Moja izpoved

[Janja]

Jagodka in Trzinka!

Trzinka, sem že nekajkrat dokazala (tudi včeraj), da mi resnično gre super. To bi bilo pred leti zame misija nemogoče. Moje težave so se namreč začele ravno s tem, da sem ob obisku T. v Splitu sedela za mizo v restavraciji in kar naenkrat mi je postalo slabo in nisem mogla jesti. Kar mi prej nikoli ni predstavljalo poblemov.

sicer nerazumevanje okolice...

To bo vedno. 

Ja, se zavedam tega. In tudi vem, da drugače ne more biti. Ampak še zmeraj imam s tem sedaj že manjše težave. Nekako sem bila že od nekdaj taka, da mi ni bilo jasno, zakaj ne moremo razumeti eden drugega. Mah, saj vem, pravljice ne obstajajo...

Ko se bom znebila tega napačnega vzorca, bo vse precej lažje. Pri meni skoraj vse bazira na tem.

A je napačen vzorec, da si preveč razumevajoča ali da pričakuješ od vseh razumevanje? 

Mislim, da bolj drugo. Nisem imela problema zaradi preveč razumevanja (čeprav sem ga sedaj nekako omejila in mislim, da ga bo treba še malo). Oziroma, če prav pomislim, ni toliko problem samo razumevanje kot nepostavljanje mej. Tega se moram še naučiti.

Glede nerazumevanja mene je pa tako: ne vem, če ravno pričakujem razumevanje, ampak bolj to, da se ne dvomi o mojih besedah, če jih izrečem. Ker če nekaj govorim, potem to drži. Če nečesa ne bi želela povedati oz. bi želela skriti, potem bi bila tiho.

In to se mi ciklično ponavlja. Do sedaj sem to reševala z umikom, sedaj to poskušam nadzorovati in razrešiti. Oh, ja, tudi točno vem od kje izvira in v glavi imam že točno vse razdelano, tudi psihoterapevtka ve in o tem je bilo že veliko govora.

Ampak teorija je eno, praksa pa nekaj drugega.

Ker pa se mi to dogaja vse prevečkrat, očitno moram zadevo razrešiti. Ne bo druge. Saj mogoče je že vsaj za malenkost bolje.

Jagodka, sem v eni drugi temi prebrala, da si bila slaščičarka. Daj, pridi še kaj k meni. Jaz obožujem tortice.

Punci, lepo bodita!

[Juliette]

Juliette, Janja ... jaz se držim tega, da že prepričanih nima smisla prepričevati ...
Napisat svoje mnenje, svoj vidik, opisat svoje občutke ... in to je to. Pika.
Nismo se dolžni zapletati v psihološke igre, ki jih nekdo drug želi igrati z nami ...
 
Škoda energije ...

Aslan ... ti v tem pogledu čudovito deluješ. Občudujem ta tvoj pristop. Upam, da bom kdaj tudi sama blizu te ravni. 

[matheu__]

ne vem, če ravno pričakujem razumevanje, ampak bolj to, da se ne dvomi o mojih besedah, če jih izrečem. Ker če nekaj govorim, potem to drži.

Ajaj ...

[trzinka]

Glede nerazumevanja mene je pa tako: ne vem, če ravno pričakujem razumevanje, ampak bolj to, da se ne dvomi o mojih besedah, če jih izrečem. Ker če nekaj govorim, potem to drži. Če nečesa ne bi želela povedati oz. bi želela skriti, potem bi bila tiho.

Do sedaj sem to reševala z umikom, sedaj to poskušam nadzorovati in razrešiti.

Ampak teorija je eno, praksa pa nekaj drugega.

hmmm, tule nekako se mi zdi, se najdem tudi jaz....

[Janja]

Trzinka, welcome to the club!

Sem še pod vplivom včerajšnjih dogodkov, ko je ena oseba, ji nikoli tega ne bi pripisala, pokazala pravi obraz...

Res, da je bil posel posredi in tudi denar in tudi to verjamem, da so sedaj za vse težki časi, ampak metode pa niti slučajno niso bile na mestu...

