Moja izpoved

[Janja]

Na željo uporabnice Janje je tema iz pogovora o reinkarnaciji razcepljena
in prestavljena sem, v samostojno - sedaj njeno osebno temo:

Matheu_!

Kako pa veš, da ravno sedaj tudi to problematiko predelujem z mojo psihoterapevtko? In o tem dolgo nisem želela pisati, čeprav se že dolgo zavedam tega problema, ampak ni bil še čas za moje razkritje.

V marsičem sva si podobna, pa hkrati tako zelo različna, ampak to niti ni tako zelo pomembno. Ker ravno v naši različnosti je svet zanimiv, ni dolgočasen. Če bi vsi razmišljali podobno, bi bilo sila dolgočasno.

Janja zakaj maš skoz to potrebo po pisanju disclaimerja. Pol posta se običajno opravičuješ vsem možnim, da te ja ne bojo narobe razumeli alpa da bi se komu - bognedaj - zamerla. 

Ja, to pa verjetno izvira iz tega kar se mi je dogajalo kot majhnemu otroku. Tukaj gre predvsem za napačne miselne vzorce, ki so se sprožili zaradi moje motnje in zaradi moje precejšnje senzibilnosti. Jaz sem imela motnjo že kot otrok in to se je kazalo z nepopisljivim strahom pred vsemi ljudmi in predvsem pred novimi situacijami. In vzroka nismo našli, čeprav smo ga iskali. No, mogoče je bil vzrok zaradi separacije mame in mene v najzgodnejšem obdobju.

In začela se je mala šola in jasno, da je morala iti z mano tudi moja eno leto mlajša sestrica. In potem so se začeli problemi z bruhanjem, jokom in vsem mogočim. Enostavno nisem mogla hoditi v šolo. Ni bilo nobenega vzroka, ker sem verjetno takrat imela najboljše ocene v razredu. in tudi drugi otroci so me imeli radi...

In takrat se je po vasi marsikaj govorilo. Tako kot pač povsod, kjer so ljudje, ki radi pač debatirajo o raznoraznih stvareh. Jaz sem se pa vedno znašla na napačnem mestu in marsikaj slišala. Če pa že nisem slišala, sem pa občutila, ker jaz še sedaj čutim določene občutke drugih, ki jih drugi ne čutijo. In včasih je prav nadležno. Res ni prijetno.

In takrat sem slišala, kakšna, da sem, kako imajo moji domači same probleme z mano...

In očitno sem takrat začela razmišljati, da sem pa jaz za vse kriva, čeprav mi od moje primarne družine nihče ni nič rekel, ker oni so mi želeli samo pomagati.

In to je to. Imam občutek krivde za vse in vsakogar in nikogar nočem prizadeti na tak način kot so mene te govorice. In to ni šlo za direktno govorjenje, ampak za zahrbtno govorjenje. In to je še bolj nizkotno kot, če ti nekdo naravnost pove, da si nesposoben.

Moje sestre to ne bi zaznamovalo, ker je drugačen karakter, mene pa je. In že dolgo nisem zadovoljna z enim delom mojega karakterja in se trudim spreminjati, ampak te stvari so v meni tako zelo zakoreninjene, da ne gre tako kot bi si jaz želela.

Dobil si obširen odgovor. Najbrž si tega nisi niti želel, ampak to sem morala narediti zgolj in samo zaradi sebe. Evo, pa sem šla mimo teme. Bom pa sedaj poskušala ne opravičiti se.

Matheu_, ampak ti pa marsikaj iz mene izvlečeš. Tudi stvari, ki jih ne želim ravno javno diskutirati. Fino je, da si prišel nazaj.

[matheu__]

Ja, to pa verjetno izvira iz tega kar se mi je dogajalo kot majhnemu otroku.

ja sam zdej nisi več majhen otrok.

EDIT: spodnje pisanje nima veze z tvojo konkretno izkušnjo iz otroštva. Ponuja pa "strukturni izhod" iz tvoje zagate. Jaz namreč ne verjamem v "vsega je krivo otroštvo in mama" terapije.

Tko si jst mislim. Jst mam precej empatije in razumevanja. (težko verjet, ne?  ) Ampak ne za vsazga in predvsem v kontroliranih dozah. Recimo jst strogo ločim empatijo in so-čutje. V moji knjigi to ni isto. Recimo v družbi v desetinki sekunde poštekam, kako se je nekdo odzval na mojo reakcijo. Ampak ne čutim z njim. Kar ne pomeni, da občutka ne poznam, ne? Lahko si ga narišem, lahko si občutek živo prikličem predse iz mojih lastnih izkušenj, ampak jst mam svoja občutenja na njegova. Ane? Nekdo čuti neki, jst pa to opazim, in reagiram s svojimi občutki. Zapleteno ne? Ampak dejansko se na čustvenem nivoju glih tko odvijajo debate z replikami, medklici in odmevi.    So-čutja v smislu da bi nase vlekel drek drugih se pa ne grem. Razen res pri svojih najbližjih - ženi in tamalmu (tamali zdej itak rabi drugo plenico, futr, pa igro, ne pa mojga so-čutja, hvalabogu ) Pa še to ni priporočjivo.
Kaj hočem rečt? Ti maš svoj lafj in svoje občutke. Ti so pomembni. Kaj drugi čutijo je drugotnega pomena. Lepo,  spodobi se in je nadvse koristno, da to metagovorico drugih opaziš, ker se potem lahko lažje smiselno odzoveš, ampak to ne pomeni da morš tuje filinge vlečt nase. S tem nobenemu ne pomagaš, pa še sebi škodiš
hf

EDIT 2: pa še to k sem glih v formi
Največji štos pr vsem tem je, da si večina na tem forumu želi sočutja, potrebuje pa konkretno brco v rit in malo spoštovanja.

[Libby]

Haug, govoril je.

[Janja]

Moderatorje prosim, da tole pisanje o meni odcepite od te teme in naredite popolnoma samostojno temo, ki bo moja tema!

Matheu_, hvala za tvoj odziv!

Si zaslužiš rožico, čeprav vem, da tega ne maraš.

In to je res moj zelo moteč problem, ki me sekira že veliko časa in v teoriji vem vse, v praksi pa tega ne znam realizirati.

In vse drži, kar si napisal. Tudi to, da imaš ti precej empatije in razumevanja. Jaz sem to začutila za razliko od nekaterih, ki so te imeli za osebo, ki se norčuje iz ljudi.

Ja, nisem več otrok, ampak čutenje je še zmeraj isto.

In tudi jaz ne verjamem, da vse izvira iz otroštva ven. Ravno zaradi tega na začetku nisem pisala na forumu, ker sem se bala seciranja glede mojega otroštva.

Pri meni gre za kombinacijo genetike in parih negativnih dogodkov, ki so me zaznamovali, ker sem bila enostavno premajhna, da bi stvari razumela. In to ostane v človeku dokler ne naredi kaj v zvezi s tem.

In tudi jaz nekako primarno nisem verjela v psihoterapijo dokler nisem prišla do moje psihoterapevtke. In ugotovila sem, da meni takšna kombinacija, ki jo imam sedaj, pomaga. Sem uspešna, gre mi precej na bolje. Je pa res, da s kakšno drugo obliko psihoterapije, verjetno ne bi uspela, ker se jaz nisem videla v zapisih določenih posameznikov, ki so opisovali psihoterapijo.

In sedaj k moji problematiki. Čisto vse, kar si napisal, popolnoma drži. Ampak jaz tega enostavno ne znam. In ravno tako kot si mi sedaj razložil ti, mi je razložila že moja mama pred približno dvajsetimi leti, ampak jaz tega nisem znala narediti. Ne da ne bi hotela, enostavno ne gre.

