Moja izpoved

[Janja]

Sinuska, moje vprašanje je čisto na mestu, če se *razpravlja* o razlogih za mojo motjo...

In še dodatek: prav tako bi se lahko našel marsikdo, ki bi lahko razmišljal v to smer, da je pa mama zbolela zaradi partnerja, mame, mene, Nataše?

In da je zato naredila tisto kar je naredila.

Lahko, da nekdo tudi tako razmišlja. Ne vem...

Nekaj namigov sem sicer dobila. Ampak prav tako kot mi nismo odgovorni za njeno motno, tako tudi ona ni za mojo...

To je vse kar sem želela povedati...

[Slavka]

Janja, jaz opažam pri svoji hčerki, da ima v bistvu zametke panične motnje....pa se včasih sprašujem, če je to ZARADI MENE ali pač ZARADI NJE in njenega načina gledanja na svet. Kot sem nekoč že omenila, je velika perfekcionistka, zelo težko sprejema tudi kritike, pa čeprav jo jaz učim, da je življenje pač takšno, da ne moreš biti vedno vsem všeč.
Je pa druga pesem, da jaz to lahko govorim v teoriji...v praksi pa furam še vedno iste vzorce  

Po drugi strani pa je ona moj drugi otrok...prvi je sin, pri katerem pa takih lastnosti nisem opazila....

Vem, da se je s panično motnjo in depresijo ubadala tudi moja mami...sedaj to vem...vem kaj jo je mučilo, ko je dobila nek "napad" in je morala iti ven, na zrak, se sprehajat.... sedaj vem, kaj jo je mučilo, ko je brez volje ždela za štirimi stenami in ni kazala nobenega interesa za tisto, kar jo je ponavadi sproščalo oz. razveseljevalo.

Tudi jaz sem bila takrat "pametna" in ji govorila naj ne bo tako melanholična, naj se spravi na sprehod...zdaj vem, da bi ona tudi rabila drugačno pomoč, kot jo je bila deležna....vendar to je druga zgodba...

In sedaj razmišljam, kako se bo, v kasnejšem življenju, soočala s tem moja hči...  

Nasplošno sem pa mnenja, Janja, da je razmišljanje v smeri "kaj in kako je bilo pri vas doma....kakšni so bili odnosi med vami....kako je vse to vplivalo nate" bolj primerno za psihoterapijo.
To so zadeve, kjer rabiš "vodstvo" ... težko je po tem brskati sam, ter iskati neke vzporednice v sedanjosti.

Dejstvo je, da svoje zgodovine ne moreš spremeniti, da pa se zelo trudiš za svojo prihodnost....

Morda bi na psihoterapiji pobrskala tudi v tist kotiček znotraj tebe, kjer se skriva tvoj oče...občutki do njega...morda zamera...žalost....razočaranje....občut ek zapuščenosti.
Prav gotovo je tudi mamo njegov odhod prizadel....je vaša velika povezanost posledica le-tega?

Veliko je še tistih točk, od koder lahko pričneš svoje potovanje vase....  

[Janja]

Janja, mislim, da je tvoje vprašanje precej provokativno. Depresivci smo že tako ali tako ljubitelji občutkov krivde.

Sem že zgoraj pojasnila moje razloge, na nekaj zelo pomembnega sem pa pozabila.

Jaz sem bila do vseh uporabnikov zmeraj sočutna in nikoli provokativna. Kaj pa ostali do mene?

Kako se pa jaz počutim, ko določene zadeve berem? A moji občutki so pa nepomembni? Koneckoncev je šele eno leto od tega kar je ni več...

Ostalih stvari pa ne mislim več ponavljati...

