Moja izpoved

[Aslan]

Vas berem in ste mi zanimivi.

Ras je, ugajati vsem se ne da.
Da bi nas razumeli vsi je tudi nerealna težnja.

Že nekaj časa nazaj sem sprejela dejstvo, da ne morem biti vsem všeč, saj tudi meni niso vsi všeč. Postala sem selektivna, ker se mi to dobesedno splača, zaradi mojega zdravja, moje družine in moje službe. Tam pač želim biti vsaj 90% ali več. Že dolgo se ne trudim več z razlagami, kadar začutim, da me nekdo ne razume, da se pa izognem zaključkom, kakršne omenjaš, da te travmirajo, se v določen tip ljudi sploh ne spuščam več.

Jagodka, nekako zelo podobno funkcioniram tudi sama.
Z nekaterimi sem na podobnih valovnih dolžinah z drugimi pa pač ne.
In nekako sem spoznala, da tistim na drugi frekvenci niti nikoli ne bo pomembno na kakšni jaz delujem.
In zato opustim težnjo, po razložiti svoje stališče ... drugi strani pokazat moj vidik.

Meni je postalo dovolj, da jaz vem, pri sami sebi, in pred seboj da sem naredila v skladu s seboj in svojimi prepričanji.
Če mi kdo razširi obzorje sem izjemno vesela, željna nove širine,
če pa me kdo želi prepričati v svoje in želi, da ga razumem (s tem tudi želi da mu prikimam in se potihem strinjam z njim) tam pa ne sodelujem več.

Tudi osebi, ki jo imam najraje lahko mirne duše rečem:
"poglej v tej zadevi imava popolnoma različna mnenja, ne prideva skupaj v tem".
In ne čutim nobene jeze, zamere ali karkoli.
Pač obstaja tema, kjer nisva usklajeni.

In ta raznolikost ljudi je čudovita ...
od drugih se učlimo tisto, kar nam je všeč ...
In opazujemo tisto, kar nam ni ... (in morda to isto odkrijemo pri sebi (zrcalo pač)) ...
in potem lahko (hvaležno) delamo na tem da odpravimo to vedenje.

Pomembno je razumeti SEBE ... vedeti kaj želimo in česa nočemo.
 

[Suzy]

Sem pa še zmeraj mnenja, da pa vsi pa res nismo primerni za psihoterapijo.

Če smem pripisat tazga mnenja sem tudi jaz,.....sama sem živ dokaz

[Janja]

Matheu_, Juliette, Jagodka, Aslan in Suzy!

Da še malo odgovorim, pokomentiram in napišem.

Sem bila vesela vseh odzivov. Sem bila pa te dni precej zasedena in tudi predelovala sem tisto nesrečno separacijo, ki se mi že celo življenje dogaja in je kazalo, da bo tudi tokrat šlo tako. Ampak imam občutek, da sem že višje, da so moje reakcije že precej drugačne. Je pa bolelo, svinjsko bolelo...

Mene pa dejansko travmira, če ljudje naredijo neke zaključke o meni, ki so totalno nerealni in nimajo noibene osnove in ne dopuščajo moje razlage.

Morš delat na prezentaciji. Predvsem pa pomaga da veš da z vsemi ne morš bit kompatibilna. Recimo moj primer na tem forumu: Eni moje zapise berejo kot zlobne, drugi kot koristne. Zakaj bi me uni k mislijo da sem zloben travmirali? Saj sam dobro vem da nisem, ne?
Sigurne ljudi napačni vtisi drugih ne motijo; take kot sem jaz celo zabavajo 

Ja, imaš totalno prav. In jaz vse to vem, ampak v prakso mi pa tega še ni uspelo spraviti. Čeprav sem mnenja, da vseeno ni tako zelo kritično kot pred leti. Čisto vsak se je vtaknil vame in jaz sem seveda še debatirala in razpravljala. Sedaj, če mi vprašanje ni všeč, ga preslišim.