Lahko pa je to pokazatelj, da se je potrebno obrniti v čisto druge vode. Ne vem, bom videla. Trzinka, zanimivo je pa tudi to, da se je to zgodilo ravno po tistem, ko sem dobila tvoje darilce. Saj veš, kaj si mi prinesla in tudi to veš, kako je bilo z avtorico te knjige. Vsa vrata so se ji zaprla, da so se ji odprla čisto nova...

Zaenkrat pa se bom držala tega vodila:

http://www.youtube.com/watch?v=1sE04dG-FvE.

[Juliette]

Janette ... upam, da si včerajšnje neprijetnosti že pustila malo za sabo. Očitno spet en nov poligon za rast ... 
Verjamem, da boš uspela iti tudi čez to. 

[Janja]

Juliette, hvala!

Jah no, sem prespala oz. nisem ravno dobro spala...

Drugače pa to ni nekaj novega, ampak se mi vleče že kar nekaj časa in se mi ciklično pojavlja. In ko že mislim, da sem zadevo že vsaj malo razrešila, ugotovim, da je še nisem. Mogoče se sedaj ne pojavlja več v tako hudi obliki kot se je včasih. No, vsaj upam.

Lahko pa je to pokazatelj, da moram iskati v drugo smer, da to pač ni zame. Ne vem. Zmedena sem...

Verjamem pa, da bo čas pokazal svoje. Saj že kar nekaj časa nisem več ne upala ne verjela, da bom lahko spet taka kot sem bila včasih. No, sedaj se spet približujem temu (nisem še 100% jaz) ~ s tem, da izboljšujem še nekatere stvari, ki pa niso bile del motnje, ampak so mene motile...

Lepo bodi!

[Janja]

Ribica, naj bodo te besede namenjene tebi!

Sem vesela, da sem te spoznala ob pravem trenutku. Resnično sem rabila slišati tvojo zgodbo, tvojo razlago nekaterih stvari, ki jih ti zelo dobro poznaš. In priznati moram, da si mi samo še bolj potrdila moja prepričanja, za katera že dolgo vem, da so prava.

Sem bila zadnje tedne kar malo otožna in tudi malo v stiski zaradi določenih stvari, ki so se začele dogajati. Ja, šele sedaj sem se začela soočati s stvarmi, ki so se že zgodile, pa jih ni bilo časa še predelati in postaviti na svoje mesto.

Šla sem k tebi z namenom, da mi malo razložiš glede suicidalnosti. Nisem si pa mislila, da mi boš z določenimi informacijami pomagala tudi glede partnerja in otrok. Hvala ti tudi za to izkušnjo. Mi je dala misliti. Kako zanimivo, kako si nekateri ljudje želijo določene ljudi nazaj. Prej dokler pa so jih imeli, pa jih niso interesirali.

Zanimivo je to, da imava v tem delu precej podobni zgodbi. Upam, da se bo tudi pri meni tako razpletlo kot se je pri tebi. Če pa se ne bo, potem pa točno vem, da to ni to. Najbolj pomembno pa je to, da sem popolnoma mirna in nič več žalostna...

Ribica, hvala še enkrat za pogovor, za knjigo, ki si mi jo posodila, odprtost in razumevanje.

Si super oseba, povrhu vsega pa še zelo sposobna in lepa.

Lepo bodi!

P.S. Zvečer pa sem dobila še nekaj koristnih informacij na predavanju dr. Roka Tavčarja.

[Sinuska]

Janja, si tole mislila poslati kot ZS?

[Janja]

Sinuska, hvala za skrb.

Ne, nisem mislila. Sem želela javno objaviti, da si bo še kdo prebral, in da bodo uporabniki vedeli na koga se lahko obrnejo, če bodo v stiski zaradi suicidalnosti svojega bližnjega.

Meni je Ribica s svojim pogovorom zelo pomagala...

