec odgovarjat, meni pa to ni odvec.  Nikol pa nisem tukaj naumila zapletenih doz zdravil za srce, pritisk, holsterol, AD in AP skup in navrh natolcevala, koliko in kaj jemati. Za male stvari pa vem, zato si to upam napisat, npr. da sentjanzevka in AD ne gredo skup, to je varno napisati, to drzi.

Tudi meni se zdi tvoj način pisanja zelo OKMjevski (ko me že sprašuješ za strokovno mnenje :sesmejem:). Se mi pa zdi, da mora biti to naporno. Kot računalnik, ki ga vsak dan prižgeš in se mora na novo postaviti od a do ž.  :onaposlusa:
:sesmejem:
Me pa veseli, da se vedno pogosteje najdejo take svetle drobtinice vmes.  :oki:

 :oki:
Juliette, Janja ... jaz se držim tega, da že prepričanih nima smisla prepričevati ...
Napisat svoje mnenje, svoj vidik, opisat svoje občutke ... in to je to. Pika.
Nismo se dolžni zapletati v psihološke igre, ki jih nekdo drug želi igrati z nami ...
 :nehvala:
Škoda energije ...

Še enkrat hvala vsem za odzive! :rozicodam:

Tudi tiste, ki so boleli, ampak sem se marsikaj ob tem naučila. Predvsem o sebi in o mojem resničnem napredku. Zadeve ne bolijo več oz. samo malo špiknejo...

Ampak, a veš, da v tem primeru bi bilo pa dobro, da bi jo poslušala. :sesmejem:

Martinca, ti pa včasih res *razturaš*. Si me nasmejala. :sesmejem:

Res si fajn oseba. Ja, tudi midve sva imeli že en tak *kreš*, ampak sva znali iti čez vse to in sedaj je kul. Si ena redkih oseb, ki se zna opravičiti, če vidi, da je kaj mimo usekala. To je vrlina, ki jo ima
redkokdo. :-*

:sesmejem: :sesmejem: :sesmejem:
Sicer nisem spraševala za strokovno mnenje, ampak naj bo. :clap:

Ja, včasih je ta OKM~jevska težka...

Ah, te drobtinice mi pa uspevajo na podlagi tega, ker se veliko družim z Natašo. Ona je expert za
to. :onaposlusa:

Juliette, hvala tudi tebi za odziv. Ti pa me poleg Slavke, ki me razume zaradi mami, razumeš glede separacije in glede podobnih zadev, ki so se razvile kot posledica tega dogodka, ki je zgledal tako nepomemben, pa je bil.

Glede genetike pa midve najbrž ne bova prišli skupaj, ampak saj je vseeno. Glavno, da spoštujeva mnenje ene druge, pa čeprav se včasih razlikujeva v določenih pogledih.

Ja, to je resnično poligon za rast in mislim, da mi je uspelo že veliko. Tablete žal ne spreminjajo naših miselnih vzorcev, ampak samo eliminirajo simptomatiko. Za miselne vzorce pa moramo kar sami poskrbeti.

Aslan, imaš popolnom prav in se strinjam s tabo. :oki:

Ampak veš kako je, ko končno začneš govoriti o sebi. Vem pa, da nima smisla in verjamem, da je pri meni to samo prehodna faza, ker čez to fazo še nisem šla.

Pozdravček za vse!

P.S. Ups, spet sem bila dolga. Lahko noč tistim, ki ste vmes zaspančkali. :-[ :sesmejem:

Janja jaz ob prebiranju tvojih postov nikol ne zaspančkam :),....rada preberem vsak tvoj post in tvoj
napredek je pohvale vreden,....super punca si :oki:

ah. jst mam vsake tolko kaksne ubrisane uvide. veliko vecino obdrzim zase, kaksnega pa le izustim ker se mi zdi da bi mogoce komu pomagal. in tko sem danes ko sem ze n-tic bral o janjini simptomatiki in problematiki razmisljal ce bi bla njena problematika in takisto simptomatika manj zapletena ze s tem da bi jo manj zapletala na nivoju izjavljanja. sam zgleda da sem tokrat ustrelil mimo, ker gre za okm, tko da nevermind me.

Suzy, hvala tudi tebi! :rozicodam:

In še ena prav posebna pohvala za Slavko.

Slavči, tebe bi pa še posebno izpostavila, in sicer zaradi tega:

Lahko je razumeti človeka, ki ima podobno izkušnjo. Midve je nimava...

Midve imava podobno izkušnjo zgolj in samo kar se izgube tiče.