In že kar nekaj časa razmišljam, da so moji strahovi, ki so se začeli pri približno enem letu starosti  (poleg separacije od mame), povezani s temi občutki drugih ljudi. Jih namreč ne znam razmejiti. Jih občutim, pa konec. In kot otrok sem bila verjetno zelo prestrašena, ker sem vse tako zelo čutila okoli sebe.

In v puberteti sem imela tudi tendenco bežanja pred ljudmi, ker mi je postalo kar slabo. Pa nisem vedela vzroka.

Sem pa nekje na netu zasledila (sedaj se ne spomnim točno kje), da je lahko tudi napačna oblika empatije (točno moj primer) lahko vzrok za anksioznost ali socilano fobijo. In točno to se je meni zgodilo.

In točno vem, da s temi občutki škodim sebi. Upam, da mi bo s to kombinacijo, ki jo sedaj prakticiram, uspelo, ker je to en velik šit. Drugače pa mi preostanejo samo še AP-ji, ki zamorijo vse občutke, ampak jaz si tega ne želim.

Sedaj pa še nekaj glede tebe. Nisem vedela, da si že očka. Čestitam. Lepo to!

[kinto]

Največji štos pr vsem tem je, da si večina na tem forumu želi sočutja, potrebuje pa konkretno brco v rit in malo spoštovanja.

Go matheu__ ! 

[Janja]

Največji štos pr vsem tem je, da si večina na tem forumu želi sočutja, potrebuje pa konkretno brco v rit in malo spoštovanja.

Go matheu__ ! 

Pri določenih ljudeh se to ne bi obneslo.

Pri meni že ne. Preverjeno. Imam zelo velike uspehe pri psihoterapiji, ampak moja terapevtka uporablja čisto drugačne prijeme. Sem ji namreč povedala, da če je nekdo nekaj na silo hotel od mene, sem jaz zablokirala in enostavno je bilo škoda vsega časa.

Lep primer je moj izpit za avto. Začelo se je super. Potem je pa začela moja inštruktorica zijati nad mano in jaz sem zamrznila. Ko je ženska končno pogruntala, da tako z mano ne bo šlo, je začela s prvotno taktiko in spet mi je šlo odlično.

Je pa res, da nekateri pa funkcionirajo ravno po tem principu, da potrebujejo in celo želijo brco v rit.

V končni fazi šteje samo in zgolj uspeh. In če nekdo rabi sočutje, da bo uspešen, naj to dobi, če pa nekdo potrebuje brco v rit, je pa dobro, da dobi ravno to.

[matheu__]

Pri določenih ljudeh se to ne bi obneslo. nehvala

Dvomim. Kaj bi rajš mela, da bi te nekdo spoštoval al da bi jokal s tabo? 

[Janja]

Pri določenih ljudeh se to ne bi obneslo. nehvala

Dvomim. Kaj bi rajš mela, da bi te nekdo spoštoval al da bi jokal s tabo?

Lep primer je moj izpit za avto. Začelo se je super. Potem je pa začela moja inštruktorica zijati nad mano in jaz sem zamrznila. Ko je ženska končno pogruntala, da tako z mano ne bo šlo, je začela s prvotno taktiko in spet mi je šlo odlično.

Sem tukaj napisala, kako se je meni zgodilo, ko mi je moja inštruktorica za avto želela vcepiti znanje z nekakšno bolj trdo metodo. Je šlo v maloro približno 20 ur, ker sem totalno zablokirala.

Kaj se pri meni obnese?

Da, ko mi je hudo, da imam nekoga, ki me samo in zgolj posluša. To je začetna faza. Potem pa pridejo na vrsto konstruktivni pogovori glede rešitve in jaz pri takšni komunikaciji zelo dobro sodelujem in imam velike uspehe. Če pa bi se znašla pri kakšnem psihoterapevtu, ki bi poskušal bolj na grobo, ne bi naredila absolutno nič. Se ne bi obneslo.

In še za primer: zadnjič je bila Nataša (moja sestra) pri meni in sva nekaj delali na računalnik in tukaj je ona bolj doma kot jaz, jaz se ne spoznam ravno tako kot ona. In se ji je mudilo in malo je bila že znervirana in ker jaz nisem nekaj takoj zakapirala, je samo malo dvignila glas. Nič, totalna blokada. In sem ji lepo pojasnila, da tako z mano ne bo šlo, da izgubljava čas. Ko so se toni umirili, so se moji možgani spet odblokirali in lahko sem spet sproščeno delala naprej. Tako je pri meni!

[Aslan]

Moderatorje prosim, da tole pisanje o meni odcepite od te teme in naredite popolnoma samostojno temo, ki bo moja tema!

Janja, želja uslišana! To je sedaj TVOJA tema.
Dala sem te pod OKM in PTSM ... ker se mi zdi najbližje tvoji težavi ...
 

[Janja]

Matheu_, Aslan In Juliette, hvala vam!

Matheu_, tebi zato, ker me sprovociraš, da začnem pisati o sebi, čeprav ne želim, Aslan tebi pa zato, ker me poznaš v globino Duše in si bila zmeraj ob meni, ko sem te potrebovala in si zaznala tudi to, ko sem imela na sebi masko za druge. Malokdo je pogruntal, kako mi je v resnici, ker očitno tega nisem želela pokazati. Juliette, ti si me pa tudi že nekajkrat podrezala, ampak takrat še nisem bila pripravljena vsega pisati. No, saj tudi sedaj ne mislim vsega razkriti. So stvari o katerih ne želim razpravljati na javnem forumu.

In veliko mojega opravičevanja izvira tudi iz tega, pa če si priznam ali pa ne, da nočem izpasti tista ta grda, zaradi katere je mogla mlajša sestrica v šolo. Pa kako je vendar bilo neumno, ker sem se bala šole, saj tega pa ja ni nikogar strah?! Če še tistih, ki niso imeli najboljših rezultatov v šoli za razliko od mene, ki sem jih imela brez truda z levo roko, ni bilo strah. Ja, je bilo veliko, veliko debatiranja okoli tega. Verjamem, da marsikdo od komentirajočih ni mislil nič slabega s svojimi komentarji, ampak mene so prizadeli. In to, da večina ljudi govori, da je strah votel ali nekaj podobnega, to me zelo ziritira. Tudi tukaj marsikdo to napiše. In vem, da to ni napisano zlonamerno, ampak meni pritisk dvigne.

Kako, da strah ne obstaja? Kaj sem pa potem jaz, ki se že od enega leta starosti ubadam zgolj in izključno s strahom? A jaz sem pa izmišljena? Takrat se počutim tako zelo bedno. Kot da bi si vse to izmišljevala, kot, da bi jaz želela tako živeti.

V marsičem sva si podobna, pa hkrati tako zelo različna, ampak to niti ni tako zelo pomembno. Ker ravno v naši različnosti je svet zanimiv, ni dolgočasen. Če bi vsi razmišljali podobno, bi bilo sila dolgočasno.

Janja zakaj maš skoz to potrebo po pisanju disclaimerja. Pol posta se običajno opravičuješ vsem možnim, da te ja ne bojo narobe razumeli alpa da bi se komu - bognedaj - zamerla. 

Matheu_, pa še na nekaj zelo pomembnega sem pozabila. Ne, ni vse v tistih dogodkih iz otroštva, ampak tudi na splošno ljudje ne dojamejo tistega kar povem. Ali pa mi celo ne verjamejo.

In to je tako beden občutek. Če ti ljudje ne verjamejo, pa veš, da govoriš resnico. In tudi, če te ne razumejo, je bed, ker potem razmišljaš, da je s tabo nekaj narobe, če te ljudje velikokrat narobe razumejo. No, vsaj anksizozni tako razmišljamo. Vem pa, da verjetno osebe z bipolarno motnjo razmišljate drugače. No, vsaj, če sklepam po mami, pa mogoče tudi po tebi. Vidva bi si recimo mislila, da je nekaj narobe s tistimi, ki vaju niso razumeli in ne tako kot jaz, ki mislim, da je z mano nekaj narobe.

