Moja izpoved

[Janja]

Juliette!

Hvala ti. Bom poskušala tudi s tema dvema knjigama.

Juliette, ko boš pa pri volji, kar priti kaj napisat. Bom zelo vesela. Različno rešujemo vsak svojo problematiko in res me zanima, kako pa tebi uspeva. Sploh pa, če imaš še kaj stičnih točk z mano.

In sedaj še malo mojih pohval.

Trenutno sem sicer v enem zelo težkem obdobju, ko spet predelujem separacijo in v meni se sprožajo različna čustva: od žalosti, besa... Sposobna sem tudi ure in ure jokati. Posledice niso tako zelo fajn, ampak imam občutek, da moram iti čez to fazo. Če ne bi bilo teh predelovanj, bi lahko napisala, da sem res super. Začenjam spet delati stvari, ki jih prej dolgo nisem mogla in celo uživam v njih brez strahu, da bi se pojavila simptomatika.

Resnično uživam. Pot je bila dolga in naporna in vem, da imam še marsikaj za predelati, ampak vem, da sem na pravi poti.

Ja, v marsičem sva si podobni. Tudi moj vzdevek je podoben tvojemu. Jaz sem drugače tudi Jeanette. No, ne gre ravno za podobnost, ampak zadnja dela (ette) sta popolnoma identična.

[Juliette]

Ojla, Janja!

Sem našla čas za malo več pisanja in bi želela še nekaj deliti s tabo (pa seveda tudi z ostalimi, če vas zanima).
Ko sem brala tvoj post s srede, 28.9., me je nekaj prešinilo - mogoče je to bolj moja problematika kot tvoja, a glede na podobno ozadje, bo moj preblisk lahko tudi tebi prišel prav.
Tudi jaz sem bila v otroštvu pač bolj plašna in občutljiva in tudi mene so hitro okarakterizirali za razvajeno punčko (ja, nevednost je hudo zlo), zlasti glede mojega straha pred tem, da bi morala spati sama. Verjamem, da je bil moj strah vsem popolnoma nerazumljiv in smešen (globoko sem hvaležna ne vem kakšni intuitivni modrosti staršev, da tega le nista jemala tako zlahka kot drugi in sta me razumela). Seveda me je taka sodba in posledično nekorekten odnos drugih do mene, bolel. Nisem bila to, za kar so me imeli, na vsak način sem hotela pokazati, da sem v bistvu fajn, da sem vredna zanimanja, da sem dobra... In začela se je moja zgodba prilagajanja (hudo pretiranega) - želela sem biti všečna za ceno sebe, bila sem sanjsko pridna punčka, znala sem le pritrjevati, narediti vedno tako, da bo drugim prav, kritika mi je šla neznosno težko iz ust (ti je znano? ), do ljudi sem bila zaprta, dokler jih nisem bolje spoznala, zakapirala njihove vrednote in kaj jim je všeč (v tem sem postala pravi ekspert), tako da sem potem znala plesati točno po njihovo in jim pač ugajati. Potem sem lahko delovala sproščeno in so me imeli za kar družabno osebo (strašljiva maska  ).
Dobro, seveda je v naravi človeka, da želi biti sprejet in ugajati; ne zdi pa se mi več naravno, da ob tem pretirano zanika sebe. Sedaj se učiva iti čez to, skušava z manj opravičevanj, skušava tudi pokazati kaj in kako čutiva in se počutiva (ne da bi ob tem čutili neko krivdo), spreminjava torej vzorce obnašanja in delovanja. Bistveno vprašanje, ki se mi je pojavilo ob branju tvojega zapisa pa je: od kod ta potreba, da bi naju imeli vsi radi, da se nikoli ne bi počutili zavrnjeni? Ker tukaj je bistven problem, se mi zdi. Če je rešen ta vzrok, je tudi delo na samih vzorcih potem lažje.
Tvoj dedek je bil na primer notranje zelo trden - praviš, da mu je dol viselo, za to kaj so si o njegovih besedah mislili drugi. To se mi zdi zdravo. Seveda je potem tu tudi drug ekstrem - tisti, ki na vsak način nasprotujejo, ki delajo vse kontra, da le ne bi bili sprejeti, večni uporniki - ti imajo težavo na nasprotnem bregu. Ne vem, mogoče imaš sama kakšno idejo.