Na žalost je bilo pri tebi tako, da je tudi tvoja mama veliko prispevala k tvoji motnji. In to, da znaš iti čez to, in da znaš še razumeti ljudi, ki imajo drugačno izkušnjo, je zame pohvale vredno.

Zmeraj si mi znala prisluhniti, zmeraj si me razumela in nikoli dvomila o mojih besedah.

To je zame izreden NAPREDEK in resnično vredno vse pohvale. :oki:

Matheu_, tvoji komentarji so zmeraj dobrodošli, ker zmeraj razmislim o tvojih besedah. In če se mi ne odpre ravno na tistem področju, kjer ti nakazuješ, se mi pa na kakšnem drugem.

Kaj je s tabo Matheu_, ali te je očetovstvo malo omehčalo? :)

Janja...hvala  :rozicodam:

Ne bi pa rada izpustila še ene osebe poleg vseh tistih, ki ste mi pomagali! :rozicodam:

Libby, to si pa ti. :-*

Tudi ti me zaradi določenih razlogov lahko ne bi razumela. Pa si me. In ko mi je bilo najboj hudo, si me poslušala po telefonu in me potolažila in mi prinesla lepo darilce, ki ima sedaj prav posebno mesto v mojem energetskem kotičku...

Evo, se mi je uspelo uštulit k tebi domov  :sesmejem:  :P

se bojim ja  :happy:

I like that ata matheu_. ;D

Libby, res je. :-*

Ampak meni si pa fajn. :pomezik:

Uživaj v očetovstvu in partnerstvu!

P.S. Drugače pa, saj veš, da so tvoji nasveti (če ne gre za provokacijo  :ninja: :sesmejem:) vedno dobrodošli. Jaz o vseh nasvetih vedno premislim. In tudi o tej moji OKM-jevski fori bom poskusila malo razmisliti, saj je res kar je napisala Sinuska, da zna biti včasih sila naporno. Sploh, če pred oddajo pregleduješ vse napake, vso simetrijo...

Je pa zaenkrat v obdelavi ravno to, kar se mi je ravnokar zgodilo v tej temi, in sicer nerazumevanje okolice...

Ko se bom znebila tega napačnega vzorca, bo vse precej lažje. Pri meni skoraj vse bazira na tem.

   :oki:   Brez "žal".

To bo vedno.  :kiselnasmeh:

A je napačen vzorec, da si preveč razumevajoča ali da pričakuješ od vseh razumevanje?  :)

Me veseli, da ti je bolje in da greš gor, gor, gor...  :wav:

Ja, Janja :wav:, tako kot je napisala Jagodka. Greš na gor, gor, gor in to se ful vidi  :clap: Bravo dekle, super ti gre :oki: :oki:

Jagodka in Trzinka! :rozicodam:

Trzinka, sem že nekajkrat dokazala (tudi včeraj), da mi resnično gre super. To bi bilo pred leti zame misija nemogoče. Moje težave so se namreč začele ravno s tem, da sem ob obisku T. v Splitu sedela za mizo v restavraciji in kar naenkrat mi je postalo slabo in nisem mogla jesti. Kar mi prej nikoli ni predstavljalo poblemov. :o

Ja, se zavedam tega. In tudi vem, da drugače ne more biti. Ampak še zmeraj imam s tem sedaj že manjše težave. Nekako sem bila že od nekdaj taka, da mi ni bilo jasno, zakaj ne moremo razumeti eden drugega. Mah, saj vem, pravljice ne obstajajo...

Mislim, da bolj drugo. Nisem imela problema zaradi preveč razumevanja (čeprav sem ga sedaj nekako omejila in mislim, da ga bo treba še malo). Oziroma, če prav pomislim, ni toliko problem samo razumevanje kot nepostavljanje mej. Tega se moram še naučiti.

Glede nerazumevanja mene je pa tako: ne vem, če ravno pričakujem razumevanje, ampak bolj to, da se ne dvomi o mojih besedah, če jih izrečem. Ker če nekaj govorim, potem to drži. Če nečesa ne bi želela povedati oz. bi želela skriti, potem bi bila tiho.

In to se mi ciklično ponavlja. Do sedaj sem to reševala z umikom, sedaj to poskušam nadzorovati in razrešiti. Oh, ja, tudi točno vem od kje izvira in v glavi imam že točno vse razdelano, tudi psihoterapevtka ve in o tem je bilo že veliko govora.

Ampak teorija je eno, praksa pa nekaj drugega.

Ker pa se mi to dogaja vse prevečkrat, očitno moram zadevo razrešiti. Ne bo druge. Saj mogoče je že vsaj za malenkost bolje.