Ne vem, danes sem polna ene jeze, ker sem taka kot sem, ker si že skoraj celo življenje želim biti drugačna. Sama sebi nisem všeč. En del mojega karakterja bi kar izbrisala. Pa delam že kar dolgo na tej problematiki.

Včasih pa sem jezna tudi na določene posameznike, ki so me prizadeli, čeprav vem, da nenamerno. Jaz sem se vedno lahko zanesla samo na mojo primarno družino in mogoče na par posameznikov. Veliko ljudi na tem forumu ima pa ravno obratne izkušnje kot jaz. In še tukaj se počutim outsider, ker moje motnje niso tipične in si določenih stvari niti ne upam napisati na forum, ker bi nekateri crkovali od smeha, če bi določene stvari napisala. Sem se namreč prepričala, da nekateri niso razumeli določenih fobij, ki niso tako zelo običajne. In me je čisto minilo, da pa bi jaz pisala o sebi, ko sem prebrala določene reakcije posameznikov...

In sva s psihoterapevtko tudi to predebatirale. Če bi jaz imela takšne običajne strahove, ki jih imajo anksiozni ljudje, bi o tem tudi jaz pisala, ampak ne, jaz moram biti tudi tukaj precej neobičajna.

Juliette, sedaj pa še k najini skupni temi.

Libby, oprosti, ker bom tvojo temo malo zasmetila, vendar bi rada odgovorila na Janjin post.
Ker sem, Janja, našla stično točko v najinih zgodbah.
Sama sem bila kot malo mlajši dojenček od tebe nekaj tednov v bolnišnici pod karanteno, tako da me niti starši niso mogli priti obiskat. Seveda, bili so drugačni časi in o vplivu tako dolgotrajne ločenosti dojenčka od matere se vsaj pri nas še ni nič vedelo (danes je drugače - matere ostanejo v bolnišnici skupaj z otročkom).
Posledice so bile hude - starši so po mojem prihodu domov opazili velike spremembe v mojem obnašanju, grozljiv strah pred drugimi ipd. Potem je sčasoma to izginilo, ali bom raje rekla poniknilo, pa čez desetletja počasi vse bolj intenzivno butalo ven. Psihe pač ne moremo pretentati.
Pred časom sem brala v dveh knjigah (Družine in kako v njih preživeti in pa Tako majhen pa že nervozen), da se prav v tem rosnem obdobju odvija faza, ko se otrok prične zavedat, da je nekako ločen od matere oziroma jo doživlja kot zunanji del sebe - svojih meja še vedno nima dobro razvitih. In prav v tem kritičnem obdobju sva medve doživeli to ločitev. V drugi izmed knjig je bil stavek, ki me je kar stresel - šlo je nekako takole: če je mati v tej dobi predolgo odsotna, otrok doživlja grozo pred lastnim izničenjem, razblinjenjem (ker mater doživlja kot zunanji del sebe, sedaj pa tega nenadoma ni). In otroček nima spomina, nima izkušnje, nima logičnega razmišljanja, s katerim bi se lahko potolažil in vedel, da se mamica bo vrnila.
Jaz vem, da je imela ta izkušnja name pomemben (žal zelo negativen vpliv), mogoče boš tudi ti iz tega dobila še kakšen dodaten uvid. So se tebi tvoje težave - simptomatika, kot jih imenuješ pojavile po tem dogodku ali so bile prisotne že prej?

Po pripovedovanju mame se je ta simptomatika začela po tisti separaciji. Ni mi pa točno vedela povedati. Je pa zelo koristno, da mi je sploh povedala, ker gre tudi tukaj za nekakšne povezave.

Recimo to, da se kar naprej znajdem v trikotniških razmerjih, že izvira iz tega. Malo pa tudi iz nezmožnosti mojega očeta, da bi bil zvest. Ampak to je že druga zgodba, ki se je začela šele kasneje. Tokrat ne bi o tem. Jaz nikoli ne razdiram razmerij, da ne bo pomote. Zmeraj sem jaz tista, ki sem zamenjana. Pa to ni šlo v partnerskih odnosih (no, malo že, ampak tam sem bila samo zaljubljena), bolj je to šlo v prijateljskih odnosih in tudi poslu. Ampak tega se zavedam že dolgo in sedaj poskušam to spremeniti.

Pred časom sem brala v dveh knjigah (Družine in kako v njih preživeti in pa Tako majhen pa že nervozen), da se prav v tem rosnem obdobju odvija faza, ko se otrok prične zavedat, da je nekako ločen od matere oziroma jo doživlja kot zunanji del sebe - svojih meja še vedno nima dobro razvitih. In prav v tem kritičnem obdobju sva medve doživeli to ločitev. V drugi izmed knjig je bil stavek, ki me je kar stresel - šlo je nekako takole: če je mati v tej dobi predolgo odsotna, otrok doživlja grozo pred lastnim izničenjem, razblinjenjem (ker mater doživlja kot zunanji del sebe, sedaj pa tega nenadoma ni). In otroček nima spomina, nima izkušnje, nima logičnega razmišljanja, s katerim bi se lahko potolažil in vedel, da se mamica bo vrnila.

Po besedah mame in stare mame se je meni zgodilo najbrž ravno to. Baje, da sem grozno jokala in stiskala mamino slikico k sebi. In stare mame sem se držala kot klop, ker sem se bala, da bom še njo izgubila. Stara mama me je mogla jemati prav povsod s sabo, tudi na njivo...

Takrat smo živeli pri stari mami, oče pa je živel v Ljubljani, ker je imel tam službo.

In potem so se začeli grozni strahovi. Ko sem že lahko govorila, sem jim povedala samo to, da ljudje črno gledajo. To je bil moj edini odgovor. In bala sem se vseh: mladih, starih, otrok, žensk, moških. In ni bilo nobenega vzorca po katerem bi lahko koga izločili. Baje, da je prišel en majhen fantek do mene in sem mu bila simpatična in se je hotel igrati z mano. Jaz pa v jok in nisem se mogla pomiriti.

In tako je bilo vse do prvega razreda osnovne šole. Ampak to se ni dogajalo tako zelo pogosto, ker smo pač živeli na vasi bolj na samem in baje, da tiste ljudi, ki sem že poznala in bila vajena njihovih energij, se pa nisem bala. V mali šoli in kasneje v prvem razrdu pa so nastopile hude komplikacije z bruhanjem. Potem je bila bruhanju že pomešana kri in mama in stara mama nista več vedeli kakšno taktiko naj ubereta. Potem sem šla k zdravniku in na Sveto Goro. Jaz sem bila takrat verna. Sedaj verjamem precej drugače kot takrat. In zadeva je čudežno izginila za deset let.

Rada pa bi napisala še o moji empatiji, ki mi tudi škodi, in o doživljanju občutkov drugih, ki jih ne znam razmejiti, ampak ne tokrat.

Je pa tako, da je genetika pri meni odigrala zelo pomembno vlogo. Dr. Dernovškova je mnenja, da jaz brez medikamentoznega zdravljenja ne morem biti. In bi se kar strinjala z njo. Prej sem imela po intenzivni psihoterapiji rezultate, ampak pravi rezultati pa se kažejo šele sedaj, ko kombiniram psihoterapijo, medikamentozno zdravljenje in moje metode.

In za vse tiste, ki ne poznate toliko moje situacije. Ja, mama je imela bipolarno motnjo, ampak pri meni ni šlo za to, da bi prevzemala njene napačne vzorce, ker je bila popolnoma brez simptomatike. Sploh pa takrat, ko sem bila majhna. Tako, da to ni to. In tudi zaradi njene bolezni nisem trpela, ker je bila več ali manj v remisiji. Zelo hudo je bilo šele sedaj zadnja leta, ko pa sem jaz bila že kar precej let globoko v podnu. In me je to ukvarjanje z njo potegnilo ven iz podna. Ja, veliko ljudi ne more verjeti, ampak tako je to pri meni. Aja, tudi tukaj sem drugačna od drugih.

