Moja izpoved

[Janja]

Jagodka, Slavči, Moonica, Aslan, Nataša, Trzinka, Suzy in Arwen!

Hvala vsem za odzive.

Bom še kaj pokomentirala. Ampak si moram vzeti še malo časa...

Se je pa ravno včeraj izkazalo, da so včasih napisane besede čisto drugače razumljene in zato je včasih prav, da se prepričamo o napisanem.

Jagodka, prav je bilo, da si mi pisala, in da sva pojasnili ena drugi o določenih besedah. Če pa ne bi tega ena drugi pojasnili, bi si pa lahko vsaka zase naredili čisto napačne zaključke.

Jagodka, želim ti uspešno premagovanje tvojih zadev. Jaz držim pesti zate, ti pa daj zame.

Sedaj bi se rada zahvalila še vsem tistim, ki ne pišete javno, pa mi napišete kaj na ZS ali pa preko
SMS-a.

[Aslan]

... Ljudje, ki so me najmanj poznali so iz napisanega sklepali iz svojega vidika. Tisti so mimogrede imeli največ za povedati. Nekaj časa mi ni bilo jasno zakaj se to dogaja. Potem sem prišla do zaključka, da ljudje v moji zgodbi iščejo svoje odgovore. Kar pa jih seveda težko dobijo. Vsaka zgodba ima svoje ozadje, zato težko najdemo skupne zaključke. Če se kdo vtakne v moje probleme, ni rečeno, da imam samo jaz probleme. Mogoče ima ta oseba pri sebi še več stvari za pospraviti kot jaz....

In tukaj se bom dotaknila še druge stvari, ki me je zbodla v oči. Ja, žalovanje. Koliko časa žalovati in kako žalovati? Idealnega odgovora tukaj ni. Tudi ni idealnega načina kako živeti. Jaz žalujem na svoj način. Janja žaluje na svoj. Nekateri ne zmorejo in se zlomijo pod težo žalovanja. Eni takoj pozabijo. Ne smemo obsojati tistega, ki žaluje, niti tistega ki ne žaluje. Vsak človek je svet za sebe. Vsi imamo čustva, smo posebni. Jaz še vedno žalujem za mojo mačko. Še vedno se s solzami v očeh spomnim psa, ki smo ga zaradi bolezni dali uspavati. Še vedno se večkrat spomnim strica, ki mi je bil kot drugi oče. Pa mislite da je kaj narobe, če sem taka? Najbrž ne. Saj sem človek, ki imam čustva.

Mala tečka meni je pa tvoje razmišljanje zelo blizu. 

[Janja]

Še enkrat hvala vsem za odzive!

Bi pa rada napisala to, da se je nekaj premaknilo v meni...

Zakaj šele sedaj, ne vem.

Mogoče zato, ker se sedaj bližam tistemu počutju, ki naj bi ga imela. Prej sem bila obremenjena s tisoč stvarmi, ki jih niti ne želim tukaj gor pisati in jih vedo le redki posamezniki.

Sedaj si pa lahko očitno priznam, da lahko tudi jaz žalujem, da jo lahko tudi pogrešam. Sedaj nisem več tako zelo okupirana z mojo simptomatiko in zato mogoče ta preskok.

Mogoče je pa tudi to, ker je bila petega obletnica. To leto je precej hitro minilo, ker sem se morala ukvarjati z zame pomembnejšimi stvarmi kot pa razmišljanjem o njej...

Danes sem bila na skupini in že tja sem se vozila s cmokom v grlu. Bala sem se, da bom jokala. Pa saj vem, da mi nihče ne bi tega očital, ampak ne bi si tega želela.
Na skupini je bilo OK, celo pot domov pa so solze kar lile iz mene. Maskara je šla k .

Ja, tudi to sem jaz. Zakaj pa ne bi tudi tega obraza pokazala tukaj na forumu? Zakaj bi morala biti vedno razumevajoča in sočutna, zakaj ne bi končno pokazala tudi obraz žalostne Janje?!