Jagodka, sem v eni drugi temi prebrala, da si bila slaščičarka. Daj, pridi še kaj k meni. Jaz obožujem tortice. :mljask:

Punci, lepo bodita!

Aslan ... ti v tem pogledu čudovito deluješ. Občudujem ta tvoj pristop. Upam, da bom kdaj tudi sama blizu te ravni.  :kadim:

Ajaj ...

hmmm, tule nekako se mi zdi, se najdem tudi jaz....

Trzinka, welcome to the club! :'( :rozicodam:

Sem še pod vplivom včerajšnjih dogodkov, ko je ena oseba, ji nikoli tega ne bi pripisala, pokazala pravi obraz...

Res, da je bil posel posredi in tudi denar in tudi to verjamem, da so sedaj za vse težki časi, ampak metode pa niti slučajno niso bile na mestu...

Lahko pa je to pokazatelj, da se je potrebno obrniti v čisto druge vode. Ne vem, bom videla. Trzinka, zanimivo je pa tudi to, da se je to zgodilo ravno po tistem, ko sem dobila tvoje darilce. Saj veš, kaj si mi prinesla in tudi to veš, kako je bilo z avtorico te knjige. Vsa vrata so se ji zaprla, da so se ji odprla čisto nova...

Zaenkrat pa se bom držala tega vodila:

http://www.youtube.com/watch?v=1sE04dG-FvE.

Janette ... upam, da si včerajšnje neprijetnosti že pustila malo za sabo. Očitno spet en nov poligon za rast ...  :kiselnasmeh:
Verjamem, da boš uspela iti tudi čez to.  :rozicodam:

Juliette, hvala! :rozicodam:

Jah no, sem prespala oz. nisem ravno dobro spala...

Drugače pa to ni nekaj novega, ampak se mi vleče že kar nekaj časa in se mi ciklično pojavlja. In ko že mislim, da sem zadevo že vsaj malo razrešila, ugotovim, da je še nisem. Mogoče se sedaj ne pojavlja več v tako hudi obliki kot se je včasih. No, vsaj upam.

Lahko pa je to pokazatelj, da moram iskati v drugo smer, da to pač ni zame. Ne vem. Zmedena sem...

Verjamem pa, da bo čas pokazal svoje. Saj že kar nekaj časa nisem več ne upala ne verjela, da bom lahko spet taka kot sem bila včasih. No, sedaj se spet približujem temu (nisem še 100% jaz) ~ s tem, da izboljšujem še nekatere stvari, ki pa niso bile del motnje, ampak so mene motile...

Lepo bodi!

Ribica, naj bodo te besede namenjene tebi! :rozicodam:

Sem vesela, da sem te spoznala ob pravem trenutku. Resnično sem rabila slišati tvojo zgodbo, tvojo razlago nekaterih stvari, ki jih ti zelo dobro poznaš. In priznati moram, da si mi samo še bolj potrdila moja prepričanja, za katera že dolgo vem, da so prava.

Sem bila zadnje tedne kar malo otožna in tudi malo v stiski zaradi določenih stvari, ki so se začele dogajati. Ja, šele sedaj sem se začela soočati s stvarmi, ki so se že zgodile, pa jih ni bilo časa še predelati in postaviti na svoje mesto.

Šla sem k tebi z namenom, da mi malo razložiš glede suicidalnosti. Nisem si pa mislila, da mi boš z določenimi informacijami pomagala tudi glede partnerja in otrok. Hvala ti tudi za to izkušnjo. Mi je dala misliti. Kako zanimivo, kako si nekateri ljudje želijo določene ljudi nazaj. Prej dokler pa so jih imeli, pa jih niso interesirali.

Zanimivo je to, da imava v tem delu precej podobni zgodbi. Upam, da se bo tudi pri meni tako razpletlo kot se je pri tebi. Če pa se ne bo, potem pa točno vem, da to ni to. Najbolj pomembno pa je to, da sem popolnoma mirna in nič več žalostna...

Ribica, hvala še enkrat za pogovor, za knjigo, ki si mi jo posodila, odprtost in razumevanje.

Si super oseba, povrhu vsega pa še zelo sposobna in lepa.

Lepo bodi!

P.S. Zvečer pa sem dobila še nekaj koristnih informacij na predavanju dr. Roka Tavčarja.

Janja, si tole mislila poslati kot ZS?

Sinuska, hvala za skrb. :)

Ne, nisem mislila. Sem želela javno objaviti, da si bo še kdo prebral, in da bodo uporabniki vedeli na koga se lahko obrnejo, če bodo v stiski zaradi suicidalnosti svojega bližnjega.

Meni je Ribica s svojim pogovorom zelo pomagala...

