FORUM Nebojse.si

Hey,

Evo mel sm virozo in sm zdej psihično čist na tleh. Polno obsesij in panike... Sploh nevem kaj naj. Mam kr eno obsesijo, da sm v preteklosti naredil nekaj kar sm skor 100% da nism ampak je vedno kaj pa če in konstantne ruminacije. Zdravniku sm pisal na mail če me lahko mal prej naroči, bomo vidl kaj bo iz tega. Razmišljam, da bi se probov spet nekak spravit na 6 mesečni program v Begunjah... Uglavnm ful mi je bed :(.

Onix ... včasih zdrsnemo korak nazaj ... in nato zmoremo spet 2 koraka naprej ...
Sprejeti to kot del poti ... in hkrati kot namig, da je še potrebno kaj popucat kje v sebi ...

Viroza je mimo ... tudi počutje bo boljše :rozicodam:

Onix  :rozicodam: obsesivne misli so živ hudič...Vendar glej, ti veš, da so vse ZGOLJ misli, ki ti povzročajo paniko in slabo počutje...in to je že nekaj.  :oki:

Držim pesti, da čimprej dobiš odgovor od zdravnika, ki ti bo zagotovo v pomoč....  :oki:

Misli pa poizkušaj spustiti iz glave...vem, da je težko, vendar probaj: meni terapevtka pravi, da misel pride...in pustimo jo, naj gre....ne polagaj pozornosti nanjo.

Ah...brez teh misli, bi bilo življenje takoj lepše... 

Hvala vama res! :rozicodam: :rozicodam:

Am ja, sj v teoriji dobr vem kaj morm storit, ampak sm pa tako šibek, preveč sm notr spet padu in je kr težko. Trudim se, da ne ruminiram ampak kdaj mi spodrsne. Občutek mam kot da nebo nikol več dobr :(.

Onix, točno poznam te občutke....misli se ciklajo po glavi, kot pokvarjena plošča....obup.  :o

Tudi mene grabijo na momente...sedaj, ko sem znižala Asentro, se mi dogaja, da me obhajajo misli, ki jih ne zmorem "utišat" oz. preusmerit....ampak po drugi strani pa vem, da so SAMO misli in da zaradi njih še nisem jaz slaba oseba.

Ti pa verjamem, da je hudo....ker to človeka preveč okupira.

Če ti je kaj lažje, piši...daj iz sebe ta strah...jaz tako večkrat storim ter potem opazim, da misli s tem izgubijo na svoji "groznosti".

Onix nič ni večno ... pride pa mine ... tako dobro kot slabo počutje ...
včasih so misli naporne ... drugič ne ...
Sprejmi in pusti da tako je ... zaupaj da odide ...
Upiranje temu ustvarja še več neprijetnosti v telesu ...
 :rozicodam:

Lahko.

Lahko se pa tudi upreš. Samo daj se z jezo.
Mislim, halo, kdo pa si ti misel, saj si itak moja, mene pa ne boš.
Jasno, da nisi nič naredil.
Ti, ONix, pa sploh ne.
Čudovito, krasno bitje, priden bit..::), zaposli misli, veš, da se bom ponavljala kot stara plošča.
Zaposli misli ta čas, ko je najhuje, čez nekaj časa ugotoviš, da si mislil vse kaj drugega, pa tudi če bo tista grozna misel prišla, spet zaposli misli (saj se spomniš mojih križank, jih videt ne morem zdaj..:)).
Onix, nič ti še ni treba hodit v Begunje.

Jaz bi misli zaposlila, pa še kaj fizičnega zraven.
Ne prepusti se, saj veš, kot si jih ustvaril, jih boš sčasoma odgnal. Izpuhtele bodo, saj jih ne rabiš.
Res jih ne rabiš.
Sploh jih nikoli več ne rabiš.

Misli naj ti bodo svetle in lepe.
So pa te viroze za vse nas občutljivkote zagamana reč.::) Bi se človek prav smejal, ki tega ne pozna.

Vesele misli pošiljam v tvoje konce...

Onix, ja tele misli nam verjetno vsem dostikrat grenijo življenje....med drugim tudi meni....Včasih jih obvladam, včasih pa ne...in sem jezna, ker me takrat premagujejo, ker sem nemočna, ker enostavno ne znam in sem jezna sama nase, zakaj se obremenjujem......enostavno, moteče je in zafustrirajoče..

Vsekakor vem, da se jih da brcniti, pramagati....Ti si zelo pogumen in znaš se postaviti na noge. Če čutiš, da ti bo šlo bolje spet s programom v Begunjah, pa naj bo tako, nič ne boš izgubil, kvečjemu ponovno pridobil  :rozicodam:

Hvala vam res zlati ste! :rozicodam: :rozicodam:

Zdele se počutim mal bolš in grem kr spat, da se fajn naspim. Bom mal poročal jutri.

Lepo noč vsem skupaj! :rozicodam:

Lahko noč tudi tebi Onix  :rozicodam: in jutri čimlepši dan.

Dragi Onix, ne daj se!

včasih se zgodi, da nas zvije, pa naj bodo obdobja remisije vmes zelo zelo dolga. Imamo pač neko prtljago oziroma neko specifično ranljivost v sebi, ki nam jo zagode, kadar smo šibki in tudi telesna šibkost in viroza itd. je lahko tak sprožilen dejavnik tveganja, da se to zgodi.

Razumem te, ker vem, kako je, če imaš v sebi tisti grozni občutek, da nisi zmožen napredovati, ampak resnici na ljubo, tudi enkrat samkrat ni povsem isto. Spreminja se naš odnos do tega, kar se nam zgodi, spreminja se to, na kakšen način znamo slednje sprejeti in kaj s tem storimo.

Tale izraz ruminiranje mi je fascinanten in vedno znova ugibam za kaj točno gre. in si nekako lahko predstavljam. to je najbrž tisto, kar mene privede v času nekih mojih obsesij do hude krize, ko že skoraj izgubim občutek za resnico in za to, da dejansko gre za neko težavo v zdravju in ko že skoraj verjamem, da zadeva ima kak globji smisel. Ampak saj ga ima, vendar ne takega, kot bi človek tisti hip želel verjeti, da bi mu bilo lažje in da bi takšnemu misleč da neutemeljenemu intenzivnemu dogajanju lahko pripisal smisel.

zdaj sem ga nabluzila, ker je obsesij več vrst in tudi nekatere so po vsebini prijetne, druge pa neprijetne, vse pa so zoperne, ker povzročajo vznemirjenje, ker tirjajo energijo in ker te dobesedno vržejo iz tira.

Ne daj se.

Glede samoobtoževanja pa nikar. Ne krivi se za nič, ker je vse o.k.. Dejstvo je, da se ljudem zgodijo neprijetne stvari, ampak ne moreš prevzemati odgovornost za ves svet nase. Nisi ti kriv. Nisi kriv, da se je ali se celo ni nekaj zgodilo. Razišči svoje območje vpliva in se vprašaj, ali si naredil, kar je v tvoji moči. Pa tudi če nisi ali si kaj opustil, popravi tisto, kar lahko, ostalo pusti, ker od tvojega samoobtoževanja ne bo imel nihče nič. In verjemi, da tisti, ki mu je mar zate in za to, kako si ti v resnici, ne bi nikdar želel, da se ti takole žreš in si očitaš. Kaj pa mislijo tisti, ki jim ni mar in te nimajo radi, pa tudi tebi ni treba biti mar. Skušaj živeti v miru.

In naklonjenost se da živeti tudi na kilometre daleč. Občutek sprave pa je neverjetno osrečujoč, če ga ljudje, ki jim je bilo na kakršenkoli način mar enemu za drugega dolgo niso bili deležni. Sama sem še danes neverjetno vesela takega odnosa recimo in čeprav ni nobenega stika mi to ogromno pomeni. In lepo je, ko imam lahko koga rada na kilometre daleč, pa drugi okrog mene za to niso čisto nič prkrajšani, namreč tista pristna radost in ljubezen je kot posoda, ki ji ne vidiš dna oziroma ljubezni nikoli ne zmanjka. Imeti rad ljudi je lepo. Sama si recimo ne bi želela, da si kdorkoli zaradi mene karkoli očita, ko imam situacije v obratni smeri, to pa da zadeve pri meni včasih dobijo neverjetne razsežnosti in da zato trpim, tega ne more biti kriv nekdo drug. To se zgodi in s tem se jaz učim živeti in znam že veliko bolje in tudi skušam obdržati dobro, ostalo pa spustim mimo. Je pa razlog za take zadeve vedno skrit v mojem življenju in mojih momentalnih manjkih in primanjkljajih, za katere pa sem 100% odgovorna sama.

Tako nekako iz neke druge strani.

Kaj tončno je ruminiranje? To me zelo zanima.

Je pa hecno to, ko imaš občutek, kot da si nekatere ljudi že moral nekoč srečati in da so ti tisti čas morali neverjetno veliko pomeniti. Ker sama ne morem razumeti včasih, kako je mogoče, da nekatere ljudi lahko tako neverjetno hitro in močno vzljubim. In zakaj ne bi takih čustev sama enostavno sprejela in zakaj bi v vsem takem človek iskal patologijo. Take life as it is. Ljubezni je dovolj in je ne zmanjka. To, kje ima nekdo kakšno mesto v mojem življenju ali žvljenju koga drugega pa se recimo da jasno ve in se spoštuje. Vendar pa to ni ovira, da imam nekatere ljudi enostavno srčno rada. In to je tudi edino, kar si v tem kontekstu lahko sama enostavno dovolim. Pa saj zato obstajajo razlogi. Če si se od kakega človeka recimo lahko veliko naučil, pa tudi če sobile to šole zlo težke vrste in če si zato boljši, kot bi bil v primeru, da človeka ne bi srečal, je jasno in logično, da imaš takšnega človeka lahko zato rad. Saj niso toliko izkušnje z v redu ljudmi boleče, kot je meni boleče dejstvo, da je z ostalimi včasih tako težko preživeti takšen kot si in če je tu nekdo, ki ti pomaga, da ohraniš samega sebe, ne glede na vse, kar doživiš, ker je ta človek takšen kot je in ker ti to nekaj pomeni, je to sreča v nesreči. In najmanj, kar bi bilo, da bi bil tak človek nesreča. nasprotno, to je še edino, kar je sreča. Sreča, da si spoznal in da si obstal. Da si se lahko nekako ohranil.

Onix čisto sem ga zabluzila, govorila sem o svojih obsesijah ne o tvojih in načinu, kako jih sama danes razumem.

Me pa boli, da se na tem svetu vedno obtožujemo in same sebe krivimo tisti ljudje, ki nam je dejansko največ mar za druge in ki v resnici ne želimo in ne delam toliko hudega. čemu se potem krivimo za ves svet skupaj in najmanj, kar bi potrebovali, menim, je to, da bi se še med sabo obtoževali, prerekali, si očitali vse tisto, česar nismo nikdar storili ali želeli storiti.

Jaz nočem več trpet zaradi takih blesavih zadev. Enkrat je treba naprej in to v miru.

Onix, ko bo zdravje boljše, bo tudi več mičo za spopadanje z vsem tem. Vesela sem, da prideš in pojamraš, ko te res zvije, ker vidim, da neverjetno veliko potegneš iz tega, kar ti tu ljudje dajo. Vedno ob prejeti opori se ti povrne pogum in greš v miru spet dalje. Vsi kdaj klonemo, ampak bistvo je, da se poberemo in korakamo naprej. Vse je o.k.. In vsega se ne da razumeti samo v glavi. Včasih je potrebno življenje sprejeti in vzeti takšno kot pride in narediti v danem trenutku najboljše, kar zmoremo. Come and goes. take as it is. saj pride in mine.

drži se! Onix, želela bi ti poguma in vztrajnosti. dvigni glavo in korakaj naprej, v življenje.

maja

Onix,

kako si? Se nič ne oglasiš? Upam, da se boljše počutiš! Spomni se tvojih prispevkov - meni so velikokrat pomagali, da sem postala bolj optimistična.

Srečno!

Melita

Hey usi,

Se borim, mam eno obsesijo, ki jo še nism uspel znormalizirat, ampak ostajam oprimističen... Bo že nekak, OKM je kr težak takrat, ko te ima v primežu. Sej še kej poročam, lep dan vsem skupaj! :rozicodam:

Onix....drži se, saj veš, da se vedno najde pot.... :rozicodam:

 Onix, daj bori se premagaj misli.. :oki:zmores
  tudi sam vcasih ujet v misli... ???
 
 

Res sm čist u bedu... Mogu sm uzet apaurin. A kdo ve, če ma gospa Dragica Resman tud kkšno zasebno terapijo (samoplačniško)?

Onix, povsem te razumem. Tudi sama sem danes doživela poslabšanje in sem depresivna. In prepričana sem, da če ne bi imela tako v redu urejenega ljubezenskega življenja in bila topogledno srečna, da bi tudi jaz trpela zdajle zaradi obsesij.

Minilo bo! Ostani pogumen!

o omenjeni shrinkici ne vem nič.  :kiselnasmeh:


maja

Onix,
kaj pa, če bi poklical v Begunje in vprašal?


Zdravniki so za informacije po telefonu dostopni:
RESMAN DRAGICA, DR.MED.,SPEC.PSIH.
- ponedeljek, torek, četrtek, petek od 13.00 do 14.00
- sreda 9.30 do 10.30 samo za ambulantne paciente, od 13.00 do 14.00 samo za ambulantne paciente

- Dragica Resman, dr. med., spec. psih. – predstojnica oddelka za kognitivno vedenjsko terapijo, dragica.resman@pb-begunje.si, telefon št.: 04/533 52 76

onix   :rozicodam:

Bori se, poskusaj imeti cimbolj pozitivne misli. Uspelo ti bo!
Na koncu vsakega predora je vedno svetloba. Poisci to svetlobo.
Vse dobro ti zelim!

Hvala za odgovore!

Ja se bom boril, mel sm že ogromno slabih obdobij in še vsakega sm premagal. Tudi tega bom, vem pa da traja dlje kot bi si želel, ampak tako pač je. Hvala vsem! :rozicodam:

Počutim se res slabo, skrbi me, da nebo nikoli bolje :(.

Onix dragi, absolutno bo bolj!

Trenutni vremenski pogoji so mal adijo. Včeraj so moje starše boleli vsi sklepi. Enim se odraža na fiziki, drugim na počutju, razpoloženju in težavah v duševnem zdravju. Bo bolje! V tem času se spreminja vreme, ampak kmalu se bo otoplilo malce in telo se bo čez čas navadilo na nove pogoje in tudi ti boš v redu. Prehodi so dejavnik tveganja, da nas zvije, to veš.

Glavo gor!

Če je pa prehudo, pa le pokliči psihiatrinjo in se dogovori za korekcijo zdravil.

Vse, kar (pre)težko je, enkrat mine!

Meni pomaga molitev. Kar jaz ne morem, On dela!

Ne vdaj se!

Pa beri kakšno knjižico o upanju in pogumu, da te malo navdahne. Včasih moramo bit borci in močni že samo zato, da preživimo. Ampak tudi takšni dnei minejo in potem se vse spet umiri in pospravi nazaj na svoje mesto. Le ohrani pogum!

maja

Onix, biksaš ga.
:)

Seveda bo boljš!

Kolikokrat je bilo slabo, pa je bilo potem bolje.. In čas med dvema "slabo", se vedno bolj daljša in enkrat bo slabo samo še od slabih novic..
Tista obsesija je prišla in bo tudi šla.
Saj si jo definiral, torej preč z njo..
nasmehni se ji..

Daj, daj, stran jo pošlji, magari na glas.

Jaz vem, da bo kmalu bolje in res močno držim pesti, da se normalizirajo stvari.
Zunaj bo kmalu sonček in bo spet vse drugače.


Kar zaupaj, da bo tako. V to sem prepričana.

Hvala obema!  :rozicodam:

Vesna ja upam, da maš prav... Je pa zelo težko in strah me je.

onix  :rozicodam:

Za vsakim dezjem sonce posije. Jaz verjamem, da bo pri tebi kmalu soncek posijal. Le obupati ne smes. Sj ves pridejo slabi trenutki ampak tudi grejo. In upanje vedno zadnje umre, zato ne izgubi upanja in poguma.

Vse bo se ok!!! Drzim pesti zate!! :rozicodam:

Onix :rozicodam:, vztrajaj. Glej, že večkrat si šel skozi to, poznaš že mnoge trike. Uporabi jih! Kaj ti je pomagalo pri preteklih poslabšanjih? Posluži se tega tudi zdaj. Seveda pa traja nekaj časa, preden se obrne navzgor. Kako poskušaš trenutno premagovati poslabšanje?
Zmoreš ven na en dolg sprehod? Čudovit sonček je danes, zagotovo bi ti dobro del, fizična aktivnost pa je tako in tako čudodelna. :sunny:
Drži se, Onix, in vedi, da bo boljše - še vsem nam je bilo !  :pomezik:

Hvala vam! :rozicodam:

Zdej sm se odloču, da bom nazaj zvišal risperidon za 1 mg, ker mi res zelo pomaga. Probov se bom čimbolj zamotit in nekak premagat tole, je pa pekel...

Aloha, Onix! Nisem natančno brala teme, vidim, da se pa trenutno slabo počutiš. Toplo ti priporočam obisk kake skupine za samopomoč. Meni zelo koristi.  :onaposlusa:
Upam, da je počutje že kaj bolje!  :-* :-* :-*
Juhu! Sonček je!  :wav:

Onix, upam, ja, da je sonček prinesel tudi tebi vsaj malo boljše počutje...

Seveda te je strah, a kot vedno doslej, bo tudi zdaj bolje.
Pa saj veš, kolikokrat te je že bilo, pa ko si okol obrnil, začutil, da je lažje in tudi pogled na misel, obsesijo, je blažja ali je več ni.
In tudi zdaj bo tako!

Res se zamoti in super, da si povišal, če ti je bolje.
Vseeno pa se aktiviraj, kolikor lahko.
Pa sporoči, Onix..
Tle si.. smo.

Onix tudi jaz ti želim,da se ti počutje čimprej izboljša.Tudi sama preživljam
nekak pekel,tako fizično in psihično zato vem kako je,če si na dnu.
Drži se  :rozicodam:

Suzy, drži se.

Onix  :rozicodam: zdrži...upam, da se ti počutje čimprej popravi.

ONIX

tudi meni je bilo ne dolgo nazaj tako hudo, resnično.
takrat res ne vidiš svetle točke

a verjemi, zaupaj, prišel boš iz tega!
mislim nate :rozicodam:

Res ste zlati! :rozicodam: :rozicodam:

Ja upam, da bom kmalu vsaj malo bolje... Pa še mal me derealizacija daje, ampak upam res, da mi rata to premagat...

Onix, zagotovo ti bo uspelo...tole poslabšanje bo minilo in spet bo vse ok  :rozicodam:


http://www.youtube.com/watch?v=lNyjkRlgO5s&feature=related

Onix,

držim pesti zate in zame in za vse nas... boljše bo, mora biti, nekega dne bomo zares zmagali! Do takrat pa se borimo! Vem, da je hudo, toda ti znaš in zmoreš!

LP

Melita

A mislite, da bodo obsesije zgubile svojo moč čez čas?

Onix  :rozicodam:, seveda bodo...njihova moč je odvisna od tega, koliko jim dovoliš, da te "mučijo", saj veš...iz tega se hranijo.
Ko jaz pomislim nazaj, se mi je zdelo, da ne bo nikdar konca, ker so me morile od jutra do večera...  :( No, pa sem jih vendarle premagala...Tudi ti jih boš, ker imaš izkušnje, znanje in upanje...  :oki:

Res ti želim lep dan...  :rozicodam:

Ne, da bodo. Sigurno bodo, Onix.
Saj veš, da vem.
Sigurno.
Kar pomiri se, res vem.
In ti tudi.
Samo takrat se ti zdi, da ne.. Ampak to je samo kratko in vedno krajše..
Bodi dobro.

Hvala vsem za tolažbo! :rozicodam: :rozicodam:

Dons sm že mal bolš, mogoče mi pa le nebo treba v Begunje. Redno preusmerjam in pustim mislim in tesnobi da so tam... Upam, da bom kmal zlezel vn iz luknje :).

Onix :rozicodam:

enkrat si že bil na tistem njihovem programu (KVT), če se ne motim?
premisli ali bi se prijavil še enkrat ... sam najbolje veš, če bi to potreboval (sploh glede na to, da si že bil in veš kaj ti nudijo)

vsiljivke so res *eba!

kako pa kaj to vpliva na tvoj vsakdan?

vse dobro ti želim!!

Onix, super!
Le tako naprej.

Tudi jaz na tvojem mestu ne bi opustila ideje o Begunjah. Faaajn, da si bolje!  :wav:

onix  :rozicodam:

Kr tako naprej! Vse bo se ok.

A je to normalno, da si zjutraj slabši? Nevem strah me je, da res nebo nikol dobr... :(

Onix  :rozicodam: jutra so ponavadi res slabša, vendar vedi, da za jutrom pride tudi večer, ki prinese vsaj malo olajšanja.
Bo dobro, bo...zmogel boš, tako, kot si že. Tvoji nasveti ostalim sotrpinom so polni optimizma, znaš potolažit in vliti upanje....sedaj pa upaj tudi sam zase. Ne se dat  :rozicodam:

o ja, bo! si kaj spremenil glede zdravil, odkar se je kriza začela dogajati? si govoril kaj s psihiatrinjo? tud mene mal zmanjka kdaj vmes, pa se počutim slabše, celo na momente mal deprimirano, pa mam super pogoje - na novo zaljubljena, srečna, itd. dnevi so obremenilni skratka.

si kaj spreminjal terapijo z zdravili? morda bi bila pa korekcija potrebna. ko boš udaril pravo kombinacijo zdravil, bo bolje. pa seveda dejavnosti. to je osnova. glede strahu pa: če se da pojdi v družbo kljub slabemu počutju. nikar se ne socialno izolirat. sčasoma bo bolje.



maja

Onix pozdravljen in vsi ostali,

pišem prvič in moram priznati da mi je zelo težko. Imam okm- z zelo agresivnimi misli (da bom nekomu kaj vrgel, fobijo na nož- da bom nekoga zabodel, ki mi najteže pada). Začelo se pred 1,5 mesecem kom dobil panični napad. intezitete je naraščala in padala po 2 tednih dobim ecytaro in eglyonil, kasneje še torendo. Star sem 29 let in nikoli do zdaj nisem imel taki težav, najhuje doma in v službi, kjer se bojim da bi nekomu storil kaj žalega, čeprav se odlično razumem z vsemi. Sedaj po 3 in 4 tedni jemanja ecytare so mi zelo zrasle fobije da ne bi dobil nekih psihoz in ali morda posedujem nek agresiven nagon, kateremu se skoz upiram. Prej sem imel še grde slike in impulze, ki pa so minili, sedaj pa imam povečano fobije predvsem se bojim nožev, ki sprožiji nevrotičnost, ki jo potem doživlajm kot moj lastni nagon in se zelo ustrašim ali morda res moram nekaj narediti (čeprav vem da ne slišim nobenih drugih glasov ampak to moje doživlajanje in ogrožanje me spravlaj ob pamet, sedaj po 3-4 tednih z ad je še slabše kot prej je pa manj vseljivih slik, stah da bom nekaj moral storiti mi je najhujši.

Redondo pozdravljen  :rozicodam:

Ja, vsiljivke so res  :zlodej:. No, sedaj si pričel z zdravljenjem, pa verjetno tudi zdravila niso še čisto prijela...počakaj še teden ali dva.

Vedi, da so tvoje misli LE MISLI, da te spravljajo v slabo počutje ravno zato, ker ti NE ŽELIŠ storiti niti sebi niti drugim NIČ SLABEGA.  :nehvala: Če bi imel to "željo", te ne bi obhajala panika ob tem...

Bi ti pa priporočala, da se odločiš tudi za psihoterapijo, s pomočjo katere boš ugotovil izvor in namen teh svojih obsesivnih misli. Konec koncev si ti gospodar svojega življenja in zaslužiš si živeti brez strahov in misli, ki te spravljajo v obup....

Bodi pogumen in zaupaj vase in svoje DOBRO.  :rozicodam:

Hvala slavka ampak res ne vem kdaj bodo tablete prijele, zdej mam filing da se upiram kao svojim nagonom ker me veš čas utesnjuje in čutim izjemen nemir, kar mislim da mam v glavi da bom moral to naredit in to se je zdej kar intezivirat, na psihoterapijo hodm k dr.rebolju sam sem bil komi 2. Mogoče bi rabu kakšna pomirjevala oreng da se umirim, pa začel sem hodit na tečaj meditacije. S to pranojo se mi je začel, ko sem se spomnil da je nek fant na agrtf- slišal nek notranji glas in zabodel profesorja, od taktrat me matara da se men ne bi zgodil kaj podobnega recimo doma, čeprav ne slilišim nikakršnih glasov, sam moja podzavest me veš čas preverja.

Joj, Redondo...
Kako mi je težko, da je tako. Dobra novica pa je, da boš to premagal.

Najprej ti predlagam, da odpreš svojo temo. Tam piši in boš lahko imel odgovore, ki bodo samo tebi namenjeni..
Tudi meni se je strah namreč zgodil, ko je moja najboljša prijateljica umrla...:( Imela je možgansko in bila je noseča....:( Ker sem bila v občutljivem obdobju na sploh, sem se bala točno tega, da bi se meni enako zgodilo, poleg žalovanja, ki sem ga občutila in čutila dolge mesece... Tudi meni so zdravila povzročila hude težave.. In začelo se je s paničnim, bljak..  Eglonyl je prvo zdravilo, povzročilo mi je enako stanje. Po mojih izkušnjah in pripovedih nisva edina, ki se takole zgodi.. Vendar to povej zdravniku, kako ti je...

Je pa stvar zelo preprosta, če to veš. Tisti fant z AGRFT-ja je imel drugačno stanje kot ti. Drugačno zgodbo, ki je popolnoma, ampak res popolnoma neprimerljiva s TVOJO. Tvoja je mila in bo MINILA. Prav?
NIKOMUR, ampak res NIKOMUR in NIKDAR ne boš storil NIČ žalega.
Meni se zdi perfektno, da hodiš meditirat. POleg tega me zanima, ali imaš človeka, ki ti stoji ob strani?
Ki se s tabo pogovarja in ki mu zaupaš.
Psihiater ok, ampak TI moraš verjeti in zaupati vase, pa tudi zamoti se z neko aktivnostjo, ki jo sicer rad počneš in tvoji strahovi bodo zagotovo in brez dvoma izginili. Popolnoma.
Odpri svojo temo, prosim.



Onix, oglasi se kaj.. Zjutraj je slabše v takih primerih, saj je v občutljivem stanju naša prva misel, ali bo danes enak včerajšnjemu ali pa bom boljši? Seveda boš boljši.


Držta se.

Onix, kako si?

Redondo, Vesnav prav zanimivo izkušno delim z vama - tudi meni so se začele vsiljivke, ko se je zgodila neka tragedija v Sloveniji. Nisem poznala udeležencev, samo slišala sem zgodbo in še v istem dnevu potem me je obšla neka čudna misel, ki mi je sprožila veliko tesnobo in podobna vprašanja kot Redondu, nekaj dni zatem pa se je začela prava kriza, ko so se te misli dobile nasilno vsebino, dvome o sebi ipd.

Redondo, če hodiš k dr. Rebolju si vsaj po zagotovilih vseh v dobrih rokah, pri zdravniku, ki zares pozna okm, in ki ti bo znal in zmogel pomagati. Glede vseh dvomov se pogovori z njim, znal ti bo svetovati. V tolažbo in spodbudo naj to bodo besede iz strokovne literature: "Na srečo ljudje z OKM teh misli ne izvedejo."

Glede zdravil ti ne vem svetovati, vendar pa ti toplo priporočam, da greš na psihoterapijo, mogoče pri dr. Rebolju ali pa kje drugje.

Želim ti vse dobro.

Melita

Melita

Hvala za podporo k Dr.Rebolju že hodim apmpak dobil sem tako čudno fobijo da se mi bo v podzavesti razvil um, ki bo želel da to storim in to vem da je posledica tega kar sem bral o tem fantu, ki je slišal notranji glas. Vsakič ko se znerviram čutim kot da je to polsledica neke agresije vendar so živci in lexaurin (1,5 g ) mi prav nič ne pomaga. Koliko časa traja nekako prvo zdravljenje ker ves dan razmišljam le o tem in ali menite da bi bilo dobro da grem v program psihoterapije hospitalizirano.

Onix, kako se držiš? saj bo kmalu prehod mimo. samo, da se navadimo. pomlad prihaja in vse butne ven. ampak ne daj se. osredotoči se na dejavnosti, ki so ti v podporo. loti se športanja, če gre in pripiši manj pozornosti tem strahovom. z avtosugestijo naredi, kar zmoreš. ti si močnejši, tvoja volja je močna. ti to zmoreš. in prijazen odnos do sebe, pomirjujoč. uporabi humor. obrni na hec. nasmej se svojim težavam, ker so tako absurne in si povej, da se v resnic to ne dogaja, da ti ga je samo kemija zagodila. potem pa, kot bi to nredil najboljši prijatelj ali prijatwljica, ki te od vseh najbolj razume, z odnosom, ki te podpira, samega sebe spodbudi k dejavnosti in športu, ki ti pomaga. morda bo najprej težko, ampak tudi to bo minilo. imej se rad! bodi sam svoj najboljši prijatelj. zaslužiš si vse dobro. ostani pogumen. in skušaj si ne očitati za karkoli. vse je ok!

drži se nam! nas skrbi zate! javi se kaj, da vemo, kako si!

maja

Sm še vedno bolj slabo...

A mislite, da če bom preusmerjal, da bodo misli zgubile svojo moč?

Sigurna sem. Drži se.  :rozicodam:

Onix, žal mi je, da spet doživljaš stisko. Ma saj veš, misli pač skušaj obravnavat kot "šum", oz. njihove vsebine ne jemlji resno. Postavi se v vlogo opazovalca, misli pa kot filmski trak, ki se vrti pred teboj - brez da bi jih sodil, ocenjeval, jim skušal nasprotovati, itd., ker veš, da ne glede na to, kakšne so, niso odraz tebe, tvojih dejanj ali tvoje osebnosti. Bolj kot jim skušaš nasprotovati, v večjo tesnobo te spravljajo. Tudi preusmerjanje ti lahko pomaga, samo ne na silo, predvsem pa se obupuj, če preusmerjanje ne pomaga takoj; namreč, čisto normalno je, da se ti misli kljub temu vsiljujejo. Sčasoma se bodo vedno manj.  Vem pa, da je vse skupaj grozno težko in zelo utrujajoče.
Upam, da boš čimprej bolje. Samo vprašanje časa je, nič se ne boj :)

Hojla Onix

Tudi jaz to vem. Pred leti se mi je to zgodilo. Misel, občutek, predstava, da proti meni letijo noži in se hočejo zapičiti vame. Ciljali pa so predvsem na oči. Z močjo volje sem jih poskušal odvrniti. Seveda brez uspeha. Vso svojo duševno moč sem porabil zato, da sem jih držal na distanci. Zato pa potem sploh nisem mogel nič delati. Se skoncentrirati na stvar, ki sem jo delal. Prav res, lahko bi znorel.
     Zdaj, ko sem bral tvojo pripoved, sem se tega spomnil. Na srečo je pri meni kmalu minilo. Čeprav zdaj ne bi mogel več povedati, ali je tralajo nekaj minut, ali nekaj ur.
     Vsekakor vem tole: S tabo sem. Verujem vate. Verujem, da ti bo uspelo. Res nevem, kaj naj še drugega rečem - napišem.
     Samo upam lahko, da vse skupaj ni preveč butasto. Vedno, ko skušam komu takole odgovoriti, me je strah, da bom napisal kaj trapastega, ali celo žaljivega. Zato potem nič ne napišem.

Poni

Onix  :rozicodam: želim ti, da tvoje obsesivne misli čimprej izgubijo svojo moč...vem, da je težko, vendar poizkusi s preusmeritvijo...zamoti se s čim takim, da boš vsaj nekaj časa začutil mir.

Komaj čakam, da napišeš sporočilo o izboljšanju....držim pesti, da bo to čimprej.  :rozicodam:

Res hvala vsem!

Mam tud obsesijo, da ne smem jesti mesa, ker če ga bom sem slab človek in si zaslužim da si kaj naredim... A mislite, da bom to premagal... Trenutno ga res nič ne morem jesti...

Preberi si zdaj vse za nazaj, kar smo ti pisali.
Ampak res vse.


Preprosto se za začetek zamoti, delaj na tem, da se z nečim zamotiš in vsaj takrat počivaj. Zvečer beri ali glej kaj prijetnega, lepega, da ti misli tja odtavajo. In tako vse bolj in bolj in tega bo vse manj in manj.


Onix, pa še nekaj zelo pomembnega. Najraje bi bila kar jezna, ampak to zaradi vsega, ko se spomnim določenih svojih for. PREPROSTO MORAŠ TUDI gledat z razumom. Kakšno zdaj meso??!! Čisto vsega, kar preberemo, pa res ne smemo vzeti do srca in še dlje. In prav nič nisi slab človek. Mislim, če kdo, potem TI nisi slab človek.
Meni je prav hudo, ko sploh to pomisliš.
Ljudje jemo predvsem zaradi preživetja in BOG pomagaj, naj jejo, kar hočejo, ne razmišljaj o tem, zakaj in kaj smemo in ne.
Ti si dober človek, občutljiv človek, nežen fant po moje in daj se že tega zavedaj.
Evo, napiši si ti z velikimi tiskanimi z rdečim flomastrom, obesi na steno in glej in glej in glej. In tvoje misli se bodo preusmerile. Ampak tokrat v nekaj, kar je RESNIČNO.

Super fant si. Želim ti vse dobro, že od nekdaj. Nasmej se, sonce sije, danes je tvoj dan, jutri pa tvoja prihodnost. Imej jo rad!
Jaz te imam.

papa

Onix

vem da bo dobro. Molila bom zate, da boš imel dovolj moči, da prideš iz tega.
Kmalu bo boljše. Zaupaj
m

Vesna hvala ti! :rozicodam:

Hvala tudi tebi Marina! :rozicodam:

ne sekeraj se, moj fant je vegetarijanc brez obsesije. khm...mogoče pa on to počne iz istih vzgibov, who knows ;)

Onix, ko je bilo meni najtežje kar zadeva obsesij, ko nisem mogla zadev v glavi in v srcu ustavit, ko sem res trpela zaradi konflikta lojalnosti itd., sem šla do patra Vida k Frančiškanom nekaj let nazaj ravno pred zadnjo študentsko mašo pred Božičem. Tip mi je naredil najprej zakrament bolnišničnega mazijlenja, ker sem rekla, da ne vem, kako dolog bom še zdržala vse to. Potem pa mi je dal še števlko molilcev Družine Jezusovega in Marijinega srca, češ naj pokličem, če še ne bo dobro. Ko sem šla iz cerkve, so se mi še vedno dogajale vse te misli, ampak občutek sem imela, da nisem čisto sama v temu in da mi nekdo nosi breme moje duše in trpljenja in bolečine, ker zadev enostavno nisem znala ustavit. Počutila sem se lažjo, ni bilo tako težko, čeprav se je dogajalo. Od dneva, ko sem poklicala Družino Jezusovega in Marijinega srca, da so pod neko številko molili zame, so se obsesije za pol leta totalno umaknile. Že dolgo se nisem počutla tako srečno in takrat sem celo verjela, da bo tisto med bivšim fantom in mano blo to to.

No danes mi pomaga najbolj to, da imam osebno življenje urejeno, da sem v zvezi v kateri sem izpoljnjena in da sem z mojim fsntom enostavno srečna in počutim se tako pomirjeno. prvič se mi dogaja, da nimam strahov in dvomov in da zaupam in da resnično ljubim s polnim srcem in sem ljubljena nazaj. Imam fanta s katerim se imava super in skušaj počneva miljon zadev in počasi prehajava v nek tak način življenja, ki nama obema ustreza. Furala bova dokaj tradicionalen koncept, se mi zdi, z vsemi čari tazga donosa in prednostmi, ki ga ima. ampak nama dejansko obema sede isto.

Za začetek ti svetujem, da si pomagaš na popolnoma vseh rvneh - zdravila, dejavnosti, vera, prositi za pomoč ni narobe. in so ljudhje, ki so nekoliko bolj zbližani z Bogom kot mi ostali. poišči take, ki jim zaupaš in prosi, da kaj zmolijo zate. ne vem, če verjameš v to, ampak sama ti povem: ko in kjer jaz ne morem več On dela! poišči ga, bodisi sam v molitvi ali pa prosi koga drugega, da kaj zmoli zate.

tudi to bo minilo in boš spet ok.

drži se in še se javi! sporoči, kako ti gre.

maja

A pa mislite, da bom lahko spet normalno jedel? Pa da bodo misli postale manj grozno moteče?

Seveda!
O tem sploh ne dvomi-m.

Kaj si počel danes?

Bil sm mal pri stari mami, mal sm reševal križanke, mal sm bil na računalniku itd... Joj je težko tole prenašat :(.

Pa stara mama dobro vpliva nate? Se kaj zanimivega menita?

Ja je zelo zgovorna :). Eh ja, težko je tole, zdej sm se zmenil z dr. Resmanovo, da jo pokličem 27ga da se zmeniva za načrt kako naprej... Hvalabogu sm vsaj zvečer vedno bolje...

No, evo..
POjdi k babici potem pogosteje, pa mal čvekajta..
27. pa bo tudi kmalu, do takrat bo pa ful boljš..

Želim ti,da bi dobro počutje tudi čez dan bilo prisotno,....drži se :rozicodam:

nič ni narobe, če je kdorkoli vegetarijanec. tudi jaz ne jem nobenega mesa. ga nočem in ne bi mogla jesti (ker mi pač postane slabo, ko si predstavljam, da bi ga), čeprav vem, da bi preživela, če bi bila prisiljena. ga pač nočem, to je moja odločitev.
vprašanje pa je, iz kakšnih razlogov se kdo za to odloči - če se namreč ne odloči, ampak je (kakorkoli, od zunaj ali od znotraj) prisiljen, je to pametno razrešiti.

Onix,

pozdravljen, precej berem objave in nekako mislim da imaš največ izkušenj z okm. Prvič me zanima ali imaš samo obsesije ali imaš tudi kompulzije. Druga stvar pa je so tvoje akutne obsesije minile ali se le zamenjajo z novim, kajti če si imel prej agresivne misli me zanima ali si potem te misli minile in koliko časa približno so trajale, kajti pri meni trajajo že skoraj dva meseca tablete pa jem približno 5 tednov. Nihče namreč ne govori o tem koliko časa traja pri njem zdravljjenje in ali je bil sploh kdaj čist. Kolikor sem zasledil si bil ti nato brez vsiljivk nekaj časa in ali se vsiljivke spreminjajo pri tebi. Kako z tabletami in ali so imeli sploh kakšen učinik in katere so po tvoje najprimernejše (zoloft?) a mas tud pomirjevala?
Hvala za odgovor

Onix, itak sam veš, da boš jedel meso,ker ga imaš rad, spomni se kok si bil ok in spet boš, ker zmoreš,delaj to kar si takrat, ko si bil v taki koži, sej obvladaš,pa poišči si pomoč prej, če jo boš potreboval, želim, da boš čimprej čimbolje ,drži se,če me rabiš veš kje me najdeš

Hvala lučka! :rozicodam: :rozicodam: Redendo tebi pa pol odgovorim ok?

Onix, točno veš, da zmoreš in da bo bolje!

kar se pa tega tiče
sem veget. in imam svoj pogled na to, a kljub temu z gotovostjo trdim, da samo zato, ker nekdo je meso, tudi pod razno ni slab človek.

Onix

upam, da si že kaj boljše :rozicodam:

Tudi jaz upam :rozicodam:

Hvala vsem! :rozicodam:

Še zdej vztraja ta OKM, a je mel kdo kdaj misel kaj če je nekaj slabega naredil v preteklosti oziroma da se mu vsiljuje da je, pa ve da skoraj sigurno ni?

Zdravo Onix,

seveda, to je del OKM-ja. Ko si bil vredu, stavim da o tem nisi razmišljal - a ne? ne samo to, ta misel se ti je zdela čist adijo  :)

vse bo ok, vzdrži, preusmerjaj misli, zaposli se

jaz sem tudi nekaj tesnobna zadnjih par dni, se borim, vedno se, čeprav greš skozi pekel

po navadi se relaps zgodi ko se počutimo že zelo vredu in zato PONOVNO nehamo skrbeti zase - to je samo zato, da nas spomni, da se moramo imeti radi.

bo šlo mimo, boš videl :rozicodam:

Hvala SJM, res je težko sprejet to negotovost a si naredil a nisi... Pol pa še te vsiljive misli nasilne itd :(. Drugač sm nekje bral, da če maš OKM in da če dvomiš a si nekaj naredil a nisi, potem sigurno nisi, upam, da je to res...

onix,  minilo bo.