Sem pa opazila zadnje čase, da je tudi z energetskega vidika tako, da se jaz več ne bojim teh vprašanj in ljudje mi jih enostavno ne zastavljajo več. Matheu_, saj vem, da ti tega ne verjameš.

Sem pa malce jezna, in sicer zato, ker sta bila moj pradedek in moja mama točno taka kot ti opisuješ, da je dobro. Enostavno se nista ozirala na okolico. Pradedek je bil celo tak, da če je bil kdo nesramen do njega, je bil samo enkrat nesramen in nikoli več, ker je znal biti zelo ciničen.

Jaz sem si tudi želela biti taka, ampak ni šlo. Me prav zanima, zakaj se tega nisem mogla od njiju naučiti, če sem že gene dobila slabe?

Glavno je, da si našla pot, ki ti pomaga (in jaz tudi); to je po mojem tudi bistvo in cilj naših razprav - da dobimo nove uvide, nove poglede na stvari, da spoznamo nove možnosti, s pomočjo katerih lahko napredujemo ...

Juliette, take debate so pa meni všeč. Da lahko nasprotna stališča sogovornika sprejemaš. Zmeraj me je pri določenih debatah motilo ravno to, da so določeni posamezniki skušali drugim vsiljevati svoje mnenje. Ja, tukaj sem pa jaz zelo občutljiva. Ne prenesem vsiljevanja, in sicer na nobenem področju.

In tvoj način komunikacije mi je zelo blizu. Sicer se pa ravno v pisanju izraža koliko je človek zrel. Nekateri se mi zdi, da niso ravno. Ampak ne bi kritizirala, ker to ni moj stil.

Z veseljem bom sledila tvoji zgodbi in če bom zaznala še kakšno potencialno stično točko, bom pripletla še kakšen košček moje. 

Zelo bi bila vesela, če bi še kaj pokomentirala, ker so mi tvoje razlage všeč. Pa še nekaj bi te prosila. Ali lahko tukaj objaviš kakšno koristno literaturo na to tematiko, in sicer kako pozdraviti tega otroka, ki je bil nezavedno ranjen? Se mi zdi, da si omenjala neko literaturo.

Morda pa najdeva stično točko v tem, da je potebno vedno ugajati, le da si ti to zapakirala v prijaznost, jaz pa v ignoranco. Najbrž sva pa obe skrili samopomilovanje

Očitno res vsak ubere svojo pot. Ti praviš, da ignoriraš, jaz ne želim oz. ne znam biti osorna, čeprav bi bilo dobro, da bi včasih bila. In moja sestra in mama sta bili tudi zmeraj odrezavi, jaz ne. Se pa učim vsaj postavljati meje, če že ne znam biti 'biči'.

Že nekaj časa nazaj sem sprejela dejstvo, da ne morem biti vsem všeč, saj tudi meni niso vsi všeč. Postala sem selektivna, ker se mi to dobesedno splača, zaradi mojega zdravja, moje družine in moje službe. Tam pač želim biti vsaj 90% ali več. Že dolgo se ne trudim več z razlagami, kadar začutim, da me nekdo ne razume, da se pa izognem zaključkom, kakršne omenjaš, da te travmirajo, se v določen tip ljudi sploh ne spuščam več.

Ja, tega se pa jaz še učim. V teoriji vse obvladam v nulo, ko pa pridem do prakse... Ojej. Ampak se že kažejo rezultati. Psihoterapija mi v tem delu zelo pomaga.

Aslan, ti pa tako ali tako veš, da se z v 99% ujameva. Seveda ti nekatere zadeve že obvladaš, jaz še ne. Ampak glede na to, kar si mi poveda o sebi in kar sem tukaj prebrala, tudi pri tebi vse to znanje ni prišlo čez noč. In tudi jaz imam občutek, da so moje reakcije že drugačne kot so bile pred dvajsetimi leti, pred desetimi (takrat sem bila še samotni jezdec) in celo pred enim letom. Mislim, da je razlika ogromna.