Janja,
zelo sem vesela, da sva se spoznali. In če mi je uspelo dodati košček v tvojo sestavljanko na pravo mesto, mi je res toplo pri srcu ob misli na to.
Verjamem, da boš uspela, ker sem te doživela kot osebo, ki ve kaj hoče in tudi ve, kako se pride do tja. In ima pri tem odprto srce. In se zaveda lastne vrednosti.
Včasih nam je potrebno zelo malo, da se premaknemo naprej - saj veš: majhen korak za človeštvo, a velik za Janjo: :)

Vse dobro vsem. Rada pomagam, če le lahko.

Ribica

P.S.

hvala za kompliment.

Ob pravem času pridejo pravi ljudje na pot ...
Vesela sem za vaju.
 :rozicodam:

Še malo mojega poročila! :rozicodam:

Če je že moja tema, je mogoče fajn, da v njej napišem še malo mojega opažanja glede mojega zdravljenja...

Včeraj je bil pred mamo resnično en izziv.  Mogoče bi se komu zdela zadeva čisto u izi in povsem zanemarljiva, ampak zame to ni bila. Če se korigiram, je VČERAJ dejansko tudi bila, ker jaz spet postajam jaz, še pred enim letom pa bi to bilo misija nemogoče. :strah: :delirij: :bljak:

Maši me je prosila, da jo nadomeščam pri vodenju skupine, ker ona ni mogla in jaz sem sprejela izziv.

Sedaj pa še malo primerjave.

Jaz sem pred izbruhom simptomatike popolnoma normalno funkcionirala in nisem imela nobenih težav ~ razen emetofobije (ki pa me ni ovirala) in jasno premalo samozavesti za zagovarjanje svojih stališč. Ampak to s samozavestjo ni imelo nobene povezave s samo simptomatiko. To je bilo še tako malo za zdraven. :sesmejem:

Ko pa je simptomatika izbruhnila z vso silo, pa so mi postale tiste stvari, ki so bile zame prej navadna rutina, največji problem. In vse kar sem delala, sem delala z največjo muko ali pa sem bežala pred situacijami ~tudi lepimi dogodki. Skratka, ni da ni...

Samo za ilustracijo: pred leti sem imela en sestanek glede mojega joba. Zmeraj sem imela vse 100% natančno urejeno (verjetno tudi OKM). Nikoli nihče ni imel pripomb glede mojega dela, vedno so bili zadovoljni oz. so bili celo mnenja, da je zadeva vrhunsko izpeljana. Kar mi ni bilo samo enkrat potrjeno, ampak kar naprej...

Ampak jaz sem se vseeno bala moje simptomatike ~ da bom bruhala pred vsemi ali, da bom dobila  hudo diarejo in bom mogla sredi sestanka na WC.

In ti strahovi niso bili klasično OKM~jevski, kjer so to samo misli, ki te ogrožajo in se ne uresničijo.

Ne, tudi tukaj moram biti nekaj posebnega. :delirij:

Moje misli so se tudi uresničevale. Res, da ne v najhujšem možnem scenariju, sem pa veliko prebruhala doma...

In je bilo zelo težko premagovati vse to, ker nisem vedela kaj naj sploh delam. Ker kar sem naredila, nič ni pomagalo...

In potem sem se na tak sestanek pripravljala tudi po en mesec in se že cel mesec tresla kaj bo in bilo je grozno. Na dan sestanka je bilo jasno tudi precej grozno. Z avtom sem komaj pripeljala do Ljubljane. Te moje borbe so me čisto izčrpale. Na sestanku isti šmorn. Borbe, borbe, borbe in grozna slabost na meji, da bom bruhala...

Ko se je zadeva končala, sem samo izčrpano padla v posteljo in ponavadi cel naslednji dan samo spala, spala, spala...

In to ni bilo prisotno samo med poslovnimi zadevami. Je bilo pristono tudi ob meni prijetnih zadevah...

In sedaj, ko veliko delam na sebi, hodim na psihoterapijo in jemljem Zoloft, je zadeva spet taka kot je bila pred izbruhom simptomatike. :wav:

Sedaj me izzivi veselijo, jih komaj čakam. Nič več ne razmišljam o simptomatiki, ne bojim se več izpostavljanja in moji nastopi med komunikacijo so spet suvereni.

Yessss. :egocentrik:

Sedaj sem začela razmišljati, da bi nadaljevala mojo pot, kjer se je pred 24. leti začasno zamrznila. Takrat sem imela v načrtu tudi magisterij in visoko izobrazbo, družino in kariero...

Kaj lahko od tega sedaj realiziram?