Sicer pa sem bila zelo vesela, ko sem v eni drugi temi videla eno tvojo kritiko in eni par besed, ki jih sicer ne bi uporabljala. Bravo!  Ja, tako se kažejo naši napredki. Jaz sem tudi imela eno fazo, ko mi je kar bilo, da bi preklinjala - precej (seveda na primernih mestih, da ne bo pomote) in čutila sem se neznansko svobodno ob tem.  Smešno, ampak očitno del procesa, potem se je samo od sebe nekako uneslo in sedaj mislim, da sem glede tega v mejah normale. Pač nisem več samo pridna punčka.

Lepo bodi...

[Janja]

Juliette!

Hvala za tvoj odziv. Ko bom imela malo več časa in energije, bom bolj podrobno odgovorila ali pa celo še kaj novega dodala.

Lepo bodi.

[Janja]

Moonica!

ne mislim se zdej neki 'rint' v temo od matheu-a ... sam hotla sem rečt, da sem sama na podobnem in ne vidm pametne rešitve (no, mogoče pa dobim kak klik kot House;)

Veš kaj, sem se odločila, da ti bom kar tukaj nekaj napisala, zato, da ne bova upadali v temo Matheu_-a. Ampak rešitev za tvoje težave žal ne poznam. Lahko, da ga boš pa našla med tistimi odgovori, ki bodo še sledili v njegovi temi, mogoče pa bo tudi tukaj še kdo kaj napisal.

Vama ta strah (še) ne zmanjšuje kvalitete življenja. Vsaj razumela sem tako. In upam in želim vama, da vama ne bi tako eskaliral kot je pri meni.

Janja, jaz sem že bila na tem, ko nisem upala niti iz stanovanja in tud na tem, ko sem spala na dan samo po 2 uri in še tisto me je zmanjkalo, ker sem bla že totalno izčrpana od paničnih napadov in stalne tesnobnosti ... to in vse kar 'paše zraven' ... takrat mi je to zelo zmanjševalo kvaliteto življenja, ker sploh nisem normalno funkcionirala, nisem opravljala niti vsakdanjih stvari ... zdaj je drugače, zelo drugače!, ampak še zmerej pa je kvaliteta življenja nižja ... Janja, jemljem ADje (APje od januarja ne več), psihoterapije sem tud že dost dala čez ... pomagala mi je marsikatera stvar oz. kombinacija vsega (vsega doživetega, slišanega, videnega ... pogovorov z različnimi ljudmi ...), a kljub vsemu ...
no, ne bom se ponavljala, saj sem prej citirala kaj tud mene muči

Vem, Moonica, vem, kaj si vse prestajala. Sem te takrat prebirala. Ampak sem resnično mislila, da si to že odpravila. Ni te več toliko na forumu in predvidevala sem, da si si resnično izboljšala kvaliteto življenja.

Priznam pa, da si nisem točno zapomnila kakšna simptomatika je tebe mučila. Jaz sem si bolj zapomnila, kako nisi mogla ven iz hiše. Nekako sem imela predstavo, da tebe muči nekaj drugega in ne ravno to kar Matheu_-a. Veš pri toliko zgodbah, včasih tudi malo pomešam, kje sem kaj prebrala.

Je pa nama skupno to, da imava podobni zgodbi nenehnega iskanja, premagovanja takšnih in drugačnih ovir. Očitno sva poizkusili že vse kar se je poizkusiti dalo.

In pri meni pomaga zgolj to kar sem že v večih temah napisala: dve metodi sproščanja iz alternative, psihoterapija in AD-ji. Dobila sem tudi AP-je, ampakk se nisem odločila za njih.

Pri tem mojem nesrečnem strahu pred bruhanjem pa pomagajo samo AD-ji in prav nobena tehnika. Pa to ne pomeni, da jaz tega strahu več nimam. Še vedno ga imam, ampak kvaliteta življenja ni tako zelo nizka kot je bila, ko je ta strah z vso močjo eskaliral, da nisem več nikakomor hodila, da je bilo še doma hudo, da nisem po cel dan jedla, da mi je bilo nonstop slabo...

Ni, da ni.

Ampak očitno je bilo tako zelo hudo, da sem sedaj kar sprijaznjena s tem mojim strahom. Vsaj živim, prej sem pa životarila. In ta moj strah res ni tako zelo ogrožujoč, če ne začne posegati v življenje na tak način kot je začel pri meni. Ampak to je pa že bolj OKM.