[Sinuska]

Ok, tvegam sežig na grmadi:
Neodgovorno se mi zdi, da ima par otroke, če med njima ne štima. (mhm, sem optimist) Ko bom dobila otroka, bo vse lepše. Ko bova imela otroka, bo bolje skrbel zame, jaja, tako ga bom nase privezala in mi ne bo mogel pobegniti. Pa otrok mi bo dajal občutek bližine, ki ga zdaj od partnerja ne dobim. (me kar srh spreleteva, a to so resnične besede moje prijateljice, pa tudi moja mama je ravnala tako)
Preden se otrok rodi, bi starše poslala na terapijo. Kaj vse sem videla v šoli!   Še najbolj me boli, ker otroci takoj prepoznajo, da je nekaj narobe in avtomatsko nase potegnejo krivdo.
Zato, dokler sama sebe ne pošlihtam, si pač ne bom še otrok nakopala na punkelj (ja, vem, da negativno vidim). Občudujem vse vas, mame, ki zmorete. Zato niti ne upam svetovati v takih primerih, ker se mi zdi, da prestrogo vidim včasih.  
Zato je tako važno, da se mame, ki imajo težave, zdravijo. Da ne prenašajo naprej neumnih vzorcev. (oh, kako je lepo v mojem lepem rožnatem svetu)

[Aslan]

Janja vsak človek žaluje na svoj način ... ob času ko to zmore ...
Rane ob izgubi je boleče odpirati ... zato vsak potrebuje svoj čas ...
da je dovolj močan, da se lahko sooči z njimi, jih očisti in pusti nato času da se zarastejo.
Brazgotina pa ostane zavedno.
 
------------------------------------------
Še moj komentar na temo srečno otroštvo:

Vsak človek je individum zase.
Nekaj prinese na svet genetsko, določene izkušnje bitje pridobi
že ko je v maminem trebuhu, nekate zaznamuje travma rojstva, druge domače razmere,
tretje naravne katastrofe, četrte bolezen itd itd ...

Otrok kot novorojeno bitje srka vase dogodke nekritično, skozi svoje oči ...
naredi svoje zaključke, njegovo telo si zapomni zvoke, prizore že v času ko še nima besed ...

In če takrat recimo mama zboli in mora v bolnico otrok doživlja hudo stisko separacije.
Zanj je "biti brez matere" preživetvenega pomena ...
In tako kot se odzove na sepracijo točno ta otrok, se drugi morda ne bi ...

Če je mati depresivna se otrok ker potrebuje interakcijo (za svoj obstoj)
nauči prepoznat mamine občutke, nauči se jo "animirati" ker tako hrepeni po njenem nasmehu ...
In ko odraste pogosto dela v poklicih "kjer pomaga drugim" ...
Veliko stvari nas zaznamuje ... znotraj nas se že zgodaj zgodijo odločitve, vzorci reagiranja ...

Je potem mama kriva da je zbolela, je krivo zdravstvo ker jo je zadržalo v bolnišnici...?
In kaj NAJTI KRIVCA (pokazat s prstom na nekoga) pomeni na poti do naše ozdravitve?

Pomembno je najti SITUACIJO kjer je otrok dobil travmatsko izkušnjo,
poiskat otrokove "zaključke" ki jih je takrat naredil in to je tista točka
kjer se potem delajo SPREMEMBE samega sebe ...

PS:
O "občutku ljubljenosti" pa ponujam v razmislek tole:
iz istega gnezda poznam 2 otroka.
Eden trdi da so imeli VSE .... drugi trdi da ni imel ljubezni ...
Prvi ima prenajedanje (in je happy v življenju)
Drugi pa depresivno-anx motnjo (in ni happy v življenju)

Ljubezen in srečo ocenjujemo subjektivno iz sebe, iz svojega filinga,
iz pojmovanja kaj nam to pomeni ... Kako zgleda biti ljubljen kot otrok
je lahko zelo različna slika pri različnih ljudeh.

[Janja]

Sinuska, kaj pa če starš kasneje zboli, ko se mu je otrok že rodil, kaj pa potem?

In ravno zaradi tega je moja zveza razpadla, ker sem se obnašala odgovorno, ker se nisem odločila za otroka. Ker takrat še sebe nisem mogla *spedenati*, kako bi šele otroka. Ampak to je bila moja odločitev.