Lahko bi nadaljevala študij, da ne bi bila samo ekonomist (sicer z diplomo, ampak samo višjo), ampak bi lahko postala diplomirani ekonomist in nadaljevala še magistrski študij.

Pa sem se vprašala, če me to sploh veseli. Ne, me ne. V teh letih sem se tako korenito spremenila, da se ne vidim več med ekonomisti. Pa saj nikoli nisem razmišljala kot ekonomist. :o

Glede družine je že prepozno, ker nisem več v letih, da bi si upala še imeti otroka.

Torej ostane samo še parnerstvo. Ja, na tem pa delam oz. ne delam nič. Če se bo zgodilo, se bo, če se ne bo, tudi OK.

V vseh teh letih sem bila prisiljena spoznati, da znam sama živeti.

Ja, zelo sem vesela, da spet lahko uresničujem, kar si želim. Je pa res, da sem dobila najboljšo psihoterapevtko, najboljšo psihiatrinjo, najboljše smernice, ko je bila mama še živa in okoli sebe imam najboljšo podporo ljudi, ki jih imam rada ~ Natašo, Bruna še nekaj oseb, ki so mi blizu in še nekaj forumskih prijateljic, ki pa jih ne bom imenovala. Že veste katere ste. :srce-utrip:

In zadnje čase je to pesem, ki sem si jo začela vrteti kot vzpodbudo, sedaj pa me kar spremlja. Maja je zame izredna vokalistka in ta pesem je sedaj kot ena moja mantra.

http://www.youtube.com/watch?v=10bVQ02dweE

Všeč mi je tvoja mantra "zmorem" ...  :oki:

Janja, lepo je to brati. :clap:
Vsem nam za vzpodbudo in dokaz, kaj vse se da.  :oki:
Očitno je, da zmoreš ...  :rozicodam:

Janja superca.  :rozicodam:

Bravo Janja. Pa saj vse veš  ;D.

Ribica

Janja vedno te rada berem in si mi neka vzpodbuda,ko mi ne gre vse tko kot bi rada. :rozicodam:

Aslan, Juliette, Masi, Ribica in Suzy, hvala! :rozicodam:

Vsaka od vas mi je po svoje pomagala, vsaka na svoj način...

Suzy, zelo rada pa bi še tebi namenila par besed, ker vem, da se ti že dalj časa dogajajo hude stvari ~ sicer na drugih področjih kot so se meni, pa vendar...

S svojimi zapisi te želim vzpodbuditi, da ne bi obupala, ker enkrat se enostavno mora obrniti na bolje. Vsa energija, ki jo vlagamo v nekaj, ne more izpuhteti. Jaz sem na ta preboj čakala približno 23 let. Pravzaprav nisem čakala, ampak veliko vlagala v sebe in iskala primerne rešitve. Meni je bilo vellikokrat tako zelo hudo, ampak sem resnično vesela, da nisem obupala, ker sedaj pa resnično SPET uživam.

In to tudi tebi privoščim. In velikokrat se spomnim nate. Veš dostikrat, ko je bilo meni hudo, so me določeni ljudje tolažili (ja, kaj so pa drugega hoteli) s tem, da huje ne more biti, ker sem že dosegla dno. Na žalost ni držalo, jaz sem dosegala še dno od dna. :o

In tudi ta zadeva pri meni ni držala, da če se nekje nekaj zapre, se ti odpre nekje drugje nekaj novega. Že mogoče, pri meni ni bilo tako. Pri meni se je toliko let samo in povsod zapiralo...

Niti slučajno ne pišem tega, ker bi se želela komu smiliti, ker se ne želim. Pišem zato, Suzy, da ne boš obupala, da boš videla, da bo tudi tebi uspelo, pa čeprav sedaj zgleda drugače.

Pozdravček za vse, Suzy, zate pa še posebej!

Da se oglasim še malo tudi tukaj. :rozicodam:

Včeraj sem bila opozorjena, da me čakajo čestitke v splošnih temah. Priznam, da si nisem tega mislila, ker zadnje čase nisem več AKTIVNA in me večina oseb ne pozna. 8)

Bi pa rada tudi pojasnila zakaj več nisem AKTIVNA in rada bi malo več napisala o mojem napredku.

Včeraj sem tole objavo napisala v splošnih temah. Sem se pa danes odločila, da jo prekopiram še sem. Zato, ker dejansko sodi sem.

In predvsem zato, ker sem dobila povratne informacije od popolnih neznancev, ki so se v mojem pisanju našli in me potem kontaktirali zasebno ali preko FB~ja, kjer sem sedaj bolj AKTIVNA. Baje, da so jim moji zapisi pomagali, da so našli neko pot, da so videli, da še tako redka simptomatika OBSTAJA. In da je izboljšanje mogoče tudi po dolgoletnem vrtenju v krogu ali stanju na mestu.