Sedaj se nekateri sprašujete, ja kakšna je pa še bila? Ja, grozno prestrašena...

Tako, da ja, še enkrat bom poudarila: vse tisto, kar smo se napačnega naučili, se da s psihoterapijo in delom na sebi popraviti, tudi travme se da vsaj zmanjšati, če že čisto odpraviti ne. Porušeno kemijo pa je potrebno zdraviti s tabletami. Jaz poleg vsega tega kombiniram še malo z alternativo. In to je moja zmagovalna kombinacija.

Suzy, res je, psihoterapija ne pomaga vsem. Se mi pa zdi, da je toliko poti na razpolago, da ima vsak možnost poiskati si svojo.

Jaz sem jo dolgo iskala. Zadnjič sem na pregledu specializantki, ki je bila pri dr. Dernovškovi rekla, da sem imela skoraj celo življenje zafurano. Pa mi je rekla, da imam še celo življenje pred sabo. Pa še prav je imela. Če bom tako zelo srečna kot sem bila tistih deset let, ko ni bilo simptomatike, bo resnično raj na zemlji. Vsaj zame.

Do sedaj je bilo namreč tako.

Pozdravček vsem in verjetno bom še kaj dodala v svojo temo. Takrat pa, če bo kdo imej kakšno idejo, kakšen komentar, naj ga napiše.

[Suzy]

Janja absolutno se strinjam s teboj,da vse kar smo se napačnega naučili,določene travme,strahove,..
se da s psihoterapijo in z delom na sebi popravt,bodisi zmanjšat ali pa vsaj delno odpravit in da je tukaj
veliko načinov tako od s strokovnega vidika kot tudi z alternativnega in izbira je vsakega
posameznika za kaj se bo odločil,...

Važen je v bistvu le končni rezultat,ki se pokaže po odpravljanja nevidnih vzrokov človeških težav, ki tičijo v nezavednem in podzavednem nivoju uma in vsaka pomoč je dobrodošla saj nas travme in določene psihično energetske blokade držijo v krogu nezaželjenih stanj.
Meni osebno je bližja alternativa,kjer pri energetskih sprostitvah nekako občutiš večjo svobodo in sposobnost odprave psihičnih in telesnih bolečin.
Ravno sem dobila na posojo knjigo dr.Simona Millsa o metodah alternativnega zdravljenja in z veseljem jo bom prebrala,...

Janja zate bi pa samo rekla,da je napredek pri tebi zelo opazen,..ker te spremljam že od kaj sem na forumu,....razlika je precejšna v pozitivnem smislu in vesela sem zate,...pohvale pa tudi tvoji psihoterapevtki L.

Objem

[Arwen]

Ras je, ugajati vsem se ne da.
Da bi nas razumeli vsi je tudi nerealna težnja.

Pomembno je razumeti SEBE ... vedeti kaj želimo in česa nočemo.
 

 

[Ribica]