Sedaj bi se najbrž odločila drugače, ker imam pravilno medikamentozno podporo. Takrat je bilo to misija nemogoče. No, opcija so bila pomirjevala...

Slavči in Aslan, hvala tudi za vajin odziv!

Bom še kaj pokomentirala, ampak se mi mudi. Greva z Natašo v *šoping*.

Mimogrede: ni nas oče zapustil, me smo šle stran.

[Slavka]

Sinuska...hja, tudi, če se mame zdravimo, še vedno lahko prenašamo vzorce na svoje otroke...o tem sem pisala malo višje.

In žal se res veliko parov za otroka odločijo iz napačnih vzgibov....A tudi pri tistemu paru, ki se za otroka odloči zato, ker si ga pač želi, ni rečeno, da ne bo čez čas lomil svojih kopij na otrokovem hrbtu.

To je fuuuuul težko definirati....Jaz zase vem, da imam krasno družino, pa bi kljub temu šla včasih najraje nekam v Tibet meditirat za 5 let....na živce mi grejo vsi in vse....mar sem zato slaba in egoistična mama? To se sprašujem tudi sama...  

[Aslan]

Še najbolj me boli, ker otroci takoj prepoznajo, da je nekaj narobe in avtomatsko nase potegnejo krivdo.

Sinuska posploševanje ...

Moja mama in oče sta vedno kričala drug na drugega.
Nikoli nisem imela filinga da sem jaz kriva za to.
Vedno pa sem čutila, da zame osebno onedva nista ustrezna starša,
saj nista znala zadovoljiti MOJIH potreb. Zadovoljevala sta mi tiste potrebe, za katere sta onedva smatrala da jih morata, da je dobro zame.
 

[Sinuska]

Janja, iz istih razlogov sva se midva razšla po 9 letih. Pa sva imela relativno stabilno razmerje.  
Aslan, hvala za zapis.  

Če je mati depresivna se otrok ker potrebuje interakcijo (za svoj obstoj)
nauči prepoznat mamine občutke, nauči se jo "animirati" ker tako hrepeni po njenem nasmehu ...
In ko odraste pogosto dela v poklicih "kjer pomaga drugim" ...

Evo mene, ki rešujem vse otroke, ki jih srečam na poti.   (da, tudi sebe sem že začela reševati.)

Slavka, saj pravim, da sem zelo zategnjena na tem področju in ne upam povedati, kaj mislim, saj ne želim nikogar prizadeti. Ves čas pa poudarjam, da otrok potrebuje ljubezen, ljubezen, ljubezen. najbrž zato, ker je sama nisem imela/čutila/zaznala. Medtem ko so nekateri otroci čisto zadovoljni, če jih postaviš tja v kot ali pred tv.


Aha, še o kričanju: pri 6 letih sem vedela, da se morata ločiti. In upala, da se bosta čimprej. Potrebovala sta še eni hči in 20 let.

[Janja]

Janja, iz istih razlogov sva se midva razšla po 9 letih. Pa sva imela relativno stabilno razmerje.  

Sinuska, hvala ti za tole informacijo.

Enostavno moram pokomentirati. Midva sva se razšla po dvanajstih letih. Imela sva zelo OK odnos, in ko so nekateri izvedeli za razhod, je bila najprej njihova reakcija, da so pričakovali informacijo o poroki in ne o razhodu...

Ja, sedaj ima dva krasna otroka in...

Lahko si misliš naprej. Srečen vsekakor ni...

Ampak to je precej zapletena zgodba in je res ne bom pisala tukaj gor.

Sicer svojih otrok nimam, sem pa tršica in od nekdaj delam z otročički. Ker so caaaaarji! 
Še en praktičen primer: otroci so takooooo veseli, če se odrasli z njimi igrajo. Karkoli. (moje sem preveč dobro naučila enko, in nisem mogla več zmagati)  Riši z njo. Packajte v kuhinji, packajte z barvami, pojdita vse luže prešnofat, valjajte se v blatu, kaaarkoli. Pusti ji, da ti pomaga.
 