Nadaljevanje sledi. Se mi zdi, da sem bila že sedaj precej dolga in ne verjamem, da se bo kdo sploh pretolkel skozi to.

Pozdravček!

[trzinka]

Janja, jaz sem se prebila do konca  Zelo si pogumna in veliko si napredovala in res je, da se vse naše diagnoze razlikujejo in dojemanja, sprejemanja, razumevanja......in smo občutljivi vsi na vse.
Nekajkrat se najdem v tvojih zapisih in te še kako razumem , tudi jaz sem zelo občutljiva na odzivanje ljudi in na komunikacijo, ampak gre na bolje , drži se

[Libby]

Ni se bilo treba tolči skozi tvoje pisanje Janja, prav razumljivo je vse kar si povedala.

Odprla si razvejano tematiko za premislek... o drugačnosti, osamljenosti zaradi nje, nerazumevanju okolice...

Me zanima, ko govoriš o empatiji, o tem, kako čutiš občutke drugih ljudi... zdi se mi, da je to zate breme, v smislu da si ne moreš pomagat in kar "vpijaš" občutke drugih ali pa te nežele prevzamejo... in da ne gre za to, da se poistovetiš z ljudmi in občutiš njihove občutke zaradi tega, ker veš kakšni so, ker bi jih že doživela... sem pravilno razumela? Ne vem, če sem se izjasnila.

Kako, da strah ne obstaja? Kaj sem pa potem jaz, ki se že od enega leta starosti ubadam zgolj in izključno s strahom? A jaz sem pa izmišljena? Takrat se počutim tako zelo bedno. Kot da bi si vse to izmišljevala, kot, da bi jaz želela tako živeti.

Obstaja, obstaja. Jaz verjamem, da si ne izmišljuješ. Od kod pa izvira to, a so ti (poleg znancev, prijateljev v navednicah...) tudi tvoji najbližji ljubljeni to dajali vedeti?
Ko si napisala, da si enih stvari in fobij ne upaš napisat na forum zaradi možnega posmeha, te razumem in dojemam to kot način, da se zaščitiš, kar je popolnoma naravno. Je pametno pretehtat, kaj je za sem in kaj ni (sama o tem veliko mozgam zadnje dni), da si ne narediš medvedje usluge. Po eni strani je izpostavljanje nujno za napredek, po drugi pa lahko bolj škodi kot koristi. Kadarkoli se lahko premisliš in pišeš. Pomembno je, da se ti čutiš pripravljena. In prepričana sem, da boš dobila podporo. Glede neprijetnih komentarjev, ki ti dvigajo pritisk, pa ne vem. Ali skozi eno noter skozi drugo ven, ali jih prezret, ali jih vzet z rezervo, ali jih izkoristit v smislu razumevanja druge plati zgodbe... ne vem. (Huh, tudi jaz o tem tuhtam.)

Ne vem, danes sem polna ene jeze, ker sem taka kot sem, ker si že skoraj celo življenje želim biti drugačna. Sama sebi nisem všeč. En del mojega karakterja bi kar izbrisala. Pa delam že kar dolgo na tej problematiki.

Kaj je sprožilo to jezo?

Včasih pa sem jezna tudi na določene posameznike, ki so me prizadeli, čeprav vem, da nenamerno.

O, to sem pa tudi jaz. To samo pomeni, da je v tebi nekaj, kar potrebuje še tvoje pozornosti in je treba predelati. Pa sprejet samo sebe takšno kot si.
Lahko si jezna, brez opravičevanja (in upravičevanja).

Janja, piši še  

[Janja]

Trzinka in Libby, hvala za vajin odziv!

Pa še nekaj se mi zdi pomembno: občutek imam, da me res razumeta. Veliko ljudi me namreč ni razumelo in to je bolelo. Imeli so me za razvajenega otroka. In jih sploh ni brigalo, kaj jaz doživljam v sebi.

Jaz pa sem doživljala strah na strah, kar naprej. In če bi vedela vsaj vzrok. Recimo moja strara mama se je grozno bala strele. To je pa ena od stvari, ki pa se jih jaz ne bojim. Juhej!

Pa to ne pomeni, da so mi tisti, ki se bojijo strele, smešni. Daleč od tega. Jaz jih razumem. Sicer pa jaz tako ali tako razumem cel svet, ampak k temu pridem kasneje.

Razlika med staro mamo in mano je bila v tem, da je ona vedela vzrok za strah, jaz ga pa nikoli nisem vedela. Pri stari mami je bilo to posledica dogodka, ko je strela udarila nekje v hiši in še zagorelo je. Drugače je bila neustrašna ženska, tukaj je pa totalno zamrznila. In meni se zdi to dokaj logično, če pač doživiš nekaj takega kar te precej prestraši.

Libby, sprašuješ, če so mi poleg znancev in ostalih dali vedeti, da si izmišljujem tudi moji najbližji. Na srečo ne. Oni so bili zmeraj moja svetla točka, moje zatočišče. Tam sem bila zmeraj razumljena, tam sem lahko izražala čustva. Tam sem se upala biti jaz taka kot sem bila. Z vsemi strahovi vred.

Nisem bila razumljena v otroštvu in tudi kasneje v puberteti ne, ko sem po desetletnem uživanju v življenju, zopet pokasirala vso simptomatiko, ampak v še hujši obliki.

Da me ljudje niso razumeli je nekako razumljivo. O teh motnjah se ni vedelo praktično NIČ ne v moji otroški dobi, v moji puberteti pa tudi še ne.

In takrat v puberteti je bil zame še večji šok. Prej sem živela popolnoma normalno najstniško življenje. Rekla bi celo, da sem živela nadpovprečno dobro, če sem se primerjala z drugimi mojimi vrstniki.

Doma smo imele mama, Nataša in jaz lepe odnose. Tudi s staro mamo smo se čudovito razumele. V šoli mi je šlo OK. Razen v prvem letniku, ko sem dobila v prvi konferenci grajo iz slovenščoine. In to je bil zame izreden šok. Pa ravno slovenščina, moj najljubši predmet. Na koncu letnika sem imela že štiri. No, da ostanem pri pozitivnih stvareh, ker negativnih ni bilo. Bila sem izredno srečno zaljubljena, imela sem prijateljice. Skratka vse, kar si lahko človek želi.

In potem se je zopet zgodila ta nesrečna separacija, ki me spremlja že celo življenje. Moj fant je odšel v vojsko in kmalu po tistem je simptomatika udarila na plano. Dr. Dernovškova je sicer mnenja, da je to lahko posledica tudi zelo hude angine, ki sva jo oba s fantom prebolevala tisto poletje. Baje, da obstajajo tudi vzročne povezave med angino in OKM-jem. To je povedano zelo laično, ker jaz nisem doma v teh vodah. Tako, da tisti, ki se bolj spoznate na te motnje in morebitne povezave, me korigirajte, če nisem prav napisala.

Skratka, začeli so se strahovi, siljenje na bruhanje, tudi bruhanje. S tem, da imam jaz hudo obliko emetofobije.

In kar naenkrat sem začela imeti te napade strahu s prisotno simptomatiko na vedno več in več krajih. In kaj je sledilo? Da se je porušil cel moj socialni sistem.

Tri prijateljice so me poskušale razumeti, ampak dejansko me niso razumele.Saj v bistvu še jaz nisem vedela, kaj mi je. Fant je bil čisto obupan, ker sem bila totalno spremenjena. Ko sem prišla k njemu na obisk v Split, niti slučajno ni bilo tako kot v Puli. Tam je bil prej v vojski in tam še ni bila prisotna simptomatika. No, v Split sem prišla vsa 'skozlana'. Bruhala sem zjutraj na parkirišču, na srečo na letalu nisem, čeprav mi je bilo tudi tam slabo. Potem smo šli še na večerjo in prej sem vedno uživala v hrani, sedaj pa mi je dvigovalo in sploh nisem mogla pojesti. Kasneje, ko sva bila sama in naj bi uživala v najini družbi, ni bilo nič od tega, ker sem kar naprej visela na sekretu, ker nisem vedela ali bom pobruhala tla ali njega.