In še zmeraj vem s kakšnimi besedami sva se poslovili. Jaz sem ji rekla tako kot dostikrat po poskusu pred letom in pol: "Mama, saj ne boš naredila kakšne neumnosti!" Mama mi je odgovorila: "Veš, da ne bom. Jutri zjutraj se slišiva."

In naslednji dan je telefon zvonil v prazno...

Ostale podrobnosti bom zaenkrat zadržala zase. Vključujejo pa tudi Natašo, staro mamo in nekaj sosedov, ki jih je vse to zelo prizadelo, ker nas poznajo prav vse...

Vem, da so to precej intimne stvari, ampak mogoče bom pa s svojim zapisom komu pomagala...

Pogrešam jo zelo.

Ne, ne čutim se krivo, sem pa žalostna, ker vem, da bi se sedaj veselila z mano in Natašo in Damjanom.

~ Nataša, vesela sem, da sva tako zelo povezani, čeprav sva si zelo različni. To nama pomaga. ~

[moonica]

Ljudje, ki so me najmanj poznali so iz napisanega sklepali iz svojega vidika.

med drugim je tud to za pričakovat, če aktivno sodeluje(mo) na teh javnih forumih ... veliko ljudi, veliko pogledov na zadevo, sklepanj ... 

Kar Janja pove je resnica

jaz mislim, da ni nihče imel v mislih, da Janja ne govori resnice ... po moje je bilo samo glasno razmišljanje, da morda se v ozadju skriva še kaj, oziroma samo namig v smer, da je to ena izmed variant ... Janja pa presodi ali je tako ali ne ...
marsikdaj nam ravno taka vprašanja dajo mislit in mogoče pridemo do kakšnih novih ugotovitev ... mogoče.

[Slavka]

Janja 

Tudi solze so del tebe...tudi žalost lahko pokažeš...saj veš, da tudi meni spolzijo po licih...tudi zadnjič na našem čajčkanju so bile prisotne...ne moremo se le držati na smeh, medtem, ko duša kriči.

Ob tem se spomnim Pestnerjeve pesmi..."bisere imaš v očeh, v soncu se bleščijo, da se v solze ali smeh, kmalu spremenijo..."

In še zmeraj vem s kakšnimi besedami sva se poslovili. Jaz sem ji rekla tako kot dostikrat po poskusu pred letom in pol: "Mama, saj ne boš naredila kakšne neumnosti!" Mama mi je odgovorila: "Veš, da ne bom. Jutri zjutraj se slišiva."

  ... tudi jaz sem se z mojo mami zvečer pogovarjala po telefonu, ko mi je potožila, da se nekam slabo počuti....jaz sem ji rekla, da me je strah zanjo, ona pa je rekla; kar pomiri se deklica, pa lepo se naspi, jutri se pa slišiva...lahko noč.
In čez eno uro sem dobila bratov klic, da je odšla..za vedno...In spomnim se, kot bi bilo včeraj, čeprav je minilo že 4 leta. 

Janja....bolečina in žalost prihajata v valovih....prideta in se zopet umakneta...očitno sta pri tebi sedaj malo bolj prisotna...pusti ju iz sebe, da narediš znova prostor za lepe trenutke. 

[trzinka]

Janja in Slavka 

[mala-tečka]

Ljudje, ki so me najmanj poznali so iz napisanega sklepali iz svojega vidika.

med drugim je tud to za pričakovat, če aktivno sodeluje(mo) na teh javnih forumih ... veliko ljudi, veliko pogledov na zadevo, sklepanj ...

Res je moonica. Na tem forumu je drugače. Jaz sem govorila o portalu kjer sem blogala, pa so se vtaknili v mene ljudje, ki me niso poznali. Ne moti me odrasla debata. Mene osebno so zmotili nasveti, ki so mi jih delili v smislu recimo: to moraš narediti tako, to bi že zdavnaj morala storiti itd. Upam, da se razumemo. Jaz imam niti svojega življenje v svojih rokah. Učim se na svojih napakah. In na vsako napako pogledam potem nazaj in se poskusim nekaj naučiti. Lepo je, če nekdo pogleda moj problem iz drugega zornega kota in me mogoče na kaj opozori. Največkrat pa se je iz takih debat na koncu pokazalo, da so ravno ljudje, ki so imeli največ napotkov za mene imeli največ problemov pri sebi, pa jih še niso uspeli počistiti. 