Pošlji mi naslov na zs, pa ti pošljem eno čudovito knjigico

lp

itak Onix, pa saj ti to veš, samo zdej ti ta tesnoba nagaja, potem te pa toliko povleče noter, da ne moreš realno pogledati na stvari. Zavedaj se, da si samo človek in se tako tudi sprejmi, ne bodi prestrog do sebe!

Stavim, da stvar ki te obremenjuje zgleda grozna SAMO skozi TVOJE oči, meni bi se sigurno zdela čisto banalna.

Bo šlo mimo in prišel bo čas, ko se bomo temu smejali  :oki:

Resj hvala SJM!

Joj kr skos se mi eni lažni spomini vsiljujejo pa se mi res zdi, da ne more bit res... Enkrat ko sm bil star 10 let sm pomislil, da bi nekaj naredu (sexualnega) zdej se mi pa skos vsiljuje kaj pa če si res, pa pol se mi vsiljuje, kaj pa če to ni OKM in da si že skos vedu sam da ti ni blo mar itd... Uglavnem buče...

Hvala tudi tebi Marina! Kero knjigo pa?  :rozicodam:

eno, ki je meni ful pomagala

če želiš, seveda

Enkrat sm pomislil ko sm bil še otrok, da bi nekaj spolnega naredil, zdej mam pa kr skos v glavi, kaj pa če si res itd... Pol mam pa, kaj pa če si že vseskozi vedel in ti je šele zdej ratalo mar itd... A mislite, da se to da porihtat?

se da in se BO!
verjemi, vse bo dobro

jutri ti pošljem obljubljeno :rozicodam:

Hvala Marina! :rozicodam:

Onix, poizkušaj imeti svoje misli za nič več kot le misli, saj veš da je pri OKM ena poglavitnih miselnih napak precenjevanje pomembnosti vsiljivih dvomov, misli in podob.

Vsiljive misli, pdobe, dvomi in vzgibi so popolnoma normalni, problem je naša predpostavka, da misli, ki jih imamo niso normalne.

To pa itak že veš, da je rešitev v tem, da pustiš te misli mimo, ne da se zapletaš vanje.

Vsi ljudje imajo-mo kdaj neprimerne misli, ki pač zdrvijo mimo. Problem pri OKM-u je, da se zataknemo ob te misli, ker mislimo, da so te stvari nenormalne.

Stopil si pač stopničko nazaj, nič hudega, vedi da je to samo test oz vaja, da ponovno napraviš par stopnic naprej!!!

Ja vem ja... Samo je res težko precenit kaj se je in kaj se ni zgodilo... Začaran krog :/. Samo men se res zdi, da je vse samo plod OKMja ker čene bi se že prej sikiral predn sm dobil to obsesijo...

seveda, to je OKM!!!!!!

poizkusi se ne zapletat v ta razmišljanja, saj vidiš, da počneš čisto tipične okm-jevske stvari :)

vse bo ok!

Onix, verjemi, da nisi nič naredil. 100 %!!!!!!!!!!!!!!!!!!!

Hvala SJM in Koki... A pol je to tipično za OKM, da se bojiš da si nekaj naredil in da se dobro ne spomniš?

Tudi jaz mislim,da se ne preveč zapletat v takšna in podobna razmišljanja,...To je lahko zelo utrujajoče in v večini primerov te najbrž vodi v nervozo,kar pa ti najmanj želim....drži se,vse bo še dobro :rozicodam:

Onix drž se če si to že večkrat prestal boš tudi tokrat, verjamem pa da ni lahko sej tud mene cufa na polno. Drgač me pa zanima kako dolgo poteka program v begunjah in dejansko potem prideš dober ven ali moraš biti notri ali se lahko voziš ?

Onix, to je tipično za okm!

Onix, meni je prav hudo zate, da te tolk trgajo te skrbi okrog tega, da si nekaj naredil, kar najbrž sploh nisi. Tale serotonin nam ga včasih zagode v taki meri, da se počutimo neskončno krive. vso krivdo tega sveta bi navlekli nase, kar ni o.k.. tudi če bi se dejansko kaj zgodilo, pa se očitno ni, če je razlog okm, je prav, da človek zna odpuščati in razumeti tudi sebe. ni pomembno, kje se ljubezen do bližnjega začne, pomembno je, da se. ljudje MORAMO znati sebi in drugim odpuščati in se razumeti. konec koncev za tukaj in zdaj resnično ni več bistveno, kaj se je zgodilo, ker na to nimaš vpliva, tukaj in zdaj je vse o.k.. nič slabega ne delaš nikomur. v redu fant si in na mestu. če ne bi bil, se sedaj ne bi spraševal sploh o tem, ali se je nekaj zgodilo ali se ni in ali je bilo prav in ali ni. zdaj je tako, kot je v redu. in razlika je med misliti, reči, narediti. vse to se stopnjuje. in ti si ostal pri misliti, torej tudi, če si karkoli mislil, to ni bilo tako hudo.

ljudje mislimo, ljudje rečemo, ljudje naredimo napake. včasih je napak to, da dobro dejanke opustimo.  pomembno pa je, da se iz njih učimo in da postanemo boljši. rastemo skozi bolečino. ob tej težki preizkušnji se lahko zaveš, kako dragoceno je, da se zavedaš, kaj je prav in kaj ne in da bo slednje v sedanjosti in prihodnosti narekovalo tvoja dejanja in v tem si dober in ok.

sama sem že rekla kaj grdega in prizadela. druga oseba je obmolknila in ta molk je bolel, ko hudič. ni se dalo vzeti nazaj.bolelo je, morilo me je, počutila sem se grdo, grozno, očitala sem si in v fazi depresije sem se počutila grozno grozno krivo. napisala sem pesem: imam pravico, da živim in v njen navajala, da bi najraje odšla, ampak ne bom, ker se učim, ker lahko pa hočem spremeniti na dobro to, da drugič drugače naredim. človek skozi bolečino raste. enkrat je minio ta hudo in najlepši del vsega je bila sprava - tistih nekaj besed in dobronamernost. dobre želje iz obeh strani. to je bila kot nagrada za trud, katarza. pa je šlo samo za besede. pri tebi gre samo za misli, dragi Onix. in nikjer ne piše, da tudi napačne besede  ali dejanja ali opustitev dobrih dejanj niso kdaj prav te povod za osebno rast.

Bog nas je naredil takšne, kot smo. Nepopolne, grešne. uči nas, kako odpuščati. sprejemati. ohraniti upanje in vero. ko nam je težko in smo negotovi je On tu za nas. in je večji kot vse. ko jaz ne morem več On dela. v trenutkih, ko mi je tako krizno hudo, kot sedaj tebi, ga poiščem. ker samo on ve, poleg nas, kako nam je. če ga poiščeš bodisi preko molitve, jaz osebno tudi preko zakramentov, in mu izročiš sebe, svojo bolečino, trpljenje, imaš občutek, da On to nosi za tebe. Še se dogaja, še boli, ampak breme je lažje in enkrat z Božjo milostjo in pomočjo slednje mine. Kdaj zares? Ko nam je namenjeno. Kaj pomaga? pogovor, razumevanje, ljubezen. nismo sami. imamo sebe, eden drugega in Boga. Imamo ljubezen.

ne glede na to, kaj se je res zgodilo in kaj ne pomaga samo eno: znat se razumet - svoje strahove, svoje slabosti, svoje razloge. oprostiti si, postati močnejši, postati boljši in nikdar več dopustiti, da se kaj takega ponovi ali da se sploh zgodi (če se ni). oprosti si, pa naj bodo to misli, besede, dejanja, opustitve dejanj. anyway! v redu si Onix! vse je o.k.. Pomiri se!

maja

Hey hvala vam! :rozicodam: :rozicodam:

Ja sj drugač vem, da je skor nemogoče da sm to naredil, ampak saj veste kako OKM lahko dela štalo v glavi in ti daje dvome v vse stvari... Sm nekje bral, da je to FALSE memory OCD in da če dvomiš da si nekaj naredil in imaš OKM, potem tega nisi nikoli naredil... Sej to obsesijo sm že enkrat mel pa sm jo premagal pa jo bom tud zdej, gre pa mi že počas na bolš, tesnobe skoraj da ni, samo ruminacij je še preveč, ampak bo verjetno tud to počasi zbledelo... Sm se pa zdej naročil pri doktor Resmanovi iz B1 oddelka in mam kr dober občutek, ker mi je ona vedno zelo odgovarjala, ko sm bil še na B1...

Onix, tega 100 % NISI naredil!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!! Verjemi, ker je tako res!!!!!!!!!!!!!!!

No, super Onix, samo tako se drži še naprej. z več upanja in vere v to, da se bo stvar uredila. Vedno, ko vidim, da se ti je morala postavila spet mal pokonci in da nisi tako zelo obupan, me to pomiri. Ti si res fajn, ker se v zadeve poglobiš in veš, kaj se ti dogaja in ker si navadno zlo pogumen znaš ta pogum vliti tudi drugim. Seveda pride trenutek, ko te zvije in takrat je prav, da pojamraš, ker veš, da boš prejel potrebno oporo, je pa izredno dobro pri tebi to, ker iz malo narediš ogromno. Ker res absorbiraš podporo in jo pretvoriš v odgovor, ki ti prinese izboljšanje. In večkrat se potem zgodi, da s pomočjo vseh teh izkušenj, ki jih imaš, znaš podpreti in pomiriti druge in jim reči tisto, kar potrebujejo, da si pomagajo in kot tak, dragi Onix, si dragocen. Drži se! Vse bo ok.

maja

Hey, a je kdo tukej gor, ki se boji/je bal da je nekaj naredil kar skoraj sigurno ni v preteklosti in da se tega dobro ne spominja, vsiljujejo pa se mu slike kako se je zgodilo...?

Jaz sem se tega bala, dokler nisem šla na ministrstvo za pravosodje po potrdilo o nekaznovanosti (za službo), kjer piše črno na belem, da sem pridna.  :oki:
Mende ne misliš, da bi nekaznovan pobegnil iz črnih scenarijev? :huhu:  :rozicodam:

Joj še zdej sm bolj slabo... Res je naporno. V petek sm zmenjen pri doktor Resmanovi v Begunjah, je bila zelo prijazna in me vzela naprej... A je možno, da sm samo enkrat o tem razmišljal zdej se pa bojim, da je res... Pomoje se mi je to celo sanjalo enkrat v otroštvu in sm se pol ustrašil tolk let kasneje, kaj pa če je blo res itd... Eh ja :(.

Onix,
dvom je eden glavnih simptomov in na nek način strah, ki ga povzroča anksioznost. Verjami nekaj če bi nekaj zelo slabega storil na to ne bi pozabil ampak bi te teplo vse življenje in ne le zdaj. To bi te zaznamovalo tako, da se ti ne bi pojavljajlo akutno ampak bi bilo del tebe skozi ves čas in tega ne pozabiš. Tako, da to nisi storil ampak imaš strah pred nekimi dvomi, konec koncev se simptomi ves čas spreminjajio in prihajajo v drugačnih oblikah. Morda bi bilo dobor če se ti okm ponavlja da probaš s kakšnimi drugimi tabletami, ki bi bolje učinkovale, poleg tega pa je pomenbno da nisi slkoz doma, ker men je tud najtežje čez vikend zaradi nasilnih vsiljivk, da ne bi koga poškodoval in sem imel strah pre pojavom kakšne psihoze itd.Bodi vesel da nimaš več nasilnih vsiljivk, te so najhušjše.

Onix, moje mnenje je, da si se samo mal preveč ustrašil in te je toliko potegnilo v vrtinec, da si trenutno čisto paniče, kaj pa če si ti slučajno naredil nekaj moralno spornega.

Sigurna sem, da nisi naredil nič takega, da bi moral sedaj toliko trpeti! Dovolj znanja imaš o tem, poizkušaj se (vem da je težko) ne vdajati črnim mislim in premlevanju. Vse bo ok!!!!!!! :rozicodam:

Ja sej posvoje vem, da nisem nič naredil. Samo občutek je tak kot da bi lahko bilo res, ampak sm skoraj 100%, da sm to samo enkrat sanjal in potem mal o tem razmišljal... Če bi res kaj naredil bi vedel celo življenje in ne takrat ko pride tisti kaj pa če sm. Vsaj upam, da je tako.

Redendo kako si pa ti kaj?

Onix zdej sem nekoliko bolje, pa sva se z mojim terapevtom odločila za višjo doze ecytare. Še zmer je najbolj strah kakšne psihoze, kao kaj če kej nardim komu od bližnjim. predvsem mam fobijo na nože in take predmete, pa še ta impotenca zarad tablet me muč. Ko sem dobro je vedno strah pred občutkom da ne padem nazaj v razmišljanje. Prej sem občasno imel kompulzije zdej pa so te usrane nasilne misli. S terapijo pravih zdravil naj bi simptomi v 6 mesecih poplnoma izginili pravi moj psihiater, ki je hkrati psihoterapevt, kako je blo s tvojimi vsiljivkami nasilne narave ko si jih imel. Drugače pa si predstavljaj svojo situacijo kot karambol, če bi se ti zgodil ga ne bi nikoli pozabil ampak nikoli tudi v najlepših časih.

Pri nasilnih mislih se strah zelo popravi in jih je potem vedno manj, ko se nehaš izogibat situacijam, ki se zdijo nevarne da bi kaj naredil... Je pa težko, zapomni pa si, da je edina nevarnost pri tebi to, da trpiš, da bi pa res kaj naredil je pa nemogoče, ker tega nočeš in ti je grozno, psihoze pa ne dobiš od anksioznosti, čene bi jo sam že milijonkrat dobil, je pa značilen strah da se bojiš da bi jo dobil...

ja itak strah se je nekoliko popravil sam veš ko smo moji bližnji v mislih mi to ostane kot travma. Sice mi je zdravnik reku simptomi grejo vzroke bova pa morala pozdravt tudi pol ko ne bo simptomov kar pomeni da tudi ko je človek navidezno dober mora delat na seb. Zdej hodim na meditacijo pa me pol še bol kdaj namede.A potem ko strah mine minejo tudi te vrste vsiljivke? To pomeni da jih recimo pol ne bom več enkrat imel? Kakšna je bila tvoja metoda da si izgubil te nasilne vsiljivke, tablete in terapija ali še kej druzga ?

Predvsem to, da se nisem izogibal in tisti 4je koraki, ko preusmerjaš pozornost z zavedanjem, da je vse samo OKM in ne daješ pravega pomena mislim... Bil sm tudi 6 mesecev na b1 oddelku za kognitivno vedenjsko terapijo in ogromno sem prebral od OKMja... Kerga zdravnika pa maš, če smem prašat? :)

Rebolj, pa mislim da je kr fajn.A si moru biti tamnotri v Begunjah, ali si hodil vsak dan. Ker zame ta opcija ne pride v poštev ker imam službo, ki mi vzame 1o ur dnevno. Z bratom sva si ogledala 4 steps in človeka malo umiri, je pa res da glavno pri umirjanju misli na začetku naredijo tablete. Brat je imel to kar 5 let pol po tabletah se je mal umiril zdej je pa kr uredu. Fajn bi bilo da se okm dobimo kdaj, npr kako nedeljo, pa kakšno rečemo. Ali si sam hotel v begunje ali si moral iti?

V Begunje sm sam hotel... Ej nekej me zanima, kolk pa Rebolj računa na uro? Prav on me je mel na b1 oddelku in je super človek... Samo informativno me zanima, če se bom kdaj odločil za njega...

To je preko pacienta, prazprav sem šel kr na pamet ker mi je to najbližje zraven doma, in ker bi bil naročen 31.3. preko koncesije, men se je pa januarja že situacija kr poslabšala, pol sm se pa odloču kr privat preko pacienta je pa kr drago 90 eur ampak druge mi ni blo, je pa zelo strokoven in mi pove odkrito kako stvari stojijo, drugače pa ne poznam kako je kje drugje. Termin je pa kr težko dobit ker je skoz zaseden pa moram iz službe hodit. A pol v begunjah si odpravu težave takrat, sam verjetn si bil še šolar da si bil lahko tam ali hodil le popoldan.

Aha. Ja v Begunjah sm se kr lepo popravil, je pa trajalo še nekaj časa, preden sm bil res brez obsesij... Zdej sm po 2 letih brez OKM simptomov spet padel nazaj in je kr težko. Nisem več navajen... Drugače pa tudi sam še vedno zdaj dobivam nasilne misli odkar se mi je poslabšalo, ampak sm jih tako navajen, da mi je lažje, tole da sm pa nekaj naredil kar nisem je pa dokaj novo in mi daje precej skrbi in tesnobe... Ampak upam, da bo šlo zdej počas na bolš, dons sm delal ful manj kompulzij in nekako sprejel negotovost. Uglavnem pri Rebolju si v dobrih rokah in ne skrbi, premagal boš to! Drugač pa lahko dobiš bolniško, če hodiš na ta program, vsaj tako so eni imeli, je pa tudi na koncesijo in ne plačaš nič, samo čakalne vrste so dolge...

a tako , men so ponudil 3 tedenski program v ljubljani ampak takrat nism mislu da ga bom rabu. ja kaj so tam inividualne terapije pa se ti ful posvetijo verjetn. a je mozno da sem zacel trzat predvsem ko se zjutraj prebujam, baje mora biti za okm visoka doza ad predpisana a si ti vmes kej prekinu z jemanjem ad ko si bil dober al pa vsaj zmanjsu.

Nevem kaj naj naredim... Še vedno me je strah da sm nekaj naredil :(. Misel je zelo močna in sprašujem se, zakaj pa potem misliš da bi lahko naredil če nisi itd? Eh ja...

Onix pozdravljen!

sem še ena izmed strahcev z OKM motnjo!
In te zelo dobro razumem, kot bi poslušala sebe pred časom, ko je blo najbolj hudo.
In ti tudi zagotavljam, da bo minilo. Morda se boš kakšen dan počutil bolje samo kaki dve uri. Ampak je to tudi napredek. Naslednjič bo dobro počutje trajalo dlje in dlje in..
Zato uživaj in bodi hvaležen za vsak trenutek, ko ti bo dobro.
A poznaš metodo EFT?(metoda doseganja čustvene svobode) To je tapkanje po akupunkturnih točkah. Vtipkaj v google, pa si preberi kaj o tem. Jaz se tudi poslužujem te metode, in se mi zdi super. Pa tudi rezultati so vidni oz. občuteni takoj. Jaz sem si brezplačni priročnik sprintala iz interneta.

Želim ti vse dobro, predvsem obilo volje, pa prijazen bodi s seboj.

Hey,

A pol si ti tud mela podobne strahove? Pa je šlo na bolše?

Lp :rozicodam: :rozicodam:

OJ!
Oja, mela strahove in to grozne.
Pa je šlo na bolš, pa se je tut kdaj kaj vrnilo, ampak volja, vztrajnost, delo na sebi se obrestuje.
Ko se je men to prvič pojavlo, je blo to strašno. Ne veš kaj se dogaja, občutek, da boš znorel, da boš izgubil nadzor,..
Ne razumeš, ne dojameš, samo te misli, ta strah, ki te tako okupira.
Potem sem šla pa k psihiatru, dobila zoloft. Pa mi je blo po dveh mesecih super in sem prekinila. Napaka, pa sem ga spet jemala kako leto in potem je blo dobro kar nekaj let.
Med nosečnostjo se mi je simptomatika okrepila, ampak nisem nič jemala, hodila sem na psihoterapijo. Kaka dva meseca po porodu sem spet začela z zoloft-om in ga jemala manj kot dve leti. zdej sem več kot štiri leta brez AD-jev.
Občasno hodim na psihoterapijo, sem veliko zunaj(gradimo hišo in  dela ne zmanjka), berem(premagovanje anksioznosti in KVT za telebane)
Na samem začetku težav sem prebrala vse mogoče o tej motnji hodila na jogo, pozitivno mišljenje, afirmacije. Skratka probala sem vse mogoče in kaka tehnika mi je bolj ustrezala kot druga.


Zato nikar ne obupuj, verjemi, zaupaj si...ti strahci so neosnovani in bodo tudi prešli.


Želim ti čimprejšnje okrevanje.  :oki:

Onix,

kako kej a je misel kaj manj intezivna. Vidiš jaz mam problem, da vedno mislim da kej ne bom naredil in da nimam neke psihoze, ki bi me v to napeljevala. Potem toliko o tem razmišljam da več ne vem ali si to zamišljam v sebi ali ne, saj v resnici nebi nikoli nikomur nič naredil, ampak vedno se ustrašim ko si v glavi zamislim kako bi me neka psihoza llahko napeljevala v nekaj takega in potem zopet strah ali je to samo posledica anksioznosti ali imam take želje. Tako da je pri vseh enako sam strahovi se manifestirajo na drugačen način in naša šibka samozavest pač temu podleže. Kaj pa tablete ali morda misliš da več niso učinkovite pri tebi ali pa morda potrebuješ višji odmerek?

Redendo hvala za tolažbo. Ja tablete mi pomoje delujejo isto kot prej, samo preveč sm noter zapadel... Razmišljam, da bi danes poklical Resmanovo po telefonu in ji povedal to obsesijo, da mi malo odleže... Mam pa čez 4 dni pri njej pregled...

Ja sej vem mogoče sm mislu da bi v dogovoru z zdravnico mal poveču odmerek. Men je šlo čez teden kr u redu pol me pa v trenutku nakrivi doma. Tale lindelman man dost stvari prav ko govori o ocd. To ni nobena motnja ampak le fizično neravnovesje v možganih ki se pol tako odraža. Ali si si prebral njegov priročnik, ker on je imel vseh 5 vrst anksioznosti in je trajal 8 let. Mislm, da je naša oblika poleg fobij najhujša oblika anksioznosti. A te smem vprašat kok si star, ker mam občutek da sem eden najstarejših tuki na foromu, jaz sem 29 let.

Hey,

Star sm 24 let. Ja sm bral ja... :)

Ja kaj si misliš o njegovi metodi, men je zdravnik reku da to sam odpravlja simptome ne pa vzroke in da se zato ponavlja. Ti si isto k moj brat, k je to doživel pr 17 ali 18 letih misml na obsesije. Sam on sploh ni vedu kaj ma ene 3 leta. Pol je dobu asentro sam zgleda prenizko dozo ker ni občutu nobene spremenbe, zdej pa je en let kr vredu sam na trenutke mal depre. Čudno je s tem , ponavad se moškim po 35 to ne ponavlja več. Men se je zgodil to po diplomi pa selitvi na svoje, sam me ženska ne razume najbolj ker mi trdi da sem si to sam zmislu, zato pa bova šla naslednjič skup k zdravniku da ji mal razloži.

Ej onix dost sm bral o na forumu o tehnikah preusmerjanja misli, pa me zanima katere so te tehnike razen tega da se pač zamotiš z delom?

Ojla onix!

Kako si?
Kej preganjaš strahce?
Prihaja pomlad in z njo pozitivna energija. Jupi  :clap:
Oglasi se kej, pa strahcem odpri okno, da bodo lahko odšli.
Pa pa!  :oki:

redondo in Onix, pejta na kavo. pa ne virtualno, če se da  :sesmejem: :pomezik: :rozicodam:

maja

Hey usi! :rozicodam:

Še vedno me skrbi, da sm to naredil (nekaj spolnega sosedi). Čeprav se mi res zdi, da je bila samo otroška fantazija in da se mi je to sanjalo enkrat... Začelo se je tako da sm se vprašal, kaj če me privlačijo otroci. In potem sm dobil misel oziroma sm se nekako spomnil teh sanj ko sm bil še majhen da sm sanjal nekaj neprimernega in zdaj 15 let kasneje pa me to preganja in me je strah, da nisem samo sanjal, ampak da je bilo resnično. Še to nevem, če sem res sploh kdaj kaj takega sanjal in razmišljal, a je vse samo OKM ustvaril...

Onix jst verjamem in vem,da nisi nč nardil,....naj te neha že preganjat tale misel.Drži se :rozicodam:

No onix zdej k si to povedu kaj je razlog, ti lahko povem, da poznam osebo, ki je imela točno take vrste okm, čes kaj če me privlačijo otroci in se je s tem zelo obremenjevala skoraj do skarjanosti. Danes je ta oseba brez simptomov in ne jemlje tablet in dela kar pomenbno delo. Ko sem jo spraševal. da mi svetuje in kako se je stavr potem razvijala, je rekel da so te simptome nato zamenjali bolj znosni in se je tako končalo.

Uglavnem to je klasični udarec OKM-a, misel ki se ti ubistvu zelo gnusi. Upam da sem ti kaj lahko pomagal.

Hvala Redondo!

Ja sej ta strah sm premagal, in vem, da me ne privlačijo. Zdej me samo to mori, če sm takrat to samo pomislil, ko sm bil 10 let star, a se mi je samo zdej vsililo da sm pomislil, al pa se (upam da ne) res zgodilo v kar resno dvomim... Sej zvečer lahko vidim, kako butasto je vse skupaj, ko se zvečer bolje počutim, samo zjutraj je pa največja kriza... Hvala Redondo za tolažbo!

Onix ni panike,tud pr men je zjutri najslabš pa pol po tabletah kašno uro-dve. moraš vedeti, da je to nerealno kar razmišjaš. To pa zato ker moški pri 10 leti nima razvitega spolnega nagona 99% vsaj jih nima, pa tko tud do otrok ne, mislm da je to dokazano, tud kašno leto kasnej ne. Vem da je brezveze pametovat ker mam tud jz vsiljivke in so hudič čeprav se zavedamo da so nerealne, kot pri meni s psihozo, vsakič k padem v razmišlanje me nakrivi. Drgač pa hodim na meditacijo, sam ne vem če je za nas to najboljš ker misli prihajajo. Sam lahko pa tko razmišljaš, prej sem imel agesivne misli da nekoga poškudujem, zdaj tega ni je pa to, sam ne vem kaj je huj, sam zame je upanje da si bil že čist kar pomeni da se boš spet izvlekel, jz pa tud upam.

Ja res je, zelo malo verjetno je, da sem res kaj naredil... Sj mam še en podoben spomin od sanj, ki pa tud vem, da nebi mogel biti resničen... Vem da je hudo meti ta strah pred psihozo, ampak pomoje morava oba dojet, da je vse samo OKM in njegovi triki in probat pustit mislim da so in se ne zmenit za njih... Lep dan ti želim!

Aja pa še to. OKM je kot nasilnež v šoli... Dražil te bo, da boš izgubil živce in se sikiral zaradi njega. Če pa se ne zmeniš zanj pa bo odnehal. Tako da, v tvojem primeru bi bilo najbolje, da si rečeš "če dobim psihozo jo pa bom, vsak jo lahko dobi ampak možnosti so pa premajhne, da bi temu posvečal pozornost" in delaš kar si delal prej :).

Eh ja, upam da bom res enkrat dojel da je vse samo OKM (če sploh je)...

EJ SEJ POMOJEM SI ŽE SAM SIMPTOMI SO TRENUTNO KR MOČNI, TO JE TO A JE KEJ BOLJŠ DRAGAČ ? :)

Ja mal bolš je... Kaj pa je tebi Rebolj svetoval, da naredi s temi mislimi?

Ma da jih sprejmem se z sesoočam z situacijami, ampak pr men to traja dobra dva meseca tablete pa jemljem 1,5 tko da čudež ni za pričakovati, so pa tablete nekoliko omilile strah. Sem nekolko bolje ampaak ko sem sam je pa slabše. Hodim  v službo na treninge itd, tko da se poskušam zamotiti, kaj ti kej ćčez dan počneš.

Bolj malo, večinoma premlevam trenutno... Edin kar grem na kkšen sprehod. Sploh ne morem nič počet, ker me ta obsesija tako matra...

Ej onix veš kaj sprošča igre z žogo to te zamoti, lah pa v torek k  mam psihoterapijo vprašam kakšne so izkušnje z tako obsesijo k jo maš ti, pa bom vidu kakšen bo odgovor a si imel pregled. Ali ti je to hujše ko nasilne vsiljivke, bral sem poste od koki ona je zdej baje čista a ti kej veš kako?

Posvoje je lažje kot nasilne, ampak težji del je samo to, da je to pač preteklost in te skrbi da če je res kaj bilo da se to pač neda popraviti... Koki pa kar jaz vem je pomagala visoka doza antidepresivov (višja od priporočene)...

Ful mi je hudo :(

onix  :rozicodam:

Onix, vem da zmoreš.... :rozicodam:

Onix, navijam zate  :oki: Pa še eno :rozicodam: ker je že tak dan.

Poni

Onix  :rozicodam: vem, da je težko...vem pa tudi, da bo minilo....in naj čimprej mine.

dragi Onix, povsem te razumem, saj se je letošnja pomlad dotaknila tudi mene. čudno, ampak res. najprej je zgledal pms in polna luna, ampak menstruacija je tu, jaz pa... že včeraj sem klicala doktorja ali celo v petek, ne vem in ga vprašala, če nas je v tem času več, ki nas daje. par dni nazaj sem se prav zjokala, čist sem bla boga. in vem, kak ti je. tudi sama s moram priznati, da me je tokrat zvilo.

Onix, nimamo druge, kot da počakamo, da mine in upamo in verjamemo. se zjokamo, če je treba, pojamramo in brcamo dalje. neverjetno, kako ranljivega  in živega se človek počuti, ko ga takole načne. po svoje je prav fascinantno, ko človek čuti bolečino in kot da ga v srcu peče. boli v bistvu in neštete žalosti se prikradejo in izbruhnejo na plan. pomladi nič ne ubeži, spomladi vse, kar smo čutili in čutimo butne ven.

ampak ne skrbi Onix, se bomo stabilizirali  :rozicodam: :oki:

maja

Onix :rozicodam:

Onix če so minile ostale obsesije bo sigurno tudi ta in bo prišel dan ko se boš temu lahko le še sladko nasmejal :oki:

onix


kmalu bo dobro :rozicodam:

Onix, kako si?

Javi se.  :oki:

Hey vsi :rozicodam: :rozicodam:

Še vedno je kar slabo, zdaj sm začel višati Zoloft po nasvetu dr. Dernovškove in upam, da bo končni učinek dober...

Seveda mora it na bolje Onix,....vse dobro,poročaj seveda :rozicodam:

Hvala Suzy! :rozicodam:

Evo peti dan je kar sm zvišal in nevem a je placebo učinek, al mi je res že mal poboljšal use skupaj, ampak se počutim recimo za 30% bolje... Zdej pa čez 10 dni spet zvišam, pri prvem višanju pa stranski niso bili prehudi, tko da upam, da bo šlo samo še na bolje...

Lepo, Onix... saj veš, da bo šlo na bolje  :rozicodam:

Hvala Toja! :rozicodam:

Super, Onix!!!!!!!!!!!!!

Onix, ful držim pesti zate!! :rozicodam:

Onix želim ti,da ti tud drugo višanje ne bo delalo težav,če se zdajle počutiš že 30%bolje
verjemi da boš kmalu na konju,...drži se :rozicodam:

Držim pesti sigurno bo boljše to ni placebo ampak realno izboljšanje, tako je bilo tud pri men.

waw, to pa je lepo sporočilo. naj se ti zadeve izboljšujejo še naprej, dragi Onix. vse bo ok. just stay brave! U can do it!  :pomezik:
evo ene navijače zate:

 :wav:


 ;D :pomezik:


maja

Hvala vsem! :rozicodam:

Še zdaj se borim s temi groznimi mislimi :(. Problem je to, da se pri OKMu zdijo tako resnične, kot da bi se res zgodilo. Pojutrišnjem dvignem tablete na 250 mg (Zoloft) in upam, da bo dober učinek, sicer se mi pa zdi, da bom rabil tam okrog 300 mg vsaj začasno, da se mal stabilizira vse skupaj.

Onix, kaj še počneš poleg tega, da se ukvarjaš z zdraviili za svoje dobro počutje? Da ne bo pomote, zdi se mi o.k., da skušaš zadevo zazdraviti, ampak pomembno je tudi, da vključiš dejavnosti in preusmeriš kolikor gre pozornost na vsakdanje življenje. pa počitek? spiš v redu? kaj pa šport?

Onix, saj bo minilo.

razumem, kako je, če se misli podijo po glavi in občutki in vse to dogajanje ne moreš ustaviti, ampak sama sem vedno skušala iskati rešitve celostno, torej poleg tega, da pokličem psihiatra in začnem urejati terapijo zu zdravili, še iskanje rešitev na vseh drugih življenjakih področjih; pomagala sem si z vero, prejela celo bolnišnično maziljenje in zadeva je neverjetno dobro delovala. Istočasno skrb za počitek, pa tudi gibanje v naravi na svežem zraku, molitev, itd. Ni da ni.

Saj se bo uredilo. bodi pozoren na to, kaj ti še lahko pomaga, da boš boljše; nič ni brez veze, z vsega se da nekaj dobrega potegniti in se naučiti - npr. ravnanja s sabo, razumevanja lastnih omejtiev in obvladovanja svojih lastnih težav na bolj inovativne načine, ki pa jih še moraš pogruntati. Onix, boljše bo.

 trenutno je prehod, vremenske spremembe, vpliv svetlobe je tudi drugačen. telo se mora spet navaditi na nove razmere. sama se z mojim fantom ogromno gibljem v naravi, se mi pa malo dogajajo black-out-i. Ko nekaj pripovedujem, se mi miaelni tok vmes kdaj malo prekine in ne vem, kaj sem želela povedati tisti hip.  Tudi, ko mi drugi pripovedujejo včasih rabim malo več časa, da se zberem in da lahko aktivno poslušam, ker istočasno razmišljam več zadev. eni smo pač taki, da imamo bolj, drugi pa manj aktiven um. vse ima svoje prednosti in slabosti. skrbet pa moramo za počitek.

z mojim fantom sva tako utrgana (tudi jaz, ker sprejmem vsako takšno njegovo pobudo), da sva šla zadnji teden 2x peš iz ljubljane do doma, kar je tirjalo vsakič po nekje od 15-17km. kar slabe tri ure hoje. premalo sva nadomeščala izgubljene snovi s prehranbenimi dodatki in ravno danes me je oče posvaril, naj gledam, da se ne bom prekurila, ker mi tudi morebiten job, ki bi ga v času, ki sledi utegnila dobiti potem ne bo pomagal. včasih pozabljamo, da smo ranljivi in se premalo čuvamo.

tudi sicer dirkam naokrog, dneve imam zafilane do konca s prostovolnim delom, izboraževanjem med vikendi in športom zraven še kuham, delam na vrtu, itd. pa prošnje za job pišem. ves čas pa imam občutek, da enostavno ne vem, če naredim prav in dovolj. ni stalnega ritma ni gotovosti in pa miru in občutka za mero, ker sem premalo utirjena v neke dotične aktivnosti. potem še zmanjka denarja in sem dejansko materialno odvisna od mojih, kar me dodatno deprimira in kljub mojemu lastnemu trudu in aktivnosti mi to daje občutek, da ne naredim dovolj. tudi sama sem v precej nezavidljivem položaju, vendar pa se mnogim godi še slabše, tako da kot pravijo mnogi, sem lahko vesela, da nimam doma še lačnih otrok itd. pa kljub temu včasih ne morem ubežati občutkom žalosti in stresu. Napisaa sem 8 prošenj oz. ponudb za delo, kjer ni razpisov sploh odprtih, pa sem že dobila od tega dve zavrnitvi. veliko sem pri fantu in čutim pritisk, ker nimam službe in dohodkov, pa to čisto sama v sebi. nihče mi nič noče. prispevam po lasntih zmočnostih in trudim skompenzirati s tem, da prinesem nekaj hrane od doma itd., ker ne maram občutka, da koga izkoriščam. trenutno sem končno ta občutek v sebi malo pomirila, ampak vem, da če čez mesec ali dva ne bo joba, bo spet isto. navadno se zlo zamotim, pa tudi imam kratkoročne cilje. trenutno sem opravila izpit iz ZUP-a, zdaj bom pisala strokovni članek itd. sem ful aktivna, ampak pride moment, ko sem do konca žalostna, res. danes sem se že zbudila žalostna in slabe volje, kar absolutno ne vpliva dobro tudi na odnos s fantom in slednje sem skušala skulirati v najboljši možni meri. včasih pa me do amena potre. ampak v redu, potem mine in grem dalje.

želim si zaposlitve. iščem to. prej se nisem toliko ubadala, ker sem se morala posvetiti ZUP-u in bi se težko istočasno uvajala v nov job. zdaj pa....ne vem, kaj bo. in vse, pa če mi folk res noče nič slabega, poda pa samo kakšno opazko pripombo, me ful hitro prizadane. rada bi bila z mojim ves čas, ko sem lahko, po drugi strani pa me misel na mojo situacijo (da sem trenutno brezposelna) bremeni, včasih tako zelo, da bi rada kar očepnila in pobegnila. pa ne smem.

drugače pa imam v redu odnose tako z njim, kot z njegovimi. tudi z mojimi. je o.k.. samo moji lastni občutki so včasih težki.

orpsti, sem pojamrala kar v tvojo temo.

drži se mi Onix! Vse bo še o.k.. resno. pri meni so krize, ki jih omenjaš minile, ni vrag, da ne bodo še pri tebi. in nikakor nisi tako kriv, kot se kdaj počutiš, to je le tvoj serotonin. na združenju psihoterapevtov, kjer se sedaj izboražujem ravno jemljemo živčni sistem in če bi vedel, kako je to delovanje kompleksno in zapleteno, bi se še čudil, da nima več ljudi takšnih motenj. v bistvu čudež Božji, da so ljudje zdravi, tisti, ki so. in res vsi smo pred življenjem ranljivi. ampak Bog je dober in kdor išče odgovor na svoj problem in rešitev, bo to tudi našel, če bo le dal celega sebe notri.

Onix, ne vdaj se!  :rozicodam:

maja

Hvala ti Majč! :rozicodam:

Aja pa ni problema, zato pa so teme, da se med seboj pogovarjamo in svetujemo eden drugemu. Vedno si vzameš čas za dolg odgovor in to se mi zdi zelo lepo :).

Dragi Onix,

jaz delam zelo po feelingu. ko čutim, da je prav, da si za en odgovor vzamem čas, si ga tudi vzamem. Je pa tako, da tak sestavek sama dokaj hitro sestavim in sem tudi sicer eno precej gostobesedno bitje. Pri meni je tako, da včasih rabim, da mi kdo postavi en narobe obrnjen trikotnik v komunikacij in da prekine moj tok misli. In vsakomur, ki to ob pravem času naredi, sem pravzaprav zelo hvaležna. da le ni žaljiv in da to naredi na korekten način, pa je v redu.