Moonica, jaz žal res ne poznam rešitve, mogoče pa ti jo bo nakazal kdo drug.

Juliette!

Sem razmišljala tudi o tvojem prispevku in zelo rada bi še kaj napisala na to temo, ampak rabim še malo časa in zbranosti. Drugače pa hvala in pridi še kaj napisat v mojo temo, če boš imela še kakšno idejo, ker se mi zdi, da imava kar nekaj skupnih točk.

Bi se pa na koncu še malo pohvalila.

Ja, zadnje čase zelo, zelo napredujem. Očitno dosegam nek preboj. Vse to, kar sem vlagala leta in leta se je sedaj s pomočjo psihoterapije in AD-jev začelo realizirati. Res sem vesela.

Pa še dve zelo pomembni ugotovitvi.

Psihoterapevtka je bila zelo, zelo presenečena, ko sva skupaj pisali glede mene, kako se vidim... In glede mojega življenja...

Ona pozna celo mojo zgodbo. Tudi tiste stvari, ki ne bodo nikoli na forumu. Pa ne, da bi bile tako zelo grozne. Zame so grozne, nekdo drug bi pa zamahnil z roko in rekel, da to ni nič.

Skratka po vsej tej debati je bila resnično presenečena, kako kljub temu, da nisem imela lahkih življnenskih preizkušenj, tako zelo pozitivno gledam na svet, na ljudi in ne obupujem, ampak se borim. Inp otem sva prišli do zaključka, da je to zato, ker sem jaz v življenju dobila res ogromno ljubezni in sprejetosti in od tukaj sem črpala moč, da sem se lahko spopadala s stvarmi, ki bi mogoče koga drugega čisto razsule.

Ugotovitev dr. Dernovškove je pa ta, da me rešuje to, da jaz znam v zelo stresnih situacijah zelo dobro shajati. Nekdo drug bi se vsedel v kot in začel jokati, jaz pa še kar rinem naprej. Tudi ona marsikaj ve, česar tukaj ne napišem. In sem jo vprašala, kako pa to, da sem jaz taka, saj vendar veljam za prestrašeno. In njena razlaga je bila, da je to verjetno v genih.

No, očitno sem preko genetike dobila vsaj nekaj dobrega in ne samo slabih stvari.


Tukaj je pa še en komad, ki kaže na moje trenutno stanje:

http://www.youtube.com/watch?v=USCnnqPIMoY

In sem vesela, ker vem, da sem na pravi poti!

[matheu__]

Skratka po vsej tej debati je bila resnično presenečena, kako kljub temu, da nisem imela lahkih življnenskih preizkušenj, tako zelo pozitivno gledam na svet, na ljudi in ne obupujem,

Mislim res nočem bit nek zadrt cinik; Sam men se zdi, da tebi mal obupa in zdrava mera razočaranja nad ljudmi in življenjem nebi škodla.
Ker to je tko. Normalna reakcija človeka k živi zraven Fukušime je, da pizdi, je žalosten, obupuje, kriči v nebo. Sumljivo bi blo da bi reagiral tko, da je to super in, da bo iz dejstva, da mora zapustit dom,  neka spoznanja zdej vleku itd... Men to diši po dobrem starem zanikanju. 

Ja, zadnje čase zelo, zelo napredujem. Očitno dosegam nek preboj. Vse to, kar sem vlagala leta in leta se je sedaj s pomočjo psihoterapije in AD-jev začelo realizirati. Res sem vesela.

Ja, ti sam glej, da se ne odpre prehitro. Osebnostne spremembe po mojih izračunih ne bi smele bi tok hitre kot pri tebi. Nevem...

[Janja]

Matheu_!

Skratka po vsej tej debati je bila resnično presenečena, kako kljub temu, da nisem imela lahkih življnenskih preizkušenj, tako zelo pozitivno gledam na svet, na ljudi in ne obupujem,

Mislim res nočem bit nek zadrt cinik; Sam men se zdi, da tebi mal obupa in zdrava mera razočaranja nad ljudmi in življenjem nebi škodla.
Ker to je tko. Normalna reakcija človeka k živi zraven Fukušime je, da pizdi, je žalosten, obupuje, kriči v nebo. Sumljivo bi blo da bi reagiral tko, da je to super in, da bo iz dejstva, da mora zapustit dom,  neka spoznanja zdej vleku itd... Men to diši po dobrem starem zanikanju. 