Samo kratka obnova: nisem mogla več hoditi na morje, ne na smučanje, nikamor ven, nisem mogla jesti pred drugimi ljudmi, nisem se mogla voziti na dolge razdalje ~ sploh v neznane kraje, včasih tudi po cel dan nisem mogla jesti. Nisem si predstavljala, da bom lahko še kdaj v zvezi, da bom lahko še kdaj šla ven na pizzo ali v slaščičarno...

S.p. sem imela odprt samo zato, da mi je tekla delovna doba...

Skratka ~ ni, da ni. :unsure: :bljak:

Vsa ta izogibanja so se začela zaradi moje simptomatike, ki je precej redka in spada med OKM simptomatiko. Na srečo sem prišla do dr. Dernovškove, da je ugotovila kar prej ni ugotovil nihče. Dobila sem pravi odmerek zdravil, hodila na intenzivno psihoterapijo k odlični psihoterapevtki in sedaj spet ŽIVIM. In tudi zato ni več časa za forum, ker imam ogromno enih dejavnosti, ki jih prej nisem mogla opravljati. In jih zdaj z veseljem. :-*

Sedaj delam vse tisto, kar sem pred drugim izbruhom OKM delala z lahkoto. In kar mi je bilo onemogočeno v teh letih, ko je bila simptomatika prisotna v zelo hudi obliki.

Sedaj spet lahko hodim ven, lahko jem pred drugimi ljudmi, hodim v restavracije, veliko se družim, veliko se izobražujem in hodim na razna predavanja (prej tega nisem mogla), se vozim sama tudi v oddaljene kraje v Sloveniji, videla sem, da sem lahko spet tudi v zvezi, čeprav trenutno nisem več, lahko bi šla na morje in smučanje, ampak trenutno nisem mogla iti zaradi financ in začela sem se tudi javno izpostavljati.

Kljub temu, da je bilo prejšnje leto eno najtežjih v mojem lajfu, sem obdržala stabilnost. Lansko leto sem se morala soočiti z zame zelo bolečimi stvarmi na osebnem področju, bila sem finančno čisto na dnu oz. pod totalnim minimumom, zapreti sem morala s.p. in ostala sem brez finančnih sredstev (še čakam na Zavodu na denarno nadomestilo), imela sem soočanja s par težkimi osebami...

In še in še...

Nekatere osebe (tudi s tukajšnjega foruma) in Nataša so mi nesebično priskočile na pomoč. Hvala vsem! Ne bom vas omenjala, ker ne vem, če bi ve to želele.:srce-utrip:

Sedaj se zadeve umirajajo, se stabilizirajo.

Tukaj pa prilagam še dva moja kolaža, ki sta del moje nove poti. Samo en del. O drugemn delu pa mogoče kdaj kasneje. :pomezik:

(http://shrani.si/f/6/zp/4zkJXjkE/janja-jeanette-i.jpg)


(http://shrani.si/f/A/Wb/1kWtBVRb/janja-jeanette-ii.jpg)

P.S. Spodaj pa še velika pohvala za društvo DAM glede organizacije različnih delavnic in izobraževanj. Mislim, da sem se v zadnjem obdobju udeležila skoraj vseh ~ razen parkrat sem manjkala, ker mi časovno ni zneslo. Ta izobraževanja so meni dala ogromno, ogromno. :oki:

Zadnja delavnica je bila delavnica dr. Dernovškove o OKM. Delavnica je bila odlična in želela bi si še več tako perfektnih delavnic. O OKM se vsekakor premalo ve in premalo govori. Zato je vse skupaj zelo dobrodošlo. Hvala vsem! :oki:

Draga Janja  :rozicodam:

Hvala tebi za vse: za izpoved, vso podporo in nesebično pomoč  :rozicodam:


Vse dobro ti želim, predvsem pa veliko zdravja!!!

Himiko

Himiko, hvala! :rozicodam:

Me veseli, da sva se povezali. Čeprav okoliščine niso bile najlepše. Ampak vseeno...

Janja  :rozicodam:

Trzinka, hvala tudi tebi. :rozicodam:

Hvala Janja za tople besede,mislim da si me zraven Toje resnično le še ti razumela, :poljubnjej:...zadnje čase pišem bolj malo,najbrž sem se malce spremenila,sprejela določene zadeve,....vsekakor pa nikoli nisem in ne bom obupala,....življenje teče dalje in potrebno si ga je polepšati četudi z zelo majhnimi in enostavnimi stvarmi,besedami,dejanji,....predvsem pa se sprejeti in imeti rad.