Ti pa res želim vse dobro, boš videl, saj boš splaval.

ravno sem razmišljala o bolečini in nekih travmatskih izkušnjah, bodisi v odnosih ali na področju zdravja in osebnega počutja, pa moram reči, a mislim, da se šele v takšnih trenutkih zavemo, kako zelo smo živi in kakšno morje nekih občutkov in bitja pravzaprav nosimo v sebi. ko nas svet razočara ali imamo občutek, da nas je nekdo pustil na cedilu, se šele zavemo pravzaprav sebe. ko imamo le še sebe in ko lahko iz tega res ogromno naredimo.

mene recimo je včasih strah, ker dam v odnose toliko vere in toliko sebe, ker potem ne vem, na kak način bom preživela, če bi šlo kaj narobe. včasih me kar srce boli, ko pomislim na te zadeve, ampak tudi o  priložnost, ko se lahko zavem, kako sama-svoja sem pravzaprav in kdo sploh sem.

vse, tudi bolečino in trpljenje se da izkusiti v okviru spoznavanja samega sebe. kako smo v bistvu fascinantno kompleksni. kako moč ima srce. včasih sem osupla nad vsem tem.

vzemi krizo kot priložnost, da spoznaš in do kraja začutiš sebe, da se zavedaš tega kdo si. ko recimo izkusiš dileme okrog obsesivnih misli in ko vrednotiš doživetja v okviru le teh in svojo kritičnost do tega, takrat ugotoviš, kako na stvari gledaš in kdo si. in ti se obremenjuješ recimo s tem, ali si storil nekaj, kar veš pravzaprav, da nisi, vidiš pa lahko ob tem, kaj je tisto, kar ti pomeni in kak odnos imaš do teh dejanj danes in Onix, to je pomembno! kdo si ti danes.  Preteklost jo mimo in vsak jo mora postaviti na svoje mesto. pomembno je, jaz mislim, to, kje si danes. kdo si? in a ni v tem kar si, zaradi česarkoli že pač si tak kot si, ena dragocenost in nekaj lepega. ko razmišljaš o tem, kaj je tisto, kar ti pomeni. in to je o.k.. Tuki si Onix, tukaj in zdaj. Preteklost je mimo. Skušaj ostati tu. Vedno lahko greš in moraš in od tu dalje in odloči se in naredi zdaj tisto, kar ti v tem trenutku pomeni. zaradi vsega, kar je bilo, ne glede na vse, si danes tak kot si in si boljši, kot si bil. veseli se sebe. o.k. si! In tu na forumu to vidimo in te imamo takega radi. sprejmi se še ti in pomiri se s sabo. o.k. si, tukaj in zdaj in samo to je za ta čas še pomembno.

drži se!


maja

Majč, ne pozabi, da je cilj konsistentno in stabilno počutje. To, da se v skrajnih občutjih počutiš bolj živa je malce nenavadno. Zaradi take filozofije si - predvidevam - kakšno krizo tudi sama pridelaš - da boš bolj živa :)

Majč, onix,

obsesivne misli so kot vsaka druga motnja nekaj zelo specifičnega. Namreč meni si zelo pomagala s tem ko si mi razložila kaj je psihoza in kakšni so njeni znaki nasploh. No sedaj pa nekaj o obsesijah: Vsi ki to doživljamo se zavedamo iracionalnega občutka in sedanjosti, ampak to nam nič ne pomagaga, saj se vedno znova vrčamo k mislim ki so za nas najbolj moralno nespremnljive in te se zataknejo in povzročajo frustracije, zato popolnoma razumem onixa. On se sekira zakaj o tem sploh razmišlja ker je to skregano z njegovimi moralnimi načeli in povzroča kontraverze in frustracije, tudi mene žal muči podobna zadeva. Zato majč ni vse tako zelo enostavno.

obema želim vse dobro

redondo, veš, morda nisem izkusila okm-ja v vseh njegovih razsežnostih, ti pa povem, da sem ga v precejšnji meri in da vem, kako nemočen je človek proti mislim in čustvenim procesom, ki so porajajo v njegovem srcu in da se ne da reči stop in stvar izgine. eno obdobje pred Božičem pred kakimi dvemi leti sem umirala od tega intenzivnega dogajanja, ki mi je bilo kot da vsiljeno in zadevo sem se res lotila reševat na več nivojih. z zdravili, pa do pomoči z zakramenti, ker kot sem že večkrat rekla: ko jaz ne mrem več, on dela. Če ne drugo močno čutim njegovo prisotnost v svojem življenju, pa tudi sicer je bil takrat potem za pol leta mir.
vsej prej in potem pa je potekalo periodično in v manjši meri.
sem pa jaz en mix vsega tega, kar človek lahko doživi na tem področju. vse po malo, a nič dolgo. moj doktor je rekel ta teden: vi niste v kaki psihozi, vi samo to, kar se res dogaja doživljate veliko bolj močno kot drugi. in mislim, da je kar dobro zadel terno s to opazko. neverjetno je vse to, kar sama doživim na momente. včasih sem osupla nad dogajanjem v meni in intenziteto doživljanja. ampak seveda opora v zdravilih spravi vse to lepo v neke zdrave meje normale, mi pa dene strašno slabo in poveča se moj strah in pa intenzivnost doživljanja, če ne grem med ljudmi. ko pa sem z ljudmi pa sem dejansko super.meni so najbolj neprijetno večeri, če moram biti sama, zato sem takrat raje v družbi. jaz sem človek za med ljudi in to je to. vse ostalo je ok.   

maja

Hey, mam eno vprašanje, rabim mal perspektive na to stvar. Pred petimi leti sem neko noč nekaj sanjal in se potem zbudil in me je bilo strah, da se je res zgodilo, saj se je to dogajalo ponoči v moji sobi (v sanjah). In potem sem nekako sčasoma dojel, da se mi je samo sanjalo in me ni več morilo. No zdaj je pa prišlo nazaj in me spet skrbi da je bilo res. Od teh sanj se spomnim samo ene par sekund dogajanja in enega stavka (oboje skoraj nemogoče, da bi bilo res, ker če bi bilo nebi zaspal nazaj ampak bi ves paničen šel v Begunje). Moje vprašanje pa je. A je možno da nisem sanjal (ker je bilo dogajanje v sanjah v sobi kjer spim) in da se je res zgodilo in da se ne spomnim nobene podrobnosti, tudi takrat se nisem in da sem OKM uporabil samo kot izgovor da bi se potolažil, da so bile samo sanje? V teh sanjah je bila vpletena moja mama in sm jo vprašal, če je bilo res in mi je rekla, da 100% ni bilo res in da me daje samo OKM in strahovi povezani s tem. Je pa spet nekaj seksualnega... Rabim vaše mnenje in nasvet. Res se mi zdi, da ni bilo res, me pa skrbi, da je bilo, pa da sem podrobnosti ponoči pozabil in zaspal in se potem zbudil in spraševal, če je bilo res...

Onix, nič ni bilo res!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!! 1000000000000000000000000000000%!!!!!!!!!!!!!!

Onix  :rozicodam:, ni bilo res...če bi bilo res, ne bi stvari kar pozabil...vsaj jaz sem takega mnenja. Pa tudi mama ti je zagotovila, da ni bilo res in menda zaupaš svoji mami, ali pač ne?

Hvala vam! :rozicodam:

Slavka seveda ji zaupam, boljše mame kot je ona si nebi mogel želeti. Ampak problem je, da OKM zna zelo prepričljivo dokazovati svoj prav...

onix, vidim da jemlješ zoloft, ta je baje najbolj učinkovit pri OKM, vendar v precej višjih dozah. ne vem sicer h kateremu psihiatru hodiš, a kolikor sem slišal, ga pri OKM pogosto predpisujejo tudi do 500 mg. povprašaj. npr. jaz jem asentro (generik zolofta) 300 mg, pa nimam nobene OKM ali vsiljivk. pa so mi kljub temu šele višje doze pomagale pri mojih težavah s koncentracijo. lp

Zdravo, Onix ... tudi jaz verjamem, da bo šlo počasi na boljš, saj si vztrajen tip. Vseeno je pomembno odgovoriti na vprašanje, ki ti ga je že Majč zastavila: poleg tablet, s katerimi aktivnostmi si še skušaš pomagati? Saj dobro veš, da imajo tudi podporne oblike (narava, šport, pogovori ...) zelo pomembno vlogo pri pri poteku in hitrosti zdravljenja teh motenj.
Pa še eno čist tko vprašanje: si imel v otroštvu veliko stikov s kako ekstremno verno osebo (kristjanom)?

ni bilo res, Onix, zdaj pa odmisli to in se nehaj moriti z vprašanjem, če je bilo res. skušaj preusmeriti pozornost. o.k. si. vse je o.k.. nič nisi naredil. pomiri se. in ne prevzemaj odgovornosti za cel svet nase, ker nisi za vse ti odgovoren.

maja

Onix, eni tipi so do amena mačistični, pa se čisto nič ne sekirajo, kako to deluje na njihovo okolico. Imajo svoj prav in zdravo. eni so mačistični samo v besedah, v realnosti pa so izredno čuteča in nežna bitja polna empatije do drugih in potem bruhajo vso to svojo energijo ven na nek drug način. ali obstaja možnost, da zatiraš svoje občutke in jih potlačuješ in si jih ne priznaš, da se potem manifestirajo še v hujšo obliko - v okm, da pa si res nekoga ranil, čeprav ga nisi? Onix, skušaj izraziti svoje težnje sproti na ustrezen način in če ne drugo - četudi se slednjim odpoveš, si vsaj priznaj zadevo in se zavestno odpovej takšni zadovoljitvi nekih potreb, da ne bi zadeva se manifestirala v tak shit, kot ga doživljaš trenutno.

oprosti, ampak skušamo razumet, od kje to pride. Onix, ne poznam te, ampak mene si prepričal v to, kako empatično in čuteče bitje si tudi v odnosu do drugih ravno skozi to tvojo neizprosno sekirancijo, kaj da si nekomu storil. nič nisi takega zagrešil, tak kot si niti nisi mogel, ker si ne bi sploh dovolil, razumeš. itak pa na preteklost nimamo več vpliva. tvoje doživljanje in kvaliteta življenja trpi zaradi takšnih premlevanj o preteklosti, na katero več nimaš vpliva.

torej, storil nisi nič od tega, o čemer se sprašuješ. če si kdaj storil ali opustil kaj drugega, pa si oprosti. nismo popolni. delamo kot v danem trenutku najbolje zmoremo in znamo. včasih nam ne gre. za kaj povsem običajnega včasih enostavno nismo dovolj močni, zaradi drugih problemov, ki jih imamo, da bi se izkazali, kot bi si želeli. to si moramo znati oprostiti in iti naprej. kot je rekel J., preteklost je dobra iztočnica za izkušnje vnaprej, se pa nanjo ne smemo preveč naslanjati. life goes on. tudi mi moramo naprej.

pomiri se. problem najbrž tiči drugje, tu pa ti sama ne znam pomagati. to, kar se ti dogaja vidim zgolj kot manifestacijo nečesa drugega in neke druge potlačitve. in ok. kemija v glavi n to. anyway.

pojdi dalje! dovolj je bilo tega. enkrat je treba zadevo pustiti za sabo. take it easy!

lp,

maja

Spet sm zelo slab... Višal sm na 250 in danes je tretji dan. Ful mam eno obsesijo in je močna kot hudič. Zdej bi pa rad, da mi mal perspektive date na to stvar. Počutil sm se slabo in sm imel roko na trebuhu. Mama pa me je hotela potolažit in me je prijela za roko (moja roka je bila nizko na trebuhu) in se vmes dotaknila čisto ponesreči mojega saj veste kaj. Bilo je tako na hitro, da sama sploh ni opazila. Zdej mi pa OKM pravi, kaj če je bilo to zanalašč itd... Zagotovila mi je, da definitivno ni hotela nič se dotaknit drugega kot mojo roko ampak meni OKM ne da miru. Bolj si zagotavljam bolj dvomim. Vem da je butasto, z mamo imava super odnos in mi vedno samo pomaga, ampak ravno zato ker jo imam res rad mi zdaj ta misel povzroča tako hudo stisko. Dotik je bil ponesreči in je bil tako na hitro, da navaden človek tega še opazil nebi... Mene zanima če vi mislite, da je to OKM, da mam zdej take misli?

ne ne in ne. mamo skrbi zate ker lezis doma slabe volje verjetno tudi ona trpi vem kako je moja mama jokala zaradi brata in ga hotela vea cas o bjemat in bozat da bi ga potolazila on pa je imel tako mocne obsesije da ni vedel kje se nahaja in ali homo ali ne ceprav sevedaa ni ves cas ga je po cele dneve zrlo samo spal je in  lezal uboga mama pa jokala no hvala bogu je on v redu zdej in normalno zivi

To je le okm in nič drugega!!!!!!!!!!!!!!!!

seveda, ni drugega, ne imej slabih misli v sebi.
Ne moreš jim sicer preprečiti da pridejo, a lahko jim preprečiš, da se nastanijo :rozicodam:

Hvala vam...

Upam, da je res samo OKM, zna pa narediti ta bolezen vse stvari tako resnične :(. Danes je četrti dan po dvigu na 250mg in upam, da bo jutri že bolše. Dernovškova mi je rekla da je 4 dni zelo slabo pol pa 10 dni dopusta pred novim dvigom... Sicer je danes mal bolš ampak še vedno te butaste obsesije ne dajo miru. Zdej kr kkšen apaurin uzamem, da mi mal ublaži tesnobo. Verjetno je pol to normalno, da je po dvigu doze bed nekaj dni?

Onix verjeti moraš,da bo boljš,....vse te misli,ki se ti zdijo kot resnične a seveda niso bodo odšle... :rozicodam: :rozicodam:

Res mi je hudo še vedno. A mislite, da je to res samo obsesija... Zdej me zmoti že vsak dotik in sm kar zelo nemiren. Sj to je normalno, da mam peti dan po dvigu terapije še vedno kar veliko tesnobe in nemira?

Meni je bil vsak dvig grozen

Onix za take zadeve bi se obrnila na psihiatra. naš ap-je tudi?

maja

Onix, ali se OKM zdravi tudi z antipsihotiki? tale neznosna občutljivost na dražljaje iz okolja je značilna tudi za težave, ki se zdravijo z ap. mislim, da bi ti znali pomagati, lahko v manjši dozi. vprašaj psihiatrinjo. to, kar opisuješ mora biti pa res neprijetno.

maja

Hvala Majč in Marina za odgovore!  :rozicodam: Drugače ze jemljem AP in sicer 3mg Torendo, ampak nisem mislil da me dotik zmoti kot občutek dotika. Ampak mam skos vsiljive misli, da je to kaj seksualnega...

Jebemu mast vsa ta seksualnot. si pomislil, da bi se lotil kašne analitsko usmerjene psihoterapije, da bi razrešil vse te razloge za to, kar se ti dogaja, v kolikor je zadeva kak simptom potlačenih vsebin.

tole je že mal too much vse skupaj. pa saj seks je nekaj lepega. pomembno je, da se tovrstne interakcije pač izživi na nek ustrezen način in Onix, gotovi smo, da nisi storil nič slabega ali kdo drug tebi ob tem, kar omenjaš.

poslušaj: ko sem imela sama vsiljive misli in občutke druge vsebine, sem molila in prosila Boga, da je z mano. molila sem tud obrazce in mu predala vso to breme misli in občutkov, ki niso nikomur koristili. razmisli o tem, če bi si tudi ti lahko in želel pomagat z vero, ker pri meni je res tako: ko jaz več ne znam in ne morem, on dela. vedno znova ponovim: Gospod, bodi tu! saj brez njega, imam občutek, sploh več ne bi preživela. On je močnejši in večji od vsega tega doživljajskega sranja. in poslušaj: ali kaj delaš za sebe? pojdi tečt, aktiviraj se. fizično, resno. moli, ponavljaj atosugestivne misli o tem, da ni tako. sama neskončno velikokrat sebe pomirim s stavkom: "It's .o.k.. In to si rečem na nek tak zelo prizanesljiv in blag način poln sprejemanja in ljubezni do sebe. Ob tem se z dlanjo narahlo tapkam na področju malo nad prsnico, pravzaprav na sredini blizu srca. podobno kot bi v besedah pomirila majhnega otroka, če bi bil vznemirjen ali prestrašen, z istim tonom pomirim sebe. tako se naučim ravnati s sabo tudi, če ni drugega, ki bi me potolažil. že neštetokrat sem ostala samo jaz in Un tam gor, ko ni nihče razumel in ko ob sebi nisem imela človeka, ki bi mi lahko dal toliko ljubezni, kot sem jo v danem trenutku potrebovala.

Bog je ljubezen in ljubezen je močnejša od vsega tega sranja. išči svetolobo. Dopovej si, da si v redu človek in da si res vreden vsega lepega, lepih misli in lepih občutkov znotraj sebe in iz strani drugih. Zakaj? ker je tisto, kar čutiš do ljudi, življenja, sebe, itd. dobro in lepo. Razumeš, ti si ok. vraga, misel se nekje zatakne in se ponavlja, ampak Onix dragi, to je samo ena butasta misel. Ti si dosti več od vsega tega. Imaš močno in pogumno srce. in nihče od nas, pa naj se še tako trudimo, ne moremo namesto tebe verjeti, da si v resnici zaslužiš več kot to, kar se ti dogaja.

Onix v čem je v resnici problem? Kaj te v resnici žre in tare? Kaj si tako prekleto očitaš?

A verjameš, da slednje ni tako hudo in slabo, da bi moral zato tako prekleto trpeti. čudna sem, ampak ne verjamem samo v telo in interpretacijo, da se vse dogaja zgolj na telesni ravni. seveda SE TUDI NA TELESNI RAVNI IN TO JE OKM! ampak saj smo ljudje veliko več kot to.

Onix, hudo mi je zate, da trpiš. Nočem, da trpiš. želim, da se počutiš dobro. vsi si to želimo in tudi ti si želiš. izroči to breme Gospodu, če zmoreš to in znaš. Saj ravno v tem velikonončem času se zavemo, da je storil za nas hudiča pa pol, da bi bilo nam bolje in da bi bili mi odrešeni trpljenja, greha, anyway česa. če kdo zmore odvzeti to trpljenje tebi, je to on. kombinacije zdravil obstajajo. več metod obstaja. poslužuj se več zadev, ampak ne pozabi, da je v Njegovi volji to, da ti okrevaš. in ljudi, ki imajo radi druge, kar pomeni, da jim ni vseeno za druge, ljudi, ki so plemeniti in ki potemtakem živijo po Njegovi volji, Bog še posebej zaščiti. Včasih naredi enim to, da nam je težje, kot drugim, včasih nas udari po prstih, ampak tudi to stori zato, da bi nas ohranil takšne kot smo s čim bolj čistim srcem, njemu v veselje, čast in hvalo. Prepričana sem, da te ima neskončno rad in čutim to, gotova sem!

Zakaj stvari, ki so v življenju tako preproste ljudje včasih tako zakompliciramo. Zakaj ne znamo biti bolj odkriti in iskreni.

Muči me, ker ne vem, kako naj ti pomagam, da boš verjel, da si dober in ok. in da tisto, kar si tako brezmejno očitaš v resnici ni tako hudo, kot se zdi. da ravno zato, ker ti ni vseeno za tisto, kar je dobro in ok, v resnici trpiš bolj, kot bi bilo potrebno.

Onix, začni se učiti tolažiti svoje občutke, jih pomiriti. Malo več ljubezni, prizanesljivosti in posluha do sebe, pa bo. potolaži to v sebi, prisluhni občutkom, pomiri to, kar kriči iz tebe in sprejemaj sebe in lastno ranljivost in prosi Boga, da ti pomaga, da to mine. muči me, ker bi rada naredila ne vem kaj vse, da bi se počutil bolje, ampak so zadeve, ki jih ne moremo narediti drugi namesto tebe.

aktiviraj se na več ravneh (eno so zdravila, drugo dejavnosti - od ritma sanja in budnosti, športa, avtosugestije,...) pa potem do molitve in do dovoliti si čutiti, kar pač čutiš. pa pač čutiš, ok. saj je samo občutek, to še ni dejanje. pusti, da se spuca vse to iz tebe. Bog si ga vedi, kaj si dal čez v interakcijah z drugimi, da se je vate vtisnilo na način, da se je potem manifestiralo v tole. Onix išči samo še tisto, kar je dobro, ostalo pa pusti, da se prečisti in izpere iz tebe na način come and let it go. let it go. pa prosi Boga, da je s tabo, potem pa že nimaš več kaj zgrešiti. ko jaz ne mrem več, On dela!


Drži se!

Vse bo o.k.!

maja

kva je zdej onix a je kej boljš pri povišanju bil sem dons pr psihiatru in čez 10 dni dvigujem na 30mg

A pol to če te mama kdaj poboža ni nič seksualnega? Tole je bilo pa ravno tako, da sm glih roko pod trebuhom držal (ne na penisu) in mi je pač segla v roko da bi me potolažila... Pol se je pa ponesreč dotaknila čisto na kratko in skoraj neopazno mojega... A se to vm zdi, da je to OKM zdej pri meni, ker res nimam nobenega razloga da bi mislil drugače. Mama mi pravi, da ji niti na misel ne pade, da bi kdaj hotela kaj drugega kot pa me samo potolažit...

Onix, tvoja mama te ima neizmerno rada, saj si ti njen otrok in verjemi ji,
da je vse tako kot ti pravi... :rozicodam:
To so samo tvoje OKM misli, vendar bodo z AD minile... :oki:

Onix, sicer se v tvoji temi ne oglašam, ker se ne čutim kompetentno, vendar se tokrat bom. Ne, ni res, da je vsak stik med staršem in otrokom, kar se tiče seksualnosti, nedolžen. Seveda je lahko napačen, moteč, zloraba... Vendar pa je meja vseeno malo drugačna kot med drugimi ljudmi, kajne?
Dojenčkom starši brišemo ritke, lule in lulčke, jih umivamo, pudramo, mažemo... pa vendar to nima nobene seksualne konotacije. Ker so to pač dojenčki in je kakec treba umit stran, pa od koderkoli že. Malo večjim otrokom, ki pa se še vedno ne znajo umiti sami, starši še vedno to počnemo. Čeprav otroci že sami stojijo v bani in držijo tuš, si sami ne bi dovolj obrisali riti, se umili, očistili.... In tudi to nima nobene seksualne konotacije. Če so odnosi v redu, se bodo tudi veliki otroci še vedno šli "pocrkljat" k staršem, se stisnili k njim, jim zlezli poleg naročja (ker vanj ne morejo več, ker so veliki) - in včasih to storijo otroci, ki so že v svojem tretjem desetletju. Pa to ni nič seksualnega, ampak znak bližine in topline. Tako tudi božanje in poljub med staršem in otrokom ni seksualen.
Seveda, mejo je treba poznati. Ampak glede na tvoj opis v tem, kar je storila tvoja mama, ni prav nič seksualnega, ampak samo starševska ljubezen in tolažba. In lepo je, da je taka vez med vama, da te mama želi potolažiti. Ljudje se potolažimo (tudi) z dotiki. Ti imajo neko zdravilno moč. Objem prijateljev ali staršev je najboljše zdravilo. Kdaj je nek dotik, objem, božanje, poljub seksualen, pa je stvar mnogih okoliščin, interpretacije, osebnega pogleda.
Nič ni narobe, če te je mati prijela za roko in se pri tem slučajno ponesreči dotaknila še kakega drugega dela telesa.

Vse dobro ti želim.

Stara sem bila že 35 let, ko sem se tatiju vsedla na kolena in sva se cerkljala. Stara sem bila že skoraj 40 ko sem jaz njega posedla sebi na krilo in ga objemala. Umiral je. NIKOLI nisem niti pomislila, da je kaj sexualnega v tem. Bila je samo ena BREZPOGOJNA LJUBEZEN. Hvaležna sem mu za vsak trenutek, ki mi ga je podaril.

Mama te ima rada, ker si njena kri in njeno meso. To pa kar ti roji po glavi je OKM. 100% Minilo bo, ko se stabiliziraš. :oki:

Onix vsekakor te mama želi samo potolažiti,ker te ima neizmerno rada,....noben njen dotik ni
sexualnega pomena,to so samo tvoje misli,ki jih sproža bolezen OKM.
Moj sine je star 23 let,ta mlajši 16 in oba še stisnem k sebi v objem,dam lubčka pred spanjem,...
Mamo skrbi zate in te ima brezpogojno rada,...verjemi :rozicodam:

ja onix, kot pravijo drugi- mama te je hotela le potolažiti, hudo ji je , ker trpiš.
nič drugo ni,, 100%


samo da boš čimprej dobro, mislimo nate vsi tu gor :rozicodam:

Res sem vam hvaležen vsem! :rozicodam: :rozicodam:

ma vsak se lahko drugega po nesreči narobe dotakne. mislim, da je prav, da verjameš mami. če bi te redno otipavala bi bilo to nekaj povsem drugega, tako pa dragi Onix si zakompliciral v tri krasne. nič ti ni hotela, res. vse je ok.

maja

Hvala vam... Danes sm klical Dernovškovo in je rekla da naj zvišam na 275 mg in da bo verjetno že 300 mg dovolj (Zoloft)... Že samo njena pozitivna energija mi pomaga. Upam, da bodo tablete prijele!

Evo vidiš Onix,mal naše pozitivne energije,mal dohtarčine,pa mal svoje dodaš in
počutje se bo še samo dvigovalo na bolje.
Drži se :rozicodam:

Dragi Onix

Onix je menda drag kamen različnih barv. Katera neki je tvoja? No ja, to je samo misel tako mimogrede.

Dovoli, da ti pošljem še malo take energije: (http://www.pettents.org/cart/editors/fckeditor/editor/images/smiley/msn/cat_rub.gif) (http://www.cosgan.de/images/midi/verschiedene/k030.gif)    Tudi ta pomaga izboljšati razpoloženje.
Tale pa še bolj: (http://i289.photobucket.com/albums/ll220/moxie1970/smiley/dog-lick-licking-face.gif)    Če le ni premočna zate.  ;D

Poni      :rozicodam:

Hvala  :rozicodam: :rozicodam:

Mam še eno vprašanje. Včeraj sm kazal mami kako se je zgodilo, ker ona je pozabila, da se sploh je in potem sm ji pokazal in rekel, "mel sm roko na trebuhu, ti si me pa božala po trebuhu in sm ji to pokazal". Ona je pa hotla mi samo pokazat da ni nič takega če daš roko tja kjer sm jo imel na trebuhu (sežeš v roko) in se je stegnila da bi mi dala roko na mojo roko da bi videl, da to ni nič takega. Sm jo pa prej ustavil ker sm takoj dobil misel, da bom spet premleval, če se me dotakne (čeprav je izpostavljanje dobro za OKM). No zdej mam pa, kaj če se ni hotela dotakniti moje roke ampak kaj drugega itd... Joj vem da sm zakompliciral, žal mi je, da sm jo ustavil, ker če je nebi bi potem vsaj videl, da se je hotela dotakniti samo roke in nič drugega. Rekla je, da mi je samo hotela pokazat, da to ni nič če mi seže v roko, ko jo imam na trebuhu. Zdej mam pa kr misli, kaj če sploh nisem imel roke na trebuhu itd... JOJ ta OKM me bo pokopal. Uglavnem prepričan sm, da moja mama nima niti najmanjših seksualnih namenov, ampak OKM mi skos laže v glavi in je težko to prenašat. Že če samo pomislim, da preden sm dobil strah če sm bil kdaj zlorabljen, da mi niti na pamet ni padlo kaj takega že to pove, da je vse samo plod OKMja... Nevem kaj naj naredim, da se bom znebil tega. Ful mam rad svojo mamo in nevem kako lahko sploh mam take misli, ker je res zakon mama in mi vedno samo pomaga. Včeraj je pač mislila, da mi lahko s tem, da mi pokaže da če mi da roko na trebuh to še ne pomeni, da se me je kje drugje dotaknila, prekine ta moj OKM cikel, ampak je samo še slabše zdaj. Dernovškova mi je zagotovila, da je to OKM, ampak je pa res grozno met te dvome :(.

Aja pa ne morem se spomniti, če sem včeraj mel roko na trebuhu a ne. Spravlja me ob živce :(. Pol mam pa misel "kaj pa če se je hotela dotakniti tvojega..." Mal je že smešno vse skupaj... V 25 letih nisem nikoli pomislil na kaj takega, zdej pa tole :(. Kaj naj naredim?

Ko ti bodo zdravila delovala na full, bodo tudi vsiljivke izginile. Sedaj si pač nesposoben videti realno sliko. Vidim, da ti mama res stoji ob strani. Poskusi ji zaupati, saj bo naredila karkoli bo potrebno, da se pobereš. 

Hvala Alexx! :rozicodam:

Ej Onix, oprosti, ampak tole je too much okrog enega giba. če se boš za vsako zadevo, ki je tako malenkostna in nič slabega hotena, ti tako sekiral in v zvezi s tem sekiral še druge, boste slej ko prej dobili čir na želodscu vsi skupi zarad sekirancije. Dragi Onix, zataknila se je misel na eni točki. to je problem v doživljanju, razumeš in ne v tvoji okolici ali odnosih in je najbrž oz. gotovo stvar OKM-a. nič ni bilo to takega. vsi se kdaj koga po nesreči dotaknemo ali ga z roko oplazimo nehote in če opazimo rečemo sory, če ne še to ne in zadeva gre mimo. tebe pa je stvar tako pretresla. ne gre več tu izgubljati časa za razglabljanje. vse je o.k.. to je podobno izugba časa, kot dva, ki se kregata o tem, kak je drug z drugim govoril. torej predmet razgovora ni nobena vsebina, ampak komunikacija o komunikaciji in potem se lahko s tem zezamo sto let in nič naumo mel od tega. samo potrata energije. resno. Jezus, kaj dela OKM. trpimo za brez veze, mi in naša okolica, ampak si na dobri poti, dragi Onix, da to mine. in ne glede na vse: neprecenljiv si! Zase in za svojo okolico, ne pozabi tega. Tvoja mama te ima gotovo zelo rada.
drži se!

maja

tole pa zelo razumem, tudi name spodbuda doktorja tako deluje, ker m enostavno tako zelo verjamem. to so res najboljši šarlatani poleg dejstva, da so strokovnjaki. tisto najpomembnejše in učinkovito, kar dobim od doktorja bi mi lahko dal mimoidoči človek brez diplome, če bi mu verjela. super so takšne spodbude.

Onix, vse bo ok!

maja

Hvala ti Maja! :rozicodam:

Ja maš prav, OKM naredi celo štalo v glavi zarad ene butaste nepomembne stvari...

Onix

res si v težki situaciji sedaj, ampak kmalu bo boljše. Pa zelo si pogumen, kako prenašaš vse to.
Naj ti čimprej pride boljše počutje

Onix, še malo mojih izkušenj! :rozicodam:

Tudi jaz imam OKM, ampak se mi je kazala v drugačni obliki, sicer tudi v precej hudi, ker sem se totalno izolirala in nisem več živela. Tako, da vem, da zna biti OKM zelo neprijetna inti lahko resnično uniči prav vse, če ne ukrepaš pravočasno, ali pa če bolezen ni prepoznana oz. je prepozno prepoznana.

Na žalost ta motnja velikokrat ni prepoznana.

Študije kažejo, da ljudje porabijo veliko let in energije, da se jim postavi prava diagnoza in še več časa, da dobijo ustrezno terapijo. Razlogov, da OKM ostane nediagnosticirana in nezdravljena, je več. Ljudje z OKM lahko skrivajo svoje simptome ter pomanjkanje znanja o motnji. Mnogo zdravstvenega osebja pa ni pravilno seznanjenega s simptomi ali pa nimajo ustrezne izobrazbe, da bi lahko izvajali zdravljenje te motnje. Nekateri ljudje nimajo dostopa do ustreznih virov zdravljenja. To je velika škoda, saj zgodnja diagnoza in ustrezno zdravljenje lahko pomagajo osebam z OKM, da se izognejo trpljenju in omilijo tveganje za razvoj drugih problemov, kot je depresija ali problemi v službi in družini.


Vir se nahaja tukaj:

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=blogcategory&id=23&Itemid=38.

Onix, jaz vem, da ti že vse to veš, sem pa ta zapis napisala bolj za druge, ki nas samo berejo. Tudi jaz do pred kratkim nisem vedela, da imam OKM...

Jaz prislilnih misli, raznega štetja in podobno ne poznam. In je res hudo, če se moraš ukvarjati s takimi mislimi. :'(

Meni se je moja oblika OKM~ja kazali v taki obliki, da se mi je kar naprej vsiljevala misel, da bom bruhala. In po cele dneve sem se ukvarjala samo in zgolj s tem. Jasno, da mi je bilo kar naprej slabo in te obsesije so me pripeljale do tega, da sem nehala hoditi tja, kjer mi je bilo slabo, da po cel dan nisem jedla...

Skratka, veliko časa sem živela v svojem prisilnem (sicer udobnem, ampak prisilnem) zaporu. In izgubila sem praktično vse, kar sem si želela...

Sploh je bilo pa najhuje to, da nisem vedela, kaj mi je. In leta 1988 ni tega vedel tudi nihče od strokovnih oseb, pri katerih sem bila. Vsi so bili mnenja, da me je pač strah stvari in, da moram pač to sama razrešiti.

In sem delala vse živo...

Sedaj hodim na psihoterapijo enkrat tedensko, ampak tam bolj razrešujem stvari, ki niso povezane z OKM~jem. Sem zelo uspešna.

Eno leto sem pa tudi v obravnavi pri dr. Dernovškovi in ona me je potegnila ven iz brezna. Poleg mene in psihoterapevtke.

Ona mi je postavila pravo diagnozo, ker jaz sploh nisem vedela, da je to OKM. Sem mislila, da je socialna fobija...

Predpisala mi je Zoloft in antipsihotike. Za AP se nisem odločila, Zoloft pa sva višali zelo počasi Pri meni je začela prijemati šele doza 150 mg. Sedaj sva na 200 mg. Mogoče bova še višali, ne vem.

Onix, vem, da je hudo, ampak višje doze bodo prijele in ti moraš samo počakati. Vmes pa delaj kaj takega, kar veš, da ti pomaga.

Jaz sedaj spet ŽIVIM, nisem več v prisilni izolaciji in občutki so božanski. Imam še nekaj stvari za narediti, ampak vem, da jih bom, ker vidim, da sem na pravi poti. Prej pa nisem več imela upanja.

In OKM je resnično zelo, zelo neprijetna motnja in najmanj raziskana...

Jaz sem že ugotovila, da brez tablet mi niti slučajno ne bi uspelo, ker delala sem pa ogromno. In niti na kraj pameti mi ne pade, da bi jih nehala jemati, ker si ne želim več tistega životarjenja.

Jaz mislim, da je za OKM poleg veliko dela na sebi skoraj nujno tudi medikamentozno zdravljenje.

Vsak se pa sam odloča, kašen način bo izbral.

Onix, drži se in vse bo še OK!

onix, probaj malo le racionalizirat misli. mama je vedno ob tebi in te vse življenje podpira, seveda te tudi boža, spodbuja itd. Če pomisliš kolikokrat se te je v življenju dotaknila pa ni bilo nič, lahko ta en dotik spraviš na nivo statistične napake. Ne si mame obrnit proti sebi in je ne odrivaj proč, saj ti hoče le dobro. :oki:

Hvala Janja in Redondo!

Meni je trenutno res težko, filing mam, da so vse moje obsesije realne in da nebo nikol bolš :(...

Onix! :rozicodam:

Verjamem, da je hudo, in da res misliš, da ne bo nikoli boljše. In poleg vsega misliš še to, da so misli realne...

Saj v bistvu to je smisel OKM~ja, če lahko tako napišem. Vse se vrti okoli tega, da so dejansko stvari nerealne, tistemu, ki pa trpi za OKM, pa so še kako realne. Zdijo se mu realne, ker realne niso.

Bom izhajala iz sebe in mojega OKM~ja. Sicer nisem imela nikoli take oblike kot ti, ampak OKM je OKM in verjetno lahko povzamem vzporednice.

V času mojega najhujše oblike OKM, sem bila kar naprej na stranišču. Bilo mi je slabo, imela sem diarejo. Tresla sem se, kar naprej mi je bilo slabo. Hrane nisem mogla niti spraviti dol po grlu, ker mi je bilo tako zelo slabo. Nisem mogla govoriti z nikomer, nisem prenesla, da bi bil kdo ob meni, čeprav sem si želela, da bi bil kdo ob meni.

Ven sploh nisem mogla, ponoči skoraj nisem spala...

V tem obdobju sem bila dejansko samo še rastlinica. In verjetno je trenutno s tabo tudi tako.

To nisem pisala zato, da bi se komu smilila. Niti slučajno. To sem ti napisala zato, da boš videl, da je bilo z mano katastrofalno hudo, in da se iz takega brezna da priti s tabletami in delom na sebi.

Jaz sem mislila, da ne bo nikoli boljše. Takrat sem se iz tega sicer dvignila sama, ker takrat niti nisem vedela, da je to OKM. Potrebovala sem ogromno časa in veliko vloženega truda.

Sedaj pa, ko imam poleg vsega še medikamentozno zdravljenje, lahko delam vse tiste stvari, ki so mi včasih predstavljale misijo nemogoče.

Zato z vso gotovostjo trdim, da bo boljše. Onix, ti samo ne obupaj, ker bo boljše, in sicer v vseh ozirih.

Jaz dr. Dernovškovi zelo zaupam,, ker je pomagala že marsikomu. Med vsemi tistimi, ki jim je pomagala, sem tudi jaz!

Drži se!

Dernovškova je name naredila tolk pozitiven vtis da ga še noben psihiater ni, pa sm jih že dosti skos dal...

Evo spet jutro in spet misli... Upam res, da je mela Dernovškova prav, ko je rekla, da misli da bom meu 300 mg Zolofta dost in da bo prijelo...

Onix, preusmerimo malo te tvoje misli zdajle:

kaj počneš sicer? delaš, študiraš?
ali imaš rad košarko? ali je slikicav avatarju samo zato takšna, ker je iz nje razvidna borbena pozicija, borec pa ti si ne glede na vse?

preusmeri pozornost na običajne življenjske vsebine. ker če boš vztrajal pri takem razglabljanju vprašanje če bodo potem tblete temu same kos. naredi še ti kaj in za začetek skušaj odgovoriti na vprašanja, ki sem t jih zastavila.

ali rad športaš? katere športi te zanimajo, kaj si rad počel in boš še ali še počneš tozadevno?

in vem, da misli prihajajo in odhajajo in da včasih na to, da bi jih lahko ustavil nostavno nimaš dovolj vpliva, kljub temu pa pozornost nameni še dogajanju v življenju sicer. resno.

maja

Ja zelo rad mam košarko, ampak igral jo pa že nisem, skoraj odkar sm zbolel. Res je težko preusmerjati, ko pa se obsesije zdije tako resnične in nevarne. Drugače pa hodim veliko na sprehode (2 uri na dan) in gledam tudi kakšne dokumentarne oddaje... Sam sm mnenja, da bodo tablete pomagale do take mere, da bom lahko spet počel normalne stvari kljub vsiljivkam, trenutno sm pa res v slabem stanju in preprosto ne zmorem veliko :(.

A se vsem obsesije zdijo resnične in nepremagljive? Zavedam se, da niso resnične ampak zdijo se pa ful, kot da bi mel dve polovici v glavi, ki se kregata ena z drugo...

Onix! :rozicodam:

Ja, meni se je zdelo, da nikoli več ne bom normalno živela. Toliko let nisem bila na morju, ne na smučanju, ne v kinu, ne v restavraciji, nisem mogla jesti pred drugimi ljudmi...

Če sem kam šla, sem se z avtom pripeljala direkt do vhoda, da sem lahko bežala, če mi je postalo slabo...

Tudi če sem šla v Vočji Potok, je bilo tudi sredi narave včasih resnično grozno in sem morala domov...

In resnično sem mislila, da nikoli več ne bom zmogla delati stvari, ki sem jih prej naredila samoumevno in brez razmišljanja.

Sedaj lahko grem v kino, v restavracijo, lahko jem pred drugimi, hodim veliko peš, ker ne potrebujem več avta pred vhodom, šla bom na morje in na smučanje.

Onix, vem, da imaš ti drugo obliko OKM~ja kot jaz, ampak v bistvu je mene moja oblika OKM~ja pripeljala do totalne izolacije in sem mislila, da nikoli več ne bom mogla normalno živeti.

Sedaj sem zelo uspešna na vseh področjih.

In OKM je OKM ~ ne glede na to, ali imaš vsiljive misli s seksualno vsebino ali imaš kar naprej občutek, da boš bruhal, čeprav po logiki ne moreš kar naprej bruhati. Bruhaš pač takrat, ko si bolan ali ko kaj takega poješ, ne pa kar naprej. In jaz bi včasih lahko kar naprej bruhala...

Tablete morajo prijeti, vmes pa delaj kaj takega, kar ti bo odvrnilo pozornost in predvsem zaupaj
dr. Dernovškovi. Čisto vsem, ki smo prišli k njej, se je življenje totalno spremenilo, in sicer na boljše!

Drži se!

Onix, toliko kolikor zmoreš, počasi pa se le loti vsakdanjih aktivnosti, ki podpirajo duševno zdravje tudi. preusmerjanje pozornosti in it v družbo med ljudi, čeprav ni isti feeling, kot če ne bi imel teh težav. korak za korakom bodo minile.


glede občutka o resničnosti obsesij pa je tako: jaz še zdaj ne razumem, zakaj se je moralo to dogajati in zakaj mi je toliko pomenilo. skušam razumeti. z vsakim takim poizkusom skušam ujeti neko interpretacijo. resnično in vredno pa je tisto, kar ljudje kot tako naredimo in skupaj z drugimi soustvarimo. to, kako bo kaj izpadlo in kaj se bo zgodilo je odvisno od tega, kaj mi s tem naredimo. Tudi to, kako posameznik dojame stvarnost in tisto, kar se zgodi ali dogaja okrog njega je samo njegova interpretacija in pogled na resnico. pravijo pa da še noben pogled ni v celoti zajel resnice.

včasih se sama mučim in skušam razumet: čemu je bilo nekaj treba. drugič pa prepustim, da tok časa odnese in prinese svoje in zaupam, da bo vse še o.k..

sama si predvsem ne želim imeti slabih odnosov z ljudmi, sploh s tistimi, ki jih cenim in mi nekaj pomenijo.