[mala-tečka]

Mala tečka meni je pa tvoje razmišljanje zelo blizu. 

Aslan lep pozdrav, res da sem blond, sam mogoče pa še nism za v smetnjak 

[mala-tečka]

Ne, ne čutim se krivo, sem pa žalostna, ker vem, da bi se sedaj veselila z mano in Natašo in Damjanom.

~ Nataša, vesela sem, da sva tako zelo povezani, čeprav sva si zelo različni. To nama pomaga. ~

Yp Žanet, tudi jst jo pogrešam in Damjan tudi. Najine zadnje besede so bile še bolj čudne kot vajine. Pregovarjali sva se takrat zarad tiste televizije. Ceu cirkus je nastal iz tega. Ko sem nekaterim mojim spletnim prijateljem povedala kaj se je zgodilo, so bili odzivi različni. Največkrat sem slišala stavek, da naj je ne obsojam. Nikoli je nisem obsojala in je tudi ne bom. Koliko sem prejokala in kdaj sem jokala vem samo jaz. Na pogrebu in tiste dni, ko sva spravljali staro mamo v dom, ni bilo časa za jok. Zlomila sem se šele kasneje. Mene ni sram jokat, če sem žalostna. Saj imam čustva ne. Pogrešam jo, včasih še nagonsko vzamem v roko telefon, da bi jo poklicala. Pa ne gre. Vem da je nekje tu blizu, da me spremlja .... Pač tako se je zgodilo.
Poskušati razumeti neko bolezen je težko. Sploh če sam nisi v taki koži. Na sprehodu večkrat srečam gospo Nado, ki ima isto diagnozo kot jo je imela mama. In Nada mi je večkrat s solzami v očeh govorila kako strašljive občutke, prisluhe ima. Ja, težko je razumeti, če sam ne doživiš kaj takega. Isto je z žalostjo, bolečino.... skratka z vsemi občutki.
Čeprav je za mamo nastala velika praznina, mislim z njenim odhodom. Še vedno ostaja za njo nekaj velikih stvari. Ljubezen, pozitiven odnos do vse zemlje, do soljudi, do živali, vse tiste malenkosti ki pomenijo, ki nam polepšajo dneve in življenje. Tukaj je toliko tega, da se resno sprašujem, če bom jaz kdaj tako dobra mama. V situacijah v katerih se je znašla, je še vedno znala biti pozitivna borka, deliti ljubezen, ne delati razlik in še in še bi lahko naštevala.
En velik objem tako na daljavo. Popoldan dobiš pa pravega 

[mala-tečka]

Janja....bolečina in žalost prihajata v valovih....prideta in se zopet umakneta...očitno sta pri tebi sedaj malo bolj prisotna...pusti ju iz sebe, da narediš znova prostor za lepe trenutke. 

Res je, bolečina in žalost prihajata v valovih. In pravijo tudi, da čas celi rane. Moja svakinja je mamo izgubila par let nazaj. In vsak svoje žalovanje doživlja na svoj način. Njaprej je treba preživeti prvih 365 dni, dati skozi vse praznike, dopust, rojstne dneve itd. Potem pravijo da je vsako leto lažje. Ljudje ki so v naših srcih pustili pečat, na njih najbrž ne bomo nikoli pozabili. Jst se tolažim s tem, da ohranjam lepe spomine. Nekdo drug pa bo raje prižigal svečke na grobu. Vsak žaluje na svoj način, nekdo prej odžaluje, drugi nikoli.... Smo si pač različni.
  ene rožica je za Slavko, druga za Janjo, tretja pa je za mene 

[Janja]

Hvala vsem za odzive!

Mogoče bi si pa želela še kakšen odziv oseb, ki so zboleli za karšnokoli motnjo, imeli družino, imeli radi svojega partnerja in otroke in kljub temu želeli odditi od tukaj.

Jaz nikogar ne obsojam, zato bi si res želela mogoče še kak takšen odziv.