[Ribica]

Janja,
zelo sem vesela, da sva se spoznali. In če mi je uspelo dodati košček v tvojo sestavljanko na pravo mesto, mi je res toplo pri srcu ob misli na to.
Verjamem, da boš uspela, ker sem te doživela kot osebo, ki ve kaj hoče in tudi ve, kako se pride do tja. In ima pri tem odprto srce. In se zaveda lastne vrednosti.
Včasih nam je potrebno zelo malo, da se premaknemo naprej - saj veš: majhen korak za človeštvo, a velik za Janjo:

Vse dobro vsem. Rada pomagam, če le lahko.

Ribica

P.S.

hvala za kompliment.

[Aslan]

Ob pravem času pridejo pravi ljudje na pot ...
Vesela sem za vaju.
 

[Janja]

Še malo mojega poročila!

Če je že moja tema, je mogoče fajn, da v njej napišem še malo mojega opažanja glede mojega zdravljenja...

Včeraj je bil pred mamo resnično en izziv.  Mogoče bi se komu zdela zadeva čisto u izi in povsem zanemarljiva, ampak zame to ni bila. Če se korigiram, je VČERAJ dejansko tudi bila, ker jaz spet postajam jaz, še pred enim letom pa bi to bilo misija nemogoče.

Maši me je prosila, da jo nadomeščam pri vodenju skupine, ker ona ni mogla in jaz sem sprejela izziv.

Sedaj pa še malo primerjave.

Jaz sem pred izbruhom simptomatike popolnoma normalno funkcionirala in nisem imela nobenih težav ~ razen emetofobije (ki pa me ni ovirala) in jasno premalo samozavesti za zagovarjanje svojih stališč. Ampak to s samozavestjo ni imelo nobene povezave s samo simptomatiko. To je bilo še tako malo za zdraven.

Ko pa je simptomatika izbruhnila z vso silo, pa so mi postale tiste stvari, ki so bile zame prej navadna rutina, največji problem. In vse kar sem delala, sem delala z največjo muko ali pa sem bežala pred situacijami ~tudi lepimi dogodki. Skratka, ni da ni...

Samo za ilustracijo: pred leti sem imela en sestanek glede mojega joba. Zmeraj sem imela vse 100% natančno urejeno (verjetno tudi OKM). Nikoli nihče ni imel pripomb glede mojega dela, vedno so bili zadovoljni oz. so bili celo mnenja, da je zadeva vrhunsko izpeljana. Kar mi ni bilo samo enkrat potrjeno, ampak kar naprej...

Ampak jaz sem se vseeno bala moje simptomatike ~ da bom bruhala pred vsemi ali, da bom dobila  hudo diarejo in bom mogla sredi sestanka na WC.

In ti strahovi niso bili klasično OKM~jevski, kjer so to samo misli, ki te ogrožajo in se ne uresničijo.

Ne, tudi tukaj moram biti nekaj posebnega.

Moje misli so se tudi uresničevale. Res, da ne v najhujšem možnem scenariju, sem pa veliko prebruhala doma...

In je bilo zelo težko premagovati vse to, ker nisem vedela kaj naj sploh delam. Ker kar sem naredila, nič ni pomagalo...

In potem sem se na tak sestanek pripravljala tudi po en mesec in se že cel mesec tresla kaj bo in bilo je grozno. Na dan sestanka je bilo jasno tudi precej grozno. Z avtom sem komaj pripeljala do Ljubljane. Te moje borbe so me čisto izčrpale. Na sestanku isti šmorn. Borbe, borbe, borbe in grozna slabost na meji, da bom bruhala...

Ko se je zadeva končala, sem samo izčrpano padla v posteljo in ponavadi cel naslednji dan samo spala, spala, spala...

In to ni bilo prisotno samo med poslovnimi zadevami. Je bilo pristono tudi ob meni prijetnih zadevah...

In sedaj, ko veliko delam na sebi, hodim na psihoterapijo in jemljem Zoloft, je zadeva spet taka kot je bila pred izbruhom simptomatike.

Sedaj me izzivi veselijo, jih komaj čakam. Nič več ne razmišljam o simptomatiki, ne bojim se več izpostavljanja in moji nastopi med komunikacijo so spet suvereni.

Yessss.

Sedaj sem začela razmišljati, da bi nadaljevala mojo pot, kjer se je pred 24. leti začasno zamrznila. Takrat sem imela v načrtu tudi magisterij in visoko izobrazbo, družino in kariero...