Onix, kdaj si nazadnje igral košarko in ali si razmislil, da bi pa koga povabil k igri.

hoja 2 ure je neke vrste gibanje in to, vendar pa v času hoje, sploh če ta ni hitra lahko človek v mislih zelo zabluzi. bi lahko pretvoril hojo v počasnejši tek in bil ob tem pozoren na to, kako telo dela in občutil, kako ti endorfini (hormoni, ki prinašajo dobro počutje) preplavijo telo. V izi tek, ampak dolge razdalje - vzdržljivostna varianta.

Onix, želim, da si dobro. čas je že, da se nehaš mučiti. resno!

maja

Ja sej hojo mam kar hitro, pa probam iti mal na različne lokacije, da se s tem tudi izpostavljam, ker mam vedno tiste varne kraje kjer sm se včasih zatekal. Zdej pa probavam mal različnosti vnesti v vse to. Hvala Janja in Majč obema! Upam, da bom počasi splezal ven iz tega brezna. Sicer ni tako hudo kot je bilo prvič in drugič ampak je še vedno zelo hudo, sploh zato, ker so se te misli spravile na ljudi, ki jih imam neizmerno rad...

Držim pesti, da boš kmalu bolje!!!!!!!!!!!!!

Onix, ti si eno močno in pogumno srce, poglej se, kaj pišeš: ...na ljudi, ki jih imam neizmerno rad... Zaradi takih tvojih resničnih vsebin in tega, kar je v tebi, si ne glede na vsakršnjo najmanjšo obsesijo preklemansko dragocen temu svetu. tega, kar imaš v sebi, to radost in moč srca, tega svetu manjka. ranljivost je lahko velika, obsesije so boleča reč, vem to. ampak ti nisi ta problem in ta motnja, ti si vse kaj drugega. in kdor nosi v sebi prav tako močno in pogumno srce, to začuti. in tebe tu se čuti. razumeš. če bi bil jebi veter se sploh ne bi sekiral za to, da se ti to dogaja. bi bilo pa dobro, da se odvežeš teh zadev, da skušaš ugotoviti, kaj z tega dogajanja zase pridobivaš in ali bi slednje lahko poiskal na drugačen način. tak, da ne bi tirjal toliko enega trpljenja. če te kaj mori ali si kaj očitaš, si oprosti, ker verjameš ali ne, če nas življenje kakorkoli udari po prstih, se to včasih zgodi pomojem, da ravno zato, ker naš Bog, ki je ljubezen sama, ne bi dopustil, da bi njegovi ljubljenci, ki so bili v kateremkoli smislu deležni velike Božje milosti, popustili v ljubezni do bližnjega bodisi zaradi egoizma ali česarkoli. obsesije se zdijo nesmiselne, vendar pa tirjajo trpljenje in skozi slednje se značajsko človek prečisti. ne vem, če razumeš, ampak saj vidiš, da se tudi sam trudiš, da ljubezen ostaja. da ostajajo tiste pristne vsebine.

Razumem, da trpiš, ker sem trpela tudi sama na podoben način, čeprav so bile vsebine druge in ko te berem, te razumem in si neskončno želim, da bi lahko to breme odložil. Meni denimo je pomagalo, da sem v projekt samopomoči vključila Boga in mu izročila breme. Ker sence tega ne zmorem, kar, verjamem, zmore prav on.

No, ravno si prepevam te pesmice, ko čistim stanovanje mojega fanta in zdaj se bom spravila še na likanje, česar ne maram in ena od pesmi gre takole:

"Hodim po tej poti, a moj duh je še mehak,
padam, vendar stalno grem naprej.
Vem, da bom napravil še na tisoče napak,
a daj mi moči za nov korak."

In dragi Onix, razmisli o igranju košarke. Rekreativno. Gotova sem, da imaš koga izmed svojih dragih, in se ti bo rade volje pridružil pri igri. Čas je, da si nehaš očitati, karkoli že, in da se vrneš v običajno življenje. Verjemi pa mi, da boš na koncu te borbe močnejši in boljši prišel ven iz te neprijetne in mučne situacije.

Razmisli o vsakdanjem življenju in se loti tega, kar in vedno rad počel in še česa, kar si želel početi, pa se še nisi lotil.

Ti pošiljam navijače:

 :wav:


drži se!

maja

Majč ti pa res znaš človeku seči s svojimi besedami do srca,.... :rozicodam:
Res je Onix kar je napisala Maja,si eno dragoceno bitje z veliko srčnostjo v sebi in tudi jaz ti želim,da
bi se to breme obsesij bolezni čimprej zmanjšalo na minimum,...drži se :rozicodam:

hvala Suzy :rozicodam:

fenomenalno opiše svoja verska čustva, kjer se vidi, da ta človek črpa pa ogromno moči iz svoje vere, naslednji pisec tega komada. In vokala sta neverjetna. Jaz sem letos čisto ganjena od teh praznikov. Prvič po stotih letih, da sem za cel teden odložila sodelovanje v obliki prostovoljnega dela in da čutim vse tole:


http://www.youtube.com/watch?v=FYFIKC3kBhg&feature=relmfu

Onix, samo imej se rad. je že čas. ker si ljudem okrog sebe v večje veselje, kot verjameš in komaj čakajo, tako kot ti, da tale kriza mine  :pomezik: :rozicodam:

maja

A vi pol mislite, da je vse pri meni to samo OKM in da bo s časom šlo preč? Aja pa hvala Majč! :rozicodam: in Suzy :rozicodam:!

Ne mislimo, ampak vemo. Vem, da ti je to težko za verjet a izginjat bo začelo, ko boš na pravi dozi zdravil kakšnih 14 dni. Je pa težko.
Jaz vem, da si ti en krasen človek Onix. Vem. :rozicodam: Vsiljivke se nanašajo na ljudi ki jih imaš rad prav zato ker te zanje skrbi.

Poskusi se čimerkoli zamotiti. A nisi en krat omenil, da zbiraš nekatere stvari? Morda lahko kaj pomagamo.  :)

Hvala ti Alexx! :rozicodam:

Ne zbiram nič ne hehe, to si me z nekom zamenjala. Drugače pa res upam, da maš prav in da bodo zdravila nredila svoje, pol je pa na meni, da se vrnem nazaj v življenje in odrastem. Zelo sm vesel, da je toliko ljudi tukaj gor, ki hočete pomagat tako da res vsem hvala!

Onix! :rozicodam:

Ja, bo bolje. Verjemi in zaupaj strokovnosti dr. Dernovškove.

Sedaj bom pa napisala nekaj, kar je meni dr. Dernovškova pojasnila. Veliko stvari se da narediti s psihoterapijo in delom na sebi. Ko pa delaš ogromno in več let skupaj, rezultati pa so minimalni, potem pač potrebuješ zdravila, ker greš potem lažje naprej.

To je govorila o mojem primeru. Najprej motnja ni bila prepoznana, potem sem mislila, da gre za socialno fobijo, kasneje sem imela še nekaj negativnih izkušenj in zato sem prišla k njej relativno pozno.

Rekla je, da če bi lahko že sama naredila, bi pač lahko, ker sem ena izmed tistih, ki sem ogromno delala. S tem me je tudi prepričala, da so v mojem primeru nujne tablete. Jaz sem se tablet bala iz večih razlogov. Prepričala me je in res mi ni žal.

S pomočjo tablet sedaj lahko ogromno delam na sebi. Če hočeš delati na sebi in hoditi na delavnice, psihoterapijo, skupine, potem moraš vsaj za silo funkcionirati. V tistem najhujšem stanju tega ne zmoreš.

Te pa opozarjam, da ne boš obupal, če tablete ne bodo prijele hitro. Jaz sem čakala precej dlje kot ostali, ampak ti namenoma ne bom napisala koliko je to bilo.

Potem pa, ko so tablete prijela, me pa nihče ni več ustavil.

Pa imam sedaj za sabo eno najtežjih mojih obdobjih in se simptomatika ni povečala, čeprav bi se glede na življenske dogodke lahko zelo povečala...

Tega ti ne pišem zato, da bi sebe izpostavljala, ampak zato, ker bi tudi meni kakšna taka izpoved pomagala, ko mi je bilo najhuje, ampak takrat ni bilo še DAM~a. Sedaj pa se tudi v teh zgodbah nisem našla, ker so bile drugačne od mojih....

Drži se!

Hvala ti Janja! :)

Kako je blo pa s stranskimi učinki pri tvojem višanju in kako sta z Dernovškovo iskali dozo? Sam zdej dvigam za 25mg na 14 dni, po tem zadnjem dvigu pa nimam nobenih stranskih učinkov več. Najhuje je bilo pri drugem...

Onix! :rozicodam:

Nisem imela stranskih učinkov in višala sem tako kot ti ~ to se pravi 25 mg na 14 dni. Je sicer dalj časa trajalo, da sem prišla do doze, ki mi je začela prijemat, ampak vseeno.

Sem pa veliko spala. Dr. Dernovškova mi je razložila, da je to posledica OKM~ja, ki zelo utrudi telo. Obsesije in kompulzije...

V bistvu sem baje imela še srečo, da nisem zaradi tega padla v depresijo, ker se to baje pogostokrat zgodi, če motnja traja več let in in izboljšanja...

Meni je začela prijemati doza 150 mg. Zmenjeni pa sva bili, da višava do doze dokler ne bom čisto OK. Skratka, te težave in strahovi v zvezi z bruhanjem so se umirili. Še vedno imam emetofobijo (in jo bom najbrž imela do konca življenja), ampak to me ne ovira, ker se lahko umaknem. Nimam pa več stalnih slabosti in tudi bruhanja in diareje...

Imam pa še eno obliko OKM~ja ~ strah pred umazanijo, in sicer kar konkretno. Sem bila kot otrok okužena in imam kar nekaj zelo težkih izkušenj na podlagi tega. Ker je bila zadeva čisto realna in nič OKM~jevska, je ostal strah v meni. Ampak jaz pač sedaj pretiravam. To je dejstvo. To mi je pa še ostalo in na tem bo treba še delati. Sedaj sem na 200 mg in rečeno mi je bilo, da bova višali, če bo treba.

Onix, počasi se bo izboljšalo tudi pri tebi!

Lepo bodi!

Hvala Janja, pri meni je zdej tko, tesnoba se je umirila ampak misli pa ne. Še vedno me skos sili k ruminiranju in zagotavljanju in spraševanju drugih... Samo pomoje je vedno tako, da gre najprej tesnoba, misli pa kasneje? Mogoče se pa že počasi bližam pravi dozi, ker je Dernovškova rekla, da računa tam okoli 300. Danes je pa četrti dan na 275...

Onix, seveda bo kmalu bolje. Drži se-

zdravo onix tudi sam sem dvignil dozo na 25 mg ecytare. po enem tednu se mi je pojavila tesnoba in nek mrazenje ter sevpovrnili strahovi predvsem pred psihozo  ali je mozno da se  stransji ucinki pojavijo po komi   1 tednu

še malo pa bo!

in ja, OKM je tole. rekel si odrasteš. lahko je to tudi sestavni del odraščanja, ki pa se je delno manifestiral še skozi težave povezane z OKM. stvari boš počasi postavil na svoje mesto. tako kemijo z zdravili kot lasten pogled na zadeve. gotova sem, da enkrat ne boš več trpel zaradi istih zadev, Onix!

drži se in bdi dobro!


vsem lepe praznike!  :pomezik: :rozicodam:

in Onix stremi k tistemu, kar je dobrega, fokusiraj se na dobro. slabo pride pa mine. prevrednoti malo te zadeve.

maja


maja

Hvala Maja in lepe praznike tudi tebi! :rozicodam:

Hvala tudi tebi Koki!!! :rozicodam:

Tesnoba je kr fajn padla, ampak me še vedno skrbi, da je vse res in ni OKM... V sebi se zavedam, da je butasto ampak obsesije so še vedno močne... Pol mam pa skos misel "Kaj pa če si OKM uporabljal samo za izgovor in da ni OKM" itd... Upam, da se bom enkrat lahko temu nasmejal tako kot sm se nekaterim preteklim obsesijam...

veš, kdaj boš res vedel, da to ni bilo kaj zares pomembnega in resnega in predvsem resničnega? ko bo minilo in ko boš dejansko videl, da se je to v resnici dogajalo samo tebi in v tem kontektstu ni nihče drug prizadet in zasekeran, kot edino ti sam. resno. to je tvoja prtljaga, tvoj problem, s katerim moraš ti razpucat. vse bo o.k.. morda ti bo pomagalo, ko bodo nove vsebine prišle v življenje in se boš nehal ubadat z zadevami, ki za tvojo osebno zgodbo enostavno niso tako bistvene.

drži se onix!

maja

A so se tistim ki ste tukaj dali skoz OKM obsesije tudi zdele resnične? Oziroma veš, da je vse pretirano ampak telo se pa odziva kot da je vse res...

ja če pustiš, da dbijo vso svojo razsežnost, potem res temu verjameš, ampak kmalu ugoviš, da si v tem zelo osamljen in mene osebno potem to zel potre in imam občutek, da sem spet pustila, da so se takšne misli in čustva preveč razrasla in slednje doživljala kot osebni neuspeh. ko pa znaš s slednjimi ravnati in jih ustrezno umesiti in razumeti, je najbrž vse lažje.

maja

Mam še eno vprašanje... Ene 3 tedne nazaj sm bil na stranišču in sm pustil vrata samo priprta. Pol je pa mami notr uletela (ni vedela da sm noter) in je takoj rekla oprost, nisem vedela da si noter in zaprla vrata. Men pa zdej OKM vsiljuje, da je šla noter zanalašč... Prov zmešal se mi bo že od teh vsiljivk. Iz čist navadnih stvari mi dela štalo. A vi mislite, da je to OKM misel?

Kolkrat je že sestra to naredila al pa njen fant, pa se mi je zdel čist navadn, ponesreči pač. Ampak zdej me pa OKM še s tem matra...

Mi ni treb misliti. To JE OKM. 100%

Dragi Onix,veckrat sem brala tvoje poste,in vedno si nasel izhod..Jaz sem bila v podobni situaciji kot ti,kaj ce,kaj ce,...vsiljivke,...kaj pa ce je realno..kaj pa ce se to res zgodi..Enkrat sem bila res na tleh,kot se nikoli,ena blesava vsiljivka me je dajala,in sem sama sebi rekla:Zberi se,na dnu ves da to ni res,ne bodi smesna:)in to sem si ponavljala,in kar naenkrat je izginilo...ko se nisem ubadala vec s tem.Gledala komedije,se druzila non stop..in tako pozabila.seveda se vrnejo tu pa tam,panicarim,poklicem vse zdravnike v imeniku v razdalji 100km,narocim se na vse preglede ki so in niso,in potem se kr naenkrat umirim in si recem k....gleda:)To je tudi naslov ene zakon knjige,se opravicujem izrazu..jo priporocam:)upam da sem kaj pomagala..lp;)

Hvala vesna in alexx!! :rozicodam: :rozicodam:

Onix, zdej je pa dost!
Nehaj se mučit, tega si ne zaslužiš.
Moraš verjet, ker si vedno premagal in zmagal nad temi vsiljivkami.
Verjemi, dobro poznam to agonijo, sem imela fajn krizo zaradi vsiljivk.
Ampak nikar se ne zanašaj samo na AD-je.
Daj zraven še sam kaj stori zase, za boljše počutje. Vsak vložek (pozitivne misli, telovadba, sproščanje, knjige,...), se obrestuje in pripomore k hitrejšemu in trajnejšemu okrevanju.

Vse dobro in držim pesti zate.   :wav:

Onix, če bo možno, si naroči tale EFT za telebane, ko končno zares izide. i zna pomagat. pa pol da ne čakaš, da pridejo spet vsiljivke, ampak intenzivno delaš na avtosugestiji že vnaprej. nihče od nas te ne morem prepričati in pomiriti, kot se lahko ti sam in Un tam zgori. pot je v tebi. vire moči imaš v sebi. poišči jih, dokoplji se, odloči se in vztrajaj.
vse bo še o.k.. ampak delaj ;)

maja

Ja se strinjam, treba bo kar nekaj naredit preden bom res lahko dober... Ampak zdaj se ukvarjam s preprostimi stvarmi zato, ker ne morem kaj dosti več. Čakam, da tablete vsaj za ene 50% primejo in potem pa sigurno začnem delat na sebi... Začel bom pa pri malih stvareh in šel skos bolj k zahtevnejšim. A vi mislite, da ADji lahko naredijo tisto razliko, ki jo rabiš da zaštartaš?

Ja, lahko naredilo. Jaz jih primerjam z berglami. Ne bodo nadomestile tvojih nog, ti pa pomagajo postaviti se nanje in narediti prve korake - prve korake proti temu, da sčasoma (spet) hodiš bolj ali manj sam.

Upam, da bo ratalo. Sm pa naredil včeraj en velik napredek... Spet sm jedel meso, zaradi obsesij ga nisem jedel 2 meseca (kao da sm slab človek če ga jem) in sm res vidu, da je to čist naravno in mi ni povzročilo tolk hudih misli... :wav:

Pozdravljen Onix,

Berem tvoje zapise in odgovore in vem, da si super fant in da vse kar doživljaš, je okm. Ob vsaki vsiljivki si to povej tudi sam - to nisem jaz, to niso moje misli, to je moj okm (to sem enkrat nazaj prebrala tudi v tvojih nasvetih) in pri meni to pomaga.
Zelo pa mi je (in mi še) pomaga knjiga "Obsessive-Compulsive Disorder for Dummies", ki sicer še ni izšla v prevodu, ampak mislim, da angleščina tudi zate ni problem.
Avtorja tako nazorno, simpatično in prijazno prikažeta vse naše bojazni, soočanje z vsiljivkami (saj ni važno, za katero obliko gre, ker so vedno prisotni strah, tesnoba, dvom v sebe, nezaupanje, samospraševanje...), da sproti spoznavam(o), da se to dogaja tudi drugim in potem postaja sprejemanje sebe, svojih misli lažje in predvsem manj tesnobno.

Srečno! 

Hvala Melita!

Ja sm razmišljal, da bi se lotil kakšne knjige o OKM. Uglavnem hvala za lepe besede! :rozicodam:

Spet mi je mal bed, sm kr en apaurin uzel. Vsiljujejo se mi lažni spomini in je res beda od bede. Zdi se kot spomin, v resnici je pa samo vsiljiva misel... Res upam, da bom počasi spet našel pot vn iz tega, čeprav je že malo bolje pa sm še vedno bombardiran z OKM vsebinami... Najlažje mi je zvečer, ko vidim kakšne bedarije so vse te obsesije... Uglavnem upam na najboljše in da je res vse samo v moji glavi...

Meni pa so moje premocne misli mocno povecali prav antidepresivi. Prej skoraj nisem imela misli, kasneje pa ful, kar sipali so se mi iz glave. Tako da kolkor se spomnim, proti premocnim mislim pomagajo antipsihotiki! Proti neprijetnosti pa antidepresivi ja. Najti pravo kombinacijo pa je umetnost, jaz sem obupala in nocem vec nic. Zdrzi, Onix, poskusi še kaj, kar ti dajo zdravniki. Ce pa imas vsiljive misli spolne vsebine, pomeni da si samo cisto obicajna spolno zavrta oseba, cesar je veliko. In bi lahko zacel delat na tem. Pa ne verjamem, da v Sloveniji sploh zna kdo delat na tem podrocju.

Martinca hvala za odgovor! :)

Dones sm pa prvič spal do 9h odkar se počutim slabo, zgleda ADji že mal prijemljejo... Misli se tud zdijo manj močne, upam da je to znak, da mi gre na bolje.

Seveda, Onix!!!!!!!!!!!!1

Jaz imam samo v primeru hude neprespanosti vec dni, vsiljene slike, pri tem dozivljam pravo dusevno trpljenje. Ne morem si pomagati, ne mine, dokler ne prespim in dokler nisem spocita. Moja osnovna tezava je slabo spanje, ki so mi ga antidepresivi še dodatno zelo mocno poslabsali.

Onix zaposli se, če se da, čeprav s preprostimi in enostavnimi opravili in poišči družbo in se pogovarjaj. pojamraj domačim, skušaj ubesediti, kaj se ti dogaja ali pa kaj napiši o tem. ko pišeš pustiš 50% na papirju.

maja

Onix, kako si? :)

Zakaj se nič ne pohvališ, če ti gre bolje.

Jaz še vedno držim pesti zate. :oki:
Pa tudi, če te še kej špika povej.

Pa pa

Tudi mene zanima. Kako si Onix? Lahko kako pomagam?

onix, tudi mene zanima, kako si.
in če ti morda lahko kaj pomagam... :rozicodam:

Hvala vam vsem za skrb! :rozicodam:

Sm bolje, ni še OK ampak je pa kr vidno bolje. Zdej sm začel jemat 300mg Zolofta in upam na še večje izboljšanje... Misli so sicer še vedno prisotne ampak me ne spravljajo več v tak obup kot prej. Zgleda so tablete do neke mere že prijele. Upam, da bo šlo samo še na bolje :).

super :wav: :wav: :wav: :wav:

O, Onix, bravo. Končno!  :clap:

Zelo sem vesela zate.

Ja, seveda bo še boljše.

Važno, da si začutil premik na bolje.

Lp

ONix  :rozicodam:

sem zelo vesela zate, da ti gre na bolje.  :clap: :clap:

kar tako naprej!v  :wav:
cestitam in veselo in pogumno naprej!  :rozicodam:

Hvala vsem!! :rozicodam:

suuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuper!!!!!!!!!!!!!

super, onix!!! pogumno naprej!

Hvala Koki in Moonica!!! :rozicodam:

Držite pesti, da bo na 300mg še bolje :).

Evo...že držim na vso moč. (http://smileys.emoticonsonly.com/emoticons/f/fingers_crossed-853.gif)

Res hvala Alexx!!! Vsi ste res čudoviti, veliko pomeni taka podpora v težkih časih! :rozicodam:

Onix
Verujem vate.  :oki:

Poni

Onix, že s prejšnjo dozo ti je šlo na bolje,
tale 300mg te bo pa dokončno uravnala...

Vse dobro ti želim  :rozicodam:

samo, da gre na gor, potem pa še akcija. vklopit dejavnosti in nekaj časa vzdrževati takšno terapijo, ki ti pomaga, preden bi razmišljal o kakem nižanju le te pa prvo natrenirati dejavnosti.

maja

Onix sem vesela,da ti gre na bolje :rozicodam:

Bo!  :oki:

Hey,

Da mal updatam stanje :). Zdej je en teden odkar sm na 300 mg Zolofta in stanje je za 70% boljše. Ful sm vesel da je šlo tako na gor in sm tudi zelo hvaležen Dernovškovi, ker je vedela kaj je treba storit in mi je bila takoj pripravljena pomagat. Pomoje je zdej 300 Mg doza, ki je prava in ne bo treba več višat. Zdj pa samo še počakam, da vidim če bo šlo še kej na gor a je mogoče treba mal še dvignt, ampak je že po enem tednu tolk bolš, da sm kr optimističen :). Hvala res vsem, ki ste mi pomagali, zelo cenim vašo pomoč in bom tudi sam vrnil v enaki meri, če bo kdo kdaj v slabi koži! :rozicodam:

Onix super....vesela sem zate... :rozicodam:

Yes Onix, končno se pohvališ. :pomezik:

Ti privoščim, da dosežeš maximalno izboljšanje in nadoknadiš
vse kar ti je spolzelo v kritičnih dneh.

To, da boš kaj vrnil, pa nikar bat.
Vsi ki te spremljamo smo od tebe nekaj dobili, smo pomagali tudi sebi
s tem ko smo ti dajali nasvete, kako smo sami prebrodili krizo.
In ozavestili moč, ki jo imamo v sebi.
Kar pogumno naprej. :)

Super Onix. Res sem vesela zate. :rozicodam:

Le tako naprej. Še tistih 30% naj se spremeni v dobro. Bom še naprej držala pesti. :oki: :)

Onix,

zelo sem vesela , res iz srca :rozicodam:

Onix

Saj sem vedel! Vsaka mora se enkrat konča. Vsako pošast se da premagati.
Verujem v to. Verujem vate. Verujem, da boš zmagal.  :wav:

Poni

Onix :oki:

bravo Onix!  :sesmejem: :wav:


morda je naslednjih 30% tvojih in odvisnih od tvojega dela in truda. ti želim, da bi si uspešno še naprej pomagal. meni si v tem času kriziranja pokazal, da si eno zelo empatično in srčno bitje z občutkom za to, kaj je prav in kaj ne in kot takega te zelo spoštujem in cenim. drži se v tej smeri še naprej.  :pomezik:


maja

Ojla Onix!

Vesela sem, da ti je boljše. Verjemi vase in delaj na sebi še naprej! Vsem nam si velikokrat pomagal, ne pozabi tega, zato vse svoje znanje (in tisto, ki ga vedno boš znova pridobival) uporabi v sebi v dobro.
Želim ti mirno morje! Srečno!

Melita

Res HVALA vsem!! :) :rozicodam: :rozicodam:

Onix  :clap: sem vesela, da si končno bolje...super  :oki:

of course you're feeling better.. asentra 300 just rocks  :bandtri:

se veselim s tabo :oki:

Zgleda, da bom mogu še mal dvignit, ker me še vedno u izy matra... Zdej sm na 300mg Zolofta ampak pomoje bo treba vsaj 350mg, v petek mam kontrolo pri zdravnici, pa jo bom vprašal a še dvignem a mal še počakam. Sm pa na 300 mg šele 3 tedne tko da možno, da to še ni poln učinek.

Onix, počakaj do kontrole pa se pogovori z zdravnico, saj veš da ona te dobro pozna
in ti bo znala najbolj svetovat... :rozicodam:
Sem pa vesela, da si na dobri poti... :clap:

pa malo KVT-ja dodaj  :)

Pomoje bom jutr kr dvignu na 325Mg, ker se nekako zadnje 3 dni spet počutim mal slabše in mi je rekla zdravnica, da tega ne sme bit, če je taprava doza, tko da je zgleda res še premal. Mava tak dogovor, da si sam dvigujem dokler ne bo pravega učinka, pa itak mam u petk pogovor, tko da bom vidu, kaj bo rekla... Vem pa, da so nihanja normalna in da ne more bit samo ravna črta na bolš.

Drži se, Onix.

Spet se počutim slabo :(. Strah me je... Sm dons dvignu na 325mg ker očitno 300 ni blo dost, v petek pa pogovor pri Dernovškovi. Eh ja, upam, da ne bom celo življenje tak :(.

Onix vse bo še ok. :rozicodam:

Hvala Suzy :rozicodam:

Onix,

si poskušal z branjem /študijem kakšne "strokovno-poljubne" literature za okm. Verjemi - pomaga, zares pomaga!

Želim ti vse dobro!

Onix drži se!

A mislte, da je zato tolk slabi, ker sm dvignu in mam stranske... Skos mi gre na jok in mam grozn občutek :(.

Možno...  :kiselnasmeh: Počakaj še malo. Upam, da boš čimprej boljše. Drži se, zmagal bomo!  :oki:

Onix poskušaj se zamotit s kakšno dejavnostjo,branjem,...poglej kak dober film in
preusmeri misli ,da ne boš mislil na slabo počutje.Ali bi šlo?
Drži se,mogoče so res stranski učinki na pohodu.Drži se :rozicodam:

kaj pa si dvignil za ena zdravila? če si antipsihotike je to lahko razlog za blažjo depresijo. onix, minilo bo. ostani pogumen in podpri okrevanje z dejavnostmi.


ene navijače zate:
 :wav:
maja

Onix, čist možno je, da je zato, ker je višja doza.
Kaj pa Drevenškovo ne moreš poklicati, samo toliko, da jo vprašaš?
Drži se, minilo bo, sigurno

Hvala vsem :rozicodam:.

Sm včeraj govoril z Dernovškovo in mi je rekla, da sm zgleda že čisto blizu prave doze in da bom čist drug človek, ko mi prime. Tko da sm zdej kr mal bolj pomirjen... V petek mam pa tkoaltko kontrolo pri njej.

 :oki:

Super, Onix :). :wav:

Onix... :clap: :rozicodam:

točn tko. sam to je treba met v glavi. cilj. pol je precej lažje prenašat stranske učinke. in če je treba za to poklicat psihiatrinjo na vsake tolko časa, go for it :oki: sam kaj ko vsi psihoti ne dajejo tako spodbudnih nasvetov.. kar Rejček bi te že antipsihotike vrgu :sesmejem:

Še vedno sm bolj slabo kot ne... Strah me je, da sploh nebom nikol več normaln :(. Dernovškova sicer pravi, da sm čisto blizu prave doze ampak sam kr mal obupujem. Mogoče 325mg še ni dost visoka doza? Sploh nevem kaj naj naredim. Blo je dosti stresa zadnje dni in me je zgleda vrglo... Zdej sm zmenjen z Dernovškovo, da počakam na 325mg Zolofta do kontrole Junija, pa da vidmo če je treba še višat, sam jo bom verjetno v torek poklicov, če je mogoče bolš, da bi kr dvignu še, ker zgleda res še ni prava doza. Ona je zelo optimistična v mojem primeru in pravi, da zelo dobro kaže, me pa skrbi ker sm bil vmes nekaj tednov ful bolš, zdej zadnje 2-3 tedne sm pa spet vs podrt... Verjetno so nihanja normalna, dokler ni prave doze?

Onix nihanje razpoloženja je čist normalno,včasih smo več dni brez vsakršnega slabega
počutja,včasih pa nas enostavno zadene in drži nekaj dni.
Mislim,da si na dobri poti in da mora   bit kmalu bolje tudi tebi,....drži se :rozicodam:

to, da si zadnji teden slabše ni čudno, ker je spet prehod. stavim, da je vsaj 50% ljudi s težavami v duševnem zdravju bilo v tem tednu slabše. resno. ampak to mine.

drži se onix! ;)

Hvala obema.  :rozicodam:

Evo moje počutje je nekje umes, ni ne dobro in ne slabo... Definitivno je bolje kot pred dvema mesecema ampak ni zgleda še čisto prava doza. Verjetno bom v torek klical Dernovškovo, če bi kar dvignil na 350 mg... Samo hočem bit čimprej tolk stabilen, da se lahko začnem ukvarjati z delom na sebi in graditi mojo prihodnost.

Onix, drži se teh načrtov in ne izpusti upanja od sebe. boš videl, da čas dela tudi zate ;)

maja

Hvala Maja! :rozicodam:

Zdej je tako, da se počutim bolje ampak mam občutek, da bo res treba še mejhn zvišat, ne preveč, mogoče samo še za četrtinko tableta pa bo OK... Nekak se mi zdi, da bo 350 mg Zolofta potem dovolj, no vsaj upam. Je pa hvalabogu kar dosti bolje, vsaj spim in jem spet in lahko tudi kakšno serijo, šport, film itd. pogledam. Recimo da je zdej na ene 60 %, upam pa, da bo kmalu vsaj na ene 80% :).

zakaj se zadovoljiti z 80%? :-\
maš še 150 mg fore, mislim da komot lahk zlezeš nazaj na 100%

nix

dolgo se ti je tole vleklo, in vesela sem, da si boljše. Vem, kako olajšanje je že to, če lahko spiš in da čutiš, da počasi popušča....

Onix mene je strah ko berem tvoje poste, saj se zavedam kako huda je lahko ta bolezen. Jaz se pritožujem in sekiram ob blagi obliki te bolezni ti pa se ves ta čas pogumno upiraš svojim strahovom. Lahko ti rečem samo svaka ti čast, si neke vrste motivacija za vse nas ostale. Upam, da ti bo čim prej bolje in premagaš OKM! Želim ti vse dobro :)

Fun, zelo lepo napisano.... :rozicodam:

Se podpišem pod tvoj post...ja Onix je res en velik borec  :rozicodam:

O res hvala vsem za te lepe besede! Pomeni veliko! :rozicodam: :rozicodam:

se strinjam

Tudi jaz :wav:

Tudi jaz se pridružujem, res je, da si lahko komu zgled, Onix! :rozicodam:

Hvala res! :rozicodam:

Sploh nevem kaj naj, vedno ko ena misel gre pride nova in me okupira po cele dneve... Vse so na temo seksualnosti in vedno nekaj neprimernega in groznega. Te obsesije se zdijo zelo resnične in je res težko logično razmišljat, ko te bombardirajo te misli in lažni spomini. Zgleda bo res najbolje, da pokličem psihiatrinjo in dvignem na 350 mg. Sej ne rečem, je bolš kot je blo in do neke mere so tablete že prijele, tesnoba se je zelo zmanjšala in panik ni več ampak obsesije me pa še vedno dajejo in se lepijo name. Nevem, kdaj kar malo obupujem, da bo kdaj spet OK in tako kot je bilo prej.

Onix, bo dobro! Boš videl. Pokliči zdravnico in jo vprašaj.
Vem, da si že utrujen od vsega in da je muka..
Sigurno se včasih sprašuješ zakaj se ti to dogaja? In zakaj tako dolgo?

Glej samo naprej, in zaupaj, ker BO SIGURNO MINILO!!!!

Onix, zmoreš ... ti to veš in tudi to veš, da bo minilo in da bolje zagotovo BO!  :rozicodam:

Misli znajo biti zelo nasilne in moteče, ampak sčasoma zbledijo in se umaknejo. Vidiš, sam si rekel, da ena misel gre in pride nova ... torej tudi ta bo šla, vse dokler več ne bo prostora zanje. Sem tudi to vse že okusila.

Te misli so kot nekakšen zrak ... niso oprijemljive in ne resnične in ne izvedljive ... so samo kot zrak, ki zapolnjuje um ... in nič več kot to.

Onix, s teboj smo  :rozicodam:

Hojla Onix

Veš, kaj sem se zdajle spomnil. Jaz in brat v osnovni šoli. So naju oba zafrkavali zaradi priimka. Pa ne povem, kako se pišem :015:
     Skratka, jaz sem se v takih primerih delal, kot da ne slišim. Nekako nisem imel moči, da bi se tepel z zafrkljivcem. Pa sem upal, da me bodo pustili pri miru, če jih bom ignoriral. Res so me.
     Moj brat se je pa kar stepel z vsakim, ki ga je tako zafrkaval. Potem so pa imeli sošolci še večje veselje.
     Si kar predstavljam, kako je eden od učencev rekel drugemu: Greva malo tistega zafrkavat. Boš videl, kako bo znorel.

Po mojem so tele vsiljive misli ravno take. Če začutijo, da se jih bojiš, da se "tepeš" z njimi, ali kako bi rekel, imajo samo še večje veselje. Čim bolj se bojuješ proti njim, tem bolj te popadejo.
     Najbrž bi jih moral kar ignorirat. Ampak to je žal laže reči kot storiti. Kako ignorirati nekaj tako groznega, kar se zdi tako resnično, žal še nisem pogruntal.

Poni

Hvala vsem za nasvete in lepe besede! :rozicodam:

Ja sm dones klicov Dernovškovo in mi je rekla, da naj kr dvignem na 350 mg. Bomo vidl kako se bom na 350 počutu upam da bolje.

Onix, navijam zate
 :wav:
          Poni

Držim pesti,da bo počutje po dvigu še boljše in da bo končno to to :rozicodam:

Onix jaz se tudi grozno počutim. V takih trenutkih si želim človeka kot si ti za prijatelja :(

Onix ti si borec.  :rozicodam:

Nemorem se vam dovolj zahvaliti res, zelo lep občutek je to, da vidiš da je na svetu še veliko dobrih ljudi. Borci smo pa itak usi, vsak ki prenaša anksioznost in z njo povezane motnje si zasluži medaljo za hrabrost hehe :).

Kako kaj tvoje stanje? Je že 100%? :)

Mi pa še kr mal manka :). Bo že počas, je pa bolše kot je blo par dni nazaj. Zgleda dvig na 350mg pomaga...

Žal pa si jo je treba kar lastnoročno pripeti na prsa. Nihče ti je ne da. Še več... vseskozi ti ljudje dajejo občutek, da si nezadosten, kaj šele, da bi bilo govora o kakih medaljah.  :)
Damn! Ta narcisoidna družba! Vsak todl, ki se mu sploh ne sanja od kod mu življenjska moč in zakaj, ti greni življenje zaradi takih bedarij, da bi ga najraje v tla zatolkel...pa ne smeš.  :)

Drži se. Mogoče bi ti jaz priznal medaljo. Ampak samo mogoče.  :sesmejem:

Ja. Jaz to prrrrrekleto dobro vem. Samo jaz vem, kaj vse doživljam v življenju vsak dan. Samo jaz vem, skozi kakšne bitke moram iti. Vsak dan. No ja, skoraj vsak. Drugim se niti sanja ne. Drugi mislijo, da imam krasno življenje. Pravijo, da sem samo len, pa da nimam sploh nobenih težav. Pa da si samo domišljam to, da se moram bojevati za vsako najmanjšo malenkost v življenju.
     Bom rajši končal. Preveč nakladam. Če se vam zdi, da je nespodobno ali butasto to, kar sem napisal, pa da samo nekaj težim, mi povejte, pa bom dal gmah.

Se bom skril v kak temen kot in bom jokal.
Hops, tegale pa nisem jaz napisal. To je ziher dodal kak navihan škratec.

                         Poni

P.s.: Skoraj bi pozabil. Jaz bi seveda dal medaljo obema, ker pač dobro poznam to sranje. Pa sebi tudi. No ja, sebi sem jo itak že dal.

Poni, se podpišem pod tvoj post (in Onixov in Iq -jev)!!!  :oki:
Z izjemo tistega, da bi bilo v tvojem pisanju kaj butastega ali nespodobnega! Ali ti je kdo tu na forumu že dal tak občutek?

Ravno te dni sem razmišljala, da je bilo par izjav v smislu, saj ti nič ni videt, saj ti nič ni, saj se normalno obnašaš ipd. ...
Ja, samo kakšno borbo sem bila doma, predno sem se kam odpravila ni videl nihče in tudi če npr. jaz pred vsemi doživljam napad panike, saj ne vedo, jaz mirno sedim ali se pa umaknem. Kaj se dogaja v meni pa samo jaz vem. V najslabših dnevih se pa niti na telefon ne javim in se potem nekaj izgovorim, pošljem sms ipd... No, bom zaključila s smetenjem Onixove teme.  :pomezik:

V glavnem Onix; CAR SI, resno, kapo dol, samo tako naprej!  :clap:

Ojla Onix,

tudi jaz mislim, da si velik borec. Če bi ti vedel kolikokrat si me pozitivno spodbudil, ko sem brala tvoje stare poste...vsekakor držim pesti zate in vem, da boš zmagal!

Tudi jaz tako mislim... :clap: Onix

:oki:

Onix cel fan base imaš tle gor  :sesmejem:

kako gre kaj zdaj, onix?

Ja fun, je res tko. taki redkobesedni ljudje pa hkrai v parih stavkih zgovorni in konkretni pri dejanjih so občudovanja vredni. in predvsem pripravljeni pomagati drugemu, mu priti zdilat recept, pa čeprav ves preostali čas molčati. biti prisoten in to v tišini, to je umetnost. jaz tega ne znam. takoj imam polno za povedat.umetnik je tisti, ki mi zna na lep način zapreti usta, ne da bi me pri tem prizadel, ko padem v svoj film strnjenega pripovedovanja. Zato občudujem tiste, ki znajo v nekaj stavkih povedati veliko.

umetnik je tisti, ki vidi za goro vseh teh besed in se pregloda do bistva. mislim, da je težava pri takih kot sem jaz, ki sem pravo nasprotje Onix-u, prehuda asociativnost. deževanje idej in impulzivnost obenem. vem pa, da nisem noben bav-bav. kdor se mene boji, ima najverjetneje sam težave s pretiranimi strahovi. leta sem rabila, da sem dojela, da nisem za vse jaz kriva.

maja

Sm bil včeraj na kontroli. Zdravnica je rekla, da so tablete dobro prijele in da za obsesije rabim samo še več časa. Bova šla pa na 400mg. Tosepravi naj bi bilo normalno, da obsesije zginejo najkasneje in najprej zgine depresija in tesnoba. Nevem mene je pa še vedno nekak strah, da bom mel te obsesije večno in da ne bodo izginile. Zakaj se zdi pri OKM vse tako resnično? :/

Normalno da te je strah Onix. Strah je del klinične slike. Poskusi čim manj misliti na bolezen. Zamoti se nekako. Imaš koga ki mu zaupaš in s katerim bi šel kam...na bazen sedaj ko je vroče...na kakšno kavico...sladoled?