Ja, zadeva je taka. Tukaj si lahko tak kot si, mene to ne moti.

Jaz sem bila tudi precej razočarana in tudi veliko sem prejokala in tudi obupovala, ampak tega, tako kot ti in še nekateri drugi, nisem pisala na forum. Nisem imela te želje. Mogoče zato, ker sem bila vedno slišana.

To je bilo bolj mišljeno v tem smislu, da bi določeni ljudje lahko v moji situaciji spremenili perspektivo gledanja na svet in ljudi. Lahko bi bili konstantno jezni, lahko bi sovražili ne vem kaj, lahko bi si naredili zaključke, da je njihova usoda taka in taka, lahko bi neumorno objokovali stvari, ki jih ne bi dobili...

Ne rečem, da tega pri meni ni bilo. Seveda, da je bilo in to kar precej, ampak potem sem pa spet na svet in ljudi gledala s pozitivne plati. Ali pa kot bi marsikdo drug tukaj napisal skozi rožnata očala. In odkar se ukvarjam z dhovnostjo, lažje živim. Ne gledam več na stvari tako kot včasih in v določenih stvareh vidim priložnost, da se kaj naučim.

Na stvari lahko gledaš tako ali drugače. In če se odločiš, da boš gledal drugače, lažje živiš. Če je to zanikanje, ne vem. Ker še zmeraj vem, da določene stvari v mojem življenju niso bile OK, ampak kaj pa naj naredim? Ne morem stvari spreminjati za nazaj, lahko jih samo za naprej.

Da ne bo nesporazuma, pri meni ni šlo za nobeno zlorabo in hude stvari, ki jih ne moreš kar pozabiti. Pri meni je šlo bolj za bolečine povezane z boleznijo mene ali mojih bližnjih. In tukaj ne moreš nič. Enostavno moraš to sprejeti.

Ja, zadnje čase zelo, zelo napredujem. Očitno dosegam nek preboj. Vse to, kar sem vlagala leta in leta se je sedaj s pomočjo psihoterapije in AD-jev začelo realizirati. Res sem vesela.

Ja, ti sam glej, da se ne odpre prehitro. Osebnostne spremembe po mojih izračunih ne bi smele bi tok hitre kot pri tebi. Nevem...

A ti si hotel napisati, da sem v maniji?

To ni prišlo čez noč. To je bil trud dvajsetletnega dela in še več. In za tem stoji ogromno pteštuidrane literature, ogromno pogovorov in posvetovanj z ljudmi, ki poznajo podobno problematiko...

In enkrat se je pa tudi meni moglo odpreti. Jaz bi rekla, da je trajalo zelo dolgo, zame še predolgo.

Pa hvala za določene namige.

[matheu__]

Ja, zadeva je taka. Tukaj si lahko tak kot si, mene to ne moti.

Jst sem skoz tak kot sem. 

Na stvari lahko gledaš tako ali drugače. In če se odločiš, da boš gledal drugače, lažje živiš.

Glih to je; ne morš se odločit, da boš gledu drugače. Nevem, kako bom gledu je bolj stvar neke psihično-čustvene forme v danem trenutku.

Jaz sem bila tudi precej razočarana in tudi veliko sem prejokala in tudi obupovala, ampak tega, tako kot ti in še nekateri drugi, nisem pisala na forum. Nisem imela te želje. Mogoče zato, ker sem bila vedno slišana.

No pol je kul. Treba dat skoz.

A ti si hotel napisati, da sem v maniji? Smiley

Nisem tega rekel. Ko začnejo padat inhibicije, more bit tempo tak, da se lohk novosti sproti procesira. Če dobiš prehitro, preveč, se ti v najboljšem primeru ego prenapihne, v najslabšem začneš maničarit.
Resnične spremembe se pa merijo v letih.

Sam špekuliram

[Janja]

Matheu_!

Hvala, da se ukvarjaš z mano. Ampak spet bi rabila malo tvojega racionalnega razmišljanja. Če boš imel kaj časa, prosim, če mi malo pojasniš določene zadeve, kako jih vidiš ti in kako bi jih ti rešil.