In to je le en delček. Ko je prišel iz vojske, jasno, da je bil razočaran. Jaz nisem bila več tista Janja od prej. In tudi njegova mama je bila strašno razočarana, ker kar naenkrat nisem več mogla hoditi k njim. Kaj naj bi rekla, zakaj ne pridem? Da me je strah, da mi je slabo?

In zaradi razočaranja nad uradno medicino, ko sem iskala pomoč in je nisem dobila, sva začeli z mamo iskati v alternativi.

In pri meni ta simptomatika ni bila vezana samo na določene dogodke. Recimo marsikdo napiše, da mu je na morju OK. Pri meni ni bilo tako. Meni je bilo še huje. Ravno tako na smučanju, skratka povsod. In tudi takrat nisem prenesla, da bi bil kdo ob meni. Veliko jih namreč želi, da ima koga ob sebi. Jaz tega nisem marala.

To je še nekaj mojih drobtinic. Ja, še obstaja material, veliko materiala, ampak najbrž ne bom o vsem javno.

Rada pa bi napisala še o mojem občutenju. In Libby, mislim, da si ti prav razumela, kaj sem hotela napisati, ampak bi rada bolj obširno razložila, da bo bolj razumljivo. Ker dejansko si ljudje pod empatijo predstavljajo pač empatijo. Pri meni pa gre za to, da občutim občutke drugih kot svoje lastne, ne da bi jaz to hotela.

Je pa res, da ravno zaradi tega lahko razumem tudi ljudi, čeprav dejansko nisem doživela njihove situacije. Pišem, da je nisem doživela, ampak v bistvu sem jo doživela preko njihovega občutenja. In nekaterim na forumu ni bilo jasno, da lahko razumem vse in vsakogar in so mislili, da gre za mojo pozo, ampak ni bilo tako. Jaz res razumem, ker veliko stvari občutim na sebi. In zato zmeraj razumem obe plati. Kar je tudi marsikomu nelogično, meni ni.

In zato ima ta moja lastnost tako pozitivne kot negativne lastnosti.

Za danes bo dovolj! Grem še malo spat!

[matheu__]

Spet bom mel par sistemskih rešitev 

Matheu_, pa še na nekaj zelo pomembnega sem pozabila. Ne, ni vse v tistih dogodkih iz otroštva, ampak tudi na splošno ljudje ne dojamejo tistega kar povem. Ali pa mi celo ne verjamejo. Shocked
In to je tako beden občutek. Če ti ljudje ne verjamejo, pa veš, da govoriš resnico. In tudi, če te ne razumejo, je bed, ker potem razmišljaš, da je s tabo nekaj narobe, če te ljudje velikokrat narobe razumejo.

Veš kaj pomeni bit duševno zdrav? To da večino časa vsi razumejo o čem govoriš.  Brez heca.

Vem pa, da verjetno osebe z bipolarno motnjo razmišljate drugače. No, vsaj, če sklepam po mami, pa mogoče tudi po tebi. Vidva bi si recimo mislila, da je nekaj narobe s tistimi, ki vaju niso razumeli in ne tako kot jaz, ki mislim, da je z mano nekaj narobe.

Ni res. To da sem bipolaren (čeprav glede na to da zadnjih nekaj let nimam nobenih nihanj, bi skor reku, da sem fasal napačno diagnozo), moje poglede, nazore in način funkcioniranja nič ne spremeni. To je zgolj slučaj.
Se pa s tvojo mamo na tej točki ne bi strinjal; če greš po zgornjem receptu (da če te večina večino časa šteka, pol si zdrav.), pol nikol ne smeš nehat preverjat svoje realnosti v javnosti. Primer: Če si začnem mislit, da sem najboljši v nečem je skrajni čas, da poguglam nekoga ki resnično o tem veliko ve. Pa sem spet ponižen in majhen. Kar je odlično izhodišče za karkoli  Ta eksempl je bol za moje težave. Ampak poanta je da nikol ne smeš pustit da se tvoj zeljnik razrašča sam. Zelje, ki samo raste, za folk običajno ni užitno.

Tri prijateljice so me poskušale razumeti, ampak dejansko me niso razumele

Pa še en ocvirk o "razumeti in biti razumljen".
Predvidevam, da je to nek "hauptmotif" in tvoj hendikep. Zdej ti bom razložu zakaj ne verjamem v psihoterapijo. Zadeva je taka - nihče razen tebe, ne ve nič o tebi. Lahko izbruhaš cel roman o sebi in svojem doživljanju, bo še vedno isto. Sočutje, empatija vedno naletijo na ta zid. Čutimo in razumemo vedno skoz svoje lastne izkušnje. Svet izkušamo skozi optiko, ki jo gradijo tako minimalna izkustva, zavedna in nezavedna, da je že samga sebe težko spoznat, kaj šele da bi probal razumet druge. Ta optika se nam gradi,kopiči in potrjuje skozi čas. Ti si doživela travmatični dogodek recimo, ta ti je bistveno spremenil pogled na svet že zelo zgodaj in te utrdil v tej percepciji. Skozi čas si si realnost temu pogledu podredila. V vsem si videla dokaz, da je res tko kot si ti misliš. In zdej hočeš kar naenkrat to spremenit - zavestno. Nemogoče. Spremembe se dogajajo na čiku ob enih zjutraj ko ne morš spat. Minimalne spremembe. In čez par let po 10.000 takih cigaretov, se bo mogoče kej poznalo.

Kaj se da? Dobila si ušive karte, ampak tud ušive karte pri pokru včasih zmagajo. Z mal sreče in veliko znanja.


hf

[Juliette]

Ojla.
Jaz bom pa spregovorila o tem, zakaj verjamem, da psihoterapija pomaga. Tudi če ob tem spustim subjektivno oceno, da imam takšno osebno izkušnjo.
Tudi pri razvoju in delovanju psihe obstajajo zakonitosti in pri svojem delu se terapevti opirajo nanje. Kot z medicinskega vidika ugotavljamo, da imajo vsi človeški organizmi neke skupne značilnosti in se pri zdravljenju zanašamo na to podobnost, čeprav je seveda vsako telo individuum zase, tako pri zdravljenju psihe vemo, da obstajajo nekateri globalni principi in poznavanje in upoštevanje teh je za terapevtski uspeh dovolj, četudi do potankosti posameznikove precepcije ne spoznamo.

Kako je možno sploh določiti, kaj je organsko / genetsko in kaj psihično / duševno? Mene dokler ne bodo izolirali gena, ki bo nedvoumno nosil zapis "povečana anksioznost", ne bodo nikoli prepričali v to, da je ta biološko pogojena. Je pa dejstvo, da se ob "travmatskem dogodku" začnejo možgani drugače oblikovati kot bi se sicer.
Če pogledamo čisto plastično: za dojenčka vemo, da nekaj mesecev po rojstvu lahko pije samo mlekce, ker se njegov presnovni sistem šele razvija in krepi in bi pretežka hrana na organizem kvarno delovala. Če bi ga pitali s pršutom in klobasami, bi noramlno nastopile posledice, ki bi najbrž ostale za vedno. In pri razvoju možganov je ista pesem. Zakaj mislimo, da pretežka psihična izkušnja, ki je malčkovi možgani še ne zmorejo "prebavit", ki zanj še ni primerna, ne pusti posledic v delovanju in čustvovanju posameznika? Seveda je glede na težo travme tudi teža posledic različno opazna.
In tukaj hočeš nočeš imajo starši bistveno vlogo, ki jo morajo dovolj dobro odigrati, da se bo otrok normalno razvijal. Do pribl. enega leta je v prvi fronti mamica (oziroma oseba, ki otrokovih očeh igra njeno vlogo) in ta del je najpomembnejši za osnovno duševno zdravje; potem pa stopi v ospredje še oče, ki otroka popelje v "zunanji svet" in poskrbi, da bo kot človek tudi v interakciji s širšim svetom "normalno" deloval (oblikuje se odnos do avtoritete (vsi odtenki od hlapčevstva do uporništva), odnos do timskega dela, pozitiven/negativen pogled na svet ...)