Tudi jaz z zanimanjem berem razpravo, ki se je razvila. Z marsičem se strinjam, s čim tudi ne, nekatera stališča ali spoznanja so zame poučna in se jih bom poskusila držati tudi sama, ko bo potrebno. Hvala vam.
Tudi sama imam za seboj prihoterapijo, pravzaprav dve. Ena se je odvijala že davno nazaj, po izbruhu moje prve depresije, za katero takrat niti nisem vedela, da se reče depresija (mi nihče tega niti ni povedal). Po enem letu psihiatrične obravnave in zdravil (verjetno AD-jev) sem nadaljevala pri psihoterapevtki. In imela srečo, da sem dobila pravo. In nesrećo, da je to še bilo v časih, ko je bilo možno vse le na napotnico (l. 1989), tako da sem jo imela le 1x mesečno. Trajalo je dolgo, napredek je bil tako skromen, da se je zdel neopazen, kot da ga ni bilo. Toda po nekaj letih sem nekako spontano nekega dne ugotovila, kako dolgo že nisem pomislila na neke reči. In ko sem se na to spomnila, me ni več bolelo. Ni bilo več jeze v meni, zamere... Prešlo je. In se nikoli ni več vrnilo. Odložila sem. Sedaj, po tolikih letih, je še vedno tako. Ob tej gospe sem uspela predelati dve veliki bolečini za vselej. še leta po koncu te psihoterapije (ki je trajala z nekaj prekinitvami 8 let), kadar sem se zataknila v kak problem, vzpostavila v mislih dialog s svojo terapevtko in jo slišala, kako mi odgovarja. Tako sva se ujeli, da sem vedela, kaj bi mi rekla. In mi je v glavnem pomagalo. Zato verjamem v psihoterapijo. Zato sem tudi v obdobju svoje največje krize, ki se je začela l. 2001 in kulminirala v letu 2003 s poskusom samomora, poiskala tovrstno pomoč. Z drugo terapevtko, ki mi je s sicer drugačnim pristopom, prav tako uspela pomagati, da sem se izvlekla in preživela.


Janja, želim ti vse dobro na tej poti in verjamem v uspeh.
Ribica

[Janja]

Aslan, Matheu_, Trzinka, Libby, Juliette, Jagodka, Suzy, Arwen in Ribica!

Ribica, hvala tudi tebi, sem šele sedaj videla, da si tudi ti nekaj napisala. Bom potem še kaj pokomentirala.

Zadeva je taka. Danes sem zelo vesela, ker sem prišla do pomembnih ugotovitev na psihoterapiji.   

JUHEJ!

Največja zahvala gre Aslan in Matheu_-u. Aslan že ve zakaj in ne želim tega tukaj izpostavljati, Matheu_, ti pa si konstantno drezal ravno v tiste zadeve, ki so bile tisti čas za predelati. Še sedaj mi nisi odgovoril, kako si vedel? No, saj niti ni važno.

Skratka sedaj bom nekaj napisala o Matheu_-u, čeprav mu najbrž ne bo všeč, ampak recimo, da si počasi že začenjam upati stvari, ki se jih včasih nisem.

Za vse tiste, ki ste dobili o Matheu_-u napačno mnenje, meni je izredno pomagal. In sicer že večkrat, čeprav se mogoče sam niti ni zavedal. Matheu_, res iskrena hvala!

Aslan, tudi tebi iskrena hvala!

Sedaj pa k ugotovitvi. To moje nesrečno opravičevanje, ki ga je Matheu_ izpostavil. Ja danes sva s psihoterapevtko prišli do izvora teh mojih težav. In tukaj pa gre za dejansko napačne miselne vzorce, ki se jih da razrešiti z mojim delom in psihoterapijo. Ustvarila pa sem si jih sama, in sicer, ko sem opazovala reakcije ljudi okoli sebe.

Sedaj pa še podrobno pojasnilo: jaz sem živela z mamo, Natašo, staro mamao in pradedkom (očetom moje stare mame). Pradedek je bil zelo odločen možakar in je veliko ustvaril. Bil je zelo razgledan in zelo sposoben. Bil pa je tak, da ni prenesel manipuliranja ljudi in je imel zelo oster jezik. In njega enostavno nisi mogel obrniti okoli. Do nas domačih, ki smo imeli med sabo korektne odnose, je bil zelo ljubeč in nikoli osoren, ker mu ni bilo treba biti. Je bil pa po vasi zelo nepriljubljen, ker je marsikomu povedal kar se mu gre. In za hrbtom so ga opravljali in stara mama je zadevo vedno gladila.

Sedaj pa še drugi pol: stara mama pa je delala v trgovini, bila je dušica in preveč dobra. Vsem je v vsem ustregla in vedno sebe dajala na zadnje mesto. In ljudje so to opazili in igrali na tako struno, da so jo nekateri včasih tudi okrog prinašali, ker je bila predobra. Bila pa je zelo priljubljena in vsi so jo imeli radi.