Priznam, da se v marsičem ne strinjava, ampak velikokrat pa si mi z določenimi namigi dal misliti.

Pri meni je največji problem to, da jaz ne maram krivde. In enostavno ne morem nekomu reči, da je nečesa kriv, če pa vem, da tiste stvari v danem trenutku ni naredil zato, ker bi hotel mene prizadeti, ampak zato, ker ni mogel drugače. In ne morem se jeziti na človeka, pri meni je ta jeza usmerjena bolj na Univerzum.

Če jaz nekoga okrivim, potem bom morala za to imeti tehtne razloge.

Da ne maram krivde pa izvira iz tega, ker sem se vedno počutila krivo, ker so se morali z mano vsi tako ukvarjati. In to sem začutila pri določenih ljudeh (ne pri mojih bližnjih). Imaš morda kakšno idejo?

Potem pa me zanima še nekaj v zvezi z našo motnjo samo. Po prebiranju foruma sem dobila nekako občutek, da obstaja ene par skupin. Nekateri so imeli res težko otroštvo in tudi starše, katerih dejanja niso bila OK, pa si to priznajo, nekateri si tega nočejo priznati, nekateri so kasnejje zboleli...

Skratka tega je ogromno. Jaz pa spadam v tisto skupino, kjer se je genetika malo poigrala z mano, nekaj je bilo precej travmatičnih dogodkov, ki so se pač zgodili. Mene so zaznamovali, ne morem pa reči, da jaz lahko s prstom na koga pokažem. Jaz tega ne čutim.

In ker vem, da tudi ti ne iščeš krivcev za tvojo motnjo (ali karkoli je že) v svojem otroštvu, nekako iščem odgovore pri tebi. Kako si se ti sprijaznil s tem, da si tako zbolel? Ali si bil jezen, žalosten? Si koga krivil, ali si vse skupaj zanikal? In ali je to sploh potrebno?

A ti si hotel napisati, da sem v maniji? Smiley

Nisem tega rekel. Ko začnejo padat inhibicije, more bit tempo tak, da se lohk novosti sproti procesira. Če dobiš prehitro, preveč, se ti v najboljšem primeru ego prenapihne, v najslabšem začneš maničarit.
Resnične spremembe se pa merijo v letih.

Ja, premiki se res dogajajo precej na hitro, ampak nekako me ne skrbi, ker se je to dogajalo približno dvajset let. Ampak je bilo to bolj v teoriji, v prakso pa nisem znala spraviti.

Za lažje razumevanje. Pri meni vse poteka nekako tako kot sem tukaj opisovala. Jaz potrebujem kar ogromno časa, da zadevo osvojim (ne vem, mogoče je to posledica mojega strahu), potem pa, ko mi steče ali ko se mi odpre, pa dosegam ogromne če ne že celo vrhunske rezultate.

In to je povezano kar z veliko področji mojega življenja.

Nekako pa upam, da nisem tak tip človeka, da bi mi zrastel ego. Se ne vidim v tem.

Sedaj pa letim. Imam še ene obveznosti. Že tako malo zamujam, ampak nisem mogla začeti delati, ker me je to nekako mučilo.

Lepo se imej!

[Janja]

Juliette!

Sem razmišljala o tvojih besedah...

Nekako sem jaz že karakterno taka, da nisem eksplozivna, da nimam niti želje, niti potrebe po tem, da bi kršila karkšnakoli pravila. In všeč mi je, če se lahko z ljudmi pogovorim na korekten način.

Pa tega ne povezujem s tem, da bi imela željo po tem, da bi me imeli ljudje radi. To sem pač jaz.

In tudi v srednji šoli in potem na faksu nisem popivala in delala stvari, ki so bile za nekatere kul. Ne, meni je bilo to precej glupo. Kot, da bi bila bolj odrasla kot nekateri moji vrstniki.

Moja sestra pa je šla tudi čez to fazo, skozi katero jaz nisem šla, ker enostavno nisem čutila te potrebe, ne želje. Edino kar sem naredila, ki nekako ni bilo v skladu z mano, je bilo to, da sem tudi jaz poskusila kaditi. Malo sem tudi jaz frajarila. Ampak sem po kakšnem letu ugotovila, da tega pa res ne potrebujem.