Če se bo kdo upal razgaliti, lepo prosim.

Drugače je pa pri mami Nataše in mene šlo za suicidalno dejanje v psihotičnem stanju, ki se vseeno razlikuje od dejanja, ki je narejeno pri zavedanju realnosti...

Sem se pozanimala pri strokovno usposobljnenih osebah.

[Arwen]

Drugače je pa pri mami Nataše in mene šlo za suicidalno dejanje v psihotičnem stanju, ki se vseeno razlikuje od dejanja, ki je narejeno pri zavedanju realnosti...

Sem se pozanimala pri strokovno usposobljnenih osebah.

tudi pod razno nimam namena temu oporekat... a - bi spremenilo karkoli, če temu ne bi bilo tako?

[matheu__]

Drugače je pa pri mami Nataše in mene šlo za suicidalno dejanje v psihotičnem stanju, ki se vseeno razlikuje od dejanja, ki je narejeno pri zavedanju realnosti...

Sem se pozanimala pri strokovno usposobljnenih osebah.

tudi pod razno nimam namena temu oporekat... a - bi spremenilo karkoli, če temu ne bi bilo tako?

To isto sem jst pomislu, ko sem prebral zgronji navedek.

Bi pa nekaj drugega komentiral:
Janja je napisala nekje,  da je mela zupadupa srečno otroštvo. Na drugi strani govori, kako ma težave že od prvega leta življenja. In pol mama issue, ki naj bi bla v vseh pogledih perfektna. Ok, moje sožalje; si res ne predstavljam kako je zgubit bližnjo osebo, sploh na tak način, ampak vseeno.
Moji so ratali v mojih očeh nepopoloni in čisto človeški nekje v 8. razredu al pa še prej. In od takrat nekje sem se začel počasi mentalno in čustveno od njih trgat. Se osamosvajat. Separacija je IMHO nuja, da lohk zaživiš kot samostojna enota. Strah pred separacijo (ki se jo semizdi tle omenja) je strah pred samostojnostjo.  Mogoče se motim, ker ne poznam resnice, kaj pa vem, ...

Aja,
Nekako sem se omehčal glede "globinske terapije" v zadnje času. Pa ne, ke bi mislu da bi jo rabu, ampak, ker nekaterim zna res pomagat.

[Janja]

Arwen in Matheu_!

Drugače je pa pri mami Nataše in mene šlo za suicidalno dejanje v psihotičnem stanju, ki se vseeno razlikuje od dejanja, ki je narejeno pri zavedanju realnosti...

Sem se pozanimala pri strokovno usposobljnenih osebah.

tudi pod razno nimam namena temu oporekat... a - bi spremenilo karkoli, če temu ne bi bilo tako?

To isto sem jst pomislu, ko sem prebral zgronji navedek.

Mogoče zato, ker vem kakšne so bile reakcije po njenem prejšnjem poskusu, kjer sem ga jaz preprečila.

Ko je po trimesečnem *oddihu* na zaprtem oddelku ljubljanske psihiatrije končno malo prišla k sebi, je začela razlagati svoje občutke. In nekako ni mogla verjeti, da je bila ona tista, ki je to naredila. Pa ne bi šla tukaj v podrobnosti, da ne bi koga spravila v stisko ob prebiranju tega, če bi se slučajno našel v tistem, kar je dejansko bilo...

In ko se soočaš z izgubo tebi drage osebe, potem ti ni lahko. Ko pa se soočaš še s suicidalnostjo, imaš ogromno vprašanj. Pa ne samo to: za nekatere je to še zmeraj tabu tema...

Da ne rečem kakšne zgodbice so napletli na Primorskem, kjer sta s staro mamo živeli zadnjih deset
let.

Lahko bi mene in Natašo tudi prizadele, ampak sva nekako šli čez to, ker sva vedeli, da gre za nepoznavanje same problematike...

In potem je bila tukaj še stara mama, ki jo je dobila in njen šok in zaslišavanje policije...

In na koncu najtežja odločitev, ki sva jo morali sprejeti z Natašo. Morali sva staro mamo dati v dom. Tukaj gre vsa zahvala Nataši in njenemu partnerju, ker brez njiju ne bi šlo. Tukaj sem pa jaz odpovedala na celi črti.