In očitno je bilo to meni bližje. Vsi si namreč želimo biti ljubljeni. Jaz sem bila pa še posebej zaznamovana, da sem problematična in razumeli so me samo v primarni družini. Amapk jaz sem si želela, da bi bila všeč tudi okolici in ne samo domačim.

Potem pa je tukaj še zelo pomemben segment, ki sem ga pozabila omeniti na psihoterapiji, vendar se mi zdi, da je tudi tukaj nekaj povezave. Ko so prišli sorodniki ali pa kdo drug na obisk, je bila Nataša zelo priljubljena, ker je ni bilo ničesar strah in bila je zelo zabavna. Jasno, da jaz nisem bila zanimiva, ker sem se bala in jokala. In tudi jaz sem si želela, da bi me zunanji ljudje imeli radi. Saj tega niso tako zelo specifično pokazali, ampak jaz, ki sem zelo senzibilna, sem to začutila.

In jaz kot otrok sem očitno naredila zaključek, da je bolje biti tak kot stara mama, ki jo imajo vsi radi in ne taka kot pradedek, ki ga niso marali. Njemu je sicer dol viselo.

Ampak nisem pa se zavedala, da v bistvu bi morala izbrati srednjo pot. Pradedek je bil na momente preveč radikalen v svojih izjavah, stara mama pa predobra. Tako srednjo pot sta izbrali mama in Nataša.

Tako, sedaj pa zavihat rokave in delat.

Pozdravček za vse, tudi za tiste, ki se niste vključili v debato, pa vam mogoče ti moji zapisi lahko tudi na kakšen način pomagajo.

Sedaj pa še nekaj kar sem zadnje čase začela prakticirati. Ne skrivam se več in izpostavljam se na vseh področjih in mogoče je sedaj čas, da gor napopam malo večjo slikico. Ja, to sem jaz in ni me več strah. In ne, ne bojim se, da bi me kdo prepoznal. Taka sem, pa če sem komu všeč ali pa ne.

P. S.: Ja, sem malo korigirala, in sicer fotko. Že veliko ljudi mi je reklo, da sem strašno žalostna na fotkah in zato sem jo zamenjala za bolj nasmejano.

[Ribica]

Všeč!

[Suzy]

Tist JUHEJ mi je pa ful kjut

[Janja]

Ribica in Suzy!

Ribica, ponovitev moje simptomatike (prva je bila pri enem letu starosti) se je začela tudi tam nekje leta 1988. Torej približno takrat kot tebi. Ampak jaz pa nisem imela sreče z uradno medicino. Se mi zdi, da smo imeli tisti, ki so se nam začele motnje že pred dvajsetimi leti in več, zelo različne izkušnje. Mogoče si ti imela vsaj nekaj sreče, ker depresija je bila vsaj prepoznavna. S takšnimi strahovi, ki pa sem jih imela jaz, se ni pa nihče ukvarjal.

Po drugi strani ima pa Toja izkušnje z zasvojenostjo s pomirjevali, ker je tudi ona zbolela pred dvajsetimi leti in takrat so bile te motnje premalo prepoznavne, če so sploh bile. Po besedah mojega splošnega zdravnika in dr. Dernovškove, niso bile prepoznavne.

In včasih sem jezna, ker mi nismo imeli enakih možnosti. Če bi zbolela sedaj, bi lahko hitro ukrepala. Sedaj je toliko možnosti za ozdravitev. Ampak očitno je že tako moralo biti.

Saj so ljudje v še hujši koži. So invalidi, odvisni od drugih ljudi in še in še. Ko si to prikličem v spomin, me tudi tista jeza mine. Jaz imam še zmeraj možnosti za naprej, marsikdo jih pa nima.