In tudi nekako nisem imela potrebe, da bi bila uporniška hči, ker smo se mama, Nataša in jaz vse dogovarjale. Nikoli nisem imela house aresta, ker to ni bilo potrebno. Ampak to ne pomeni, da sem bila samo doma. Niti slučajno. Bila sem veliko zunaj. Ampak mama je meni in Nataši zaupala, in če sva se držali vseh pravil, potem res ni bilo nobenega problema.

Mogoče je pa še nekaj odigralo pomembno vlogo, da se nisem imela niti želje upirati, Nataša pa tudi ne. Najina mama je bila res super mama. In vse najine sošolke in prijateljice so si želele tako mamo. One pa so bile uporniške, ker jih njihove mame niso razumele.

In še zmeraj sem rada prijazna in imam lepo komunikacijo kamorkoli pridem. In mi je to všeč, ker vidim, da to odpira mnoga vrata. In tudi jaz imam raje, da so ljudje, s katerim stopam v kontakt, prijazni do mene. Delam pa na tem, da bom bolj odločna v situacijah, v katerih sem se do sedaj raje umaknila. Meni so recimo všeč ljudje, ki so vljudni, korektni, vendar odločni.

Nekako mi niso všeč ljudje, ki samo težijo in nergajo kamorkoli pridejo in stresajo svoje frustracije na ni nič krive ljudi. Niso mi všeč, jih pa razumem.

Jaz pri sebi opažam, da je ta moja korektnost in prijaznost povezana tudi s tem, da se jaz v bistvu tako obnašam do ljudi kot si želim, da bi se drugi obnašali do mene. Vidiš, do te ugotovitve sem pa ravnokar prišla. Ni samo to, da ne maram biti taka kot je bil moj pradedek, ker o njem niso imeli najboljšega mnenja, enostavno jaz sem taka kot bi si želela, da so drugi do mene. In to nekako ni povezano z samimi ugajanjem.

Ti praviš, da teživa k temu, da bi naju imeli radi. Jaz imam malo drugačen problem. In sicer mene so določeni ljudje imeli zelo radi, potem pa so me brez razloga zapustili.

In to je moj problem. Problem zapuščanja. In to je povezano s tistim, ko je mama šla rodit Natašo in jaz kot majhen otroček nisem dojela, da bo prišla nazaj.

Meni je v teoriji čisto vse jasno,v prakso pa še ne znam postavit. Ampak bom. Če imaš še kakšno idejo, jo napiši.

To, da sem se obračala na Juliette in Matheu_a, ne pomeni, da jaz želim, da samo onadva pišeta v to temo. Spraševala sem ju zato, ker sta se največ odzivala na mojo problematiko. Zelo rada bi pa videla, da bi se oglasil še kdo, ki ima kakšno idejo.

Pozdravček za vse!

[matheu__]

Pri meni je največji problem to, da jaz ne maram krivde. In enostavno ne morem nekomu reči, da je nečesa kriv, če pa vem, da tiste stvari v danem trenutku ni naredil zato, ker bi hotel mene prizadeti, ampak zato, ker ni mogel drugače. In ne morem se jeziti na človeka, pri meni je ta jeza usmerjena bolj na Univerzum.

You have enemies? Good. That means you've stood up for something, sometime in your life.
-Winston Churchill

Da ne maram krivde pa izvira iz tega, ker sem se vedno počutila krivo, ker so se morali z mano vsi tako ukvarjati. In to sem začutila pri določenih ljudeh (ne pri mojih bližnjih). Imaš morda kakšno idejo?

" You are not special. You are not a beautiful or unique snowflake. You're the same decaying organic matter as everything else.
- Tyler Durden

[Janja]

Matheu_!

Zanimiv je ta tvoj prispevek, zelo zanimiv. Mi je dal mislit...

Pri meni je največji problem to, da jaz ne maram krivde. In enostavno ne morem nekomu reči, da je nečesa kriv, če pa vem, da tiste stvari v danem trenutku ni naredil zato, ker bi hotel mene prizadeti, ampak zato, ker ni mogel drugače. In ne morem se jeziti na človeka, pri meni je ta jeza usmerjena bolj na Univerzum.

You have enemies? Good. That means you've stood up for something, sometime in your life.
-Winston Churchill.

Imam, ampak ne zato, ker bi delovala v skladu zgoraj napisanega, ampak zgolj zato, ker obstajam. No, saj jih verjetno ni veliko, ampak so pa...