Onix se strinjam z Alexx,čim manj misli na bolezen,strah je razumljivo prisoten pri vseh naših boleznih.
Zmerom se sprašujemo ali bo sploh kdaj bolje in kdaj,....verjemi,da bodo te obsesije tudi izginile.
Res pa bi bilo fajn,da greš kdaj pa kdaj v kino,na kopanje,kamorkoli,da se vsaj malo sprostiš in pozabiš na bolezen.
Drži se :rozicodam:

Ja se strinjam. Treba bo nekaj začet početi, da bom malo preusmerjal. Ampak kaj, ko je to tako težko, saj se mi moje obsesije zdijo resnične in včasih me res zagrabi kar nekakšen obup. Sm pa zvečer bolje, nevem, moram zaupat v besede strokovnjakov, ki pravijo, da bom OK. Je pa to včasih težko verjeti, sploh na slabe dni. Tale vročina se mi pa zdi, da mi še poslabša stanje, tako da že komaj čakam ohladitev...

Onix drži se! Poskusi s kakim športom ali kaj podobnega...meni osebno pomaga :)

Kaj še pride in kaj bo, kdo lahko mi pove, a vendar ne želim predati strahu srce, dragi Onix. ne daj se! head up! U can make it! in tudi boš uspel. samo pogumno naprej.
maja

Hey, hvala za odgovore... :rozicodam:

Mam eno vprašanje. Spet me daje ena čudna obsesija. Bilo je pa takole. Ponoči sm se zbudil in šel na stranišče. Potem sem šel nazaj v sobo spat in čez 5 minut je vstala mama. Takoj sm dobil misel "kaj če je vstala zato ker si ti vstal, da bi te videla v gatah"... No potem sm zaspal nazaj. Zjutraj sm jo pa vprašal če je ponoči vstala in je rekla ja, da jo je tiščalo na stranišče. Zdej je pa OKM spet našel nekaj, da me matra. Namreč takrat ponoči nisem nič slišal, da je poplaknila vodo, ona mi pravi da mam res bedaste in da neve kje jih najdem. Zdi se mi, da se do moje sobe takoalitako ne sliši, če kdo poplakne vodo. No zdej se mi pa skos vsiljuje, da mi mama laže in da ni šla na stranišče. Kaj vi mislite? Je to OKM? Sploh nevem kje jih pobiram, nemorem verjet kaj vse najde moja bolna glava... Nevem, če bom mel kdaj mir pred temi obsesijami :(.

  Boš mel mir, boš.  :rozicodam:  Itak, da je to OKM. Saj veš, samo trapasta misel....

Joj ta misel me res daje :(.

To je le okm.

Kot pravijo moji predhodniki je res vse samo misel Onix. Mi pa gre po glavi, da imaš z mamo neke  nerazčiščene odnose. Večina tvojih obsesij namreč izhaja iz odnosa z mamo.

Ne z mamo mava drugač super odnos, obsesije do nje mislim da imam zato, ker jo imam rad, OKM pa se vedno spravi na tiste, ki jih imaš rad. Obsesij sm mel še veliko drugih z nobeno povezavo do mame, ampak trenutno so te v odspredju...

Jao ... tudi mene zdaj že 3 dni muči ena grozna vsiljivka.  :seznojim:

Kaj so vsiljivke lahko tudi v sklopu anksiozne motnje (to imam jaz), ali imam zato še OKM zraven?  :seznojim:

Maycha  :rozicodam: tudi jaz se srečujem z vsiljivkami ob tem, da imam anksiozno motnjo...Res je grozno, kaj naše misli "sproduktirajo", vendar, če se zavedamo, da so zgolj misli, da to ni realnost, potem se lažje osvobodimo njihovega negativnega učinka.

Onix  :rozicodam:, tudi tebi želim, da se tvoje vsiljivke čimprej umaknejo...vse to je le OKM.

Slavka, ti nimaš OKM, ne? Ker mislim, da se te vsiljivke pojavljajo tudi v sklopu panične ali pa generalizirane anksiozne motnje. Tu nekje vmes sem namreč jaz.  :A)

Pa ti te vsiljivke minejo čez nekaj časa, ne?  :unsure:

Kaj pa strah, da se ti bi zmešalo ... to si kdaj imela? Jaz sem to že imela, zdaj pa spet imam, ker imam takšen občutek odmaknjenosti. Zdaj jemljem polovičko ad, je sicer bolje kot na četrtinki, vsaj tako nemirna v sebi nisem več. Sem pa takšna depresivna in zaskrbljena, ali bo kdaj spet bolje.

Lp  :rozicodam:

Lej Onix, tudi če je vstala, ker je slišala da si ti vstal, je to storila, ker jo je skrbelo zakaj ne spiš in ne zato, ker bi te hotla videt v gatah.


Jaz ne vem, a nam je pornografija prinesla obsesije te vrste, ampak v njih je res zgleda cel hudič. vse nas po malem dela nesrečne. samo poglejte, kake opice delamo punce iz sebe z vsem tem britjem in vsem s čimer skušamo konkurerat temu shitu, ki so ga naši fantje vajeni iz porničev. ni več posluha za sočloveka in razumevanja, so samo še zahteve in neodobravanje vsega, kar je lepo in naravno.

Včasih me zanima, če bodo vsaj naše hčere in sinovi kaj manj neumni in a bo ves ta trend skozi čas eskaleral.

zgolj asociacija.

glede obsesij pa, saj če ne bi bile tovrstne vsebine, bi bile pa najbrž druge. kemijo bo treba porihtat.

maja

Meni pa se to zdi normalna misel, kaj pa ce  je vstala, ker si ti vstal in enako mi je normalna misel, ce ni  poplaknila vode, da je mogoce res lagala. In kaj je to zdaj takega? Ampak ti imas vse v tvojem zivljenju za OKM, ce ni vse popolnoma jasno in cisto. Pravico ji imas brez obcutka krivde rect, ali jo zate skrbi in ali je vstala zaradi tebe in tudi to, da naj drugic vsaj malo boljse laze in v ta namen poplakne vodo, ne? Razen ce se res ne slisi do tvoje sobe. Ona pa ima tudi pravico tebi praviti, da je samo sla na wc, ceprav je v resnici preverjala tvoje stanje, saj pac nisi samostojna oseba in trenuto rabis pomoc in vso podporo drugih. Zdi se mi, kot da gre za nenormalno vezanost med vama, tvojo vezanost nanjo, saj zahtevas od nje tako popolni odkrti odnos kot da si otrok. Ceprav si v odrasel moski. Saj potem pa res ni cudno, da imas v zvezi z njo vcasih sramotne pomisleke, po moje bi se moral od nje custveno nekoliko lociti in nehati dovoliti, da ima nad tabo popolni nadzor, moral bi imeti vec svobode in prostora za svojo intimo, tega pa res ni treba deliti z materjo.

Martinca tole pa nevem če si čisto zadela. Imam OKM in s tem povezane obsesije. Ni vstala zaradi mene, ker je vstala 10 minut kasneje, ko sm jaz že šel v sobo. In ja vode se res ne sliši. Tudi svobode imam veliko, samo ko sm slab pač iščem podporo pri njej. Obsesije pa sm mel že do vsesorte ljudi, tako da nevem, se nebi ravno strinjal. Doma imamo super odnos in tudi sam sm bil zelo svoboden, zdaj sm pa pač malo manj ker sm bolan...

In tudi nobene intime nisem nikoli delil z mamo tako da nevem od kje tebi to. Pač to je res, da se imamo radi kot družina in nevem kaj je tu narobe.

Onix, vse to je le okm in nič drugega!!!!!!!!!!!!!!!

Strinjam se z majč Onix. Skrbi jo zate. To pa počnem tudi jaz. Če slišim mamo vstati sem vsa na trnih. A je dobro...a je kaj narobe. Ljudje, ki se imamo radi tudi skrbimo drug za drugega.

To je zanimivo pa četudi nima s temo nič.

Drugače pa:
"Onix, to so samo misli!"

Samo fora je v tem, da ni vstala zaradi mene ampak je šla na stranišče, sam sm pa preveč zakompliciral... Eh ja :(.

Saj ni važno. Čim prej pozabi. Bolje bo, ko boš imel pravo dozo.  :)

Ja res je :). Bom probal malo preusmerjati...

Onix kako si preživel rojstni dan,si si privoščil kak kos tortice? :rozicodam:

nekaj vem o duševnih boleznih(okm in moja mama)... od kje ti takšna misel (še bolj bolana se mi zdi tematizacija o pornografiji,ki sploh nima veze s to temo)? zakaj vse kriviš OKM (OKM=TI)? Dokler boš govoril o OKM v 3.osebi ednine,se je ne boš nikoli rešil,saj bo vedno krivec ona,ne ti.pa ne krivec v smislu neke krivde,pač pa v prevzemanju odgovornosti.kar pomeni,če imaš takšno misel,katero si že sam po sebi hitro spoznal,da je OKM,si reci:to je slaba misel,ki ne drži! ADACTA! ali pa:to ne razmišljam okay,moram preusmeriti misli na druge stvari.
Verjamem,da čakaš na učinek tablet,vendar,moraš tudi sam nekaj narediti v to smer,posebno,ko tablete še niso prijele 100%.drugače pa,drži se,do polnega učinka tablet!
p.s. hočem ti sam pomagat.

lp-žuna

Suzy, bolj tako tako, ker sm še vedno kar dosti OKMjevsko razpoložen. Šli smo na pico, pa do stare mame sm šel, da mi je voščila. Že dolgo niso več teli moji rojstni dnevi to kar so bili, odkar sm zbolel... Skos mam prisoten nek strah, kaj se bo še ta moj um izmislil in kako bom to shendlal vse skupaj. Dernovškova pravi, da bom OK in da bo vse le še slab spomin, ampak saj veste kako je, ko si bolj na dnu takrat je težko videti tisto svetlo prihodnost. Tale zadnja obsesija me kar močno daje, plus to, da še druge silijo noter. V torek bom probal dobiti Dernovškovo, pa da vidim, če bo rekla naj kar dvignem. Zdaj če že dvigujem se splača malo potrpet stranske, pa da bo potem OK...

Ja se strinjam Žuna. OKM je v resnici res samo del moje podzavesti in je res, da to ni neka tretja oseba, čeprav se zdi tako. Saj se trudim preusmerjat, grem vn po trgovinah, na obiske, na sprehod, preberem kakšen članek, gledam televizijo itd... Ampak zgleda da pač ne bo šlo tako hitro preč, zavedam se neumnosti teh obsesij, samo problem je, da se tisti del mene tega ne zaveda, ki ga ne morem nadzirati in z logiko nima nobene povezave... Ta bolezen je res ena najtežjih za prenašat, ampak sm bil že velikokrat v slabi koži in še vedno sm se pobral, zdaj z uvajanjem višje doze tablet pa sploh upam na to, da bom kmalu spet stari jaz...

Je pa pomojem mnenju tudi res zelo pomembno, da te misli pripišemo motnji in ne našemu jazu, ker v resnici so vsiljive misli samo nesnaga, ki jo mi ki imamo OKM slabo filtriramo...

Onix, živjo! :rozicodam:

Najprej nekaj vzpodbudnega. Nisem nič več tukaj gor, ker ŽIVIM. Tudi jaz imam OKM, za katero sem mislila, da je socilana fobija. Dr. Dernovškova me je razsvetlila, da je to OKM. :sesmejem:

Prej sem veliko pisala, ker sem bila pretežno doma. Sedaj je drugače. :ohoho:

Sedaj poskušam noter prinesti vse tisto kar sem zamudila v teh letih. In resnično uživam. Tako boš tudi ti. Ti zagotavljam. Tudi jaz sem mislila, da ne bom več tako živela kot pred drugim izbruhom motnje.

OKM se kaže v različnih oblikah in jaz sem tudi imela vsiljive misli, ampak takih nikoli. Meni se je vsiljevala misel, da bom bruhala. Cel dan, dan za dnem...

In potem so se začela izogibanja.

Čeprav veš, da je OKM (mimogrede jaz nisem vedela), je včasih težko to preseči.

Meni osebno je pomagala psihoterapija v kombinaciji z zdravili (obvezno pri meni) in veliko dela na sebi. Ampak šele sedaj se kažejo rezultati dela, ko mi je začela kemija delovati tako kot je treba. Prej je bilo to eno samo mučenje.

Jaz imam Zoloft ~ 200 mg in jaz se počutim fenomenalno. Je ostalo še nekaj stvari za razpucati, ampak tudi to bom, ker se trudim.

Tudi pri meni so bile dileme okrog mene in mame in okrog tega zakaj je nastala OKM pri meni. Ne, jaz s tem nisem imela problemov. Jaz sem točno vedela kako stvari stojijo po pogovoru z dr. Dernovškovo in še sedaj vem. In res mi je brezplodno se udeleževati tistih debat o tem ali je to gensko, ali je to zaradi staršev... Brez veze. Saj ni point v tem, point je v tem, da se to nevzdržno stanje prepreči in naredi na zazdravitvi, ne pa da se polemizira okoli vzrokov.

Ti poslušaj dr. Dernovškovo in sebe. A je prav?

Zaupaj dr. Dernovškovi in sebi in uspeh bo zagotovljen.

Pravkar si bila tukaj in PREŽIVELA. ;)

Fino je, da si dosegla veliko. Srečno pot še naprej.

Hvala Janja! :rozicodam:

Ja bom probal v torek jo dobit po telefonu... Upam, da bo v službi, da se malo pomirim in da mi pove, če bi bilo fajn kar dvignit na 375mg, ker zgleda 350mg še vedno ni dovolj, ali pa sm premalo časa na tej dozi. Zdaj sm 11ti dan šele na 350 in možno je, da rabi doza nekaj več časa. Bomo videli kaj bo rekla...

Oj, Maycha  :rozicodam:

Ne, jaz nimam OKM, vendar so se mi ravno tako pojavljale vsiljivke. Šele jemanje Asentre jih je "utišalo". Vsiljevale so se mi namreč misli, da bom kaj storila sebi ali pa otrokoma. Zaradi tega me je bilo strah biti sama doma.  :(
Obisk pri psihiatru mi je marsikaj razjasnil, predvsem to, da so vse to le misli, ki nimajo veze z realnostjo. Pri psihoterapevtki pa sem se naučila, da take misli, če se pojavijo, enostavno "spustim" mimo in jim ne posvečam pozornosti, kajti tako jim tudi odvzamem moč.

Tudi misli v stilu "zmešalo se mi bo" so me okupirale od jutra do večera. Ne vprašaj, kolikokrat sem  naročila svojemu možu, da me bo ja odpeljal v Polje, ko bo videl, da se mi je zmešalo...saj jaz takrat o tem ne bom racionalno razmišljala...  :kiselnasmeh:
Pa me je vedno znova prepričeval, da me ne bo treba nikamor odpeljat, ker se mi ne bo zmešalo...da sem še daleč od tega....samo ni bil ne vem kako uspešen. Šele, ko mi je obljubil, da me bo peljal, "če se mi bo zmešalo", sem se pomirila, ker sem vedela, da bo poskrbel za ustrezne ukrepe.   :kiselnasmeh:

Me je pa tudi psihiater vprašal, kaj sploh zame pomeni "da se mi bo zmešalo"? In sem mu odgovorila, da zame pomeni to, da bom izgubila nadzor nad sabo in svojim vedenjem, da bom počela neumnosti (to jih tako ali tako  :zardevam: ), najhuje pa mi je bilo to, da sem imela občutek, da kar naenkrat ne bom več "spoznala" svojih otrok, doma, moža...da mi bo v glavi nastal "kratek stik" in bom pozabila vse, kar mi pomeni, kar sem...da bom odtavala v nek svoj svet, kjer bom preživela preostanek svojega življenja.  :seznojim:
Ja, vem, preveč filmov na to temo sem gledala ...  :P

Torej Maycha...ne bo se ti zmešalo  :nehvala: ... tudi meni se ni!
Vsiljivke so pa zgolj nadležne misli, ki ti kvarijo dan in počutje...pusti jih, naj bodo tam, kajti vedi, da jim zgolj ti s svojo pozornostjo daješ moč...manj, ko se jih boš "bala" in se jih "otepala", prej bodo izginile.  :oki:

Slavka,  :rozicodam:

hvala ti. Ja, to se je meni enako vsiljevalo - da bom komu kaj storila ali pa sebi. Pa tudi to, da se mi bo zmešalo. Pa je potem minilo to nekako. Zdaj pa spet imam takšne dneve ...  :o

Se mi je vsilila misel, če bi bila škodoželjna do koga, potem pa me je postalo strah, da ne bi še kakšnih bolj grozljivih misli dobila in evo ... so tukaj :( To, kar mi je pač grozno, to se mi vsiljuje (kot iz neke grozljivke, hjao). To me res dela živčno. Sem se začela bati in razmišljati, kaj če bi se mi še bolj grozne misli vsiljevale in zdaj so res nekako ostale v moji glavi.

Glede tega, da bi se mi zmešalo sem nekako uvidela, da se mi ne bo. To že poznam. Občutek je pač zelo zoprn - tak feeling, da si malo odmaknjen od okolice in dogajanja.  :A)

Ahjej ... upam, da bo to vse manj intenzivno, ker od teh misli se že tresem :(

Lp

Maycha  :rozicodam: če prej ne, ko bo prijela višja doza ADjev, bodo vsiljivke popokale kufre in šle...do takrat pa se zavedaj, da ne boš storila nič groznega...niti sebi...niti drugim...  :nehvala:

Vsiljivke imajo zato tako ime, ker se vsiljujejo...nas spravljajo ob živce in nas strašijo. In bolj, ko smo občutljivi, bolj nas take vsiljivke prestrašijo. Jaz npr. še muho raje ulovim oz. spodim ven iz stanovanja, kot pa, da bi jo ubila...in potem mi moje vsiljivke govorijo, da bom ubila svojega otroka ali pa sebe???  :seznojim:
Zadanejo pa res točno tam, kjer najbolj boli...in zato so tako nadležne.  >:(

Maycha, upam da nama obema rata! :rozicodam:

Slavka, imaš prav. Tudi jaz storim enako z muho, raje odprem okno in počakam, da odleti ven. Sem biologinja in sem še bolj proti ubijanju katerih koli živali.

Drugače pa - saj veš, kako sem si želela prenehati z ad, zdaj pa bi naj spet zvišala na celo tableto. Tudi to me je zelo potrlo in prav tako misli "kaj, če ne bo nikoli bolje". Sicer mi je psihiatrinja rekla, da se ne rabim sekirati in da tudi za zanositev ni problemov s Paroxatom, lahko pa mi takrat tudi da druge ad. Samo jaz res ne bi rada, da bi kje morala stalno jesti ad.  :nehvala:  Nekako bi rada bila spet stara jaz, brez ad, močna, vesela, iskreno nasmejana, predvsem pa mirna v duši.   :(  

Hja, vedno sem nekako shajala s to paniko, tudi zadnjih šest mesecev samo na četrtinki tablete. Zdaj pa sem v neki depresivni fazi, ko se samo sprašujem, ali bo bolje, kako dolgo še bom s to paniko živela, kako bom opravljala službo, kako skrbela za družino, ali bom lahko še kdaj res zadovoljna v svojem lajfu.  :A)
1001 vprašanje ...  :A)

Zdaj sem peti dan vzela polovičko. Pričakujem, da bo izboljšanje, ker na polovici sem bila vedno solidno.

Objemček  :rozicodam:

Onix, bo nama ratalo!  :rozicodam:   Do zdaj so še vedno minile te blesave misli ... postopoma izgubljajo moč, saj midva to vema ...  :pomezik:

Maycha, te popolnoma razumem. Tudi jaz želim prenehati z jemanjem Asentre, pa zmanjšujem zelooo počasi...lansko leto sem pričela, letos sem pristala na polovički (prej 50mg, zdaj 25mg). V januarju sem pričela z jemanjem polovičke in po nekaj tednih začutila poslabšanje ravno v občutku "se mi bo zmešalo" in ostalih "jajc"  :kiselnasmeh:
Sem pa nadaljevala in bila trmasta, čeprav sem dobila največ nasvetov ravno v smislu "zakaj se mučiti, prični z jemanjem cele tablete".
Ampak na nekem predavanju dr. Dernovškove sem izvedela, da se naši možgani oz. receptorji v njih v cca 6 mesecih "obnovijo" in takrat se tudi prilagodijo glede na količino serotonina.

Jaz lahko zase rečem, da je trenutno moje počutje precej boljše, kot je bilo pred nekaj meseci...a vseeno pride še vedno kakšen dan, ko doživljam vrtoglavico in tesnobo, je pa tudi odvisno od vremena....sem namreč zelo vremensko občutljiva duša.  :kiselnasmeh:

Maycha...jaz verjamem, da boš enkrat super mamica, skrbela za družino in bila v službi...to vse namreč počnem tudi jaz, kljub občasnim "padcem"... kdo jih pa ne doživi, superjunaki? Ne, tudi Superman je imel včasih slab dan, še posebno, če je bil v bližini kriptonit...  :pomezik:

Želim ti čimprejšnje izboljšanje  :rozicodam:

Hey,

Slavka, sem vesela, da ti zmanjševanje tako dobro uspeva.  :oki:  Le tako naprej.

Ja, jaz sem točno šest mesecev zdaj jedla samo četrtinko (5 mg) in sem nekako shajala s paniko ob pomoči psihoterapije. Psihiatrinja mi je rekla, da sem tako ali tako pod-dozirana glede na to, da za paniko predpišejo večje doze (najmanj 20 mg). Rekla mi je, da naj zdaj spet jem 20 mg, ampak nekako vztrajam na 10 mg (polovička), ker najbrž je tudi ob povišanju nekaj časa potrebnega, da prime ad, ne?  :unsure:

Mene je pahnila ta panika v depresivno razpoloženje, kot mi je tudi psihiatrinja napisala na zadnjem izvidu.
Postala sem nestrpna, žalostna tudi, če sem samo malo panike občutila, četudi ni bilo napada.  :o
Začela sem se obremenjevati s prihodnostjo...potem pa so prišli občutki odmaknjenosti in z njimi strah, da se mi bo zmešalo ... pa za posladek še vsiljivke. Odlično res :'(

No, nekako se bo treba skopati iz tega ... ampak teh misli se res v sebi sramujem.  :o

Teh 10 minut sem spregledala in tud za vodo sprva nisi vedel, ce se slisi, zato sem sklepala.

Vode se ne sliši, če so v kopalnici vrata zaprta ali vsaj priprta... Občutek mam, da nebo nikol minila ta obsesija :(. Res je močna... Zdej me skos mori a so bile vrata zaprta a ne, ker mami jih kdaj ko gre lulat samo pripre... Zelo nadležne so te kompulzije (premlevanja), ker itak vem, da je nemogoče da bi bilo to kar se mi vsiljuje res, pa še kar ne morem nehat premlevat...

Nehajte, tole mamino lulanje se vleče že čez tretjo stran!

Onix, obuj se in pejdi ven; danes ni take vročine, lahk bi tud mal laufal.

Ajde, premakni se! :)

Ja sej grem zdele čez pol urce mal do save dol, tam je od vode fajn hladno... :)

 :oki:

V glavnem, pusti to vsiljivko, naj premleva sama sebe, ti pa delaj kaj drugega. 8)

Ja sj se kar trudim. Dons sm že pri stari mami travo pokosil in bil po trgovinah. Ne sedim skos v sobi in premlevam, ampak probavam preusmerjati, je pa kar trdovratno...

Nič ne probavaj, ne se borit proti njej, sam pusti jo pri miru v svoji glavi. Naj misli sama sebe, ti pa počni kaj drugega.
Bravo za košnjo itd., nadaljuj tako.
Se vidi, da ti gre na bolš. :wav:

Ja sej mogoče se že do neke mere poznajo tableti, nemiren sem res veliko manj sploh zvečer sm kr fajn, problem so pa pač te misli in frustracije, da se jih nebom nikoli znebil... :seznojim:

Znebil se jih boš, ko ti bo vseeno zanje, saj to veš. Samo ignorirat jih je treba.

Ja vem ja, samo kaj ko se zdijo tako resnične :(. Evo sm bil na savi, je blo kr fajn čeprav misli pa povsod nesem sabo...

Onix  :rozicodam:, veš kaj se pa meni dogaja?

Začela sem se obremenjevati "joj, kaj če se mi še kaj bolj groznega začne vsiljevati" in evo ... ker sem brskala, kaj bi še lahko bilo bolj groznega, se je dejansko pojavilo v mislih.  :o Res full neprijetno.

Najhuje mi je, ko si mislim, da sem slab človek ali pa kaj zaradi teh vsiljenih misli.  :zardevam:

Se pa nekako tolažim, da se lahko v mislih pojavi kar koli groznega enako kot v sanjah na primer, ampak to ne pove nič o nas. Preveč se zatikamo pri teh mislih.

Evo en primer za ilustracijo. Nekdo je na nekoga jezen na primer ... in reče:"Joj, najraje bi mu vrat zavila." In isto bi bilo, če bi se potem ta človek začel sam obadati s to mislijo in bi ga začele skrbeti predstave ob tem, ker je to sploh pomislil.
Enako bi bilo pri nekom, ki gleda grozljivko po tv in bi se mu ti grozni prizori (morda kakšno ubijanje) potem vsiljevali v misli. Se mi zdi, da je to predvsem pri tako senzibilnih ljudeh, kot smo nekateri tukaj. Jaz že ne maram gledati grozljivk.  :nehvala:

Mislim pa, da sem nekje našla dober zapis glede teh vsiljivk, spodaj je pa bil naveden vir KVT za telebane, tako da predvidevam, da je iz omenjene knjige.

Naj gre z vsakim dnem na bolje, Onix!  :rozicodam:

Držim pesti zate Maycha! :rozicodam:

Maycha:
No ja. Po mojih izkušnjah (precej ne-svetega človeka) se mi lahko v mislih pojavi karkoli (ni je strahote, ki bi mi bila tuja) in me ne bo streslo tako dolgo, dokler se ne pojavi še OBČUTEK, da me vleče, da tisto tudi sam storim ali pa bo to storil meni kdo drug.
Ena relevantna razlika je med golo mislijo, ki ni združena s čustvom in mislijo, ki začne "meso" postajati torej.
Biti občutljiv kar tako na neko misel, kot praviš, mi nič ne pove o tem zakaj je tako pri tebi. Mogoče bi povedala še kaj več?...

Iq_nima_nič_s_tem ,

ne razumem točno, kaj te zanima.   :kiselnasmeh:

Em, ja, problem je, da se mi te misli, ki se mi vsilijo, zdijo grozne, strašne, nesramne, nasilne in na splošno se jih bi rada otresla. Nimam pravega razloga, da bi jih imela v svoji glavi, ampak pridejo kar tako - vsiljeno. Problem je tudi, ker se sprašuješ, ali si zaradi tega hudoben človek, slab človek, škodoželjn človek ipd.  :A)

Praviš, da imaš sam izkušnje s tem. Torej najbrž razumeš o čem pišem.

Zdaj pa si lepo povedala. Praviš, da se ti zdijo strašne in neprimerne. Ali to pomeni, da jih tudi doživljaš kot take ali samo bežiš od njih, ne da bi ob tem kaj posebnega čutila?
Tu je ena razlika se mi zdi. Eno je bolj naučeno, drugo pa je zares resno. Naučeno je lahko, da se človeku "gnusi" neki pornografski prizor, ki ga preganja. Dejanski gnus pa je izjemno neprijetna zadeva in močno pretrese človeka.
Kako je torej?
Zanimivo kaj, ko začnemo tako razmišljati?  :)

Hey,

hm, ja, ob takih mislih čutim strah in hočem, da jih čimprej ne bi več bilo. Jezim se sama nase ob njih.  :seznojim:

Ne vem točno, če sem ti odgovorila, ker nisem sigurna, da povsem razumeš za kaj gre pri vsiljivih mislih.  :)

Sprašujem zato, ker bi rad vedel za kaj točno gre pri tebi.
Več vidikov je iz katerih lahko gledamo na vsiljivost in mogoče ni odveč, če odkrijemo kateri je pravi.

Hey,

kaj pa vem. Jaz v glavnem vem samo to, da teh misli nočem v svoji glavi. Niso mi všeč in čakam, da minejo.

Lp

Predlagam, da za vsiljivke, kot jih poznaš ti Maycha, jih poznam jaz, zato točno vem o čem govoriš, jih pozna Slavka, pa Petračka in še veliko drugih odpremo novo temo, da ne bomo smetili Onixove teme. Ni važno, kakšna diagnoza nam je bila postavljena ali sploh ni bila ali imamo pač mešane diagnoze - vsiljivke so nam grozne, nas delajo nesrečne in jih želimo za vedno zbrisati iz naših glav.

Pravzaprav, ko berem te poste, mi diagnosticiranje ni jasno (jaz imam okm, nekdo drug panično, tretji panično in depresijo....). Predvidevam, da se vse te zadeve malce mešajo, ker pač po neki statistiki 50% okm-ejevcev iam tudi depresijo in 30% panično motnjo (povzeto po neki internetni strani, se ne spomnim naslova).

Mogoče bi moderator prenesel poste na to temo iz Onixove v novo, seveda če ste za to.
 

Diagnoza ni pomembna in je tudi od nobenega ne zahtevam.
Pomembno je samo to kar veš o sebi.

Evo zdej sm na 375 mg, sli nej bi p vsaj do 400 mg. Res upam da so tablete prave in, da bom kmal ok. Sej ne recem, je bols ze zdej, samo pricakujem da bo na 400 dost bols.

Onix  :oki: ni vrag, da ne bo.

Onix seveda bo :oki:

Hvala vama :)

Nevem kako naj se počutim, po eni strani je bolje, po drugi pa je še vedno polno obsesij in me je kar strah, da je kaj res od tega kar se mi vsiljuje. Posvoje nekak vem, da je to skoraj nemogoče, ampak logika mi pri teh simptomih ne deluje ravno najbolje... Resmanova mi je rekla, da OKMjevci težko ločimo kaj je res in kaj ni, tako da to bo pač treba vzeti kot simptom in iti dalje... Mene zanima kaj vi mislite o višji dozi tablet, če normalne ne primejo? Meni se zdi to kar dobra izbira glede na to, da samo životarim, ko sm v slabih fazah... Uglavnem močno upam, da sm se odločil prav in da bo kmalu vse OK...

Antidepresiv ozdravi od neg. custev.
Antipsihotik pa ozdravlja od napacnih misli ali ce jih je prevec, jih odvzame, da ima clovek mir. 
Ampak mora bit ucinkovit, ta pravi antipsihotik in v pravi dozi, to pa tud ni vsak.
Tako jaz menim!
Uradno pa se obsesije zdravijo z visokimi dozami antidepresiva, tako pa zdravniki.

ko boš s tableti dosegel to, da se tisto za kar jih jemlješ, umakne, skušaj tako stanje malo vzdrževati. nato se, če bodo stranski učinki preveč moteči, dogovri, če lahko malo znižaš in če bo tudi pri nižji dozi zadeva o.k., potem to vzdržuješ, če pa ne bi bilo, potem vztrajaš še nekaj časa na visoki, pa potem pozneje skušaš nižat. tolk kar zadeva tablet. ves čas pa delaj tudi na dejavnostih. Onix, vse, kar (pre)hudo je, enkrat mine. tudi pri tebi bo. ostani pogumen. vse bo še o.k..

maja

Hvala obema za odgovor!

Majč ja sj stranskih učinkov razen prehodnih sploh nimam, tako da mam kr srečo glede tega. Sm pa zdej na dozi 375mg Zolofta, šlo naj bi se pa na 400 mg...

Bogu hvala!

še en dokaz, da je vsak posameznik edinstven in da telesa različno reagirajo na zdravila. sama sem namreč že pri nižjih dozah total zadeta, tko da z njimi ne pretiravam ;)

jih pa jemljem in sem vesela, da so, ker mi pomagajo, da lahko živim kot drugi, ki nimajo teh težav. res.

maja

onix vse bo se ok  :rozicodam:

Evo ze spet mam novo obsesijo, vse so pa na isto temo. A se bo ta bedasta bolezen sploh kdaj koncala? Najbolj na zivce mi gre to, da ko eno misel prebolim kuj vskoci nova. Eh ja bo ze nekak, res pa upam, da je vse samo okm in da bo pocasi minilo.

Onix! :rozicodam:

Je OKM in bo minilo. Sedaj bom nekaj napisala. Moje vsiljive misli so konstantno trajale zelo veliko let. Ne bom napisala koliko. Ampak to samo zato, ker nihče ni vedel, da je to OKM. Še preden sem prišla do dr. Dernovškove sem bila pri dveh psihiatrih, ki nista vedela, da gre za OKM. Potem veš, koliko o OKM sploh vedo...

Ti imaš vrhunsko strokovnjakinjo na tem področju, ki je že veliko posameznikom pomagala priti iz čistega dna...

Tudi meni. 8)

In ko so začela zdravila pri meni delovati, so se vsiljive misli začele umilkati. Je pa res, da semj az delala ogromno. Prebirala sem literaturo, hodila na intenzivno psihoterapijo...

Moje vsiljive misli so bile glede bruhanja in potem nikamor nisem več šla. Sliši se tako zelo banalno, ampak te vsiljive misli so meni *krojile* življenje dokler nisem ugotovila kaj to sploh je. :o

Samo za primerjavo: nisem se mogla družiti, nisem mogla jesti pred drugimi ljudmi, nisem mogla iti v lokal, nisem mogla iti na morje in smučanje...

Vse to sem pred izbruhom simptomatike delala brez težav in ravno tako sedaj to delam brez težav.

Karkoli sem pa delala v obdobju s simptomatiko je bilo eno samo *matranje*. Pa saj ti veš kako je to, če se boriš proti vsiljivkam in obsesijam.

Sedaj lahko delam vse to, kar sem zgoraj naštela. In čisto nič se ne trudim. Prej sme se trudila preden sem kam šla in potem se *matrala* še tam, če slučajno nisem pobegnila. Sedaj grem kamorkoli in s komerkoli in UŽIVAM!

In tudi jaz nisem več upala, da bom sploh kdaj še normalno živela...

Onix, malo bodo naredile tablete, malo ti in uspeh bo zagotovljen. Drži se!

Onix, večkrat si preberi to, kar ti je Janja napisala. Ona že ve, po tolikih letih..in sedaj je dobro. :rozicodam:Tako boš tudi ti...kmalu boš  lahko pogčedal strani na vse te misli in se čudil sam sebi,
kako so te imele v oblasti.
Pa naj bo to ćimprej, iz srca ti želim izboljšanje

Hvala ful Janja in Marina! :rozicodam:

Se mi zdi, Onix, da še vedno pripisuješ preveč pomena vsebini vsiljivk. Ni važno okrog česa se vrtijo, ker so zgolj vsiljivke. To je kot zataknjena plošča v možganih, samo da se zatakne na najbolj neprijetni misli. Tudi to, da se nonstop sprašuješ, če je vsiljivka ali ne, je del obsesije in dokaz, da je vsiljivka. In kot vidiš, ga ni načina niti besede niti tolažbe, ki bi te 100% prepričala. Tako da poskusi biti zadovoljen z manjšim procentom. Recimo z 99%. Dopusti 1% dvoma in ga sprejmi, ker na 100% ne prideš nikoli, ne ti, ne kdorkoli drug na svetu. Iskanje in prejemanje zagotovil od drugih ljudi (družinskih članov, prijateljev, neznancev na netu) na dolgi rok zadeve samo poslabša in utrdi takšno vedenje.

Dokler vsiljenim mislim pripisuješ pomen, smisel, težo, do takrat te imajo v oblasti in ti povzročajo stisko. V resnici nič ne pomenijo, nič ne povedo o tebi, nič nimajo z realnostjo. Pusti jim, da so to, kar so; motnje, šum, hreščanje.
Pa da ne bo zvenelo, da mislim, da je to enostavno narediti, niti najmanj, še zverinsko težko je in napredek je verjetno zelo počasen. Upam, da ti zdravila čim prej primejo v polni meri, da lahko začneš s psihoterapijo. :rozicodam:

Se popolnoma strinjam, da tem mislim dajem prevelik pomen. Nevem, res je težko dojet da te okm samo zafrkava v glavo in da je vse skupaj samo simptom. Ti simptomi se zdijo zelo resnicni in so res tezki za prenasat. Glede psihoterapije je pa problem denar, ker je vse samoplacnisko... Pa tud obcutek mam, da nisem slabo seznanjen z mojo motnjo, samo tezko je dat to znanje v prakso.

Je pa sigurno tudi to problem, da sm trenutno v fazi visanja zdravil in sm se od tega ves fuc.

Zanima me kaj je tisto najtežje v bistvu?

a) je to napor sam, ki ga vsiljive misli povzročajo (kurjenje možganov)
b) je to čustven odziv na vsiljivko (recimo strah ob neki povsem neprimerni vsiljivki)
c) je najtežje to, da se na kaj drugega ne moreš skoncentrirati, ker te motijo vsiljivke
d) drugo

Mogoče ni tako brezveze, če mi na to odgovoriš pa četudi sam zelo dobro veš kako je. Če človek napiše ima to večjo moč kot, če samo misli.

Najtežje je to, da me te misli čisto okupirajo in ne morem nič pametnega počet, brez da bi se mi to vsiljevalo ves čas...

Torej je spremljujoč občutek krivda? Krivda, ker ne počneš nič pametnega?

Posvoje bolj depresija, ker se moram cele dneve ukvarjati samo s stvarmi, ki so ustvarjene v moji glavi in nimajo več ali manj nobene realne podlage...

Onix! :rozicodam:

Saj bo, boš videl, da bo...

Meni je bilo najhuje to, da sem čisto vso svojo energijo porabila za to, da sem recimo prišla na pošto... Ali kaj podobnega. Čisto normalni opravki so me tako zelo izčrpali, da sem lahko naslednji dan po *izpostavljanjih* samo spala.

Meni je pa dejansko bilo kar naprej slabo in tudi bruhala sem. No, saj jaz ne morem imeti čisto nič tipičnega, ker za OKM je tipično, da se ne realizira. :o  :sesmejem:

In dejansko se tudi nikoli ne!

V bistvu te OKM totalno izčrpava s svojimi vsiljivkami ali vsiljivkami in obsesijami.

Onix, jaz sem na koncu samo še spala zaradi izčrpanosti. In potem, ko se je simptomatika malo umirila, sem zopet samo spala, spala, spala...

Sedaj pa imam spet tisto svojo energijo nazaj in res lahko čisto normalno živim. To pomeni, da če jaz lahko po 24. letih životarjenja spet normalno funkcionioram, potem boš tudi ti in še marsikdo drug. To sem napisala za vzpodbudo. Pri meni je trajala motnja zelo dolgo in dosti hitro sem prišla na stanja, ki se mu reče normalno funkcioniranje. V dobrem letu dni. Sedaj se pa zadeva samo še nadgrajuje.

So ostale še kakšne OKM~jevske fore, s katerimi pa lahko živim.

Srečno!

onix be patient, sj veš.. :pomezik: povišana doza še zmeram ni povsem zagrabila in tesnoba kot posledica višanja se prav tako še ni povsem umaknila..

Ne daj se Onix,..slej ko prej boš tudi ti normalno zafunkcioniral :rozicodam:

Najlepša hvala vsem! :rozicodam:

A dobi kdo kdaj tak čudn občutek v prsih pa v grlu pri teh nasilnih vsiljivkah, koda bi ti šlo na bruhanje, sam da ne morš pa da je prijetno, mene ustraši, da mogoč užiwam v teh vsiljivkah :'( :jok:

X~boy, živjo! :rozicodam:

Moje vsiljivke so bile konstantno povezane z bruhanjem, siljenjem na bruhanje, strah pred tem, da bi bruhala...

S tem, da jaz imam še emetofobijo ~ strah pred bruhanjem.

Potem si lahko predstavljaš kako je moje življenje izgledalo. Grozljivka na kubik. Tako, da pri meni je šlo za grozljive občutke, strah, nemoč in na koncu izogibanja in totalna izolacija.

Jaz drugih vsiljiv nisem imela. Zmeraj samo tele in v bistvu so mi uničile čisto vse kar je bilo mogoče. Ampak na srečo sedaj dobivam nove in nove priložnosti, ko je končno motnja pravilno prepoznana in zdravljena na pravi način.

Tako, da ne razumem čisto tega glede prijetnosti. Opiši malo več. Ali imaš vsiljivke, ki so bile podobne mojim, ali gre za to, da ob DRUGIH vsiljivkah začutiš gnus in siljenje na bruhanje?

To sta dve popolnoma različni stvari, zato jasno definiraj kaj se zgodi v tvojem telesu.