Ribica, najina pot je bila dolga, ampak sva kljub temu veliko dosegli v življenju. Ti si si ustvarila družino, naredila magisterij in imaš odgovorno službo. Jaz študija nisem tako zaključila kot sem prvotno načrtovala (imam samo višjo, načrt je bil magisterij), nimam družine. Sem pa v tem času pomagala kar nekaj ljudem na tak ali drugačen način. Najbolj važno pa je to, da sem zadnja leta zelo pomagala mami, ki ji ne bi mogla, če bi imela svojo družino. To je dejstvo. Vsaka stvar imam svoj smisel in pomen.

Tudi jaz tebi želim vse dobro, sploh pa na partnerskem področju.

Suzy, tebi pa želim eno dobro službo, in da bi končno spoznala, da ti ni potrebno za prav vse poskrbeti. Da imaš pravico tudi do uživanja in počitka.

[Suzy]

Hvala Janja

[Toja]

Po drugi strani ima pa Toja izkušnje z zasvojenostjo s pomirjevali, ker je tudi ona zbolela pred dvajsetimi leti in takrat so bile te motnje premalo prepoznavne, če so sploh bile. Po besedah mojega splošnega zdravnika in dr. Dernovškove, niso bile prepoznavne.

In včasih sem jezna, ker mi nismo imeli enakih možnosti. Če bi zbolela sedaj, bi lahko hitro ukrepala. Sedaj je toliko možnosti za ozdravitev. Ampak očitno je že tako moralo biti.

Janja se strinjam s tabo, vendar  vse se zgodi z razlogom...

Očitno se nisva rodili v pravem času... , vendar pa sva zdaj stvar vzeli resno in stanje urejava, tako
da je za naju še vedno upanje.

Bi te pa dopolnila, da je veliko takih, ki zbolijo zdaj v tem času in potem iščejo rešitev samo v zdravilih, morda pa le imamo mi 20-letniki prednost, ker imamo veliko izkušnjo in se za izboljšanje znamo boriti na vseh mogočih področjih...

[Ribica]

Ja, saj ko gledam nazaj iz sedanje perspektive, sem pravzaprav kljub vsem težavam in trpljenju veliko dosegla. Cena je bila pa visoka, vsaj meni se zdi. Danes nisem niti senca tiste Ribice izpred 25 let. Koliko energije je bilo v meni, koliko volje - za svet trikrat okol obrnit... tega danes niti približno več ni. Danes se raje umaknem v kot in si ližem rane, niti nisem sposobna doživljati čustev tako močno, zlasti veselja, vse je nekako otopelo, kot da bi imela neko kopreno čez vse, ki je  ne morem več dvigniti... Res pa sem imela srečo s svojo terapevtko takrat, ker sem dobila tako toplo osebo, točno takšno, kot sem jo potrebovala in ob njej sem "odrasla" dokončno, dobila to, kar nisem v družini.
Zato sem jaz absolutno zagovornik psihoterapije in  verjamem vanjo in tudi pri reševanju partnerskih težav sedaj sem posegla po tem "zdravilu".

Ribica

[matheu__]

Še sedaj mi nisi odgovoril, kako si vedel?

Jah, ani očitno? 

[Arwen]

no, pa sem le prebrala vse...

In to je tako beden občutek. Če ti ljudje ne verjamejo, pa veš, da govoriš resnico. 

zanimivo... pri meni je pa najpomembneje to, da jaz poznam resnico, če kdo noče verjet, pa ni več moj problem

In tudi, če te ne razumejo, je bed, ker potem razmišljaš, da je s tabo nekaj narobe, če te ljudje velikokrat narobe razumejo. 

takrat se jaz ponavadi vprašam, če slučajno kitajsko govorim...

[Janja]

Toja, Ribica, Matheu_ in Arwen!

Toja, res ostaja za naju upanje. In sedaj opažam pri sebi, da ko dobivam možnosti spet delati tiste stvari, ki jih nisem zmogla leta in leta, nekako nimam mere. Ne morem se ustaviti in želim si nadoknaditi vsa ta leta, ampak to tudi ni dobro. Je pa težko se prepričati v eno zmernost, ker si si leta in leta določenih stvari želel, pa jih nisi mogel, sedaj pa jih lahko.