Ne moremo pa reči, da so starši vedno "krivi" za to. Ne izhaja disfunkcija vedno zaradi neljubečega odnosa staršev. Včasih je kriva tudi nevednost ali samo življenjska situacija, v kateri se ni dalo drugače ravnati, slednja se mi zdi, da se je zgodila pri naju, Janja. Čeprav zase vem, da se je nato prilepilo gor še kar nekaj nezdravih vzgojnih vzorcev in prijemov, ki so stanje še poslabšali.
Meni znajo starši zelo jasno opisati spremebo, ki sem jo kazala po vrnitvi iz bolnišnice. Od te grozljive izkušnje je pri meni ostal tudi nesmiselen strah pred tem, da bi sama spala (pa da jaz izpostavim eno svojih smešnih fobij: k staršem sem hodila spat še v 8. razredu OŠ  , sicer nisem celo noč zatisnila očesa). Sedaj me tega ni več sram priznat, ker vem kako realno ozadje ima ta strah - lahko si predstavljam ubogo dojenčico, samo in preplašeno v mrzli (ne fizično) bolnišnici; spančka in potem jo zgrabijo velike, brezčutne roke, jo odvijejo, poležejo na trebuh in v ritko zapičijo skelečo injekcijo (po vrnitvi domov je bila moja ritka cela rdeča in prešpikana, s previjanjem so imeli moji take probleme, ker me je bilo tega grozljivo strah in sem to vedno ob hudem rjovenju doživljala kot travmo). A ni zdaj logično, zakaj sem se vedno bala sama zatisniti oči in imela nerazložljiv občutek, da se bo iz teme pojavila zla sila in me poškodovala? Če mi starši moje izkušnje ne bi povedali, bi lahko domnevala, da gre za neko nenormalno (podedovano?) fobijo, vrli psihjatri pa bi hitro našli kako primerno pomirjevalo zame.

Zaradi te moje izkušnje so se možgani oblikovali drugače, kot bi se sicer in stresne ter strašljive situacije so zame dobile drugačne obrise kot bi jih brez te izkušnje, tudi dealala sem z njimi manj učinkovito. Je pa dobra novica ta, da se s pomočjo psihoterapije tudi zelo stare rane da zacelit; da se tudi tega majcenega otročička s posebnimi tehnikami da potolažit (bom naslednjič našla naslov knjige priznane nemške psihjatrinje in psihoterapevtke, ki piše o tem). In če pogledamo na to dejstvo spet s čisto fizičnega vidika: možgani so plastični, v bistvu zelo fleksibilni in psiho-tehnikami se njihova struktura spreminja, zato lahko tudi zaradi travmatskega dogodka v otroštvu "napačno oblikovane" (res neroden izraz) možgane vsaj delno preoblikujemo, tako da nam lahko bolje služijo.

Janja, jaz mislim, da si tudi ti resnično že veliko napredovala, vsaj odkar te poznam tu na forumu. Veš, v začetku me je prav malo iritiralo, ko si v skoraj vsakem svojem postu izpostavljala, da morda je pri večini prisotnih na forumu res vzrok v otroštvu in starših, pri tebi pa nikakor ne, ker si imela zelo ljubečo in podporno familjo. Tako zelo si to izpostavljala, da sem resnično začela sumiti, da je prav tam nek vzrok. Pa saj vidiš, da ne gre za vedno le za pomanjkanje ljubezni - pri tebi je bila to pač posebna življenjska situacija. In vesela sem, da si dobila vpogled tudi v to, saj mislim, da več kot vemo in razumemo, lažje si lahko pomagamo in več možnosti imamo. Je pa včasih pogled nazaj tudi boleč. Nočem silit vate in te preveč drezat (sploh ker vem, da bi s tem dosegla nasproten učinek - saj jaz reagiram isto, veš - pod pritiskom sfriznem, sicer pa opažam (vse bolj  ), da sem čisto sposobna punca), vendar se mi zdi, da bi bilo fajn predelat tudi odnos z očetom. Samo ta namig, ne bom razpredala svojih mnenj naprej.

Glede tablet in psihoterapije pa: seveda nisem proti tabletam (saj jih vendar jemljem) in vem, da je disfunkcija prav organska, a posledično. Jaz se strinjam s strokovnjaki, ki trdijo, da je vzrok psihičen in da če se želimo pozdraviti moramo zdraviti psiho in ne le simptome.

No, pravi roman sem zdaj spravla skupaj. Morda bo pa koga uspaval...

[Janja]

Matheu_ in Juliette!

Spet bom mel par sistemskih rešitev 

Fajn, Matheu_ in upam, da še kaj konkretnega prideš napisat v mojo temo, če boš imel kakšno idejo.

Že v Sofijini temi sem napisala, da se ne strinjam s takšnimi metodami, ki brcajo v rit.

Ja, priznam, da jaz potrebujem nekoga, ki me bo RAZUMEL, ki bo rekel, da je vse OK z mano tudi, če tako čutim. In potrebujem pozornost. In sicer od zunanjih ljudi. Ker v primarni družini so me tako ali tako razumeli. Jaz sem dobila oznako drugačna od okolice in tega se nekako ne morem losat.

Ampak potrebujem pa tudi konstruktivne rešitve in več pogledov na moje doživljanje. In to mi omogočaš ti s tvojimi pogledi, ki so ponavadi ravno kontra mojim. Pa saj je že BB to izpostavil v eni drugi temi.

In čeprav ti ne verjameš v psihoterapijo, ti moram povedati, da so tvoji zapisi, ki so analizirali moje, prišli ravno ob pravem času. Zadnje čase si zmeraj dreznil v točno tisto temo, ki sem jo predelovala na psihoterapiji. Daj povej mi, kako si to vedel?

Vsekakor sem potrebovala objemčke, poljubčke in rožice od mojih prijateljic tukaj gor in veliko pohval, da mi gre na boljše. Potrebovala pa sem tudi tvoj pristop, da sem začela delati na stvareh, katerih sem se prej bala. In zato, če boš imel še kakšno idejo, samo na plano.

Zdej sem ti naredila cel hvalospev.

Matheu_, pa še na nekaj zelo pomembnega sem pozabila. Ne, ni vse v tistih dogodkih iz otroštva, ampak tudi na splošno ljudje ne dojamejo tistega kar povem. Ali pa mi celo ne verjamejo. Shocked
In to je tako beden občutek. Če ti ljudje ne verjamejo, pa veš, da govoriš resnico. In tudi, če te ne razumejo, je bed, ker potem razmišljaš, da je s tabo nekaj narobe, če te ljudje velikokrat narobe razumejo.

Veš kaj pomeni bit duševno zdrav? To da večino časa vsi razumejo o čem govoriš.  Brez heca.

Vem pa, da verjetno osebe z bipolarno motnjo razmišljate drugače. No, vsaj, če sklepam po mami, pa mogoče tudi po tebi. Vidva bi si recimo mislila, da je nekaj narobe s tistimi, ki vaju niso razumeli in ne tako kot jaz, ki mislim, da je z mano nekaj narobe.