Da ne maram krivde pa izvira iz tega, ker sem se vedno počutila krivo, ker so se morali z mano vsi tako ukvarjati. In to sem začutila pri določenih ljudeh (ne pri mojih bližnjih). Imaš morda kakšno idejo?

" You are not special. You are not a beautiful or unique snowflake. You're the same decaying organic matter as everything else.
- Tyler Durden

Opa, tvoj zapis oz. citat Brada Pitta oz. Tylerja Durdna se nekako ne sklada s tistim, kar večina piše tukaj gor. Se ti ne zdi?

Zdej se pa moram odločiti med tem kar je tukaj zapisano in med tistim, kar se kar naprej poudarja tukaj in tudi še kje drugje, in sicer o naši unikatnosti in neponovljivosti.

Mah, nič, bom jaz ubrala kar svojo pot. Neko srednjo varianto, pa bo. Saj zato pa je forum, da slišiš čim več mnenj. Odločaš se pa tako ali tako v skladu s tem kar ti čutiš. 

Hvala! Lep vikend!

[Juliette]

Hm, tudi jaz razmišljam o teh Tylerovih besedah - v bistvu niso tako zelo posrečene: snežinkica, še tako čudovita se v hipu raztopi, nobene trdnosti nima, nobene moči; a mi kot "decaying organic matter" vseeno obstanemo kak trenutek več na tem svetu - naučili smo se boriti, pridobili smo trdnost in čeprav včasih na surov način, se pač zmoremo obdržati dlje. O unikatnosti vseh nas pa itak ni za dvomiti - vse od vizuelne razsežnosti, preko načina čustvovanja in čutenja; od prstnih odtisov do zgradbe možganov na mikro-ravni - vse na nas je edinstveno (če je beautiful ali ugly, je pa že drugo vprašanje.
Tista Churchillova se mi zdi pa izjemna in zelo resnična. Tak pač svet je.

Janja, pa še nekaj o tvojem odnosu do krivde. Ne vem, če boš želela o tem sploh razmišljati, mogoče boš zamisel takoj zavrnila, morda je še prezgodaj, da bi se s tem ukvarjala, a jaz želim povedati, kaj me je prešinilo ob branju tvojega posta: morda imaš tak odpor do krivde tudi zato, ker se je tvoja mama počutila tako krivo (v enem od postov pišeš o tem), vem pa da svoji mami res nočeš pripisati nobene krivde (ker si jo po tvojih besedah in čutenju pač ni zaslužila). Mogoče si ta občutek, ki je zate zelo boleč (razumljivo, glede na okoliščine), prenesla tudi na druge ljudi in se ti zdi, da bi jih občutek krivde vse zelo prizadel. Pa je na žalost v današnjem svetu tako, da v ljudeh občutka krivde ni prav lahko vzbuditi, četudi jim poveš, kar jim gre, in se vse prevečkrat požvižgajo na vse.
Tako, to je ta moja ideja. 

[matheu__]

Hm, tudi jaz razmišljam o teh Tylerovih besedah - v bistvu niso tako zelo posrečene: snežinkica, še tako čudovita se v hipu raztopi, nobene trdnosti nima, nobene moči; a mi kot "decaying organic matter" vseeno obstanemo kak trenutek več na tem svetu - naučili smo se boriti, pridobili smo trdnost in čeprav včasih na surov način, se pač zmoremo obdržati dlje.

Nevem če si dobro razumela metaforo.
Vsak si misli da je nešto poseban ne. Ampak pod črto smo vsi isti. Naše želje in potrebe so omejene z kulturno ponudbo. Vsi vlečemo iz istega kupa. In pol sestavljamo neke identitetne kolaže, ki naj bodo čim bolj drugačni. Da bomo izpadli neki. Da bomo opaženi. Da ne bomo osamljeni. Ob tem pa noben noče bit zares drugačen. Naš unikum je unikum v nekem žanru. Onstran žanrov drugačnosti pa preži tista resna drugačnost. Tisto zarad katere te možje v belem pobašejo. Pod črto, noben noče bit zares unikat. Razen če so ti antipsihotiki in pena na gobcu velik žur.
Isti smo, vsi smo isti in prav je tako 

Opa, tvoj zapis oz. citat Brada Pitta oz. Tylerja Durdna se nekako ne sklada s tistim, kar večina piše tukaj gor. Se ti ne zdi? pomisli

Se mi zdi! Zato je pa folk tle. Folk najbolj je**be spoznanje, da niso nič posebnega. Sam to je treba dat skoz. 