In je bilo blazno hudo na začetku, ker se ni mogla privaditi na dom in ker je podzavestno mislila, da je ona kriva za njeno smrt. Sedaj tega problema ni več, ker je demenca tako zelo hitro napredovala, da nič več ne ve...

O mojem otroštvu, moji motnji, ki je bila prisotna prvih sedem let in potem o desetletnem življenju brez simptotmatike sem že veliko pisala, zato se ne bom ponavljala.

Osebo vidiš takšno kot je ali pa jo vidiš takšno kot jo želiš videti ali pa jo vidiš v slabši verziji kot dejansko je. To je resnica...

Ampak, če pa določeno osebo velika večina, ki je v stiku z njo, vidi na popolnoma enak način, potem že mora biti nekaj na tem. Lahko pa dvajset ali trideset oseb (približna cifra) nosi rožnata očala. Kar pa močno dvomim. Če bi nas bilo recimo pet, bi še rekla, če pa nas je toliko, potem pa res ne vem...

Ja, tukaj je posredi tudi separacija, ampak o tem pa ne bi tukaj na forumu. Ne gre pa v tisto smer, v katero si ti ugibal.

Imaš te zadeve že precej dobro razdelane na psihoterapiji.

Drugače pa jaz znam sama živeti, sem živela sama že deset let in sedaj tudi živim sama. S tem nekako nimam problemov. Se mi zdi, da jih je tukaj kar nekaj, ki se bojijo živeti sami...

Problemi so bili drugje. Povezani pa so bili z enimi strahovi, ki pa jih tukaj resnično ne želim razgaljati. To pa naj ostane med mano in psihoterapevtko in še nekaj osebami, ki so poznali mojo problematiko.

In lepo, da verjameš v globinsko terapijo, ker meni zelo pomaga. Poleg tablet seveda.

Kar je pa spet eno samo veliko ugibanje, ker je moja psihiatrinja mnenja, da je mojo bolezen (OKM) lahko sprožila tudi angina poleg genetike. Ne znam strokovno razložiti. In zato mi psihoterapija pri sami simptomatiki ni pomagala. Pri sami simptomaitki so mi začele pomagati zgolj tablete.

Psihoterapija mi pa pomaga pri spreminjanju nekateri napačnih vzorcev, ki pa jih imamo več ali manj vsi. Idealne vzgoje ni...

[mala-tečka]

Drugače je pa pri mami Nataše in mene šlo za suicidalno dejanje v psihotičnem stanju, ki se vseeno razlikuje od dejanja, ki je narejeno pri zavedanju realnosti...

Sem se pozanimala pri strokovno usposobljnenih osebah.

tudi pod razno nimam namena temu oporekat... a - bi spremenilo karkoli, če temu ne bi bilo tako?

To isto sem jst pomislu, ko sem prebral zgronji navedek.

Bi pa nekaj drugega komentiral:
Janja je napisala nekje,  da je mela zupadupa srečno otroštvo. Na drugi strani govori, kako ma težave že od prvega leta življenja. In pol mama issue, ki naj bi bla v vseh pogledih perfektna.

Lep pozdrav, en mali vskok si bom dovolila tukaj. Ali mi lahko definiraš srečno otroštvo? Tvoja definicija bo najbrž drugačna kot moja. In Janjina bo spet drugačna. In od nekoga drugega spet drugačna. Definirati pojme je zelo težko. Vsaj jst tko mislim. Poznam ljudi, ki imajo težko življenje, pa jih vprašam če so srečni. In mi odvrnejo da so. Pa če bi se jaz postavila v njihovo kožo najbrž ne bi bila srečna.
Si se kdaj vprašal: Sem srečen? Meni je to vprašanje postavil zelo dober prijatelj nekaj let nazaj. In sem utihnila. Danes bi takoj odgovorila.

[Janja]

Aslan, Slavči in Nataša, hvala tudi vam!

Nataša, zgleda, da sva bili že spet tako usklajeni kot sva bili že dostikrat doslej.