Upam, da ne bom kot tisti, ki so po vojni prišli domov in se najedli do sitega, potem jim je pa želodec počil.

Pa jaz ne mislim hrane kot hrane, ampak na splošno. Tudi jaz bi lahko odprla temo o primankljajih, ampak ne tistih, ki so opisani že v odprti temi, ampak mojih primankljajih, ki sem jih čutila in ne povedala, ker me ljudje tako ali tako ne bi razumeli.

Samo ena *cvetka*, ki je prišla od moje prijateljice. Saj vem, da me je hotela vzpodbuditi, da bi prišla ven iz tega, ampak povzročila je še večji strah pri meni. Ko so se mi začeli pojavljati strahovi in simptomatika, sem včasih prijateljicam povedala, kako se počutim, kaj se z mano dogaja. Ne, saj niso vedele za kaj se gre, saj tudi jaz tega nisem vedela. In jasno, ena od njih mi je rekla, da če se ne bom vzela v roke, bom čez par let kot njena teta, ki samo leži na postelji in ne more čisto nikamor. In drugi morajo skrbeti zanjo, za njeno higieno...

Seveda, da sem se prestrašila in razmišljala, da kaj pa, če bo res tako?

Ribica, veliko, veliko si dosegla.

Ker ti si se morala boriti še z depresijo. Meni je splošni zdravnik, ko sem mu povedala celo zgodbo, rekel, da sem kljub motnji dosegla ogromno. In da se mi nikjer ne vidi, kakšne stiske in strahove sem doživljala v sebi.

Ti praviš, da nisi več taka kot pred motnjo. Jaz pa imam občutek, da spet prihajam v svojo formo. Res, da sem še precej utrujena, ampak se mi zdi, da tudi to mineva.

Ribica, tudi na partnerskem področju ti bo uspelo, ker si želita sodelovati.

Še sedaj mi nisi odgovoril, kako si vedel?

Jah, ani očitno? 

Meni je očitno, samo ne vem, če je tebi.

Se mi zdijo nekatere tvoje izjave kontradiktorne. Po eni strani si tako zelo skeptičen do določenih stvari, po drugi strani pa tako zelo intuitiven.

no, pa sem le prebrala vse...

Si se pretolkla čez vse te klobase?

Ja, ti si bila na dopustu, meni se je pa odprlo, kaj hočeš.

In to je tako beden občutek. Če ti ljudje ne verjamejo, pa veš, da govoriš resnico. 

zanimivo... pri meni je pa najpomembneje to, da jaz poznam resnico, če kdo noče verjet, pa ni več moj problem

In tudi, če te ne razumejo, je bed, ker potem razmišljaš, da je s tabo nekaj narobe, če te ljudje velikokrat narobe razumejo.

takrat se jaz ponavadi vprašam, če slučajno kitajsko govorim...

Zanimivo, Arwen. A mi lahko poveš, a ti to že imaš v sebi, a si tako obnašanje sedaj natrenirala?

Glede na tvojo zgodbo bi si upala malo špekulirati: zdi se mi, da to imaš v sebi, ker drugače ne bi preživela v takšnem okolju, kjer si odraščala.

Pa še ena zanimivost glede tega. Sva ravno zadnjič z Natašo nekaj zanimivega ugotovili.