Kaj lahko od tega sedaj realiziram?

Lahko bi nadaljevala študij, da ne bi bila samo ekonomist (sicer z diplomo, ampak samo višjo), ampak bi lahko postala diplomirani ekonomist in nadaljevala še magistrski študij.

Pa sem se vprašala, če me to sploh veseli. Ne, me ne. V teh letih sem se tako korenito spremenila, da se ne vidim več med ekonomisti. Pa saj nikoli nisem razmišljala kot ekonomist.

Glede družine je že prepozno, ker nisem več v letih, da bi si upala še imeti otroka.

Torej ostane samo še parnerstvo. Ja, na tem pa delam oz. ne delam nič. Če se bo zgodilo, se bo, če se ne bo, tudi OK.

V vseh teh letih sem bila prisiljena spoznati, da znam sama živeti.

Ja, zelo sem vesela, da spet lahko uresničujem, kar si želim. Je pa res, da sem dobila najboljšo psihoterapevtko, najboljšo psihiatrinjo, najboljše smernice, ko je bila mama še živa in okoli sebe imam najboljšo podporo ljudi, ki jih imam rada ~ Natašo, Bruna še nekaj oseb, ki so mi blizu in še nekaj forumskih prijateljic, ki pa jih ne bom imenovala. Že veste katere ste.

In zadnje čase je to pesem, ki sem si jo začela vrteti kot vzpodbudo, sedaj pa me kar spremlja. Maja je zame izredna vokalistka in ta pesem je sedaj kot ena moja mantra.

http://www.youtube.com/watch?v=10bVQ02dweE

[Aslan]

Všeč mi je tvoja mantra "zmorem" ... 

[Juliette]

Janja, lepo je to brati.
Vsem nam za vzpodbudo in dokaz, kaj vse se da. 
Očitno je, da zmoreš ... 

[masi]

Janja superca. 

[Ribica]

Bravo Janja. Pa saj vse veš  .

Ribica

[Suzy]

Janja vedno te rada berem in si mi neka vzpodbuda,ko mi ne gre vse tko kot bi rada.

[Janja]

Aslan, Juliette, Masi, Ribica in Suzy, hvala!

Vsaka od vas mi je po svoje pomagala, vsaka na svoj način...

Suzy, zelo rada pa bi še tebi namenila par besed, ker vem, da se ti že dalj časa dogajajo hude stvari ~ sicer na drugih področjih kot so se meni, pa vendar...

S svojimi zapisi te želim vzpodbuditi, da ne bi obupala, ker enkrat se enostavno mora obrniti na bolje. Vsa energija, ki jo vlagamo v nekaj, ne more izpuhteti. Jaz sem na ta preboj čakala približno 23 let. Pravzaprav nisem čakala, ampak veliko vlagala v sebe in iskala primerne rešitve. Meni je bilo vellikokrat tako zelo hudo, ampak sem resnično vesela, da nisem obupala, ker sedaj pa resnično SPET uživam.

In to tudi tebi privoščim. In velikokrat se spomnim nate. Veš dostikrat, ko je bilo meni hudo, so me določeni ljudje tolažili (ja, kaj so pa drugega hoteli) s tem, da huje ne more biti, ker sem že dosegla dno. Na žalost ni držalo, jaz sem dosegala še dno od dna.

In tudi ta zadeva pri meni ni držala, da če se nekje nekaj zapre, se ti odpre nekje drugje nekaj novega. Že mogoče, pri meni ni bilo tako. Pri meni se je toliko let samo in povsod zapiralo...

Niti slučajno ne pišem tega, ker bi se želela komu smiliti, ker se ne želim. Pišem zato, Suzy, da ne boš obupala, da boš videla, da bo tudi tebi uspelo, pa čeprav sedaj zgleda drugače.

Pozdravček za vse, Suzy, zate pa še posebej!

[Janja]

Da se oglasim še malo tudi tukaj.

Včeraj sem bila opozorjena, da me čakajo čestitke v splošnih temah. Priznam, da si nisem tega mislila, ker zadnje čase nisem več AKTIVNA in me večina oseb ne pozna.