Zelo sem vesela zate in za vse kar si in kar še boš dosegla,....privoščim in želim ti vso srečo,zadovoljstvo,uspeh pri ustvarjanju svojih čudovitih slik,res se čuti,da to kar počenjaš je z srcem in dušo.
Neverjetna si in občudovanja vredna!!! :rozicodam: :rozicodam:

Suzy, hvala ti. :rozicodam:

Mislim, da te nisva samo midve s Tojo razumeli. Ampak ti že veš...

Je pa res, da še zmeraj marsikaj razumem, čeprav določenih stvari ne doživim. Ja, še zmeraj sem
taka. :sesmejem:

Ampak...

So pa določene situacije, ki jih tudi jaz zelo dobro poznam.

Suzy, zame si izredno pogumna oseba, ki kar dobro krmari skozi življenje. Glede na to, da to Življenje ni ravno prijazno s tabo...

Lažje je delati spremembe na sebi, če imamo za to možnost. Če pa nam Življenje kar naprej postavlja take ovire na pot kot jih tebi, pa ni tako zelo enostavno. Ampak jaz verjamem, da bo tudi tebi uspelo. Ker delaš na spremembah. Kljub vsemu!

Res ti želim vse lepo. Ker ti si to resnično zaslužiš.

Janja  :rozicodam:

Mogoče sem se malce narobe izrazila,....veliko oseb tle mi je bilo v oporo a glede nato,da je res lažje delati spremembe na sebi,če imaš možnost in te neprijazne okoliščine,ovire,... ne potiskajo neprestano na stranski tir,da poskrbiš zase,...
Marsikdo me ne razume in zato tudi raje ne pišem več v temo trenutno počutje. :kiselnasmeh:

Janja zelo sem vesela zate  :rozicodam:

Suzy  :rozicodam: jaz te razumem, vendar pa te želim vseeno spodbuditi, da nekaj spremeniš, navkljub vsemu, kar se ti dogaja...
Vse spremembe, ki jih človek naredi pri oz. na sebi, so namreč plod nekega stalnega nezadovoljstva, izčrpanosti, slabega počutja...Kajti, šele takrat, ko imamo vsega dovolj, se ponavadi odločimo, da je čas za spremembe...

Srečkica, Suzy in Slavči! :rozicodam:

Najprej hvala vsem za pohvale. Sedaj pa še malo mojih izkušenj glede dela na sebi in sprememb. Mogoče bo komu ta zapis tudi pomagal.

Jaz sem na sebi delala ogromno precej let in tudi marsikaj spreminjala. Rezultati se kažejo šele sedaj po toliko letih. Vmes je bil pa marsikdo prepričan, da ne delam nič...

Delala sem pa ogromno in še več. Verjetno več kot nekateri, ki jim je uspevalo. Zakaj do rezultatov ni prihajalo, ne vem...

Vem pa, da mi je bilo hudo, ker so nekateri posamezniki delali napačne zaključke o meni.

Sedaj sem blazno uspešna na mnogih podorčjih. Marsikdo si misli, da mi je resnično zelo hitro uspelo. V bistvu naj bi mi uspelo v enem letu in pol.

Če pa res bolj podrobno analiziram zadevo, pa so ti rezultati plod dolgoletnega dela. Sedaj mi vse uspeva tudi zato, ker sem prej ogromno let delala in vlagala vase.

Tako, da je včasih pri nekaterih posameznikih lahko tudi tako kot je bilo pri meni: lahko veliko delajo in tudi spreminjajo, ampak rezultati se pa pokažejo precej kasneje. Kar pa ne pomeni, da nič ne delajo.

Tako, da Suzy ~ jaz verjamem, da se bo vse to pokazalo tudi pri tebi. Vem pa kako je hudo, ko delaš na spremembah, rezultatov ni...

Pozdravček za vse!

Pozdravljena Janja,

Tudi jaz te berem in spremljam in sem vesela tvojega uspeha. Praviš, da si veliko let delala na sebi, pa se dolgo ni opazilo rezulatov. Tudi zadnjič na okm-delavnici sem tvoje "prispevke" razumela kot spodbudo in pogum vsem nam, ki se borimo s to boleznijo.
Sama sem tudi okm-jevka, na psihoterapijo hodim eno leto. Pridejo dnevi, obdobja ko se mi zdi, da sem v tem letu že dosegla nekakšen napredek, potem pa pridejo dnevi, ko se mi zdi, da mi gre slabše, da sem brez vidnega vzroka brez energije, turobna...in bojim, da ne bi zdrsnila še v kakšno depresijo. Prav te dni sem po nekaj mesecih spet v takšnem počutju.
Sama se večkrat vprašam, kaj to sploh je delo na sebi. Kako naj vem, da delam prav in kako naj vnašam spremembe v življenje in kako naj prisluhnim sebi, če tega nikoli nisem znala. Vse gre počasi, mi pa bi radi čarobno palčko in vsak zdrs nas prestraši, da smo spet na začetku.