Sinuska, pa še nekaj kar mi je bilo zelo všeč.

Ta tvoj zapis v eni drugi temi se mi zdi super. Pa veš zakaj? Ker točno opisuje Natašino in mojo mamo. Točno tak odnos smo imele.

To pa mislim, da pove dovolj...

[Sinuska]

Pri nama je bilo podobno, ljudje so mislili, da se hecava. In pričakovali vabilo na požrtijo. 
Vesela sem, da imava še danes dobre odnose, njegova sedanja bejba je pa carica. 
No, zdaj veš, da nihče ne more vplivati na duhovno stanje drugega. Pač vsak počne po svojih močeh.
Še nekaj o tem, zakaj si otrok ne želim: morda je povezano z odgovornostjo. Ki je nisem želela prevzeti. Se učim.  (sem pristaja matheu____ (grrr sklanjaj se, m, sam, jaz te ne morem) post o separaciji, ki je povezana z odgovornostjo do sebe) 
 

[MucaMaca]

Ok, tvegam sežig na grmadi:
Neodgovorno se mi zdi, da ima par otroke, če med njima ne štima. (mhm, sem optimist) Ko bom dobila otroka, bo vse lepše. Ko bova imela otroka, bo bolje skrbel zame, jaja, tako ga bom nase privezala in mi ne bo mogel pobegniti. Pa otrok mi bo dajal občutek bližine, ki ga zdaj od partnerja ne dobim. (me kar srh spreleteva, a to so resnične besede moje prijateljice, pa tudi moja mama je ravnala tako)
Preden se otrok rodi, bi starše poslala na terapijo. Kaj vse sem videla v šoli!   Še najbolj me boli, ker otroci takoj prepoznajo, da je nekaj narobe in avtomatsko nase potegnejo krivdo.
Zato, dokler sama sebe ne pošlihtam, si pač ne bom še otrok nakopala na punkelj (ja, vem, da negativno vidim). Občudujem vse vas, mame, ki zmorete. Zato niti ne upam svetovati v takih primerih, ker se mi zdi, da prestrogo vidim včasih.  
Zato je tako važno, da se mame, ki imajo težave, zdravijo. Da ne prenašajo naprej neumnih vzorcev. (oh, kako je lepo v mojem lepem rožnatem svetu)

Sinuska, pa misliš, da boš ti (ali kdorkoli!) kadarkoli 100 % in resnično optimalen in idealen za biti starš? Veš, večina si nas želi biti najboljši in redkokdo želi svojemu otroku slabo. Pa vendar delamo napake ali zbolimo. Vsi kdaj s čim tudi škodimo otroku. In nihče nikoli ni popoln starš, kot tudi ni popolna oseba. Pa vendar večina otrok odraste v kolikortoliko "normalne odrasle" ( ) in tudi starši niso krivi za vse, kar se nam dogaja.
Če bi sledila tvojemu razmišljanju, bi morala ugotoviti, da ga ni, ki bi bil primeren za starša (in tega stališča že zaradi tega ne sprejmem, ker sem starš), in da so starši vse zaj*** (in tega ne sprejmem, ker niso odgovorni za vse!).

Nikoli ni idealnih odnosov, okoliščin ali nas. Lahko se le trudimo.

[Sinuska]

Muci, točno zaradi tega sem reagirala na prvotno vprašanje Janje. Vem, da sem ena redkih, ki upam citirano sploh napisati. A v RL imam nekaj podobno mislečih.  In vem, da so moje besede zelo boleče za večino mamic tu gor. Moj pogled vzemite samo kot drug tip mišljenja, nikar si ne nalagajte mojih besed kot breme na hrbet. 

[MucaMaca]

  Saj jaz ne jemljem tega kot breme. Bolj se mi zdi, da je, kot si že sama ugotovila, povezano z odgovornostjo. Tako to, ki jo prevzameš za otroka, kot to, ki jo prevzameš zase - ker je ne nosijo več tvoji starši.