Onix, upam, da si že vsaj malo boljše.

Obema želim srečno!

Ob drugi vsiljivkah čutim gnus, vendar se mi zdi, da ne dobim zaradi tega ta občutek. V prsih in v grlu čutim kot da bi me žgečkalo, pa pod lasiščem dobim čuden občutek

X~boy! :rozicodam:

Žal ti ne znam svetovati, ker očitno imaš ti drugačne vrste vsiljivk kot jaz...

Mogoče ti bo pomagal kdo, ki je imel vsiljivke nasilne narave ali pa povezane s spolnostjo. Napisala pa bi rada samo to, da je to del motnje, in da se te vsiljivke ne udejanijo.

Sicer pa Onix ve veliko o tem.

Srečno za oba!

Vceraj sm imel kontrolo in je rekla zdravnica, da mi gre zelo dobro in da zdravila ucinkujejo. Bila pa je ena druga ker je dernovskova na dopustu. Moj edini problem so zdaj obsesije. Bedno nekaj najdem in menjajo se kot po tekocem traku. Mogoce rabim se nekaj casa, da se navadim na boljse pocutje in se s tem posledicno umirijo tudi obsesije. Tesnobe skorajda ni vec, depresije in nemira tudi ne. Ostajajo pa te butaste misli. Je pa problem, ker so vedno take, d pol meljem ali je res a ni, ceprav se zavedam, da so res nerealne in bedaste. Zanimivo je tudi to da ko pride nova se prejsnja takoj zdi butasta.

na kakšni dozi si onix in koliko časa zdaj?

Zdaj sm 14 dni na 375mg... Jutri dvignem na 400mg, to bo pa za nekaj časa to... Čez mesec in nekaj dni mam pa kontrolo, pa bomo vidl kaj bo dernovškova rekla, a še gor a ne več...

pa kako ona ve, da gre TEBI DOBRO???? TI moraš vedeti,ali ti gre dobro ali ne!! Ali čisto vse prepuščaš zdravnikom??? Če veš,kaj hočem reči?

Če VEŠ,da so nerealne misli NEREALNE,in si tudi dopoveduješ,da so NEREALNE,potem je TO TO; reci si STOP in usmeri misli v REALNO,POZITIVNO,ipd. Torej,je velik del na tebi,da si tudi sam izboljšaš življenje,ne pa,2/3 obvladaš zadevo,1/3 pa prepuščaš vsem ostalim in drugim (doktorjem, ner. mislim,...) ter se pustiš mučiti-a dokazal si že,da lahko obvladuješ zadevo

držim pesti onix, da bo vse okej!

Onix drži se :rozicodam:

onix, mislim nate in po moje mnogi s tega foruma držimo pesti zate :-*

Onix,

tudi sama držim pesti zate in ti želim resnično vse dobro in mir v duši.  :rozicodam:

Hvala vsem! :rozicodam:

Žuna pač sm ji opisal spremembe, ki jih čutim in na podlagi tega je rekla, da so zdravila prijela... Kaj je tukaj čudnega? :) In če je kdo tukaj, ki je vzel stvari v svoje roke, potem sem to jaz, saj sm pred to krizo na manjših dozah zdravil premagal OKM in bil dober kar tri leta. Je pa res, da se mi preprosto neda več šeenkrat tako matrati in sm se odločil, da bom probal z višjimi dozami...

Onix kako to,da se ti je kriza sedaj ponovila ko pa si že bil dober tri leta,....nisem vedela.
A je bil kak poseben vzrok,okoliščine,....da se je OKM spet pojavil?
Sicer pa res nima smisla se matrat na manjših dozah,če gre lahko z višjimi hitreje na bolje in stranski niso
tako mučni.
Veš zame si pravi borec in rada bi,da si kmalu na tisti točki,ko si boš rekel to je to!!!! :rozicodam:

Kolikor se jaz še spomnim sem izvedel od Onixa, da niso problem (NE)realne misli. Problem je, da SPLOH so menda. Da motijo. Da nočejo stran, da se vsiljujejo brez nadzora.
Realnost/nerealnost se mi zdi manjši problem kot vsiljivost/nadzorovanost oz. odsotnost vsiljivosti. Tako po mojih izkušnjah (četudi z realnostjo nisem imel težav) je zadnje dosti večji hudič kot taprvo. Človek lažje opravi s presojo realno/nerealno kot s vsiljivostjo samo.
Se motim Onix?

in te višje doze dobro prenašaš in je to o.k. potem. zdrži nekaj časa na tem, pozneje pa boš že čez čas skušal znižati dozo, ko boš že nekaj časa dobro.

mislim, da si se v redu odločil Onix. Vse bo o.k., zdaj pa head up in se mal spočij od mučnega doživljanja v preteklih mesecih, ko si še iskal, kaj bi ti pomagalo. utrjuj dobre vzorce vedenja in ponavljanja notranjega monologa, ki je spodbuden. naj bo prijazen in spodbuden. ljubezen in razumevanje do drugih se pogosto začneta tako, da najprej razumemo, sprejmemo in imamo radi sebe, nato pa ta vzorec prenesemo še na svojo okolico oz. zadeva poteka istočasno.  in postanemo na tak način srečnejši.

vse bo še gut, res. ;)

pogumno dalje.

maja

Evo koncno je pomoje kar fajn prijelo. Zdej sm na 400 mg. Ni se 100% ampak je pa res kar obcutno bolje. Upam, da tista pika na i se pride...

Super Onix, pa je le šlo in še bo, ker ti znaš...en velik  :clap: zate...  :rozicodam:

Oniiiiiiiiiiiiiiiiiix  :wav:   :clap:

kako sem vesela, ko sem to prebrala

 :oki:

Hvala za podporo vsem! :rozicodam: :rozicodam:

 :clap: :clap: :clap:

se veselim tudi jaz s tabo Onix ;)  :rozicodam: :wav:

Onix,

tudi jaz sem s teboj in se veselim, da ti uspeva. Vem, da si se hudo namučil v tej zadnjih mesecih. Držim pesti zate še naprej! :oki:

Onix
Tudi jaz navijam zate, da veš :oki:

Poni

Najlepša hvala vsem! :rozicodam: :rozicodam:

Stanje je iz dneva v dan boljše... :)

Onix  :clap: super...naj trajaaaaa....  :)

Tudi jaz sem vesela zate, Onix, da je najhujše za tabo. :oki:

Kako fajn

si potihem že skoraj obupaval, kajne? Evo, vidiš da se je zgodilo, da si dobro!

Mam pa res smolo, zgleda sm staknil en trebušen virus in se spet slabo počutim... Upam samo, da nebo spet preveč bed :(.

joj Onix, tudi jaz sem imela včeraj teažve v trebuhu, se mi je ful napel trebušček, tko da sem potem zamujala k stricu na 60-letnico zato, ker sem čakala, da bom šla lahko na wc, pa če bi bila to velika potreba ali samo to, da bi se z vetrovi zadeva uredila (jebi ga, jaz povem, tako kot je). Ampak nima zveze, ker hvala Bogu trebušne zadeve hitro minejo. če imaš diarejo (drisko po domače) ali če bruhaš, glej da boš veliko pil po vsakem odvajanju ali bruhanju, da ne bo prišlo do dehidracije. drgač pa te zadeve minejo hitro v 2-3 dneh v najslabšem primeru.

drži se,

moj trebuh je že bolje in gotova sem, da boš tudi ti kmalu spet dobro  :pomezik: :wav:

maja

Hvala Maja! :rozicodam:

A je to normalno, da psiha pade ko mas kaksen tak virus? Ful me skrbi, da bom spet slab...

Seveda je noramlno, da smo ob fizični šibkosti tudi duševno manj trdni (kot velja tudi obratno), zato so pa že stari grki imeli slogan: "zdrav duh v zdravem telesu".
Tvoj virus bo kmalu premagan in ker so ti zdravila že dobro prijela se bo tudi psiha hitro uravnovesila. Poročaj.

Hvala Juliette! Upam, da imaš prav... Danes sm bruhal že najmanj 5krat in sm res izčrpan. Pijem pa dosti, da nebom še s tem kaj zasral... Jest pa seveda ne morem :/.

Če imaš možnost si nabavi elektrolite. Dobiš jih v lekarni. So zelo dobri ker nadomestijo sol in ostale elektrolite izgubljene pri bruhanju. Če nimaš lahko dodaš v tekočino malo soli in spiješ.
Kar zadeva fizično občutje je pregovor : Zdrav duh v zdravem telesu... Mens sana in corpore sano. Če si telesno bolan tudi psiha trpi.

Če imaš možnost si nabavi elektrolite. Dobiš jih v lekarni. So zelo dobri ker nadomestijo sol in ostale elektrolite izgubljene pri bruhanju. Če nimaš lahko dodaš v tekočino malo soli in spiješ.
Kar zadeva fizično občutje je pregovor : Zdrav duh v zdravem telesu... Mens sana in corpore sano. Če si telesno bolan tudi psiha trpi.


(http://www.lekarna24ur.com/image2.php?width=348&image=6665)

Hvala alexx, bom narocil mami, da gre jutri iskat. Eh ja, zgleda mi ni usojeno, da bi blo vse ok...

Ej, Onix, tako črno pa res ni treba gledati na to. Lahko vzameš v obzir, da mora biti tudi tvoje telo precej izmučeno in šibko po teh bojih, ki si jih bil zadnje tedne, tako da ga je pač kakšen virus hitreje zavzel. Poskusi biti razumevajoč s sabo, pusti si čas za celostno okrevanje ... :rozicodam:

Ja res je. Sj edini problem je da psiha spet nagaja. Ampak sj so še zdravi ljudje slabega psihocnega pocutja ko so bovni. Hvala vsem pa drzite pesti da tole hitro mine.

A ruminacije so pa čisto izginile?

Prej preden sm zbolel jih je bilo zelo malo. Sicer sm pa dones že fizično bolš... Hvalabogu je bil zgleda bolj enodneven virus...

Onix, ko ima hudič mlade jih ima veliko, ampak VERJEMI, tudi takšno obdobje mine. spominjam se obdobja svojega maturitetnega tečaja in se zasmilim ob tem spominu sama sebi, ker ni da ni, kaj nisem dala takrat čez, infekcije sečil, ginekološke infekcije, ki so se izmenično menjavale, alergije, imunski padec skratka, potem prvič hud neuspeh v šoli, prepiri s starši, ki so se nadaljevali še naslednje dve leti, pol leta po tem prekinitev ptve res ornk zveze in temu je sledila še epizoda psihoze, ker ob vsem shitu več nisem zdržala. ni da ni. to se tebi ne bo zgodilo, ker anksa ni enako psihotične motnje, verjemi. ampak....tudi to je minilo. danes ni duha ne sluha o ničemer, življenje se je uredilo, infekcij nimam ne enih ne drugih že leta, dermatološke alergije so izginile, psihoze ni že 6-7 let, le občasno me še malce zdeprimira, ko se menjajo letni časi ali ko so kaki drugi zunanji vplivi. itd. določene posebnosti pa so del mene in jih ne obžalujem, ampak z njimi dobro živim.


tako da vse se uredi.

Si pa sama pomagam tudi z molitvijo, ker ko vse drugo odpove velja zame naslednje: "Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka!" In moj doktor tudi, oziroma on dela po vseh neverjetnih ljudeh, ki sem jih spoznala v življenju. stalno čutim njegovo prisotnost in tudi sama se predajam v glavnem njegovi volji in si želim, da bi delal tudi po meni.

tako je to.


vse bo o.k. Onix! res. ogromno si že prestal v zadnjem času. zdaj ma da gre samo na bolje. in si borec, res čestitam. še glavo gor, pa BO ;)


telo vpliva na psiho in obratno, prasvzaprav je tudi psiha na fiziološkem nivoju kemija in ravnovesje neurotransmiterjev itd. na nivoju duše in noogeni ravni in še vseh preostalih človekovih razsežnostih pa še dosti več, kot samo to.

Tako jaz vidim.

drži se mi!
 ;)  :rozicodam:
maja

Maja sm res vesel, da si zdaj vredu! Hvala ti za vzpodbudo in pomoč :) :rozicodam:

Dons ponoč sm pa spet bruhal in celo noč me je napenjal. Mogoče še nebi smel jest težje hrane...

Spet se počutim slabo :(. Tolk mi grejo na živce te obsesije, pa še skrbi me, da je kaj resnega narobe da ni samo viroza.

Onix, saj veš, da je pri uvajanju in višanju doz zdravil v začetku stanje še precej neuravnovešeno. Gre malo gor in malo dol ... Prvo pravo izboljšanje se je že pokazalo, sedaj je šlo malo navzdol, ker sta tvoj organizem in psiha še precej oslabela, a bo šlo tudi spet na bolje, boš videl. Večina nas je šla skozi to in dobro vemo, da ni enostavno. Vendar vztrajaj ...
Zdi se, kot da je tvoja psiha našla le še en nov kaveljček, na katerega lahko obesi svoje strahove in z njimi podžiga tvojo tesnobo in ruminacije - pač vzorec, ki se ga pri tebi običajno poslužuje. Imaš pa na svoji strani močno orožje - zdravila, ki te bodo pripeljala na zeleno vejo.
Vseeno pa ti polagam na srce tudi zamisel, da se svoje psihe lotiš še s terapijo. Zdravila imajo namreč omejen obseg in moč. Lahko so bergla, ki v začetku pomagajo, vendar ne moreš pričakovati, da bodo sama po sebi za vedno normalizirala tvoje življenje. Čeprav vem, da se ti psihoterapije zelo otepaš. Premisli.
Drži se!  :rozicodam:

Hvala ti!

Ne sej ne da se jo otepam, samo drago je in v sloveniji akoraj noben terapevt ni specializiran za okm. Nevem mogoce pa pol ko bom dovolj stabilen da si bom se kej takega poiskal.

onix  :rozicodam:
zelum ti, da bi se kmalu pocutil bolje... so ti predhodnice ze veliko napisale..

drzi se  :rozicodam:

Hvala Matejka :rozicodam:

Sm razmišljal, da je mogoče kriv mesni burek, ki sm ga pojedel nekaj dni nazaj, ker okus je imel res nekam čuden...

Onix, zelo velika možnost je, da je kriv mesni burek... :pomezik:
vendar mi vsi vedno zanemarjamo ostale vzroke, ker so nam v ospredju naše težave...!

Upam, da si sedaj že OK... :rozicodam:

Nikjer ne obstaja terapevt, ki bi bil specializiran za okm. Če pa vendarle kakšen tak obstaja je bizgec in nikar imeti posla z njim. Okm spada med osebnostne motnje in nikoli ne obstaja sama za sebe ampak so pridružene še lastnosti kakšnih drugih motenj. Dober terapevt MORA imeti pregled nad vsemi duševnimi motnjami in težavami. Seveda je polno bizgecev, ki trdijo, da so specialisti za to ali za ono, vendar stran od takih bizgecev. Saj je res, da določene vrste terapije bolje delujejo v določenih primerih. To pa še ni dovolj dober razlog, da bi se nekdo proglasil za specialista za okm. Takšen mora sam na terapijo.  :)

Iq, mislim, da nisi ravno kompetenten, da ocenjuješ terapevte na podlagi svojih domnev in jih označuješ za bizgece....ali pač?

Nekateri terapevti so pač bolj usposobljeni za prepoznavanje in zdravljenje določenih motenj, zato ni nič narobe, če želi Onix izvedeti, če je kakšen terapevt specializiran za zdravljenje OKM, kar pa seveda vključuje tudi znanje o ostalih duševnih motnjah, drugače težko, da je dobil naziv "terapevt".
Izkušnje pa kažejo, da je pri OKMju najbolj deluje kognitivno-vedenjska terapija:

http://www.drustvo-vkt.org/seznam_terapevtov/1

Onix,

prav gotovo so v Sloveniji psihoterapevti, ki se spoznajo na okm. Svetujem ti, da se pogovoriš z dr. Dernovškovo, one te pozna, prosi jo, če ti lahko koga priporoči. Verjamem, da ti bo pravilno svetovala.

Onix, glede prebave, če ne bo bolje, pojdi k osebni zdravnici ali pa kar v lekarno, saj imajo tudi kakšno zdravilo brez recepta. oz. naj gre kdo drug zate (mama), pa dobi kaj brez recepta. zdaj sem pozabila, kako se že reče tistemu zdravilu, ko je za prebavo, ker že tko dolgo nisem mela tako resnih teh težav. aaaaaaa...ne morem se spomnit. ajoj linex ;)

ali pa kako črno oglje pa tko. obsesije....meni je pomagala molitev, ker takšno breme ti lahko vzame samo Bog. najbolj pa je pomembno, da razumeš sebe, to kaj se ti dogaja in znaš s tem. tega se učimo. ene zadeve lajšamo in mirimo, druge zdravimo, tretje sprejmemo in se z njimi naučimo živeti.

Vse bo ok Onix, ne daj se! in imej se rad! ti pošiljam en močan objem (čeprav virtualen) drži se!

maja

Kolikor je to mogoče za osebo, ki nima psihološke izobrazbe, sem dovolj kompetenten. Upam si celo reči, da sem bolj kompetenten kot marsikateri psiholog.
Trdim, da je terapevt, ki se je proglasil za specialista za okm in da zdravi samo okm bizgec.

Hvala iq za informacijo hehe.

Kupi si sikapur gel:
Sikapur na fizikalni način nase veže patogene bakterije, ki povzročajo:
• bolečine v želodcu
• slabost
• bruhanje
• napenjanje
• drisko
in pospešuje njihovo izločanje po naravni poti.

Iq, kam OKM spada mislim, da si še niti strokovnjaki niso enotni. Mislim, da je dr. Dernovškova na enem predavanju, ki smo ga imeli letos, povedala, da se razmišlja, da bi OKM ločili od anksioznih motenj. Do sedaj je namreč sodila med te motnje. Če sem kaj narobe napisala, že vnaprej poudarjam, da pišem na pamet. Po spominu...

OKM lahko obstaja sama po sebi. Pri meni je obstajala čisto sama po sebi. Lahko pa se OKM pridružijo še depresija, pregorelost, agorafobija...

V mojem primeru je prišlo do agorafobije in pregorelosti. Do agorafobije je prišlo zaradi prehude simptomatike. Nekateri bi lahko padli tudi v depresijo. Jaz nisem. Do pregorelosti pa je prišlo zaradi dolgega trajanja motnje, ki ni bila prepoznana in sanirana. In to je zelo naporna motnja zaradi obsesij in (ali) kompulzij.

Iq, to je bilo pojasnilo tebi. Kar bo sledilo, pišem na splošno in nima direktne povezave s tabo. Se raje prej zavarujem. :pomezik:

Mislim, da je nekdo napisal (se ne spomnim točno kdo je to bil), da naj se Onix prepriča v nesmiselnost teh misli. Pa saj ni point v tem. Saj pri OKM velikokrat veš, da so misli nesmiselne, pa se ti potem zataknejo in ne moreš nehati misliti na to. Saj zato pa je to OKM in ne neko razmišljanje, ki se lahko zgodi vsakemu.. Drugače to ne bi bila motnja, če bi bilo tako zelo enostavno. In pisati o stvareh, ki jih še nisi doživel...

Ne vem no. Saj jaz tudi ne pišem o tem kako naj se nekdo, ki se bolezensko boji smrti, prepriča, da je to ja vse naravno in se nima česa bati. Ja, lahko bi to napisala, ker jaz se je ne bojim. Ker to pri meni ne povzroča stisk in to pomeni samo to, da imam realen in ne bolezenski pogled na ta problem.

Ampak razumem pa, da to lahko za nekoga pomeni velik strah. Tako kot meni nekaj, kar je drugim čisto naravno...

A na tem forumu še zmeraj velja pravilo, da nekateri razumejo samo in zgolj sebe? :o

Onix, pozdravček in zelo si že napredoval. :rozicodam:

Onix, jaz sedaj resnično doživljam preporod. Jejjjjj!

Kdo pravi, da nisem doživel? In Onixa, ki ima s tem težave sem že kar nekajkrat izprašal kako je s tem. In prav tako dobro vem, da celo najboljši psihoterapevti ne razumejo povsem te motnje (kar ne pomeni, da ne morejo biti uspešni pri zdravljenju). Dejstvo, da sem jaz to sam doživljal še ne pomeni, da sem doživljal prav vse kar je mogoče označiti s to motnjo.
Moja izkušnja simptomov okm me je privedla do spoznanja, da bi lahko bile ruminacije obrambni mehanizem   v smislu iskanja perfektne rešitve nekega problema (neskončno preverjanje).
Vendar! To so bile moje izkušnje. Onix pa kaže neko drugo sliko, ki je (še) ne razumem dovolj.

Iq, živjo! :rozicodam:

Ponavljam vajo. Že drugič v zadnjem času. Pa kaj tako nerazumljivo pišem ali kaj? :sesmejem:


Iq, zakaj misliš, da sem to napisala? Pomisli malo...

Nisem vsega prebirala in ne poznam vseh zapisov, mi je pa eden stopil v oči. In, NE, ni bil tvoj. Sem ga poiskala in ga tukaj objavljam. Mimogrede, te osebe ne poznam, ker je prišla verjetno v zadnjem času sem gor, mene pa praktično ni več tukaj.

Če bi bilo vse tako enostavno, potem se jaz ne bi *matrala* toliko let. Onix pa tudi ne, ker je splošno znano, da ogromno delava in vlagava.

In ja, se strinjam, da je treba veliko delati na sebi, ampak pri meni je bilo na enem področju (na tistem, kjer OKM ni nastala zaradi travmatičnih dejavnikov, ampak zgolj zaradi genetike) bolje šele takrat, ko je kemija začela delovati. In ne, ne vidim rešitve samo in zgolj v kemiji. Ampak nekateri ne moremo brez nje. Ampak to še ne pomeni, da nič ne delamo. Lahko več kot kdorkoli drug. Tega pa res nihče ne ve.

Iq, upam, da si sedaj videl, da moje mnenje ni bilo namenjeno tebi, ker niti ne poznam tvojih zapisov ~ odkrito rečeno...

Onix, drži se! :rozicodam:

No no. Kaj so ljudje tako jumpy zadnje čase? Vijoličasti font velikosti 45 pa le ni potreben.

To, da pomaga samo kemija še ne pomeni, da je nekaj genetsko. Sploh se meni (oprostite že vnaprej) zdi idiotsko pripisovati duševnim motnjam genetsko ozadje. Kako lahko npr. po genetski poti nastane nekaj tako zapletenega kot je halucinacija ali pa ukaz naj se ponavljajo različne misli? Poskušajte o tem razmisliti.
Mogoče je, da je človekov živčni ustroj bolj občutljiv (to je genetsko) na kasnejše vplive okolja. Ne more pa duševna bolezen nastati iz sporočil genoma. Če bi genom zatajil, potem bi motnje morale drugače izgledati. Bolj kaotično. Nič smiselnega ne bi prišlo iz človeka. Kot računalnik približno. Ko en ukaz zataji se vse ustavi in nič več ne dela.
Poznam poskuse identičnih dvojčkov. Vendar sem skeptičen do rezultatov. Različni vplivi iz okolja lahko sprožijo podobne procese v možganih dvojčkov, četudi rasteta v različnih okoljih. Pomislimo, da so možgani podobno dovzetni na motnje.

In, če obstajajo vplivi okolja, ki so možgane "spridili", potem obstajajo tudi vplivi, ki možgane normalizirajo. Če je to kemija je kemija, če je to terapija je terapija, če pa je kaj tretjega pa je kaj tretjega.

Jaz žaljiva vsekakor nisem bila za razliko od tebe, ki si omenjal bizgece.

Meni sta moja psihiatrinja in psihoterapevtka pomagali na najboljši možni način in sta odlični osebi. Enostavno ne moreš pisati takih *bedarij*. Če sem jaz imela slabo izkušnjo s kakšnim moškim, potem ne morem vse moške razglasiti za bedake. Mimogrede ~ temu se reče posploševanje. :pomezik:

Ne mislim razglabljati, ker je bilo tega na tem forumu že enostavno preveč. Mene niti slučajno ne zanima kaj je kaj. Jaz hočem živeti. In če prej nisem zmogla živeti, sedaj pa končno živim, potem je to tisto kar iščem.

Diagnozo mi je postavila moja psihiatrinja, ki je strokovno podkovana in pristojna za to. Ti verjetno nimaš njenega znanja, da bi lahko pisal o MOJI diagnozi in vzrokih, ker niti približno ne poznaš moje zgodbe in ozadja.

Lej, mene res ne zanima zakaj imaš ti motnjo. Ti veš zakaj jo imaš in sam delaš na razrešitvi. In kaj bi bilo drugače, če bi jaz napisala, da ni genetsko pogojena, ampak nekaj drugega?

In sem lepo napisala, da je en del motnje genetsko pogojen, en del moje motnje je pa posledica dveh zame izredno travmatičnih dogodkov, ki so se mi zgodili kot otroku. A to je pa OK ali kaj?

Meni ni pomembno zakaj je motnja nastala, meni je pomembno, da motnjo odpravim ali vsaj z njo normalno živim. Poznam nekoga, ki je leta in leta razglabljal zakaj je zbolel, zdraven pa izgubljal dragoceni čas, ker ni živel.

Bi bilo bolje, da bi tisti čas namenil za razreševanje motnje in imel vsaj kaj od življenja. Jaz vsekakor imam.

Pozdravček in lepo bodi. :rozicodam:

Janja se nebi mogel bolj strinjati! :rozicodam: In tudi to se strinjam, da je Dernovškova res super, komaj čakam na kontrolo avgusta :).

Jemlješ iz konteksta in zlorabljaš. Jaz sem točno določil pod kakšnimi pogoji bi neki psihoterapevt bil bizgec.


Še ena zloraba.


Pa boš vseeno še razglabljala. In to tukaj.  :)
Kdo ima kaj od življenja naj ostaja presoja njega samega. Me veseli, da živiš srečno. Včasih kdo zaradi Okm tudi umre. Pa ne razglablja dosti o tej motnji. Tako, da razglabljanje ni v negativni korelaciji z uspešnostjo zdravljenja.
Torej dragi moji. Spet sem naletel na mnenje, da se analiza ne splača.
Prav. Bom pa kar umrl in živel še naprej nesrečno.  :pomezik:

Iq znanstveno je dokazano da analitska terapije prej škoduje kot pa koristi pri OKMju... Razen, če boš ti podrl to tezo in postavil nove?

Niti najmanj si ne želim porušiti te teze.

Vsak ima pravico po svoje razmišljat in ne mislit, da te v kaj prepričujem. Sam sm pač mnenja, da neko brskanje po preteklosti ne bo odpravilo moje bolezni in to je to.

zdaj se vam bo zdelo čisto blesavo, kar bom rekla, ampak poleg vseh variant, ki se jih poslužujete na paleti možnosti (tudi sama sem se jih in se jih še, ko je potreba, tako kar zadeva zdravil, kod drugih dejavnosti, aktivnosti, počitka itd.) lahko pade zelooooooo, zeloooooo na plodna tla molitev. pa naj se sliši še tako brez veze. še bolj kot molitev za samega sebe pa solidarnostna molitev za bližnje. sama sem trplea zelo hude obsesivne misli in občutke morda pred dvema letoma nekje ali celo malo več. noro je bilo. povsod sem videla tega človeka, občutki v meni so tako noro rasli in bilo je naporno (nisem ga videla v smislu halucinacij, ampak šlo je za nanašalnost, vse, kar sem pomislila, videla sem se vprašala. kaj če je povezano z njim. tega sploh nisem mogla obvladovati in predvsem nisem razumela, zakaj se mi to dgaja, predvsem pa kaj naj z vsem tem. trpela sem res kot sam kristus. jaz tega nisem zmogla. nihče me ni razumel, tudi sama se nisem. šla sem v Frančiškansko Cerkev, bilo pa je malo pred Božičem in sem stopila do patra Vida. bila je zadnja študentska maša pred Božičem in ogromna vrsta do spovednice. ko sem končno prišla na vrsto, sem rekla patru Vidu, da ne zdržim več. da ne morem več nosit tega. razumel je, da je zelo, zelo hudo. tudi tablete sem povečala tisti čas, pa je en drek pomagalo. ni bilo toliko na ravni kemije, kot na ravni moje duše. ne vem kdaj sem bila že tako močno razbolena kot takrat. rekel je naj počakam, sam pa odšel po olje za bolnišnično maziljenje. in mi ga je naredil. rekel je, da če ne bo bolje, naj pa pokličem molitveno skpino, ki jo je zasnovalo videnje Marije s Kureščka iz strani od letos dalje že pokojnega očka Špeliča, katerega sem imela čast spoznati v živo. In Marija sama mu je ob videnju naročila, da naj ustanovijo molitveno skupino za solidarnostno molitev. In tako je nastala Družina Jezusovega in Marijinega srca iz Kureščka. V Glasniku kraljice Miru iz Kureščka lahko vsakdo najde številko.   Ko sem odšla po maziljenju ven iz cerkve, mi je bilo lažje pr duši, ker sem imela občutek, da nekdo nosi moje breme skupaj z mano. Verjamem da moj Gospod. Ampak zadeve se niso umirile, še vedno se je dogajalo, bilo pa je lažje. potem sem poklicala družino Jezusovega in Marijinega srca, da molijo za moje duševno zdravje in kot bi odrezal težav ni bilo kake pol leta. ta čas sem živela kot v neki "psihozi". Imela sem fanta, ki me v končni fazi ni osrečil in ni bil slučajno ne pravi, jaz p sem te pol leta čutila toliko veselja in miru in spisala sem nekaj zelo lepih pesmi na temo ljubezni. čudim se, da so le te nastajale prav ob tem fantu. V tistem času pa se je zgodil en velik preobrat. fant, okrog katerega sem imela obsesije si je pomoje da tisti čas ustvaril družino.
pozneje ko so očitno nehali molit zame, so se težave povrnile. ozdravela pa sem šele, ko se je temu fantu očitno rodilo dete in sem to izvedela razumela in sprejela. zares sem vesela in hvaležna, da se je to zgodilo, ker bi se počutila grozno če bi bila še naprej pripeta na vse to. daj je pa drugače. v tem letu se je tudi meni nasmehnila sreča  ;D :pomezik: in spoznala sem fanta, s katerim bova skupaj pisala knjigo življenja in ki je plemenit in dober in za nič na svetu, ga ne bom prizadela ali razočarala. res bi ga rada osrečila.

istočasno pa je prvič prišlo do tega, da svoje srce bolje razumem in si znam razložiti, kaj se je z menoj pravzaprav dogajalo. dokler tega nisem znala ne razumeti in ne sprejeti, pa sem res hudo hudo trpela.

predvsem znam sprejeti, to, kar se dogaja in imam močno močno rada in v src nosim veliko ljubezni do ljudi, ki mi v življenju nekaj pomenijo. zmaji v meni so se pomirili.

vem, kaj se je zgodilo, vem da sem popolnoma skrenila s poti in vem, kako milostljiv je Gospod, ki mi je ob tem, ko so se mi zaprla vrata, odprl novo okno.

ko bi človek razumel in vedel, da je vse tisto, kar se dogaja  in kar čuti globoko v svojem srcu zares smiselno, kljub dejstvu, da pač ima psihotično motnjo ter da mora slednjo na nek način pač obvladovati, bi mu bilo lažje pri duši. ko bi znali razumeti in sprejeti to, kar se nam dogaja.

ni nesmiselno kdaj pa kdaj vprašati, tisti, ki pač verujete: "Gospod, kaj hočeš od mene?!? " in pa "prosim, pomagaj mi, daj mi kak znak na poti, da bom vedel, razumel in sprejel tisto, kar moram.

jaz se počutim veliko bolj mirno, ko vem, da je nekje neka oseba, kateri je mar za nekoga, ki sem ga skozi čas vzljubila in hvaležna sem maximalno, da je bilo tudi meni dano, da lahko grem z življenjem končno naprej in ne trpim vedno zaradi istih zadev na enak način, ker to tako ubija. tako vesela sem mojega Romana. da si bova počela vse to, kar ta pesem govori oziroma nama to že nekako uspeva:

http://www.youtube.com/watch?v=IQlILDSHrvE


 :sesmejem: ;D nor komad, ampak je res tkole.

maja
 

še to: meni se zdi, da so zdravila neki blažilci in obvladovalci posledic ranjenosti, ki si jo zadanemo sami in eden drugemu s svojim lastnim ravnanjem. ker smo tako prekleto nepopolni in ne zaupamo ne svojemu občutku, vesti, ničemur. za vse rabimo sto garancij, sto lažjih poti, sto boljših racionalnih nasvetov. in naš Gospod ima preklemansko težko nalogo, da da kaos, ki ga naredimo sebi in drugim v red.

osebno verjamem v dogajanje na podlagi telesa in kemije, verjamem v učinkovitost zdravljenja z zdravili itd., verjamem pa tudi v to, da imamo še veliko drugih razsežnosti in da se nam življenje pač odvija ne več nivojev hkrati.

tako jaz to vidim.

maja
 

Iq, živjo! :rozicodam:

Matr sem te pa razkurila. :sesmejem:

Zloraba...

Če je pa to zloraba. Uf...

Priznam, da sem zadnje čase premalo gor, da bi poznala čisto vse nove ljudi. In res ne poznam tvojih zapisov. Mislim, da sem samo nekje videla, da se stalno zapletaš v ene konflikte. Ampak to je lahko moje posploševanje, ker pišem čisto na pamet. 8)

Sem pa šla preleteti temo o pijavkah. Ne vem zakaj...

Nisem brala cele teme. Ampak nekaj me je začelo bosti v oči. Tako zelo sovražiš starše in tako zelo ne verjameš v nastanek motenj zaradi genetike.

Zelo te je zmotil tisti del zapisa, ko sem napisala, da je nekdo celo življenje iskal vzroke za izbruh bolezni, dejansko pa ni živel.

Zakaj te je to zmotilo?:zvizgam:

Če vsak posameznik lahko presoja o tem kako živi, potem naj mu bo dana tudi možnost, da se čisto sam odloči zakaj je zbolel. In nikogar ne sme motiti, če jaz o SEBI razmišljam tako kot razmišljam. Ko pa bom svoje mnenje začela vsiljevati drugim kot edino pravilno, pa se lahko zasveti alarm. Prej pa ne. 8)

In po vsem tem kar sem prebrala, se mi poraja eno zelo zanimivo vprašanje, ki ga ne bom zastavila. Bom pa samo namignila, da podobnosti je resnično zelo veliko...

Uživaj življenje! :rozicodam:

Onix, drži se! :rozicodam:

Čovek ne može da veruje.

Eni res ne znajo odnehati z zbadanjem. Pa, da bi ti vsaj kaj pozitivnega dali.
Poznate tisto: za vsako bodico dve rožici (pa ne tisti smajli z rožico!).
Poskusi se tega držati.

Janja zdaj pa te bom samo zbodel brez rožic.
Prav sem imel, ko sem rekel, da boš še razpravljala. In boš še. Ne boš se mogla premagati.

Morda bi bilo smotrno razmisliti o tem, zakaj ste eni tu gor. naj razmisli vsak zase. a res zato, da se bentite na druge. in ko pedenamo druge in njihovo vedenje, dajmo začet pri sebi. mnenja drugih pa so samo njihova mnenja. resnica pa, noben pogled je ni še v celoti zaobjel, čeprav smo ji najbližji, ko začutimo zadevo v srcu in ne samo da prisluhnemo temu, ampak tudi zaupamo, da zadeva ima smisel.

in nehite se kregat. posmetili ste malo mojo temo, zdaj že Onixovo, a res nimate drugega veselja, kot da obračunavate eden z drugim, in pemislite, če ni to, kar sami očitate drugemu pravzaprav projekcija lastnih težen v interpretacijo tujega vedenja. zakaj toliko borbe, saj vam nihče nič hudega noče...toliko v razmislek.

Onix, kako se držiš?

mene se je danes zjutraj polastil zelo neprijeten nemir. bila sem tako raztresena, da sem pozabila doma mobitel, uro, ... ma dobro, da sem svojo glavo prinesla v službo tako kot je treba, res. čutila sem, da nekaj ni kul, pa imla sem občutek, da je to povezano s tem, kar sem napisala tukaj, kot da ne bi smela povedati zadev tako kot sem jih.
iz enega slabega momenta in dneva, ko so privreli na dan težki občutki in neka žalost ter sekirancija, sem naredila zdaj teden dni neke nepotrebne drame. če jaz nisem ena velika drama queen, potem ne vem, res, kdo je.

mislim, da ima moj fant edino prav, ko pravi, bodi tukaj in zdaj, tu kjer si. tam kjer nam je mesto in katerega smo si zbrali, tam bodimo koristni, če ne je vse brez smisla.

Onix, želim si, da bi bil ti v redu. želim si, da bi bili vsi vi na tem forumu v redu. ampak morali bomo poskrbeti vsak zase in za svoje ljudi, ki so okrog nas in so za nas pomembni. danes sem imela čudo nekega dela. no, zdaj grem pa spat. sem pa zjutraj res čutila, da bi morala še nekaj povedati in da nisem povedala v redu. morilo me je. občutek v meni res ni bil ok.

jaz res želim, da ste vsi vi tu ok. damo smo vsi ok. samo to.

vse bo ok. tko, kot je, je v redu.

maja

Maja :rozicodam:

Viroza je minila. Je pa pustila posledice, misli je spet več in so bolj močne kot pred virozo. Kdaj res dvomim, da mi bo ratal, se trudim da ne premlevam ampak vsiljuje se pa še kar, če ni nekaj je pa drugo. Eh ja kako si želim splezat ven iz tega brezna, sploh ne morem več normalno pomislit kako je ko te nič ne psihira. Me čudi da telo vse zdrži... Mogoče moram tud še mal počakat da ADji na polno primejo, zdaj sm 2 tedna na 400mg Zolofta in pomoje še ni čisto prijelo. Dvigovat upam da nebo treba več, če pa bo pa pač bo. Mori me res to, ker se OKM misli zdijo resnične ampak nekje v sebi veš, da je to samo simptomatika in da ni nič tako kot se vsiljuje. Ampak to žal teh dvomov ne prežene. Trudim se, vsaj kar se lahko, kdaj bolj kdaj manj, včasih sploh ni volje in moči. Ampak sm pa odločen premagat OKM!

Onix, to se bo vse uredilo, razumem te, ker sem sama v preteklosti tudi blazno trpela in šele danes razumem, kaj se mi je dogajalo in s tem tudi znam. telo je vrženo iz kontrole, ker imaš neko dispozicijo za to, da se na telesni ravni to zgodi, ko je val obremenitev pretežak v danem momentu. tu si pač ranljiv. eden je tu, drugi so pa kje drugje.

drugo pa so čustveni procesi in te je včasih zelo zelo težko razumeti. ugotoviti je treba, kaj te mori, potem se odpreti temu, da vso stvar začenjaš prav razumeti in tu ne potrebuješ drugih, da ti to interpretirajo, verjemi. sama sem veliko jamrala, ko sem na tak način trpela in ni vrag, so mi vsi od mame, ki mi hoče zares najboljše do vseh drugih solili pamet o tem, kaj to pomeni in minimalizirali to, kar se mi je dogajalo. še najbolj je razumela in sprejela to neka prijateljica, ki ima sorodno izkušnjo moji, ampak veliko manj zavoženo kot je v tem obdobju moja, namreč pri njej je še vse odprto, pri meni je šlo pa svojo pot, ampak nima veze, er nas Bog tako neskončno ljubi, da nam vedno skuša odpreti novo okno.

samo ti sam si boš lahko odgovoril, kaj je tisto, kar se tebi dogaja in z Božjo pomočjo boš tudi našel pravo pot. Poišči ga v molitvi, jaz ne vem, če se sploh zavedaš, kako velik ljubljenec si njegov in to samo zato, ker, verjamem da, v sebi nosiš veliko ljubezni do bližnjih in znaš najti dobro, poiščeš Boga v vsakomur. In Bogu so takšni ljudje, verjamem da v eno neskončno veliko veselje, ker v življenje na tak način prinašajo njega samega, razumeš. bolj je vprašanje, koliko ti sploh temu verjameš, kar ti govorim.