Ni res. To da sem bipolaren (čeprav glede na to da zadnjih nekaj let nimam nobenih nihanj, bi skor reku, da sem fasal napačno diagnozo), moje poglede, nazore in način funkcioniranja nič ne spremeni. To je zgolj slučaj.
Se pa s tvojo mamo na tej točki ne bi strinjal; če greš po zgornjem receptu (da če te večina večino časa šteka, pol si zdrav.), pol nikol ne smeš nehat preverjat svoje realnosti v javnosti. Primer: Če si začnem mislit, da sem najboljši v nečem je skrajni čas, da poguglam nekoga ki resnično o tem veliko ve. Pa sem spet ponižen in majhen. Kar je odlično izhodišče za karkoli  Ta eksempl je bol za moje težave. Ampak poanta je da nikol ne smeš pustit da se tvoj zeljnik razrašča sam. Zelje, ki samo raste, za folk običajno ni užitno.

Evo, to je pa spet tipičen primer nerazumevanja. Ti si me čisto narobe razumel. In to se mi stalno dogaja. Ampak s tem ni nič narobe, če jaz lahko zadevo pojasnim in sedaj jo tudi nameravam in verjamem, da boš ti mojo razlago sprejel z razumevanjem, da se pač nisva razumela. Mene pa dejansko travmira, če ljudje naredijo neke zaključke o meni, ki so totalno nerealni in nimajo noibene osnove in ne dopuščajo moje razlage.

Recimo to: da sem grozno razvajena, ker me je bilo določenih stvari strah. Da nočem imeti otrok, ker delam kariero, da nočem imeti otrok, ker se kao ukvarjam z duhovnostjo...

In te zaključke sem slišala tako po ovinkih in nikoli naravnost meni v obraz. Točno tako se je zgodilo v šoli. Jaz sem to slišala za hrbtom.

In ni moj problem, da ne bi razumeli, kaj jaz govorim. To že razumejo ali pa tudi ne, ampak ne želijo videti mojega aspekta. In zakaj ne? Ne vem, mogoče velikokrat naletim na ozkoglede.

In jaz nikoli nisem mislila, da bi bilo z mano kaj narobe v duševnem smislu, ampak drugače. Saj v bistvu niti ne znam pojasniti.

Mene nikoli ni bilo strah tega, da bi izgubila razum ali, da bi doživela psihozo. To je namreč precej pogost strah nas anksioznežev. Jaz sem se počutila nekako manjvredno, če določenih stvari nisem zmogla.

Tako, da tista mamina strategija se je nanašala na to moje dojemanje. Želela mi je samo pomagati s tem, da z mano ni nič narobe, če recimo ne živim kot drugi, ampak, da je s tistimi nekaj narobe, ki ne zmorejo razumeti mene inmojega načina življenja. Ne vem, če razumeš, kaj sem hotela povedati, ker sem sedaj še sama zakomplicirala.

Kaj se da? Dobila si ušive karte, ampak tud ušive karte pri pokru včasih zmagajo. Z mal sreče in veliko znanja.

Matheu, to si pa dobro napisal.

Sedaj bom napisala tako kot jaz vidim.

Ko sem v downu, potem sem jezna na Univerzum in na gene in na situacije in imam res občutek, da sem dobila tako zelo ušive karte, da kar glava boli.

Ko pa se imam OK, potem pa se začnem zavedati, da pa nisem dejansko dobila tako zelo ušivih kart. Dejansko sem dobila ogromno. Jaz sem v svojem življneju dobila res ogromno ljubezni. In to ne kar take brezvezne. Jaz sem bila v odnosih z ljudmi, s katerimi smo se dejansko čutili in se vzajemno spoštovali. Res, da je bilo teh ljudi zelo malo v mojem življnenju, ampak po pogovoru z mojimi prijatelji in znanci, nihče med njimi ni doživel v odnosih tako izjemno lepih in globokih stvari kot sem jih jaz. Ampak to niso iluzije in roza oblački kot bi marsikdo tukaj rekel, to je čisto zares.

Juliette, sedaj pa še k tebi. Hvala tudi za tvoj prispevek.

Ja, vem, da sem marsikoga s tistimi mojimi zapisi iritirala. Pa veš, zakaj sem jih pisala? Ravno zato, ker je pa mene motilo, da so nekateri posamezniki skušali celotnemu forumu vcepiti svoje prepričanje, da so pa za vse krivi starši.

Ja, so krivi oz. niso krivi, ampak naj bodo krivi pri tistih, ki tako čutijo, ne pa da meni nekdo vsiljuje svojo voljo, da jaz pa ne vem, da so krivi, dejansko pa so krivi. In to mi je bilo tako nadležno, da sem že v štartu pisala ravno to, da me bodo tisti pustili pri miru in me ne bodo secirali. No, saj mislim, da jih ni več.

In me je pojezilo ravno to, da če jaz določenim ljudem priznam, da so njihovi straši krivi za njihovo motnjo, zakaj oni meni ne morejo pustiti moje resnice?

In mene nič ne moti,če nekdo neumorno čez vse poste piše, da so mu straši z*ebali življneje, moti pa me to, da meni skuša vsiliti svoj način.

In ko sem prišla na psihoterapijo, sem povedala ravno to, da ne maram, da se razpravlja, da je moja mama kaj kriva v zvezi z mojo motnjo. Za tem, da ne maram takšnega načina pa se skriva tudi moja travma, in sicer ta, da je mama zadnja štiri leta, ko je zopet zbolela, konstantno ponavljala (posledica bolezni, prej tega ni delala), da je ona kriva, da sem jaz zbolela, da mi je zafurala življenje in podobne. Je jokala, bilo ji je hudo in jaz enostavno ne morem več tega poslušati, ker točno vem, da ni bila absolutno nič kriva.

Juliette, jaz pa razmišljam malo drugače kot ti. Jaz pa še zmeraj verjamem tudi v genetiko. Jaz mislim, da naše motnje nastanejo zaradi različnih vzrokov. Lahko so to genetski vzroki, lahko stresne situacije... Možnosti je veliko, ker je tudi ljudi veliko.

Pri meni je šlo za splet večih dejavnikov: genetike, ta dogodek separacije in še nekaj dogodkov, ki so povezani z OKM-jem, ampak o tem pa ne bi tukaj javno na forumu. In že kar nekaj let sumim, da je to povezano tudi z mojo nezmožnostjo razumevanja kaj so moji in kaj tuji občutki.

In jaz verjamem v psihoterapijo, čeprav včasih nisem ravno verjela. Zakaj verjamem? Ker vidim pri sebi precejšen napredek in ker se v določenih situacijah že drugače odzivam kot sem se v preteklosti. Je pa dejstvo, da jaz brez zdravil ne bi tako napredovala. Meni so se VIDNI rezultati začeli kazati šele v kombinaciji psihoterapija in zdravila. Prej so bili vidni rezultati, ampak so bili premajhni.

Oče. Ja, to je pa poglavje zase. Tudi to me še čaka, ampak trenutno je bilo bolj urgentno, da uredim te moje strahove, ker so bili bolj moteči kot ta moj odnos z očetom, ki me je tudi zaznamoval, ampak ne na tem področju, ampak na drugih, ki so moteča niso pa življenskega pomena.

Oče je bil dejansko odsoten. Najprej nismo živeli skupaj, ker smo mama, Nataša in jaz živele pri stari mami in pradedku, on pa je bil v Ljubljani, kjer je imel službo. To je bilo prvih sedem let. Potem smo naslednjih šest let živeli skupaj, ampak njega ni bilo...

Ni bil slab človek, ni pa bil ustvarjen za družino in partnerstvo. Enostavno so ljudje, ki se ne bi nikoli smeli poročiti in imeti otroke, ker tega niso sposobni. Ampak sem se zgodila jaz...

Zaenkrat bo dovolj! Ja, imam kar nekaj napačnih vzorcev tudi zaradi njega, ampak te motnje, ki me ovirajo pa ni povzročil on.

Pozdravček vsem!