[Janja]

Sinuska, pa mogoče veš zakaj sem jaz tisto napisala?
Sigurno ne zato, da bi komu vzpodbudila občutkov krivde...

[Sinuska]

Tako to, ki jo prevzameš za otroka, kot to, ki jo prevzameš zase - ker je ne nosijo več tvoji starši.

Če so jo sploh kdaj....  

Ne vem, Janja, zakaj si kaj napisala, jaz pač pišem, kar jaz moram pisat.  Vsak ima svojo terapijo. 

[matheu__]

EDIT: pozabu sem quotat

Bi vam bilo *kul*, če bi vas nekateri obravnavali, da ste vi sprožilec za otrokovo motjo? Zaradi takšnih in drugačnih banalnih razlogov.

Sami pa bi vedeli, da ste naredili najbolje kot ste vedeli in znali...

In to bi vedel tudi vaš otrok.

Jst vem, da sem neoptimalen starš. Sam tazga je mulc fasu, kot sem jst fasu svoje, ki tud niso glih optimalni...in oni svoje... Tko da; vprašanje, kaj je boljš; da te ni, al pa da maš težave. Jst vem, da svoje težave nikoli nebi zamenjal z neobstojem.
Mulca bom pa zafrustriral kakorkoli obrnem. Mam dobre lastnosti in slabe (in mulc bo vse neselektivno poskral) in od tle lohk samo upam, da bo dete svoje frustracije in travme v življenju pozitivno vnovčilo. Če ne bo, sem pač usran starš in s tem se bom moral sprijaznit. Ne bom se branu, niti zagovarjal.

[Sinuska]

M, ne vem, ali si na boljšem, ker imaš drugačne spolne organe, ali samo zato, ker nisi perfekcionistično usmerjen. Kakorkoli, tvoja filozofija mi je všeč. Upam, da se razširi po forumu.
 

[Janja]

Prosim, če se tale debata zaključi, ker očitno še ni čas, da bi se o določenih stvareh razpravljalo!

Hvala za razumevanje!

[Janja]

Izredno rada bi še nekaj napisala.

Da sem začela pisati o suicidalnosti me je vzpodbudil tale pogovor:

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,9899.msg249462.html#msg249462.

Sodelovala sem pri tem pogovoru in bila izjemno prijetno presenečena. Dobila sem ogromno topline in informacij in strokovna sodelavka, ki sodeluje pri tej raziskavi, me je vprašala, kaj konkretno si želimo žalujoči. Ja, seveda, da si želimo tudi govoriti, ko pride čas za to in predvsem ogromno informacij in izmenjavo podobnih zgodb...

In resnično je premalo informacij in premalo debat okoli tega. Kot, da si ljudje zatiskajo oči pred to problematiko. Če si zatisnemo oči, tega ni...

Verjamem, da marsikdo tega ne razume.

Ker pa sem dobila tako dober občutek po tem pogovoru, sem začutila, da bi lahko z mojo izpovedjo glede suicidalnosti komu pomagala. Meni so sicer pomagale strokovne razlage različnih specialistov, ki so našli toliko topline, da mi niso zadeve razložili samo s strokovnega vidika, ampak tudi s čisto  človeškega vidika. Marsikdo ima z zdravstvom slabe izkušnje. Jaz jih v tem primeru nimam. Vzeli so si čas zame in mi določene stvari pojasnili.

Vseeno pa je izpoved nekoga, ki se je s tem že srečal, čisto nekaj drugega kot strokovna razlaga. In zato sem na pobudo nekaterih, ki jih ne bom imenovala, začela tudi o tem pisati.

Nisem si pa želela, da bi se ta debata razvila v to smer kot se je...

Samo toliko.

Drugače pa hvala vsem za odzive. Takšne in drugačne. Sem ob tem dobila en uvid in začela reševati še eno problematiko. Ampak ne tisto za katero nekateri mislite, da gre.