Onix ti v svojem srcu vse veš in čutiš, samo ne zaupaš temu ali pa ne veš, kaj s tem sploh narediti. naj ti povem, da ti ni treba postavljati sveta na glavo, samo ozavesti določena dejstva. in sprejmi to, kar se ti pač dogaja, ker najbolj trpiš, ko se temu na vse pretege upiraš.

včasih je tako, da se nam zdi neka zadeva povsem nelogična in OKM misli dejansko ne odsevajo realnosti takšne kot je, odsevajo in opozarjajo pa na neko vsebino, ki pa je zate pomembna. nekaj lahko tudi iz nesmiselnih misli razbereš in pričenjaš razumevati, v čemu je problem.

zares ne poznam tvoje situacije, ampak jaz bi denimo pomislila na to, kaj pomeni to da se ti vsiljujejo takšne misli kot se ti. seveda niso odsev realnosti, ampak telo ti vseeno nekaj sporoča. kaj pa to je, ugotoviš tako, da se vprašaš: hej, a ima karkoli tu kakšen smisel? npr. seveda tebe tvoja mama ni hotela videti golega, bila pa je najbrž zaskrbljena če ti nisi bil dobro. lahko pa to pomeni kaj drugega: ali denimo svoje intimno življenje uravnavaš sam ali kdo pretirano posega vanj z sicer zelo dobronamernimi nasveti.

moja izkušnja je takšna, da danes dobro vem, da ne rabim nasvetov, da imam kompas v srcu in močno močo čutim in zaznavam in ta moj notranji občutek mi vse pove. minimalizerat isto, kar je tako močno v meni prisotno iz strani kogarkoli, pa naj bo to moja lastna mama, kar je tudi počela, je napaka. razumeš.

imam tragičen primer tega v familji in sicer moja teta ves čas posega v sestričnino izbiro fantov. eni to počnejo na bolj odkrit, drugi na prefinjen diplomatski način, vsi pa z zelo dobronamerno in iskreno želeti lastnemu otroku dobro, držo. eno je hoteti in želeti, drugo je dejansko to storiti.

jaz danes vem, da je to, kar je globoko v mojem srcu vase res in prav. razumem. sprejmem n zato udi ne trpim zaradi okm-ja. ves čas pa gledam na ljudi okrog sebe, ker egoizem nikamor ne pelje. če boš druge ljudi onesrečil, boš nesrečen tudi sam. jaz živim in delam po vesti, si pa priznam in sprejemam vse to kar čutim in prosim Boga da me on vodi, da ne bom še kdaj kaj zavozila. predvsem pa ne poslušam nasvetov drugih vsaj kar zadeva tistih zelo srčnih zadev, ker na tak način ne bom pa res nikdar nikdar srečna in zadovoljna.

karkoli že je zadeve morajo dozoreti.

no moja teta pa ima dve hčeri. ne vem kaj ji je, da je ob pogled na njuno partnerstvo tak preklemansk materialist. sama ima izkušnjo, da egoizem ne osrečuje, za svoje punce pa misli, da bosta srečne samo, če bosta imele partnerja, ki jima bo materialno nudil hudiča pa pol. sestrično, ki je mojih let je ves čas vzgajala tako, da bi imela občutek, da je boljša od drugih ljudi, bolj sposobna, pametna, itd. zato je bila pogosto nesrečna in brez prijateljev, ker jih je motilo to, da se meče ven. pozneje se je nadaljevala zgodba v ljubezni. ma kaj se ima ena mama sploh za vtikat. ko da ni že tako težko najti zase pravega človeka. razumem, da je vse to dobronamerno in s skrbjo za otroka, ki ga imajo neskončno rade, ampak vse to samo mede.

no ko sem razmišljala o tem, katere obsesije si omenjal, sem razmišljala, kaj pa če se to dgaja karkoli na to temo. ker je absoluten absurd, da bi mama, katero imaš neizmerno rad (torej je bila dobra do tebe), hotela videti tebe slečenega. pa saj ima najbrž tvojega očeta in je zadovoljna v svojem razmerju in si želi, da bi bil tudi ti dobro, ane?

ljudje včasih počnemo totalne neumnosti. sploh v tej želji, da bi bilo tudi drugim bližnjim dobro. kako naj človek sploh čuti to, kar nosi v srcu, če navodil kar dežuje od vsepovsod.

Onix, poskrbi, da boš dobro. dešifriraj zadevo in z vso potrpežljivostjo, ljubeznijo, razumevanjem sprejmi to, kar se tebi dogaja in živi še naprej pametno in odgovorno do sebe in drugih. pa verjemi, da ne boš zgrešil ničesar, kar ti je v tem življenju namenjeno. prepričana sem, da ima Bog tudi zate izvrsten načrt, samo prisluhni temu občutku v srcu in prejmi tisto, kar se ti dogaja.

vse bo ok.

maja

Sej posvoje vem od kje izvira ta strah. Že od nekdaj se bojim, da bom mamo izgubil, v otroštvu je bilo to da kaj če bo umrla, zdaj je pa kaj če je kaj narobe v tem smislu... Tosepravi do mene je izjemno dobra in tudi vem, da mi želi samo najboljše in je vse naredila vedno zame ko sm bil v težavah in mogoče se ravno to bojim, da bom to izgubil, če bi bilo kaj takega narobe kot se mi vsiljuje...

Maja hvala ti res, si ful uredu človek svet bi rabil več takih, ki mislijo tudi na druge in ne samo nase! :rozicodam:

onix, ko sem imela 15 let je moja mama zbolela za rakom in prvič sem se zavedala kako prekleto ranljiva je tudi ona, ker prej se mi je zdela vsemogočna. pozneje me je v času prve depre in po njej skrbelo, da bo zbolela in umrla za druge pa me je skrbelo, da bodo prišli v stisko in bodo obupali in se ubili tako kot je to storil moj bratranec. dolgo sem skrbela in bila na hard anksiozna tozadevno. to so pač travme.

pozneje sem ugotovila, da takšno življenje polno strahu nima smisla in moj oče mi vedno znova reče naj se ne sekiram na zalogo, čeprav je to včasih težko. V svetem pismu je tudi evangelij, v katerem je govora o tem, da je človeku dovolj dneva lastna teža in češ, kaj nas je strah, kako mislimo, da Bog ne bo poskrbel za nas, ko pa obleče še lilije na polju itd. skratka Onix, vse bo o.k..

tvoja mama je del tebe, tako kot je moja velik del mene in jo imam neskončno rada. sama sem si v letu po psihozi vzela eno leto, ki sem ga intenzivno preživela s svojim očetom in svojo mamo, da ju vtisnem vase. prvič sem dojela, kako dobre in predane starše imam. in pozneje sem ugotovila, da sta pravzaprav zrasla v meni in sta del mene. ne vem pa, kako bo, ko mame več ne bom mogla poklicati, ampak verjamem, da bo Bog pa na drug način tisti čas poskrbel zame in tudi, da bom vedno vedela, kako je mama ravnala. njena ljubezen je v mojem srcu, njene besede mi odzvanjajo, vedno bom hvaležna za te neizbrisljiv pečat, ki vem, da mi bo ostal. sicer pa naj ti o teh zadevah več pove npr. Janja, ki ima to izkušnjo za sabo.

maja

zdaj pa se pomirimo pa pejmo spat že ;) veliko je že ura in spanec je tisti, ki zdravi.


res bo vse o.k.. moramo znat sprejet svoje napake tudi in lastno nepopolnost. čisto vsi delamo napake. to se nam vsem dogaja. jaz bi pa zdaj zelo zelo rada zaspala. dajte še ostali. tole romanje jutri bo tko k bi bla mesečnik. lahko da bom mal tečna ker bom neprespana.  :-\ :o ???  :sesmejem:

ko bi le lahko zaspala. pa pomirila tole v sebi. je rekel enkrat moj trener pri karateju, da smo nekateri ljudje hočeš nočeš precej povezani in meni je najtežje, če nimam vpliva na to, da bi nemir v sebi lahko pomirila. takrat v mislih skorajda prosim druge, da bi psokrbeli zase, ker bomo potem tudi drugi o.k.. in jaz bi rada, da smo vsi dobro.

huh....

let us be cool   :plesi:


http://www.youtube.com/watch?v=lNyjkRlgO5s

maja

Onix,  :oki:

Eh ja, nism OK, sploh začenjam dvomit da bo kdaj spet vse vredu v moji glavi...

Onix, sama včeraj vso noč nisem spala čisto nič. moj dragi pa je spal natanko in samo 30 minut. ful ful ful mi ni vseeno za to, kar se dogaja. verjeti hočeš ali nočeš, MORAŠ, zase in za vse, ki nam je mar. ob 01:20 sva odšla od doma in hodila do 10:00. res precej. veliko sem mislila a vse skupaj in resnično želim, da se stvar uredi.

moram samo nekaj preveriti, potem pa sporočim, kar imam sporočiti.

in nič obupovat. nisi sam na svetu, vsi eden na drugega vplivamo in ima da se borimo pa pika, resno Onix.

maja 

evo, drago Onix, poklicala sem jih. pa prosila za molitev zate.

Družine Marijinega in Jezusovega Srca       031 85 44 46


Bodo molili zate. Pred leti mi je zadeva umirila moje težave in obsesije in prepričana sem, da se bo pri tebi zgodilo enako.

zdaj pa se res mora zadeva urediti, ker zelo močno vpliva stvar tudi name in na moje osebno počutje. najbrž zaradi premalo spanja, ampak danes sem čutila pritisk na srcu. in nemir čutim že nekaj dni skupaj. jaz v povezavi s tabo, moj fant pa prav tako v povezavi z mano. včeraj je spal vsega skupaj 30 minut.

vedi Onix, da ti nisi in tudi v nobenem primeru ne boš ostal sam.

navodilo zate a je: ne parlamentiraj s svojimi strahovi, ne daj jim več pozornosti, kot si jo zaslužijo, ker zraste v tebi po nepotrebnem cela drama. ko te prime, da bi spet skrbel zadevo zamenjaj z mislimi o tem, koliko ljudem je mar zase in si jim dragocen.


in res je čas da te Nekdo od zgoraj vzame v zaščito. Sem prepričana, da bo delovalo. odpri se temu, boš videl, da bo šlo.


pa brez zamere, če sem šla predaleč, ampak že sama sem začela trpeti ob tem in tudi jaz nekaj dni nisem že kul. močno močno zaznavam vse to dogajanje, tko da Onix, mal poguma in borit se, tko kot to znaš. dajmo!
 ;)

maja

Res hvala maja! :rozicodam:

Upam, da boš kmalu tudi ti bolje! Sam sm trenutno mal bolš, sm šel v trgovino pa sm se mal zamotil. Pa ni tako hudo na splošno samo kdaj mi mal depresija udari ven. Če gledam kakšen sm bil še nekaj mesecev nazaj sm zdaj sigurno 60-70% bolje. Ni pa še to to. Bom pa delal na tem, da rata to kar si želim in tudi tablete bodo še naredile svoje. Uglavnem hvala ti, pa držim pesti, da boš tudi ti kmalu bolje! Pa še to, upam da se ne sikiraš glede mene preveč, ker resno je bolje ampak so pač vzponi in padci. Se mi zdi da sm pri Dernovškovi v dobrih rokah, nevem sam ji zelo zaupam in verjamem ji, ko pravi da bo potem ko taprava doza prime vse samo še slab spomin...

Onix, bo, bo, bo in še enkrat BO!  :rozicodam: Tudi jaz nisem okei...sicer so vsiljivke zbledele, ampak je spet na delu panika.  :A)  It is so f****** hard, but remember - never never never give up! Nikoli ne vemo, kaj nas čaka naslednji dan in vse prehitro delamo zaključke. Živeti je treba za vsak dan posebej. Pusti ugibanja in dvome, brez potrebe ti odžirajo energijo. Na koncu bo vse dobro.  :rozicodam:

 

Maycha hvala ti! :rozicodam:

Upam, da ti bo kmalu panika nehala moriti. Je pa super da vsiljivih misli nimaš. Ja mene tolaži to, da verjetno vsi s to motnjo trpimo, kdaj zelo hudo, kdaj pa simptomov ni. Mogoče sm sam preveč tišast in nepotrpežljiv, ne morem se sprijazniti, da to pač ni viroza ki mine v nekaj dneh. Imam izjemno močno željo po premaganju te bolezni ampak včasih me ravno to nese. Uglavnem upam na najboljše, bom pa videl kaj bo rekla dr. Dernovškova ko mam avgusta kontrolo. Sam res upam da so zdravila prava, ker izboljšanje definitivno je in včasih imam več dni zapored že zelo dobrih. Pridejo pa tudi taki dnevi, ko se sploh nemorem skulirati. Nihanja pač hehe.

Resnično je pomembno to, da bi ti odleglo. in jaz ti želim, da in spoznal, kaj z je pametno z vsem tem narest, da se nikdar več ne bi vračalo v obliki nekega trpljenja in osebne stiske. Sama sem se zadnje dni res obupno počutila in vsakega olajšanja bom zelo zelo vesela.


zdajle sva z mojim fantom prišla iz obiska, kjer sva šla pogledat novorojenčico  ;D res je krasna pupa mala.

no in zdaj je čas za počitek končno. samo hotela sem vedeti, če je že kaj bolje. jaz niti ne znam razložiti, zakaj je zame to tako pomembno, ker tega sploh ne izbiram zavestno, ampak se tudi mene same polastijo vsi ti občutki in neskončno pomembno je, da se jih losam s tem, ko vem, da gre bolje.


veliko zadev sama danes razumem, ampak so nerazložljive, samo tako močno jih čutim v sebi. dolgo tega sploh nisem razumel, hotela sem na servis srca, da mi ga Bog zamenja. pa mi ga ni, evo ;)

 no držite se! omenjene molitve pa bodo naredile svoje in olajšanje bo, 100%. ;)

maja

Maja res hvala ti za vse, si super človek! :rozicodam: :rozicodam:

Danes sm malo bolje, misli sicer so ampak jih uspešno ignoriram in preusmerjam... Upam, da bo do oktobra že toliko vredu, da bom šel lahko na maturitetni tečaj da že spacam to maturo skupaj...

 ;D no Onix, držim pesti zate. tudi sama sem mela težave v času maturitetnega tečaja, vendar se je pri meni pokazalo, da je bilo prav, da ni šlo tako, kot sem želela, moj cilj je bil namreč vpis psihologije in šele pozneje kakšna specializacija v smeri, ki me zanima, kar pa je bilo skregano z dejstvi, ki so se v času maturitetnega tečaja dogajala.

danes sem univerzitetna diplomirana socialna delavka in se bom zdaj zdaj prijavila na strokovni izpit in sem že zaposlena (zaenkrat za eno leto). pot, po kateri me je vodila usoda je bila prava in MOJA. takšna kot mi je namenjena glede na mojo osebno naravo, etiko in življenjske prioritete. vem, kaj ti da študij socialnega dela, dolgoletne izkušnje v prostovoljnem delu vzporedno z izobraževanjem in vem, da so mi mnoge poti v smeri, ki mene zanimajo še odprte in da se lahko dodatno usposabljam ter konec koncev delam tisto, v kar verjamem.


Zavedaj se, da včasih v življenju zadeve gredo svojo pot, morda malo drugače, kot smo si v glavi zamislili in to z razlogom. nekoč boš razumel in spoznal čemu je bilo in bo, to kar se še bo zgodilo namenjeno.

Izkušnja mi je pokazala, da naredim naveč zase in za druge, če zaupam v Božje vodstvo na način, da prosim Boga, da me vodi  in da se temu predajam in tudi, da verjamem v to, kar globoko v sebi čutim, ker mi srce vse pove. ob upoštevanju dejstev in okoliščin ter spotovanju, razumevanju in sprejemanju tudi odločitev ostalih ljudi, ki so okrog mene ter z močnim zavedanjem o tem, do kje sem jaz in od kje naprej so drugi. Da vem, do kje je moja odgovornost in so moje izbire in od kje dalje ne odločam jaz sama in nimam ne izbire pa tudi ne vpliva.

Skušaj zaupati v to, kar se ti dogaja in verjeti, da boš dospel tja, kjer ti je namenjeno in kjer boš lahko srečen in zadovoljen.

Ugotovila sem pa, da nas venomer življenje skuša in to dvojno. Imamo v sebi nekako dva močni sili, ki nam prigovarjata. Ena je Božja in če se želiš naučiti prepoznavati slednjo, moraš prisluhniti občutku globoko v sebi in tudi spoznati, kak je Bog bil, da razumeš in veš, kako deluje (tu osebno apeliram na spoznavanje življenja Jezusa Kristusa, njegove evangelije in njegove besede). ko te spoznaš, potem veš, da Bog ni nikoli destruktiven do ničesar, da je dober, milostljiv, poln ljubezni, odpuščanja, a z močnimi smernicami za to, kaj je prav in kaj ne, vendar ne obsoja in vedno čaka, da ga izbereš. Druga močna sila je hudi duh oz. tisto, kar nas dela nesrečne, lahko direktno ali posredno. to je tisto, kar nas onesrečuje. In ta hudi duh, sem ugotovila v zadnjem obdobju, se zelo zelo bori za svoje stranke, ki jim gospoduje. to pomeni, da če si se enkrat pustil podleči le temu, boš rabil ogromno naresti in se na veliko upirati ter prositi Boga za pomoč, da te ta vrag spusti iz svojih kremljev. malo metaforično, pa vendar. zato pravim, da ne parlamentiraj s strahovi in da izbiraj dobre misli, itd. izbiraj tisto, kar pomaga in ne onesrečuje ne tebe in ne ljudi v tvoji okolici. in ne boj se, ker Bog je zares dober. Je ljubezen sama, resno.

In bližje kot smo Bogu, bolj nas skuša tudi tisto hudo. tudi slednje sem pred kratkim ugotovila na lastni izkušnji. tko da tako.

Onix, vidim, da počrpam ogromno energije iz vira, ki me napolnjuje in mi osmišljuje vsak moj trud. vidim, da nisem samo jaz tista, ki tu lahko nekomu dajem, ampak da tudi s tem, ko nekdo to sprejema in mu pomaga, slednje napolnjuje mene samo.

vesela sem, da so hudi časi mimo in ti želim, da bi vedno, ampak VEDNO izbiral dobro. ko pridejo zoperne misli pa se ne daj. potopi se v molitev in prošnjo k Bogu, ki te spremlja in ga prosi, da te vzame v zaščito, ker včasih edino on to lahko. ne razmišljaj slabo ne o sebi in ne o drugih, išči v sebi in ljudeh okrog sebe, tisto, kar je dobro in kar pomaga. ko se sprašuješ ali egoizem in lastna sreča ali spoštovanje, sprejemanje, ljubezen in razumevanje, izberi to drugo, ker ko s prvim onesrečiš druge, je to hkrati vir tvoje lastne nesreče in če s tem drugim komu prineseš olajšanje, bo to tudi vir tvojega veselja in miru v duši.

drži se! ;)  :rozicodam:

maja

Tudi jaz mislim,da si ti Majč ena zelo dobra,topla,razumevajoča,....oseba!! :rozicodam:
Onix drži se :rozicodam:

tale komad pa mene iz žalosti spravlja navadno:  ;D


http://www.youtube.com/watch?feature=endscreen&NR=1&v=PgJQ6LQ8x1E
glasba res lahko pomaga  ;D


zdej me pa nehite hvalit, k se bom še prevzela. tudi vi ste super, sej drgač pa sploh ne bi skupi tuki "visel" ane ;)  :pomezik: :rozicodam:


maja

jaz tud mislim, da si ti super suzy(http://yoursmiles.org/msmile/pozitive/m1223.gif)

onix, jz sm že kr neki cajta na 300 mg, ampak a veš da opažam, da se mi še zmeraj izboljšuje
ravno danes sem se opazoval, ali bo samo zjutraj tako ali tudi čez dan, ker sem se zjutraj počutil res dobro.. in je počutje ostalo tudi tekom dneva.

tako da, ti si komaj 14 dni.. čaki.. zdej se bo šele začel 8)

kinto, lepo to slišat. vesela tudi zate, evo ;)


Onix, rekel si maturitetni tečaj...kater študij pa te zanima po tem tečaju?  :)

maja

Onix, se držiš?

maja

Hey Maja :)

Ja kr gre počas na bolš... Ne pričakujem samo vzpona tako da tokrat sm pripravljen tud na kakšen slabši dan. Drugač pa bom šel naprej študirat pomoje kkšno tehnično smer (informatika al pa kej takga), če bom seveda dovolj zdrav da bom lahko... Kako si ti kaj Maja?  :rozicodam:

:)

jaz sem v redu, hvala. tole z informaiko se super sliši, ker se mi tudi zdi, da se ta foh kar išče. sicer pa so tudi tu vedno nihanja (na trgu delavne sile itd.).

jaz sem kar ok, morda mi je malo tesno, ker sem sama in ker moj dragi fant dela. zdi se mi, da je vse drugače, kadar ga ni. težko sem sama skratka ob večerih v hiši pa tko. no, saj spodaj sta še njegova starša, kar me malo rešuje. pa včasih moje pokličem. ne vem kako to, ampak ob večerih sem težko sama. tako da tudi tale forum pride prav.

drugače je pa en moj prijatelj študial tudi FRI. vmes je imel krizo in prepisal na teologijo, a se je potem vrnil nazaj, doštudiral in se tudi uspešno zaposlil. čisto nič ga ne slišim zadnje čase. enostavno mi ne rata vsega.

no onix, držim pesi za uspešen vpis. pa še sporoči, kako ti gre. sem vesela, da se ti je povrnil optimizem ;)
tko je tudi prav. ;)

maja

evo, tkole pa dela Un od zgori:


http://www.youtube.com/watch?v=I-G8IfjPAII

 :pomezik:

maja

evo, pa še eno verzijo sem našla:

http://www.youtube.com/watch?v=EBSwA8pMgrA&feature=related

Posvoje sm razmišljal, da ko bom tolk bolj stabilen, da bi se potem lotil psihoterapije, ampak sam sm pristaš KVTja, problem je pa to, ker so tako hudičevo dragi terapevti. Vem, da niso samo tablete vse in da me čaka delo, samo nevem še a se bom lotil sam, a bom poiskal še pomoč terapevta ki se ukvarja s KVT terapijo. Mogoče enkrat, če bo finančna situacija malo boljša. Je pa pri meni pomoje bistvenega pomena to, da spet začnem normalno funkcionirat in da nebom mel toliko prostega časa. Res močno upam, da mi jeseni rata it v šolo ampak kr malo dvomim. Mam še 2 meseca časa, da se stanje še malo izboljša da bo mal lažje it, ampak čutim da bo treba to narest.

Zakaj je pri okmju tako, da te nekaj kar veš da ne more biti res tako mori :(. Spet me dajejo obsesije pa so tolk butaste da jih raj nepovem.

what about Onix? kaj se dogaja?

tudi jaz sem zdajle kot bi mi izpil življenje pa ne vem zakaj.

sem ti ravno hotela napisati, da je logično, da če so bile doslej težave, da si ostale obveznosti pustil ob strani, kar je narekovalo za zdaj pa novo stisko, namreč, kako vse začeti. in res je, ko si boš napolnil čas z obveznostmi, pa naj gre za delo, študij, šport, itd. nekaj, kar si pač zadaš, da boš počel, potem gre lažje in v pravo smer.

koliko si star onix in s čim si se doslej ukvarjal?

maja

onix, ko pride hudo, vedi, da smo mnogi ljudje precej povezani med seboj in da eden na drugega močno vplivamo. pomisli na vse ljudi, ki jih imaš zelo zelo rad in oni tebe in vedi, kako neskončno pomembno je zanje, da si ti dobro, ker če ti nisi dobro, tudi oni niso dobro. zato imaš veš kot dovolj razlogov, da izbiraš dobre misli in se veseliš vsega lepega.

tudi jaz trenutno nisem dobro. trebuh imam že ves poln (jedla sem in pila), pa sem še vedno žejna, da se sploh ne morem odžejati. občutek imam, da mi nekaj grozno manjka. nisem dobro skratka. malo prej pa sem imela občutek, da bom kar zaspala in umrla, pa ne vem od kod vsi ti blesavi občutki. morda je pms pred menstruacijo, ne vem. je težko, ampak vem, da vse, kar je (pre)težko, enkrat mine in tudi to bo.

in potem, ko vidim, da si še ti tu slabo, jaz pa brez moči, da bi ti lahko pomagala, potem nimam pojma kaj naj drugega, kot da ti rečem: dajmo se borit, vsak zase in eden za drugega, ker vplivamo eden na drugega.

lažje pa je če in ko si nekomu koristen.

Onix, ne daj se mi tkole, pogumno, prosim.


maja

Hey Maja, ne se sikirat zame res :).

Bom že nekak, pač ko dobim kkšno obsesijo sm mal sfrustriran ampak vrjamem v mojo končno zmago. Ti dam eno :rozicodam: za boljše počutje! Hehe...

no kul, samo, da si bright, imaš voljo in optimizem. to rabiš. jamraj pa kar, ni panike, samo da ti je lažje.

drgač sem pa ugotovila, da je polna luna, pa včeraj sem jedla neko zgolj v toplo vodo namočeno sojo, namesto, da bi bila zalita z vrelo vodo in me je tisto potem napelo, itak in sem mislila, da me bo konec od dehidracije.

človek je včasih res blesav.  :sesmejem:


v glavnem polna luna je in prezgodaj rojeni to vse čutimo. pa kaj pol. jah nič, pol pa jamramo pa delamo dramo. in potem šele pogledamo na koledar in si rečemo: a joj, to je to!  :sesmejem: ;D prej pa mislimo, da bomo ka umrli. kr neki. moj brat dvojček je prvi ugotovil, je pa tudi rabil neskočno število let za to, da sem jaz pač drma queen in da nikol ni tko grozn hudo, kot izgleda, ko jaz začnem jamrat, čeprav jaz mam res občutek, da se svet podira.

mam pa to srečo, da se me s pravim pristopom da ful ful ful hit dvignit pol sem pa vsa vesela, skratka paleta razpoloženj je na ful polna  ;D


ja, hvala za lepe želje, jutr k ne bo več lunce bo boljše, pol bo pa že pms, potem pa mlaj, skratka ni da ni  ;D

k je rekel dr. Rugelj, da smo ženske vsaj dva dni v letu relativno neprištevne, jaz lakho zase rečem, da morda ravn kontra dva dni sem normalna, ostale dni je pa od a do ž.


haha


maja

onix, what's up?!?

si dons kul?

a veš kaj sem pomislila, a se člvek lahko temu obsesivnemu sranju nasmeji in vzame iz ene take zabavne plati vse skupaj? in si reče wtf?

jaz se velikokrat skušam smejati kozlarijam, ki mi padejo na pamet. drugače pa je če te zadeva tudi emocilnalno zelo prizadane in se počutiš prizadetega. a se da kaj na hec obrnit pri tvojih težavah?

maja

Živjo Maja :)

Ja se kar nekako držim, hvala za skrb... :rozicodam:

Ja posvoje bi res lahko te moje obsesije obrnil že na malo smešen način, saj so res bedarije prve klase hehe. Ampak res upam, da sčasoma izginejo, pa da bo vse spet ql. Kako si ti kaj? Upam, da si zdaj že bolje kot nekaj dni nazaj :).

no da ponovno odgovorim, ker sem včeraj res pisala totalne klobasarije in jih šla pol zbrisat....

jaz sem zadnje čase zlo zlo spremenljivo. luna je moja zvesta "prijateljica", ki me uničuje, kadar je polna, sploh pa kadar je mlaj ;)

če mi kdo kdaj, ko sem dobre volje reče, da sem sonce, mu gladko povem, da nisem sonce ampak luna. tako prekleto spremenljiva, vendar se tudi s tem da v redu živeti.
in luna ima zelo veliko moč in včasih kar malo preveč vpliva na zadeve okrog. se pa precej spreminja, podobno kot se spreminja lahko moja paleta razpoloženj.


včeraj sem bila po šihu res zelo zelo uboga. redki so momenti, ko ne zmorem priti v stik s pozitivnimi zadevami, ki so bodisi del mojega življenja ali me še čakajo in čutim samo tisto, kar je težko in se tako utapljam v solzah in žalsti. včeraj je bil en del dneva takšen. v takih trenutkih jamram, poiščem oporo, pogovor, pišem, itd. vse dokler ne naredi tisti klik, ko se pozitiva primajo nazaj in doživim olajšanje in začutim tudi veselje, ki se mu potem rade volje prepustim, da me prevzame in napolne z optimizmom. zelo redko sem tako na dnu in takrat iščem svetlobo v drugih, poovor, ki mi pomaga, včasih samo malo posluha in pozornosti, ki me pripelje spet na pot, ko lahko grem navzgor. včeraj mi je pomagal pogovor z mamo, še prej pa sem iskal brata, ki ni dvignil telefona in ko me je klical nazaj, sem mu rekla, da je vlak že odpeljal, ker sem šla z busom potem.  :sesmejem: to pomeni, da sem namesto z njim govorila z mami. včasih z mano res znata le moj brat dvojček in moja mami. to sta bili dve glavni oporni osebi v mojem življenju.


evo, jaz pa samo še menstruacijo dobim, potem pa bo prišlo KONČNO do olajšanja. tistega, ko se težave ne bodo več ponavljale in me ne bo nepredvideno spet mal stisnilo.

Onix, ne veš, kako me veseli, ko vem, da si dobro. ti si tudi ena taka lunica, ker imaš tako velik vpliv na okolico. npr. name v zadnjem času, ko te več berem. mislim, da si kar en tak močan faktor v svojem okolju in da močno vplivaš na druge. in ljudje te imajo radi, ker vidijo tvoj vsebino. jaz ti bom povedala to, da sem zelo senzibilna in da začutim zadeve prej, kot so mi jasne tudi v glavi in tebe, pa če si zelo redkobeseden, tvojo prisotnost in pozornost in to, kar hočeš povedati, sama začutim in to zelo močno in mi je tudi pomembno. strange, but it is like that.

pa se sploh ne obremenjuj s tem. ker je brez veze.

vedi samo to, vsakič, ko te zvije, da imaš ogromen vpliv na okolico in ko se boriš z vsem, kar se ti dogaja, se ne boriš samo zase, ampak tudi za druge. zelo pomembno je, da zvoziš. in ni narobe, če pojamraš in poiščeš oporo. to je vse o.k..


mislim, da ti gre že bolje, ampak ti se moraš prav navaditi in se navajaš, vidim, da poveš, ko te kaj tišči. ker jaz sama recimo zelo začutim neravnovesja, je pa obupno, ko si jih ne znam razložiti. mene rešujejo razlage, besede. sama slike ne razumem, rabim še underline napise (besede). vse to je zelo zelo pomembno.


rada bi, da ko te zvije, veš, da nisi sam in da je zate in za druge neskončno pomembno, da zvoziš zadevo. in da ne mečeš puško v koruzo. tega ne pozabi.

maja   

 

Hojladrija

MajOnix, tudi ti si zelo lep, tako ali drugače. Ne verjameš? Pa se poglej v zrcalo, ampak tako čarobno, v katerem lahko vidiš svojo dušo.

Za oba. Ja, tudi jaz bi kdaj rabil podnapise, kadar sem siten, pa nevem zakaj. Ampak saj itak vse mine, prej ali slej.

čiv-čiv

Poni

Onix :sonce:
Čimvečkrat, ampak res čimvečkrat poskušaj biti z mislimi in dejanji samo tukaj in zdaj. Takoj ko se ti pojavijo kakšne vsiljivke jih zavestno prekini in magari poglej okoli sebe ali v nebo. Nauči se jih prekinit. Jaz se tudi na nek način ubadam z raznoraznimi mislimi, ki me včasih prav utrudijo in pripeljejo do kakšnih črnih misli, amapk jih poskušam imet pod nadzorom. Težko ampak se da. Ko se ujameš v mislih in ko jih prekineš je kot da se zbudiš. Še če pogledaš okoli sebe. Končno tišina v glavi. Lahko, da samo za kratek čas. Ampak vaja dela mojstra, kajne?
Težave so res lahko dolgotrajne in uničijoče, vendar z malimi triki ne moremo nič izgubit, samo pridobit, kajne?  :pomezik:

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=831&Itemid=83 tole ri je vrjetno že znano ali...

sicer pa vrjemi da bo vse ok  :pomezik:

Ja poni, vsi smo lepi pa krasni pa uh, ah, eh, oh in sploh.

Temu sem se morala nasmejati. poskrbiš za dobro voljo, poni, ni kaj ;)


držite se!

maja

Onix, kako se držiš?

zame je bila ta noč ful težka zaradi nizke oblačnosti. z mojim fantom sva se pogovarjala v spanju kot dva avtista, kjer nihče nikogar ne posluša. mislim, da je včeraj prepozno jedel, ker pravi, da ima potem more. sama pa itak tudi sanjam na polno.

sem se pa vmes zbudila in že skoraj resno vzela, kar je govoril, nakar mi zateži, zakaj ga budim, da je govoril samo v spanju. zdaj mi naj pa nekdo pove, kako naj vem, kdaj človek sanja in se z mano pogovarja in kdaj resni misli?  :sesmejem:

ju3 pa dobiva obiske. zdej bo pa aleluja še zadnja fešta za njegov rojstni dan letos. zdej pride večina (njegovi, moji, prvič se bodo spoznali med sabo). To bo žur.ampak mam ful dela, pospravljat pa pripravit zadeve. pecivo, itd.

onix, a ti si dobro? imaš že koga pri sebi, ki ti zapolni čas in mu namenjaš svojo pozornost. kot sem rekla, ti ne rabiš skrbet, ker ne boš nikoli, nikoli zares sam. ljudje, ki imajo polno srce neke pristne radosti in zares radi ljudi, so za marsikoga nepogrešljivi, verjemi.


a za drugo in tretjo vpisno mesto že veš? lahko na tretjo, če še ne veš kaj bi vpisal za hec vpišeš FSD. mogoče bova pa sodelavca enkrat. taka medkrajevna predvidevam. ker pri nas rečemo: sekerat se, ti pa rečeš sekirat se.

Evo bo nekak... Mal so še simptomi prisotni ampak je pa veliko bolje. Upam samo da bo trajalo :). Am ne Maja, pojma nimam kam bi se še lahko vpisal, sj bomo vidl, če mi sploh maturo rata narest. Upam na najboljše :).

Seveda da bo Onix,...drži se :rozicodam:

Onix, sem vesela zate in tvoje izboljšanje!  :clap:

Kdaj pa imaš maturo?
Že zdaj držim pesti, da ti uspe.

Le pogumno naprej. Pa pusti ob strani tiste vsiljivke, ki še nagajajo.
Zdaj se posveti knjigam in se nauči snov.

Srečno!  :oki:

Onix, tudi jaz navijam zate :navija:

Poni

Onix, če sklepam po svoji izkušnji in predvidevam, da zate velja podobno, potem ti lahko rečem:

ratalo bo tisto, kar ti je namenjeno in to bo tudi najboljše zate. za izrabo tvojih lastnih potencialov. vse bo o.k..

še tako pogumno in optimistično naprej, Onix. boš videl, da se vse uredi, kot je treba.  :pomezik:

evo ene navijače zate:

 :wav:

maja

Hvala vam vsem! :rozicodam:

Res cenim vso podporo. Stanje je kar boljše, vsiljivke še mal morijo ampak je sigurno za pol bolš, upam da bo šlo še po tej poti... :)

Onix, vse bo ok. malo obrneš na humor, predvsem pa si tudi malo podstrešje urediš in se notranje prečistiš na tak način, da izibraš izključno tiste vsebine, ki so dobre in pomagajo. in na nas same, naše doživljanje in tudi odnose, ki so nam pomembni ne delujejo destuktivno.

ta svet je včasih izgubil feeling za to, kaj je dobro in kaj slabo in nas zasipa z nekimi vsebinami in jih predstavlja kot nič da ni z njimi narobe, v resnici pa delajo damage v našem življenju. tu apeliram med drugim na vse pornografske vseine kot tudi vso sex shop produkcijo. to zadevo sprejemamo kot da ni z njo nič narobe in je vse super, pa je to tako rekoč zelo daleč od resnice. ljudje pa v resnici vsega tega ne rabimo in nas po obrokih onesrečuje vsa ta zadeva. s tem nočem povedati, da bi morali biti sedaj pa vsi ezoterični in do konca asexualni, ne. ampak to, da se naučiš najti ravnotežje pri zadovoljevanj telesnih strasti in drugim. če delaš samo za meso, duša trpi. to je dejstvo. prečistit ko sem rekla, sem imel v mislih značajsko prečistiti. to ne pomeni, da se odpoveš vsem strastem, ampak da zanje izbiraš neke varne okvire in da imaš postavljene prioritete v okviru katerih postavljaš človeka in odnos na prvo mesto, vse ostalo gre potem samo od sebe.

ker si povedal, da se obsesije včasih nanašajo na te vsebine, se mi je pač zdelo vredno slednje poudariti.

Onix, ti imaš zelo močno srce in mehko in si empatičen na polno. in v odnosi do ljudi si zlo, zlo o.k.. z visokim občutkom za moralo in to kaj je prav in kaj ne. in močno voljo, da temu slediš, kar je dobro in prav. in si topogledno neskončno dragocen temu svetu. so pa zadeve, ki se zdijo nepomembne, pa niso nepomembne in verjameš ali ne, zelo vplivajo na nas in ljudi okrog nas. nekaj, kar se je še včeraj kazalo kot bedarija, se danes pokaže kot smiselno. moram povedati, da danes marsikateri koncept bolje razumem, kot sem ga svoje čase.

ti samo zbiraj tisto, kar pomaga in nate deluje dobro. ko te mučijo in premagujejo slabe misli, se ne daj in odpri srce tistemu, kar je dobro in te ohranja, ker v temu delu srca pravzaprav prebiva Bog in Božja iskrica. ti je tisto, za kar je vredno se truditi, živeti in tudi umreti konec koncev. ko ne moreš več, ko si preutrujen ob borbi tudi s temi slabimi silami, ki so enako prisotne v svetu kot tiste lepe in dobre, pa se potopi v mislih v molitev, bodi v mislih in s srcem pri Bogu, pa se boš počutil, kot da lebdiš v njegovem objemu in naročju in se boš lahko odpočil. v takem trenutku sama začutim neskončnost in tisti nepojemljivi izvir ljubezni in tudi milosti konec kocev. kako nas ima v bistvu rad. in od tu pravzaprav gre tista logika, ko ljudje ne sestavljajo sami besedne molitve, ampak ponavljajo obrazce, ker je znotraj njih neka moč in Božja prisotnost, sami pa se na tak način spravijo v nek varen objem Boga in tudi Marije, ravno zato, da tiste slabe zadeve ne morejo vdirati v njihove misli in doživljanje, ker pač obstaja in besedna molitev, ko veš kaj hočeš prositi, se zahvaliti Bogu ali pa ga enostavno častiti, ker je tako velik in dober. drugo pa so obrazci in pa zakramenti recimo.

no zdaj sem ti malo predstavila svoje vire moči. ker nič ne delam sama. vedno ko izbiramo, delamo pod nekim okriljem bodisi dobre sile - Boga, bodisi tiste labe, pa ne zato, ker bi bili sami slabi, ampak ker je včasih tako težko ločevati kaj je dobro in kaj slabo. zelo dobro pa se to razvidi iz učinkov, ki jih ima ta reč na okolico in nas same. po tem vidimo, kaj je gut in kaj ne. in kot sam praviš, izkušnje o nam lahko neka orientacija.


drži se mi!

aja jaz sem pa včeraj skupaj z ekipo mojega fanta, njegovih in še dveh fajn otrok oz. mladostnikov, ki sta super, pripravljala zabavo in fešto za obe familje in je uspelo. in sem ugotovila, da česa takega sploh ni mogoče speljat, če delaš sam, da dejansko mora bit cela ekipa. super je uspelo.  ;D :) :pomezik: pa še njegov brat je pomagal, ker smo rabili nekoga, ki bi pekel meso, ker moj vegi tega ne dela  :sesmejem:


držite se mi!

onix, glavo gor in sploh se ne daj zopernim in težkim mislim. ti si ok in tega se zavedaj in išči v sebi ta izvir dobrega in ljubezni in vse ostalo sploh ne razmišljaj in ne pusti, da prodira vate. to boš najlažje naredil pa tako, da boš dodajal + + + in zmanjševal pomeni -, ker se bo enkrat naveličal in zapustil tvoje življenje in to takrat, ko boš dal prednost + in ko boš zaupal, da bo Bog absolutno poskrbel zate in da to že ves čas dela na tak ali drugačen način in da zelo zelo dobro pozna tvojo mehko dušo in odločnost za dobre izbire, zaradi katerih s svetu tako dragocen. sploh se ne daj. če pa kaj pride in kdo zateži, pa pokliči, maš nekaj psov čuvajev tuki za te vrage polovit pa odstranit. besede. treba rečt. in da se, vidiš, da se da.


drži se.

maja 
   

Res hvala ti Maja za vso podporo. Pocutim se presenetpjivo dobro, v enem tednu je slo ful na bol, zgleda da zdj so pa res tablete prijele in res upam, da je doza 400 mg tista prava. Se pa zavedam da je mozno, da še pride kkšn padec. Res si želim jit jeseni v šolo, pa da končno spet zaživim. Upam da nism prehitro pohvalil stanja hehe.