Nataša je karakterno zelo prijetna oseba, zna pa postavljati meje (razen na enem področju, ampak o tem ne bi). In dokler smo živeli še skupaj (najprej pri stari mami, potem vsi štirje skupaj kot družina, nazadnje me tri z mamo) ni nikoli imela težnje po tem, da bi bila nesramna. Ji enostavno ni bilo potrebno biti. Ko pa se je poročila in odšla v čisto drugačno družino, je hočeš nočeš morala postati tudi nesramna, drugače ne bi preživela. In dostikrat sem se spraševala, zakaj je Nataša tako zelo spremenjena. Potem smo se enkrat vsedle dol in se pogovorile. In ko je ugotovila, da ji midve z mamo nič nočeva, je to nesramnost obdržala samo za tja, kjer jo res nujno potrebuje. In če jo jaz pri tem podpiram, ki drugače ne odobravam nesramnosti, potem si lahko predstavljaš, kako je včasih težko komunicirati z nekaterimi njegovimi sorodniki...

In tista pozitivna odločnost (ki si jo jaz želim doseči) tukaj ne pride v poštev. Tukaj je potrebno biti nesramen, če hočeš kaj doseči.

Pozdravček vsem!

[Ribica]

Zelo sem vesela tvoje prebujajoče se forme. Krasen občutek, kajne!

[Slavka]

Janja  rada bi ti izrekla podporo ob tvojem prebujenju, vendar za kakšne konkretne komentarje trenutno nimam energije in volje...

Pogumno stopaj naprej...naprej po poti, ki se ti je pokazala za "zaprtimi vrati"...

http://www.youtube.com/watch?v=bz6kKyuU3qI&feature=related

[Janja]

Slavči!

Jaz sem pa ravno po tvojem FB-ju rovarila in videla cel kup zanimivih stvari. Čestitke za tvoj pogum.

Ja, trenutno si v taki fazi. Si mi pa do sedaj že veliko pomagala. In nisi bila edina. Veliko punc tukaj s foruma mi je stalo ob strani ob moji izgubi. Takrat tega nisem želela javno govoriti. Sedaj imam pogum in željo, da spregovorim o marsičem.

In tudi ti si mi s svojim odpiranjem tukaj gor na forumu zelo pomagala. Se mi zdi, da sem se po tvojem razkritju tudi jaz začela počasi odkrivati, zato res hvala.

Ribica, res je krasen občutek. Upam, da ni samo prehodno, in da bo trajalo. To želim tudi tebi. Predvsem dobrega počutja in veliko energije.

To je pa za vse tiste, ki ste mi pomagali. Ne bom vas vseh naštevala, da ne bi koga izpustila. Ste bili pa že omenjeni v tej temi in tudi v drugih temah.

http://www.youtube.com/watch?v=zUZRTalrKyo

[Juliette]

Pozdravljena, Janja!
Evo, izpolnjujem svojo obljubo in navajam naslov knjige, ki predstavlja tudi delo s svojim notranjim otrokom (takšne literature imamo v slovenščini žal še zelo malo):
Zdravilna moč domišljije - O obravnavi posledic travm s pomočjo miselnih predstav: Luise Reddemann (ZALOZBA: Temza) - avtorica dela je doktorica medicine, psihiatrinja in psihoterapevtka z dolgoletnimi izkušnjami na svojem področju, tako da ima knjiga svojo težo.
Poleg tega delo z notranjim otrokom v obliki konkretnih vaj učinkovito obravnava tudi dr. Joan Borisenko, v svoji knjigi Čudežna preobrazba (priporočam v celoti), v četrtem poglavju pod naslovom Zdravljenje notranjega otroka - vaje so precej direktne in mogoče je fajn, da o njih podebatiraš tudi s svojo terapevtko in da te spremlja skozi proces, ko jih delaš, saj lahko odprejo marsikaj.

Naslove sporočam z zamudo, ker se prvega nikakor nisem mogla spomniti, pa tudi odsotna sem bila nekaj dni.
Sicer pa so mi tvoji zadnji posti spet odprli neka razmišljanja, ki bi jih želela deliti s tabo, vendar se moram prav vsest in vse skupaj premisliti. Nekako se ne čutim prav pri volji. Ugotavljam pa, da imava nekaj skupnih lastnosti, ki nama ne služijo vedno najbolje; da sva si v marsičem podobni.