Bi pa rada tudi pojasnila zakaj več nisem AKTIVNA in rada bi malo več napisala o mojem napredku.

Včeraj sem tole objavo napisala v splošnih temah. Sem se pa danes odločila, da jo prekopiram še sem. Zato, ker dejansko sodi sem.

In predvsem zato, ker sem dobila povratne informacije od popolnih neznancev, ki so se v mojem pisanju našli in me potem kontaktirali zasebno ali preko FB~ja, kjer sem sedaj bolj AKTIVNA. Baje, da so jim moji zapisi pomagali, da so našli neko pot, da so videli, da še tako redka simptomatika OBSTAJA. In da je izboljšanje mogoče tudi po dolgoletnem vrtenju v krogu ali stanju na mestu.

Samo kratka obnova: nisem mogla več hoditi na morje, ne na smučanje, nikamor ven, nisem mogla jesti pred drugimi ljudmi, nisem se mogla voziti na dolge razdalje ~ sploh v neznane kraje, včasih tudi po cel dan nisem mogla jesti. Nisem si predstavljala, da bom lahko še kdaj v zvezi, da bom lahko še kdaj šla ven na pizzo ali v slaščičarno...

S.p. sem imela odprt samo zato, da mi je tekla delovna doba...

Skratka ~ ni, da ni.

Vsa ta izogibanja so se začela zaradi moje simptomatike, ki je precej redka in spada med OKM simptomatiko. Na srečo sem prišla do dr. Dernovškove, da je ugotovila kar prej ni ugotovil nihče. Dobila sem pravi odmerek zdravil, hodila na intenzivno psihoterapijo k odlični psihoterapevtki in sedaj spet ŽIVIM. In tudi zato ni več časa za forum, ker imam ogromno enih dejavnosti, ki jih prej nisem mogla opravljati. In jih zdaj z veseljem.

Sedaj delam vse tisto, kar sem pred drugim izbruhom OKM delala z lahkoto. In kar mi je bilo onemogočeno v teh letih, ko je bila simptomatika prisotna v zelo hudi obliki.

Sedaj spet lahko hodim ven, lahko jem pred drugimi ljudmi, hodim v restavracije, veliko se družim, veliko se izobražujem in hodim na razna predavanja (prej tega nisem mogla), se vozim sama tudi v oddaljene kraje v Sloveniji, videla sem, da sem lahko spet tudi v zvezi, čeprav trenutno nisem več, lahko bi šla na morje in smučanje, ampak trenutno nisem mogla iti zaradi financ in začela sem se tudi javno izpostavljati.

Kljub temu, da je bilo prejšnje leto eno najtežjih v mojem lajfu, sem obdržala stabilnost. Lansko leto sem se morala soočiti z zame zelo bolečimi stvarmi na osebnem področju, bila sem finančno čisto na dnu oz. pod totalnim minimumom, zapreti sem morala s.p. in ostala sem brez finančnih sredstev (še čakam na Zavodu na denarno nadomestilo), imela sem soočanja s par težkimi osebami...

In še in še...

Nekatere osebe (tudi s tukajšnjega foruma) in Nataša so mi nesebično priskočile na pomoč. Hvala vsem! Ne bom vas omenjala, ker ne vem, če bi ve to želele.

Sedaj se zadeve umirajajo, se stabilizirajo.

Tukaj pa prilagam še dva moja kolaža, ki sta del moje nove poti. Samo en del. O drugemn delu pa mogoče kdaj kasneje.






P.S. Spodaj pa še velika pohvala za društvo DAM glede organizacije različnih delavnic in izobraževanj. Mislim, da sem se v zadnjem obdobju udeležila skoraj vseh ~ razen parkrat sem manjkala, ker mi časovno ni zneslo. Ta izobraževanja so meni dala ogromno, ogromno.

Zadnja delavnica je bila delavnica dr. Dernovškove o OKM. Delavnica je bila odlična in želela bi si še več tako perfektnih delavnic. O OKM se vsekakor premalo ve in premalo govori. Zato je vse skupaj zelo dobrodošlo. Hvala vsem!