[Janja]

Jagodka, hvala tudi za tvoj zapis, čeprav v drugi temi!

Tole sem pa našla v drugi temi. To je Jagodkin prispevek na temo psihoterapije in mogoče ne bi bilo slabo, da bi bil njej zapis napisan še tukaj, ker sem se tudi jaz začela zavedati pomena psihoterapije in njenih učinkov. In predvsem zato, ker jaz nisem verjela v psihoterapijo. Še zmeraj pa prisegam na mojo terapevtko in ne na vsakogar.

In rezultati so. Za stvari, ki so se mi zgodile in jih lahko popravim, za porušeno kemijo pa poskrbijo tablete. Za ostalo pa moja alternativa - glas in mudre.

Svet izkušamo skozi optiko, ki jo gradijo tako minimalna izkustva, zavedna in nezavedna, da je že samga sebe težko spoznat, kaj šele da bi probal razumet druge. Ta optika se nam gradi,kopiči in potrjuje skozi čas. Ti si doživela travmatični dogodek recimo, ta ti je bistveno spremenil pogled na svet že zelo zgodaj in te utrdil v tej percepciji. Skozi čas si si realnost temu pogledu podredila. V vsem si videla dokaz, da je res tko kot si ti misliš. In zdej hočeš kar naenkrat to spremenit - zavestno. Nemogoče. Spremembe se dogajajo na čiku ob enih zjutraj ko ne morš spat. Minimalne spremembe. In čez par let po 10.000 takih cigaretov, se bo mogoče kej poznalo.

Kaj se da? Dobila si ušive karte, ampak tud ušive karte pri pokru včasih zmagajo. Z mal sreče in veliko znanja.

Tole sem sunila Matheu_ju iz Janjine teme. 

Psihoteapija je tisti del zdravljenja, ki te nauči kartat tudi s "ta praznimi" kartami. Se strinjam s to filozofijo o percepciji gledanja, ki smo se ga naučili in ga utrjevali, dokler nam ni nekdo (nekaj) pokazal, da nekaj ne gre skupaj. Enim prej, drugim kasneje, nekaterim bolj na izi, drugim na hard.  :A)Psihoterapija je meni pomagala ravno v tem, da sem se svojih zmotnih pojmovanj začela zavedati in tako prekinila začaran krog. Kot eno ogledalo. Sem pa na PT večinoma dobivala vprašanja in ne odgovorov   
Čustva je v PT (po moji izkušnji) potrebno postaviti na stran, ne da jih zanikamo ali potlačimo (to smo z večine delali prej), pač pa jih vzeti kot nekakšne kazalce teh napačnih vzorcev s katerimi ocenjujemo realnost, ki prevzamejo nadzor nad našimi rakcijami. Jih vzeti čimbolj nevtralno, ne tako apokaliptično, so tam, prisotna, niso pa merodajna.
Brez patetike lahko rečem, da sem spremnila svojo dioptrijo  ravno s pomočjo psihoterapije. Ne samo, da sem se bolje naučila  kartat, dobila sem možnost, da nekaj praznih menjam za slikce. 

Moja izkušnja, izkušnja preverjenega    nevrotika, ne poznam pa, kako gre tistim, ki "razvijete" druge motnnje. 

Ta zapis se nahaja na naslednji povezavi:

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,3921.msg236236.html#msg236236.

Sem pa še zmeraj mnenja, da pa vsi pa res nismo primerni za psihoterapijo.

[matheu__]

Evo, to je pa spet tipičen primer nerazumevanja. Ti si me čisto narobe razumel. In to se mi stalno dogaja. Ampak s tem ni nič narobe, če jaz lahko zadevo pojasnim in sedaj jo tudi nameravam in verjamem, da boš ti mojo razlago sprejel z razumevanjem, da se pač nisva razumela. Mene pa dejansko travmira, če ljudje naredijo neke zaključke o meni, ki so totalno nerealni in nimajo noibene osnove in ne dopuščajo moje razlage.

Bom sam na to odgovoru, ker nimam časa zdej.
Napisal sem da se morš glihat s folkom - preverjat svojo realnost v občem. To je nuja; za bolane in za zdrave, ki to hočjo ostat.

Ampak poanta je da nikol ne smeš pustit da se tvoj zeljnik razrašča sam. Zelje, ki samo raste, za folk običajno ni užitno.

To je ključno.

Mene pa dejansko travmira, če ljudje naredijo neke zaključke o meni, ki so totalno nerealni in nimajo noibene osnove in ne dopuščajo moje razlage.

Morš delat na prezentaciji. Predvsem pa pomaga da veš da z vsemi ne morš bit kompatibilna. Recimo moj primer na tem forumu: Eni moje zapise berejo kot zlobne, drugi kot koristne. Zakaj bi me uni k mislijo da sem zloben travmirali? Saj sam dobro vem da nisem, ne?
Sigurne ljudi napačni vtisi drugih ne motijo; take kot sem jaz celo zabavajo 

Ko sem v downu, potem sem jezna na Univerzum in na gene in na situacije in imam res občutek, da sem dobila tako zelo ušive karte, da kar glava boli.
Ko pa se imam OK, potem pa se začnem zavedati, da pa nisem dejansko dobila tako zelo ušivih kart.

Lih to je, v vsakem primeru si dobila ušive karte. Ko ti gre dobro in ko ti gre slabo. S tem da ko ti laufa, zasluge pobereš ti. Thats the beauty of it.

[Juliette]

Janja,
popolnoma spoštujem tvoje nazore in osebni credo - sicer pa si že strokovnjaki glede zadev, o katerih sva razpravljali, niso enotni; logično da tud mi ne bomo. 
Glavno je, da si našla pot, ki ti pomaga (in jaz tudi); to je po mojem tudi bistvo in cilj naših razprav - da dobimo nove uvide, nove poglede na stvari, da spoznamo nove možnosti, s pomočjo katerih lahko napredujemo ...
Z veseljem bom sledila tvoji zgodbi in če bom zaznala še kakšno potencialno stično točko, bom pripletla še kakšen košček moje. 
Vse dobro še naprej.

[Jagodka]

Noben problem, Janja. 
Imava zelo malo stičnih točk, pa nisem hotela smetit teme.
Me veseli, da ti gre bolje, da si našla pot. Res si se dolgo skrivala za lepo napisanimi posti v katerih se je bralo, kot da vse veš.... ne opravičuj se zdaj, da si bila narobe razumljena. Kot pravi Matheu_, ne moreš biti vedno z vsemi kompatibilen. So pa forumske komunikacije še malo bolj zapletene, ker se ne vidimo. 
Morda pa najdeva stično točko v tem, da je potebno vedno ugajati, le da si ti to zapakirala v prijaznost, jaz pa v ignoranco. Najbrž sva pa obe skrili samopomilovanje
Že nekaj časa nazaj sem sprejela dejstvo, da ne morem biti vsem všeč, saj tudi meni niso vsi všeč. Postala sem selektivna, ker se mi to dobesedno splača, zaradi mojega zdravja, moje družine in moje službe. Tam pač želim biti vsaj 90% ali več. Že dolgo se ne trudim več z razlagami, kadar začutim, da me nekdo ne razume, da se pa izognem zaključkom, kakršne omenjaš, da te travmirajo, se v določen tip ljudi sploh ne spuščam več.
Sem razvila eno tako antenco, s katero jih pogruntam in se le v malo primerih zmotim. Pa ni panike. Če spada med "nerazumevjoče", se zapneva kmalu, če pa spada med "razumevajoče" odnos pač malo počaka.

Pa še glede pojasnjevanja. Moja izkšnja je, da s tem samo še bolj zapleteš. Moja, pravim. Ali pa sem se vedno zapletala z ljudmi, ki jim, ko hočeš kaj razložit, kar rolete dol padejo in nočejo nič slišat? Taki, pretirano samozavestni (lažno, predvidevam )