Pisali sva istočasno...

Aslan, tvoje besede me tako ali tako zmeraj pomirijo.

Slavči, zate pa imam občutek, da najbolj poznaš moje občutke. Seveda, ko pa si sama šla čez podobno izgubo. In res je tisto, kar velikokrat pravijo, da človek najlažje razume zadeve, ki jih je že sam doživel.

Slavči, ti si mi zelo, zelo pomagala. Tudi v tvoji temi sem se že odpirala.

Sedaj pa še nekaj pomembnega: zadnjič sem bila na razgovoru, kjer so delali raziskavo o žalovanju. In takih pogovorov je enostavno premalo. Ljudje se ne želijo razkrivati zaradi različnih razlogov, kar pa je škoda...

Žalujoči se pa različno odzivajo: nekateri si želijo govoriti, nekateri molčati...

Variacij je ogromno.

Najbolj pomembno za vse ostale, ki pa želijo žalujočim pomagati, je pa to, da upoštevajo želje žalujočega. To je najpomembnejše...

[Sinuska]

Separacija je IMHO nuja, da lohk zaživiš kot samostojna enota. Strah pred separacijo (ki se jo semizdi tle omenja) je strah pred samostojnostjo. 

Hvala, matheu_ za tvoje poste. 

[matheu__]

Ali mi lahko definiraš srečno otroštvo? Tvoja definicija bo najbrž drugačna kot moja. In Janjina bo spet drugačna. In od nekoga drugega spet drugačna. Definirati pojme je zelo težko.

Štekam - relativnost. Sam če ni nobenih kriterijev za določanje pojmov, pol se začnemo izgubljat kot osamelci v nekih subjektivnih svetovih, se ti ne zdi? Zvajanje vsega na odnosnost je IMHO taktika, ki jo uberemo v skrajnih silah, ko želimo svoj pogled oz. svoj način upravičiti. Uspešnost varira. Past v katero se človek lahko hitro ujame je: Če neskladja s svetom skoz na ta način sami krpamo, se brezno med nami in okolico samo poglablja in kar je najhuje: to vedno manj zaznavamo.
Pod črto, v svetu, kjer je vse subjektivno, ne želim živet.
Tko se meni zdi.

[Janja]

Pozdravček za vse!

Sedaj bom pa nekaj napisala, ki me že dolgo resnično zanima...

Tisti, ki ste starši, bi vas vprašala, kaj bi se zgodilo, če bi slučajno vaš otrok zbolel za takšno ali podobno motnjo kot vi?

Bi vam bilo *kul*, če bi vas nekateri obravnavali, da ste vi sprožilec za otrokovo motjo? Zaradi takšnih in drugačnih banalnih razlogov.

Sami pa bi vedeli, da ste naredili najbolje kot ste vedeli in znali...

In to bi vedel tudi vaš otrok.

Ja, zmotijo me take stvari. Pa mislim, da mi ni potrebno povedati zakaj. Imam pač nekatere razloge iz preteklosti na eni precej podobni zadevi. Ampak resnično ne bi o tem razlagala, ker mi ni potrebno. Saj tudi ostali ne razlagate vse podrobnosti, ampak samo tiste katere želite.

In jaz imam precej razdelane zadeve glede sebe.

In nikoli se nisem spraševala zakaj je nekdo na forumu. Kaj je povzročilo njegovo motnjo? Ker to niti ni pomembno, pomebno je to, da se začne delati na ozdravitvi.

Meni ne bi nič pomagalo tudi če deset ljudi ugotovi, da je moja motnja posledica napačne vzgoje ali česa podobnega. Jaz sem še zmeraj tukaj in moram nekaj narediti s tem kar imam.

In mislim, da mi precej dobro uspeva.

Sem pa želela malo napisati nekaj o suicidalnosti in žalovanju, ker sem dobila več namigogov, da bi bilo to dobro...

Samo to in nič drugega...

In ta forum se mi zdi primeren za to. Ali se morda motim?

[Sinuska]

Janja, mislim, da je tvoje vprašanje precej provokativno. Depresivci smo že tako ali tako ljubitelji občutkov krivde.