Komot lahko vztrajaš v svoji edinstvenosti, sam morš vedet, da nič ni tvoje. Tud koncept edinstvenosti, ne 

[BB]

[Vsak si misli da je nešto poseban ne. Ampak pod črto smo vsi isti.

Ampak jest sm res nešto poseban!

[matheu__]

[Vsak si misli da je nešto poseban ne. Ampak pod črto smo vsi isti.

Ampak jest sm res nešto poseban!

truetrueyesindeed 

[urssska]

[Vsak si misli da je nešto poseban ne. Ampak pod črto smo vsi isti.

Ampak jest sm res nešto poseban!

Grejt majnds...  (Evo ga, še en dobr citat. )

Vinska mušica ma 75% DNK-ja skupnega s človekom. Pa vseen nardi kr velko razliko a ne?   Ok, ja, ne mormo živet drugače kot indoktrinirani v neke kulturne vzorce in seveda smo omejeni, z jezikom, s tehnologijo, s cajtgajstom itd., ampak, če na svetu res ne bi blo čisto nič edinstvenega, tud napredka ne bi blo. Zdej, lahk razpravljamo, kakšen napredek smo dosegli, težko pa zagovarjaš prepričanje, da ga sploh nismo v ničemer. Je pa, ja, površinski individualizem ratal sodobni kult, zato pa new age, self-help in fasade v nemogočih barvah tako prosperirajo..

[moonica]

Pri tem mojem nesrečnem strahu pred bruhanjem pa pomagajo samo AD-ji in prav nobena tehnika. Pa to ne pomeni, da jaz tega strahu več nimam. Še vedno ga imam, ampak kvaliteta življenja ni tako zelo nizka kot je bila, ko je ta strah z vso močjo eskaliral, da nisem več nikakomor hodila, da je bilo še doma hudo, da nisem po cel dan jedla, da mi je bilo nonstop slabo...

no, evo ... tako je tudi pri meni

[moonica]

Resnične spremembe se pa merijo v letih.

[martinca]

Pri tem mojem nesrečnem strahu pred bruhanjem pa pomagajo samo AD-ji in prav nobena tehnika. Pa to ne pomeni, da jaz tega strahu več nimam. Še vedno ga imam, ampak kvaliteta življenja ni tako zelo nizka kot je bila, ko je ta strah z vso močjo eskaliral, da nisem več nikakomor hodila, da je bilo še doma hudo, da nisem po cel dan jedla, da mi je bilo nonstop slabo...

Saj cisto lahko da ti je blo slabo res samo psihicno od strahu pred bruhanjem. Vseeno bi sama mogoce sla takrat  na pregled zelodca. Mozno je tudi obratno, da ti je bilo slabo zaradi resnicnega viska ali pomanjkanja zelodcne kisline. In temu se pridruzi lahko tudi strah pred bruhanjem, ki nima s tem zveze. Ga pa pa ne bi bilo, ce bi bila pregledana in na morebitno najdeno tezavo, ustrezno zdravljena! Ni namrec to pogosto, da clovek cel dan ne more jesti, ker mu je tako slabo...   

Ce ti zdaj ni slabo, seveda ni treba nic hodit, pomagali so ti AD in to je to 
Podobno kot migrene, ceprav je vedno fizicni vzrok, dednost ipd, je sprozilec stres in AD omilijo tezave in zmanjsajo pogostost migren...

Janja, te berem, pa ne vem nic kaj pravega povedat na vse skupaj, ampak  zares iz srca drzim pesti zate, zelim ti vse najboljse 

[Janja]

Juliette, Matheu_, Moonica in Martinca!

Hvala vsem za odzive. Mi veliko pomaga, če preberem različna mnenja in različne izkušnje. Trenutno nimam tako zelo veliko časa, da bi bolj poglobljeno odgovorila. Martinca, hvala tudi tebi za namig, ampak ni z želodcem nič narobe. Pri meni gre za zelo hudo obliko emetofobije. To se je začelo že pri enem letu starosti. In kasneje se je temu pridružila še OKM.

BB in Urssska, hvala tudi za vajin prispevek in popestritev moje teme.