Hvala za tvoje prispevke in moč, ki jo z njimi daješ. Želim ti vse dobro tudi vnaprej!
 

 

Meni je terapevtka to ponazorila s "spiralo napredka" - in tudi občutek je tak, da pred ponovnimi preboji večinoma preživljam krizo; fazo, ko težave bolj občutim, se jih bolj zavedam in sem nekako v slabši psihični (pogosto tudi fizični) kondiciji.
A zdaj že vem, da je to le prehodno in da se očitno borim z nečim pomembnim, če name tako vpliva... :kiselnasmeh:


Zase lahko rečem, da po dolgem času ne rabim zmeraj vedet...ker čutim...
Se mi zdi, da je to eden večjih dosežkov terapije  - sploh za nas "brain-ije"  :sesmejem:.

Čestitke, Janja, tudi od mene.
LP, A

Melita in Aspazija! :rozicodam:

Melita, kaj delo na sebi?  :-[ :unsure:

To večno vprašanje...

Ni enostavnega in univerzalenega odgovora. Na žalost ali na srečo ga ni. Nekaterim pomeni delo na sebi športanje, nekatem zdravo prehranjevanje, spet nekomu prebiranje različnih knjig, udeležba na različnih delavnicah, psihoterapija...

In še in še.

Kar pomaga meni, ni nujno, da tebi in obratno. Vsak mora sam pri sebi najti točno tisto kar je pravo za njega. Ja, ni enostavno.

Ti nekaj zaupam?

Ko sem samo prebirala prispevke, sem se sama pri sebi odločila, da jaz pa ne bom nič napisala o sebi, ker se nisem našla čisto v nobenem zapisu. In če bi se jaz takrat odprla in napisala čisto, čisto vse, kar me je takrat težilo, bi se marsikdo našel in mi *pametoval* kaj vse bi morala narediti, pa nisem.

Vem, ker se je to *pametovanje* zgodilo malo kasneje, ko sem se odprla in pisala o mojih napredkih. Pa ni bil pravi način kao *mile* psihoterapije in še in še...

Ampak očitno je lahko tudi takšna oblika psihoterapije, ki jo je prakticirala moja psihoterapevtka zame, zelo uspešna, čeprav so bili nekateri mnenja, da to ne prinaša uspehov.

Očitno jih. :sesmejem:

Meni jih je in to ne majhnih uspehov. 8)

Tako, da Melita ~ napredki bodo. Kdaj bo do njih prišlo, ti ne znam povedati. Vem pa, da je najbolje, da poslušaš sebe in delaš točno tisto, kar misliš, da bo TEBE pripeljalo do rezultatov.

Npr.: velikokrat omenjena KVT terapija, ki za mnoge prinaša uspehe, zame ni bila primerna. Zame tudi ni bilo primerno dajanje nalog. Ker bi samo zablokirala...

Nekateri potrebujejo nežne *brce* v *tazadnjo*, ker se drugače ne *zmigajo*. Pri meni tega ne sme biti. Jaz pri tem zablokiram. Jaz zmeraj delam vse samoiniciativno in vse mora temeljiti na milih pristopih.

Ampak glej ~ meni je na tak način uspelo. Nekomu drugemu, ki potrebuje drugačne prijeme, ne bi.

Pa še nekaj pomembega: pri meni brez Zolofta ne bi šlo. Poleg vsega tega sem pa resnično vesela, da sem prišla do dr. Dernovškove, ki mi je postavila pravo diagnozo. To je bilo zelo, zelo pomembno zame.

Pozdravček za vaju in vse ostale.

Hvala za odgovor Aspazija in Janja!

Janja, v bistvu ne maram smetit tvoje teme, zato bom čisto kratka. V bistvu sem prepričana, da sem v tem letu dosegla napredek prav pri okm in to ne tako zelo majhen. Ne glede na to, pa se počutim ranljivo, ker se žal že eno leto ukvarjam z eno fizično bolečino, ki se je ne morem rešiti in ko se temu pridruži še nekakšen občutek izgube energije, kot sem mi je zgodilo minuli vikend, se ustrašim in vidim še depresijo na pohodu.

Danes sem že močnejša in to je pomembno. Hvala.