Onix...želim ti, da se nadaljuje...če pa pride padec, ti že veš kako in kaj... :clap:

 :)


bravo Onix. bo zanihalo ob prehudu letnega časa zaradi spremembe nivoja svetlobe, ampak se bo tudi hitro popravilo. iz ta hudega si ven. samo dodajaj +, pa bo, boš videl. jaz sem pa zdajle spala kot ubita in še bi, če me ne bi zbudil fant, ki je kot nek nečak mojega fanta pravzaprav. tako posvojen in zato še toliko bolj dragocen, ker je izbran s srcem, evo. sem vesela, ker me je prebudil iz trdnega spanja, ker bi sicer spala podnevi ponoči bi bla pa koma. no zdaj moram pod tuš, pa greva v trgovino s tem otrokom. moj dragi pa je šel delat. ravno danes sem spet čutila, kakšno srečo imam, da ga imam, ker sem se vrnila vsa zlomljena iz šihta in me je objel, me brez besed prijel za roko in potegnil za sabo po stopnicah, ko sem prišla in sploh ni vrtal z nekimi vprašanji. on me ima pa res rad. ne vem, kaj bom, če to kdaj izgubim. ne bom mela več iz kje črpat podporo. samo ko sem videla, da se sekeram na zalogo, meni pa je že teža tega dneva prehuda, sem nehala razmišljati o tem. še dolgo ne bo nič narobe. vse bo o.k.. jz sem res talent, zasekerana okrog dejstev pa še sama dodajam težo situacij, ki se sploh ne dogajajo, misleč, da bom na tak način pripravljena na vse, kar pride. pa ne morem biti. v bistvu smo vsi samo ljudje in nihče ne ve, koliko zares prenese.

Onix, škoda, da se nisi javil že kaj prej. bi mi veliko pomenilo. mi res ni vseeno, ampak sem vesela, ko berem, da si v redu.

maja

Onix ful sem vesela,da ti je ta doza ADejev končno prijela in naj ne ostane šola v jesen samo pri želji....

 mislim,da ti bo v veliko pomoč da spet zaživiš in nadoknadiš vse zamujeno. :rozicodam:

Neguj to svoje stanje stalno v glavi,miselnosti,.... pa ti bo dolgoročno tudi to pomagalo! Nikar se ne boj pozitivno razmišljati o...pozitivnosti!  :oki:

Onix je pa zdaj ok, ane?  :)



da bi te le držalo takšno počutje, ki štima, Onix. ne daj se zmesti jeseni, ki privablja iz človeka otožnost in spomine na težke dni. če bo treba pojamraj, potem pa spet dalje. in še se kaj javi ;)


maja

Zdaj, ko si bolje, Onix, razmišljaj raje o pozitivnih plateh svoje senzibilnosti, ker te so. ljudje ne bi bili takšni kot smo, če ne bi dali tudi takšnih izkušenj čez, verjemi.


v življenju je pa itak tako:

http://www.youtube.com/watch?v=CIGw4uA26wk&feature=related

maja

Ja je kar fajn zdej, ne morm verjet kakšna razlika je ko ti ornk prime... Hvala vsem za skrb in podporo.  Upam da hujših padcev nebo več, je bila res kar težka izkušnja vse skupaj in to že tretjič. No ja take stvari nas naredijo boljše in močnejše, upam pa res da je vsaj za nekaj let konec življenskih lekcij hehe...

Kaj pa misliš, da je bil vzrok te zadnje krize?

Pojma nimam, vem samo to, da imam kronični OKM in po mojem mnenju pravega vzroka sploh ni razn predispozicij in pred leti kajenja trave...

O jezus Onix, a ti si travo tud kadil? kaj pa čike, še kadiš?

Onix, ti se samo drži pozitive in zaupaj v to, kar globoko v srcu čutiš, ker je tam vsa resica. to da ti bega misli malo sem malo tja, je lahko stvar kemije. kot vsi vemo, so včasih na delu tudi kakšne negativne sile - saj to občutimo, ampak se ne damo. ne strahovom, ne pomislekom, ne dvomom.


v svojem srcu pa tako ali tako nosimo kompas.

Onix, če boš imel kaj priliko, naredi kak izlet na tisti kurešček. ni ti treba pogledat prav v cerkc, če nočeš, zanimalo pa me bo, kako se sam pri sebi in v sebi ti tam počutiš? ker meni so ti kraji superca. prav tako sveta gora pri gorici in prav tako zasavska sveta gora. mislim, da bom te lepe kraje polne miru še obiskovala, ker kdo bi si mislil, da je tam lahko taki mirno in lepo in da se človek res počuti v sebi dobro.

zdaj pa  prihaja jesen. tisti čas se sama začnem zavedati lastne ranljivosti in res iz mene pride še pa še enih zadev na plano. takrat kar malo trpim včasih se žalostim, včasih skrbim, ampak vre tudi ogromno nekega upanja v srcu. mene prav pretrese ta letni čas. obsesij nimam več, imam samo polno srce ljubezni in občutka sprejemanja. v bistvu se zavedam sama tega, kako noro močno čutim, ob tem trpim, a sem tega hrati vesela, ker sem čutim, kako zelo sem živa. je pa v takih trenutkih nujno potrebno preživljat čas v dobri družbi tudi, imeti oporo in ljudi okrog sebe, ki jih imaš rad. potem ta prehod mine in prazniki prinesejo lahko spet cel kup veselja.

 Onix, rada bi ti samo povedala in upam res, da se tega tudi ti sam zavedaš, kako neskončno te ima rad naš Gospod. morda ne veruješ, ampak pojma nimaš, kaj vse je zate naredil. ti ne boš nikdar čisto sam, ker zate že ves čas zelo zelo skrbi. v bistvu me niti ne zanima, kak kapital imaš tozadevno od doma, si dbil ka tega ali ne, ampak to, kar se tebi v zvezi s tem dogaja, takšne milosti res nima vsak. ko ti bo najtežje, se spomni tega, da sem ti to povedala, pa to niso tralala neke besede, ki bi jih povedala vsakomur samo za to, da bi ga tolažila. osupla sem nad tem, kar se v zvezi s tem s tabo dogaja. zagotovo ni to povsem običajna praksa. tudi skozi mene gre vse to do tebe, za lahko zadevo tako neposredno opazim in vidim. ni ti vedno lahko in ti je težko in včasih močno trpiš, ampak tebe On tako varuje, da si mislit ne moreš.


drži se in vedi, da bo vse še dobro. in ne boj se, ker tisto drugo, kar pirhaja ob spremembi podnebnih razmer so samo prehodi. te vsi občutimo, ki smo topogledno močno dovzetni in senzibilni in to hitro mine.

in ne daj se. slabim mislim se ne daj. ostani na nivoju in sploh si ne dovoli, da na star način še kdaj pogrneš. ko ti je najtežje zaupaj v to, kar sem zgoraj napisala. nekomu tam zgoraj si zelo zelo dragocen. č ti ne boš temu verjel, potem tudi ves moj trud čisto nič ne pomaga. zato se ti ni treba poglabljati, jz povedala sem ti, ti pa se samo pomiri in zaupaj da bo VEDNO, ampak VEDNO poskrbel zate in da v bistvu to že ves čas dela.

drži se.


maja

Oh.
Kaj pa zdravila? Enaka doza pred krizo 2 meseca in en teden pred krizo?

Onix

ali razmišljaš o tem, da boš za vedno na zdravilih? Jaz namreč sem tega mnenja...

Glavno, da si dobro! ZElo zelo sem vesela, da si končno boljše :rozicodam:

Hey,

marina, ti si tega mnenja zase ali za Onixa?  :unsure:

Lp

zase

Verjetno bom kar dolgo na taki dozi, na manjši potem pa sigurno za skos, ne mislim več trpet... Hvala vsem! :rozicodam:

sej je vseen. jaz sem na tabletih tudi. sicer izredno nizke doze, ampak pač. problem bodo nosečnosti in obdobja brez in zato povečana ranljivost. just this.

onix, jaz ti želim, da bi spoznal, kaj je tisto, kar ti čutiš, da ti pomaga in bi znal to s pridom uporabljati, ne le kar zadeva zdravil, ampak tudi dejavnosti in vsega ostalega, kar počenš. izbiro misli,... itd. vse. da sestaviš svoj mozaik, ki deluje.

maja

Onix, včasih imam občutek kot da ne veš kaj bi sam s seboj, ko ti gre malo na bolje :sesmejem: V smislu, "kaj pa naj zdaj počnem z življenjem" :sesmejem:
Predlagam, da začneš malo telovadit, se pravilno prehranjevat, najdeš hobi itd. Namen zdravil ni, da jih jemlješ samostojno, ne da bi se še sam kaj potrudil za boljše življenje. :P
Pa ti maja tud ne rabiš za vsako bedarijo vključevat Boga, če bi Bog obstaju sploh ne bi ustvaru te bolečine. Bog ustvari problem in ga potem rešuje, malo me spominja na bankirje na Wall Streetu  ;D

Kako dolgo boš na taki dozi kot si zdaj nihče ne ve.
Rajši mi povej na kakšni dozi si bil teden dni preden si padel v zadnjo krizo.

Bog ni ustvaril problemov, te smo si ustvarili sami. če bi znal prisluhnit tej iskri v sebi, pa se po tem ravnat, ne bi rabl met pol problemov, tiste, ki pa bi imeli, bo jih veliko bolj lahkotneje in z več zaupanja reševali.


drgač je pa prav, da se po tem, k da te zopernije čez, začnemo ukvarjati z vsem drugim še. z enim zaupanjem v to, da bo vse v redu. ker bo. sam v plus se usmerit.

ej x-boy, a si zihr, da on nič ne ve, kaj sam s sabo delat pa da nič drugega ne dela? od kje ti to? to gre tud men toooook na živce, ker te folk sploh ne pozna pa kar na uč ocen, kakšen, da si in da počneš sam to, kar oni opazjo.

si me pa sprovoceru mal zdele.

ne vem v katero temo napisat, pa bom tle:

Koprčani, kako ste? a vam je slučajno kaj požgalo. ravno par ur nazaj mi je rekla v.d. tašča, da s bli požari v vašem koncu.

maja

Iq bil sm na 200 mg že več let. X-boy1 občutek te vara :). Maja ti pa piši od boga glih kadar ti paše in ne zdi se mi prav da ti X-boy drugim govoriš kaj lahko in kaj ne smejo pisat...

Verjamem, da si bil. Toda na kakšni dozi si bil en teden pred krizo. Taki kot prej že več let?

Ja isti ja. Sm pa jedel antibiotike, ki kar občutno zmanjšajo učinkovitost adja...

fora je v tem, da tud prej nisi bil na pravi dozi, temveč dosti premajhni.
tnx god for dr. dernovšek right? :)

Jp, res sm vesel, da imamo tudi v sloveniji take psihiatre, ki dejansko hočejo človeku pomagat in ne samo služit na njih. Dernovškova je res super, posvoje sploh nevem kako bi se vn zmazal, če mi nebi ona pomagala. Ful sm ji hvaležen...

Onix, sem vesela zate  :oki:

Tega pa nisem še slišala, da bi antibiotiki vplivali na učinkovitost AD. Je to preverjena informacija, ker mislim, da antibiotike vsake toliko marsikdo jemlje in bi bilo dobro, da bi se tovrstnega vpliva na AD zavedali? Zdravniki nikoli nič ne opozorijo na to.  :ne:

Saj vem, da ne sodi v to temo, vendar tu se je pojavilo in si ne morem kaj, da se ne bi zataknila ob zamisel, ki se mi zdi tako naivna in konec koncev ne-fer do človeka: da se tisto, kar je dobrega pripiše bogu (kateremukoli že), kar se pa slabega zgodi, je pa nujno v domeni človeka in njegovega pregrešnega ravnanja. No, potemtakem je najbrž človek kriv tudi za potrese, vulkane..., v katerih v hudih mukah umira na tisoče ljudi, samo kot geograf, si res ne predstavljam, kako.  :kiselnasmeh:
Najbrž bi se morala zadovoljiti z odgovorom, da so božje poti človeku nedoumljive, kajne?  :pomezik:

Ja Juliette to je preverjena infomacija, vem pa zato ker sm mel tuberkolozo par let nazaj in mi je reku pulmolog, da bojo antibiotiki slabo vplivali na mojo psiho in da se abji na sploh ne mešajo dobro z adji...

o sveti Jezus (pa res spet išem d Boga) tudi TBC si dal čez Onix. daj se malo čuvaj. Kristus pomagi. kolk let nazaj si dal TBC čez? kako se je sploh lahko to zgodilo? ej neverjetno, ampak res si en velik božji ljuljenec. TBC-ja pa ne preživi vsak, veš?

pa upam da ne kadiš več Onix, da začni pazit nase iz vse potrebne odgovornosti do sebe in drugih. resno.

maja

Maja sm mel to srečo, da sm se testiral preden bi izbruhnila in je bila še neaktivna oblika. Tako da sm samo jedel antibiotike 3 mesece in je bilo ql, so mi pa takrat antibiotiki tako poslabšali stanje, da sm bil primoran spet iti v Begunje in sm rabil eno leto da je blo spet mal bolš... Trave seveda ne kadim več če si to mislila, že približno 5 let je kar sm pokadil zadnjo :).

Že dooooooooolgo nisem jedla antibiotike, a se spominjam, da so mi zelo škodili vedno ko sem jih jedla. Zato se jih izogibam. Že itaq vsi jemo preveč zdravil. Obstaja ab Sumamed, ki se ga jemlje 3 ali 7 dni. Ti so najboljši. Jih pa redko predpisujejo, ker so dragi.

Ja v zadnje so tud meni predpisali Sumamed. Ampak tud na teh sm mel posledice na psihi... Pomoje je ze tako stranski učinek antibiotikov tesnoba, pol pa še interakcija z ADji in veselica je tu...

Veliko si že pretrpel Onix. Bom držala pesti zate. Ni pošteno, da se mlad poba kot si ti tako trpinči.  :rozicodam:

Še to bi rad povedal da zdaj pa res začnem z misijo "nazaj v življenje". Vem da bodo kdaj težki trenutki ampak sm zelo motiviran, da se res znebim psihičnih problemov. Tam kjer je volja je moč in res verjamem, da mi bo ratal...

Res hvala Alexx! :rozicodam:

:clap: :rozicodam:

Onix, vse bo. kompas imaš v sebi, verjemi v to, kar čutiš v sebi, ko si na precepu, izberi tisto, kar čutiš,.da je dobro, kar pomaga.

ne ne, Onix, to da travo ne kadiš že nekaj časa mi je jasno od prvega posta,ko si travo sploh omenil. spraševala sem kajpada za čike im mislim, da vem, zakaj mi ne odgovoriš. upam, da boš tudi to kmalu zaključil oziroma boš, ko bo dovolj drugega lepega in dobrega v življenju, da boš ta izziv premagovanja zasvojensoti z nikotinom tudi zmogel.

bi pa se jaz tega izziva lotila čim boš malo zadihal po temle shizu, ki si ga zdaj dajal čez.

Onix, a ti čutiš v sebi radost, tisto močno, do ljudi, ki so ti blizu in jih imaš rad? ko ti bo težko, se nasloni na to. to je tista Božja iskra, ki je v srcu, od tu ven lahko čerpaš moč za vse, kar te še čaka.


glede čikov: sama jih ne maram. rodila sva se z bratom z manj razvitimi pljuči in sama sreča, da je moj foter do takrat že nehal kadit. kadil je pa od 15 do mal čez 30 leta, ko se je nek dan zbudil popolnoma trd in se ni mogel premakniti. že prej sta s stricem skušala nehat kadit, pa sta spet ponovno začela. no prišla je potem zdravnica in povedala, da je to predstanje kapi in da če hoče zbrcat naj kar nadaljuje. šok je bil dovolj velik, da se mu je zadeva zagabila.


jaz sama mam težave s pljučno kapaciteto v tem smislu, da v klanc navzgor ne morem vdahnit dovolj zraka. ni problemov pri hoji, je pa pri športu, teku, itd. takrat ne morem pospeševat. občasno mi rata kapaciteto malo izboljšati. to se je zgodilo ko sem bila v osnovni šoli in sem intenzivno trenirala karate. tam je bilo ogromno nekih dihalnih vaj. v mladosti, ko sem bila še otrok, pa sem prebolela 3 pljučnice. prva me je dva meseca po rojstvu skoraj pokopala in vse, kar je mene rešilo je bila samo mamina vera in molitev, ker nisem mela nobenih šans. fotra so klical v bolnico, če me hoče videt še živo, naj me pride pogledat. teta me je pa takrat krstila. ampak nekaj je očitno bilo, za kar je bilo vredno se potrudit še mal. zdaj kaj točno, bomo pa še videli.


drgač je pa tko, da jaz kadila nisem pa tudi ne bom. in blesavo sae mi zdo, ko eni to začnejo, da dajejo svoj gnev iz sebe. eni začnejo tudi zato, ker nimajo prostora, da bi lahko izrazili svoje bistvo, ker nimajo podpore v tem smislu, da bi drugi sploh razumeli, kdo so in kam grejo in so mnogi prepametni, z vsemi dobrimi nameni tega sveta z mnenjem da bolje vedo od drugih, itd. moj foter je začel kadit in ga tozadevno srat pomoje sam zato, ker je njegov foter preveč pritiskal nanj in ker je mel sto idej zanjga, pa se mu je moj foter potem uprl, šel s 17. leti delat in potem ob službi nadaljeval šolanje. organizacijo je doštudiral ob že vseh štirih otrokih, kar je šlo pravzaprav na račun tako moje mame, ki je garala, nas otrok, ki smo rabili več pozornosti, ampak življenje ni popolno in ne rabi biti. včasih je pač težko. noro pa se mi zdi, da ljudje rabimo preživet skoraj pol ali še več življenja, da sani sebe najdemo in da verjamemo temu, kar čutimo.


včasih je najlepše to, ko tvoji obupajo nad tabo v tem smislu, da se ne znajdejo več in ne vedo, kaj bi ti svetovali, ker tvoji situaciji niti niso več kos, takrat stopijo korak nazaj in takrat si končno sam na potezi, da slišiš sebe in ta glas v sebi.


včasih se naši starši ne zavedajo, da je namen nas njihovih otrok, da nadgradimo njihovo zgodbo in da gremo korak naprej od njih samih. da imamo v sebi potencial za napredek in ne poustvarjanje njihove zgodbe. da imamo svojo pot in ne vedo, kje se končajo njihova pooblastila in si jemljejo preveč pravice upravljanja z našo zgodbo in našo usodo in mislim osebno, da to ni prav.

iz preveč ljubezni, ki jo čutimo do njih, mnogi zatremo svoj notranji glas in svoja čutenja in naredimo tako, da so oni srečni, ampak to nismo mi in nismo mi srečni pri tem. od vsepovsod potem to udarja ven. jaz sem se počutila najbolj olajšano, ko so mi dali mir in ko so imeli toliko izkušenj z mano, da so vedeli, da sem dovolj močna in bom marsičemu kos. ko se nisem rabila borit ves čas za to, da mi dajo svoj prostor pod soncem, da lahko zadiham po svoje.


moji starši so izredno dobri in predani in naboljši so ravno zato, ker so se bili ob meni pripravljeni učiti in naučiti nekaj novega. preseči same sebe, to je zelo dragoceno in za to jim bom vedno hvaležna. rada pa vidim, da me pustijo na miru v tem smislu, da se ne trudijo za vsako ceno vplivati name, da NE MISLIJO, da bolje vedo od mene, kaj je zame dobro. želim svoj mir. da živim življenje tako kot čutim, da je zame prav. samo mir.


zdaj ko to govorim, izhajam zelo zelo iz sebe. tudi sama imam svoje starše zelo rada in do tega kar govorim sem prišla sama iz svoje osebne zgodbe.

maja 

Onix, absolutn vem, da ti bo ratal - ti si nam vsem lahko za zgled!!!

Drzi se in vse dobro ti želim iz srca!!!

Himiko

Himiko res ti hvala!  :rozicodam:

Onix,

veliko sem brala o tebi, marsikaj prestajaš in si že prestal. ej ne bom preveč ckrala stvari, ampak tudi sama ti želim in vsega srca nek notranji mir, in zmago nad svojimi tegobami.


 :oki:

Lepa hvala Paloma-Blanka! Pomeni veliko imeti tako podporo res, vsi ste ultra super in sm vesel da vas poznam pa tudi če samo prek interneta! :rozicodam:

Evo pa je mejčkn na dol zanihal... Ne fejst ampak glih tolk da ni čist OK... Sj je blo to itak za pričakovat, da nemorem imeti vse dni na 100% dobrem počutju, je pa pomoje kriva tudi vročina, ki se je spet pojavila. O kako komaj čakam na jesen in na 15 stopinj... Vse kar je čez 22 stopinj je meni zanič in moteče hehe...

Onix, kako je zdaj s tabo?

Jaz sem nazaj. Bilo je o.k.. Fino. ogromno tudi nekega dilaoga v meni. kake 4-5x sem začutila v duši stisko kot že dolgo ne in krizerala sem na poti domov, ko so se mi ulile solze in sem imela občutek, da vsega, kar me še čaka sploh ne bom zmogla.

več doživetij bom opisala v svoji novi temi jutri. povem pa, da ima Bog neverjeten smisel za humor. včasih komaj diham zaradi vsega tega.

si ti zdaj dobro Onix? je tebe tudi kaj grabilo? jaz že dolgo nisem čutila v duši take stiske kot nekajkrat to eundo, pozabila sem že, da to obstaja. v srcu sem na veliko parlamenterala s svojimi obupnimi občutki radosti, ki jih čutim in me spravljajo v obup, ker ne vem kaj z vsem tem in kaj z vsem drugim. včasih bi najraje zbežala pred celim svetom nekam daleč stran.

a veste, kako se imenuje lokal pod cerkvico Marijinega vnebovzetja v Crikvenici, kjer sem bila? JAKA.  res nimam miru, sicer pa lokal gor dol, miru včasih zares ni. in ne vem, kaj naj s tem, kar se mi dogaja. pred sabo mam pa ultra težke življenjske naloge in nimam včasih sploh zraka, ki bi ga lahko vdihnila, da bi sploh pomislila, da to, kar me čaka zmorem. drugi bodo dobro. drugim bo lepo, jaz bom morala pa spet gor pa dol pa all around spet brez lastne gotovosti. umrla bom od hudega, resno. groza me je prihodnosti. in potem se mi v misli prikradejo že desestletja nazaj izgovorjene besede: MOČNA SI, ali pa sedaj Romanove: da sem kot neka Amazoka. a ljudje sploh vedo, kaj vse pričakujejo od mene. kako naj jaz sama to zmorem. kako naj zvozim vse to, kar me čaka. tudi dihati več ne morem. danes so me oblile solze in sem spet ddihala na škrge. najraje bi jaz zbrcala ta moment. za popizdit mi je.


maja

Živjo maja! :)

Ja jest sm kr OK, ni še čisto to to ampak je pa že kar veliko napredka. Upam, da se boš tudi ti kmalu počutila bolje! Ne se pustit tem slabim občutkom in ne pritiskaj preveč nase. Use bo ql, in tudi naloge boš zmogla... :rozicodam:

ja, hvala Onix za takšno zaupanje. ko sem tale shit oddala, sem se počutila nekoliko olajšano. prej pa sem se smilila sama sebi in smilili so se mi ljudje okrog mene, sploh moj fant, ki niso mel ta čas čisto nič od mene. meni se res kdaj zgodi, da mam občutek, da nimam nobene volje in moči več, da ne bom zmogla ma čist nič več. da je vse skupaj zame preveč.

no, danes sva se z mojim fantom peljala domov in poslušala sva HKR (hrvaški katoliški radio), kjer so pel ful lepe pesmi. res ful lepi glasovi in izredno lepa besedila pesmi. napram Slovencem, kateri so mnogi totalno mlačni v svoji veri, so skorajda brez, tudi tisti, ki pravijo, da verujejo, so hrvatje pa carji. res. koliko več zaupanja imajo in predanosti Božji volji, oni razumejo za kaj gre pri vsem skupaj. upam, da ne bodo šli po naših stopinjah, da bi s tem vstopom v EU totalno eskalerali. podobno kot vojna, so tudi duševne krize takšne, da človeka dobesedno prečistijo. na star način več ne gre. a boš nekaj spremenil, izboljšal, al' boš pa crknu. tko je to. in zadeve sploh niso nujno slabe. prej nasprotno. na tak način imaš priliko, da se izboljšaš, se mi zdi. upam, da jih ne bo zajel ta divji val kapitalizma v desetih letih kot je nas po osamosvojitvi. malo pristnega, vrednega in človeškega je sploh ostalo, bi bilo pa treba na tem zlo delat, se mi zdi.

no danes sem bla čist adijo, jutri pa vam postrežem tudi s kako šalo iz morja, jih je kar nekaj blo. sem mislila na vas in jih celo zapisala, da mi katera dobra ne uide. ;)

pa lahko nočko vsem!  :pomezik:

maja

Bogu hvala, da smo na gorenjskem. Na morju so bila takšna hladna jutra in noči lahko samo utopija. Onix, zdaj razumem, o kakšni pohojeni mravlji si govoril glede vročine, ker sem vsaj dvakrat hotela domov, ker se tudi noči niso ohladile in sem umerala od vročine in ponoči sploh nisem mogla spat. sam mi je mami po telefonu rekla, da je doma pa 34 stopinj tko da sem mislila da doma tudi ni ponoči hladno, ampak pri nas v našem koncu sta mogoče dve do tri noči v letu samo, ko se ne shladi. tko da gorenjska rules on, je ne zamenjam, evo ;)

drgač pa če težko živiš ta čas zaradi vročine pejdi pa v kranjsko goro, tam je k hladilnik. jest sem jih pa slišal, da je moj problem, če ne znam klime uporabljat. ker moja starša pa doma tok klimo uporabljata, da je tko k da b stopu v hladilnik. jest mam vse živce po rokah, ramah, križu itd. zjebane, ker sem bla pr njima na njuni klimi. k se vreme zares menja sem k star ata, sploh spat ne morem. no midva z Romanom pa nimava tok rada klime. on je hotu svež zrak in valda okna na stežaj odprta ponoč. zuni pa res vroče kot pri norcih. jedt sem bla tok sitna. sam hotla sem it dam 2x. tko da jest tud težko prenašam vročino, ja.

;)

maja

V nedeljo prihaja težko pričakovana ohladitev... :)

oj, kako se držiš zdaj Onix? dobil zadevo? ti je o.k.?


jest sem pa povožena. dopoldan sva kolesarila, zdaj smo se najedli, zdaj sem pa utrujena. moje težave še niso popustile. vedno znova moram skoz iste zadeve in nimam miru. ne znam s tem, res ne. verjela sem že, da bo mir, pa me je spet. potem pa mi malo peša volja, ker mi zadeva jemlje veliko energije. včeraj nisem mogla takoj v posteljo in zaspat, pa me je moj fant vprašal, če imam travme iz otroštva. pa jih res nimam. mene je travmiralo poznejše obdobje. in ne znam splezat iz zadev dovolj, da bi imela mir.


trenutno sem brezvoljna. Upam, da tudi to mine, res.

maja

Hey, ja sm dobil ravno zdele :). Hvala ti! Sm kar OK, tesnobe ni, misli minimalno, počutje kar dobro... Skos bolš pravzaprav, samo res upam, da bo ratal tole s šolo jeseni, da se mal bolj zaposlim. A pri tebi je še OKM vedno problem, a je samo tesnoba in slabo počutje? Drži se! :rozicodam:

onix super  :clap:  :wav:


sem res vesela zate  :rozicodam:   kar pogumno naprej  :rozicodam:

onix bli so vsi ti problemi, ampak zdaj mislim, da je končno nastopilo olajšanje.tko da upam, da bo zadeva za precej časa nekako latentna spet. ne maram zadev poimenovat ne tko pa ne tko, ker jih ne razumem zadosti, da bi jih znala ustrezno označit, garantiram pa lahko, da zadeve ne morjo pr men porihtat ne zdravila, psihiatri in ne psihologinja in terapevtka. ko je ena taka prtljaga, s katero se moram na vsake kvatre bolj intenzivno ubadat, da jo potem spet pospravim na svoje mesto. tko pač je in kadar nisem v najbolj neprijetnem delu tega vsega še kar shajam.

Onix, super, da si bolje. le tako dalje ;)

hug! ;)

maja

aja glede zdravil je pri meni kontra kot pri tebi Onix, zelo sem odzivna in že po dokaj nizkih dozah se počutim zadeto kot mina. tko da če bi večala zdravila bi po 3 dneh čutila zaspanost in bi morala nižat nazaj. sem pa na najnižjih dozah ravno tolk, da me zaščitijo pred kako resnejšo epizodo.

maja

Onix, kako se držiš?


maja

Sm OK :). Kako si ti kaj? :rozicodam:

boljše. začenjam čutit, da prihaja moj čas, ko bom končno dala spet kaj od sebe. strahovom se ne pustim več gnetiti. pred mano je ena ogromna masa časa, ki ga je treba pozitivno izkoristiti in si nabrati moči za življenje za zdaj in za pozneje za vse, kar pide in kar še bo.

mislim, da sem bila izredno prisotna v tem letu v življenjih mnogih drugih ljudi, ki so imeli različne težke zgodbe in izkušnje v tem času za sabo in sem se zato posledično nalezla malo nekih strahov, ki pa jim zdaj dajem stop znal in se ne grem več.


dovolj je bilo.

zdaj je čas za produkcijo. basta z vsemi pizdarijami, res. dovolj. danes začnem delat in to na hard, ker sem izgubila že res ogromno časa. ampak tud to sem rabila, da sem se mal spucala od vsega doživetega in preživetega sranja in izzivov v zadnjem letu. 1 leto je od moje diplome že. v bistvu je bilo 23.08.2012 eno leto.

no, čas je za akcijo.

grem držite se mi.

Onix glavo pokonci in brcat, pa bo. boš videl, da bo. kar zadeva pa maturitetnega in šole. zaupaj v to, da boš tam, kjer je prav da si. vsak trenutek in korak si bližje temu. samo vztrajat.

drži se.

maja

Onix, kako si?


veš, jaz sem pa tako vesela, da je moj OKM končno spet v latentni fazi in da sem se lahko vrnila k vsakdanjemu življenju in z njim povezanim nalogam. se lotevam učenja, predavan. čez dva tedna bom spet nadaljevala s šihtom + učenje + izpiti že prej in potem. morda bom kje odrukala zaradi dolgotrajne "krizice", če temu sploh lahko tko rečem, ko je bilo bolj pomembno od ukvarjanja z daily life-om in učenjem (saj v službi sem pridno in v redu delala) to, da sem počla zadeve, ki bolj kot kam drugam sodijo v noogeno razsežnost.

 ampak zdaj čutim, da sem spet normalna. zadeve so se kot vulkan pomirile v meni in zdaj lahko aleluja SPET normalno funkcioniram.

evo, včeraj bla na predavanjih, zdaj grem spet, popoldne se učim. zdele sem naredila domačo nalogo (opa spisat sem morala oceno psihičnega stanja, ker smo včeraj šli skozi psihiatrični intervju, v bistvu gre za eno obično anamnezo tako, bilo je zanimivo, ampak ne vem zakaj čutim, da bom sama počela v življenju še nekaj drugega, nekaj bolj na neki medčloveški ravni, kar ne bo izključno v pogovoru, ampak bo vezano tudi na fizično aktivnost, vem pa da bom več vedela o duševnem zdravju in naravi teh težav in ne bom mešala jabolk pa hrušk itd., zasvojenosti niso enako ostale težave v duševnem zdravju in v določenih segmentih se jih absolutno ne tretira enako; zato pa je napisano, da s psihozam nima dovolj pozitivnih izkušenj tudi dr. Rugelj, ker jih kljub dejstvu, da je bil psihiater ni znal ustrezno tretirati oziroma njegov tretma ni ustrezal potrebam teh ljudi, itd.). pa še kaj. tko je to.

kako si ti Onix?


si vpisal maturitetni tečaj?

maja

Super Maja, sm res vesel, da ti je bolje... Se opravičujem za pozen odgovor, sploh nism videl, da je kdo še v to temo pisal. Am sam sm veliko bolje, ampak res ej fuuul bolš in verjamem, da bom enkrat spet funkcioniral in bil na vsaj 90%... Na 100% itak ni bit dobro, ker se prekuriš :). Za maturitetnega se še nism zmenil, morm it zdej en dan. Hodil bom pa itak neuradno, ker gimnazijo mam narjeno, samo matura mi manjka... Upam da si še OK! :rozicodam:

Onix super,da boljše počutje še traja in kar naj :oki:

go onix!!! :pomezik:

Onix

Navijam zate :wav:
Pa saj menda veš, da nič v življenju ni 100%.


     Poni

Hvala vsem :)

Ja Poni sj zato sm pa napisal 90% :).

Onix, zelo, zelo sem vesela zate!  :) :rozicodam:


ve, ravno sem na tem, da napišem nekaj na DAM in sporočim mal moje načrte za naprej in sem se tudi spomnila tebe, ki si zdaj malo manj aktiven tu, kar sem glede na poprejšnje že javljeno izboljšanje pri tebi tudi sama razumela kot pozitivno in sem si rekla, fant se vrača v življenje, kuje načrte za naprej in se ne da, kar je super.

tako nekako grem tudi jaz za tabo tukaj.

z menoj je tako, da sem se v tem času spucala, malo spočila in z navideznim vtisom, da se nič pametnega ne dogaja v resnici prečistila svoj um, prenehala s kriziranjem in puščam neko poglavlje sedaj za sabo z dobrim občutkom, da sem naredila tisto, kar sem lahko, saj sem vseskozi počela tisto, kar sem verjela, da je prav, četudi sem pro svojih izbirah odložila na videz najpomembnejše naloge, da sem lahko zaključila določena poglavja vezana na prejšnje življenjsko obdobje in življenjski stil, ko sem bila še sama in sem svoj čas napolnila s prostovoljnim delom in sodelovanjem z ljudmi, katerim sem dala vedno znova ogromno sebe, svoj čas pa tudi srce.

prehajam v novo obdobje. pred mano je veliko učenja, dela v službi, vsak dan bova s fantom tekla, sva rekla in to zgodaj zjutraj, ob večerih pa šla še eno treking hojo, ker mam odkrito povedano težave z rameni od vse prisilne drže ob računalniku (Onix, res razmisli, če res hočeš početi takšno delo, kjer po cele dneve sediš za kompom in kvariš oči. če misliš, da je to zate, ok, če ugotoviš, da imaš talente in srce še za kaj drugega, pa ne pozabi tega vpisati vsaj na tretje vpisno mesto po opravljenem maturitetnem tečaju. jaz te spodbujam in podpiram na tvoji poti in držim pesti zate, da boš zares izbral tisto pravo). po šihtu obvezno učenje, kar bo težko, ampak bo moralo biti, ker sem si zadala, da čas do konca decembra namenim temu, da naredim strokovca (za katerega se bojim, da v tem roku nimam veliko možnosti za uspeh, bom pa gotovo videla, kako ta zadeva gre) in pa vseh 5 kolokvijev na združenju. krepak zalogaj, ampak ves gušt decembrskih in oktoberskih praznikov sem za to pripravljena potisniti letos ob kraj. Naslednje leto pa bi rada posvetila predvsem druženju z mojim fantom. mislim, da bova sprobala med drugim Perkov program, kar mi bo v veliko veselje, ker me zadeva zanima, kako deluje in zanima me, kaj lahko sama potegnem iz tega. če bo dovolil. predvsem pa bova veliko skupaj in malo upam tudi na več druženja z brati in sestrami, ki jih ta čas zelo poredko vidim. ter družinama. tako nekako vidim svojo bližnjo prihodnost ta čas.


lede DAM-a pa mislim, da bom svoje sodelovanje vmes zaradi obveznosti malo razredčila, pa saj smo tega vajeni, ko rabimo smo več tu, ko mamo produktivno fazo delamo in nas je manj in tako je najbrž tudi prav. vsekakor pa ste m in mi boste zelo pri srcu in se rada vračam sem. tko da iz dnevnega sdelovanja bo morda prišlo na tedensko kak dan v vikendu, ne vem. je že prav tako ;)


Onix, kar tako dalje in uspešno naprej. 100%, kaj je že to, a to obstaja? a to sploh ramo?  pa saj je tudi tako dobro, mar ne?  :pomezik:


evo ene navijače za nas:

 :wav:


maja

Onix pa je zdaj bolje, kajne? :)


to vem, ko obmolkne.  :sesmejem: :pomezik:


maja

HEHE, ja Maja je kar uredu :). Ni še čisto tako kot bi hotel ampak sm zelo zadovoljen. Zdej jeseni pa v šolo, res upam da premagam samega sebe in grem :). Kako si ti kaj? Upam da si dobro! :rozicodam:

le glej, da boš šel v šolo. mene pa mal zvija to, ker se mi svita, da bom to rundo strokovca zavozila, ampak mam že načrt opravit prvo kolokvije za združenje in decembra it ponovno na strokovca, seveda z naborom znanja. me je pa sram it jutri tja. jebi ga. mene je moja psiha in moje telo prisililo, da predelam v tem času vsebine zadnjega leta, ki je bilo polno dogajanja in novih dogodkov in mi kar dolgo ni dal, da bi se lahko normalno učila. ko pa sem se resno začela, sem ugotovila, da je vsega preveč. tko da še bomo delal. ti boš hodu na predavanja, jaz pa v službo, dam učit se in športat in spat. disciplina kot je še ni bilo.  :sesmejem: pa mal bom odklopila okolico. če sem se doaslej ukvarjala predvsem z drugimi, se bom od zdaj dalje s sabo in svojimi zadevami. me je pa sram it jutri tja. ne bi se rada komu tam zamerla, tko da ne vem, kako naj pristopim, da nam mela potem decembra probleme. jah nič, danes pa ponoči intenzivno še brat, da ne izpadem čisti butelj pomoje. no zdele greva pa tečt z mojim dragim.


drgač sem pa dobro, hvala Onix.

hei, da ne boš slučajno spizdil pred izzivi zaradi strahu, vključi mal humorja in samega sebe vrži na finto. res se navadi v svoji glavi mal stend up komedije dela na lastni račun, pa bo pol lažje. en tak pogled od zgoraj, etksi in manj emski.



maja 

Zadnje 3 dni sm pa spet malo slabše... Kr mal se mi hočejo misli spet usiljevat. No ja verjetno ni samo ravna črta navzgor... Mam eno vprašanje za vas. Kako naj mi rata premagat zadnjo obsesijo, ki se vleče že 3 mesece in sploh ne pojenja. Al je v odzadju al pa mi mori kdaj bolj kdaj manj. In sicer imam obsesijo, "kaj če se kdo dotika tvojih cunj" in vedno preverjam če je vse tako kot sm pustil. Res je beda to, ker mi je težko it nekam ven, ker mam pol obsesijo, da mi je kdo premaknil obleke. Npr. preden sm šel spat sm dal ob posteljo cunje, ki so za na pranje. Pol sm pa ponoči 3krat ustal in sm zgleda ko sm hodil mimo z nogo premaknil mal in ko sm zjutraj vstal sm opazil, da je ena nogavica bolj stran od kupa. Prepričan sm da sm to ponoči, ko sm gor pa dol hodil premaknil, ampak zdej se mi pa vsiljuje da je to kdo drug naredil vmes, ko sm šel na stranišče. Sploh nevem, kako naj se losam teh bedarij, ki pa mi kar močno parajo živce... Upam, da ma kdo kakšen dober nasvet :). Hvala že vnaprej...!

Joj zdej me pa skrbi, da mi ta misel ne bo šla vn iz glave, res upam, da je samo OKM :(. Pa še depresija me daje dons, mogoče je pa mlaj kriv...

onix

a veš da sem tudi jaz zadnje 3 dni slabo? Upam, da je res samo mlaj....in da bova oba čimprej dobro :rozicodam:

Onix, a veš, kako so včasih rešili ta problem. Če so sumili, da jim kak škrat ponoči premika stvari. Zraven kupčka obleke so dali kako dobroto. Morda čokolado, ali pa piškote, ali pa kruh, ali pa kaj jaz vem kaj. Ko je škrateljc prišel in je bil lačen, se je spravil na hrano. Pa je med jedenjem pozabil, da je hotel razmetati stvari. Ali pa je bil morda vesel, ker so ljudje tako prijazni do njega, pa je pustil stvari pr gmah.


Poni

Hey,

se pridružujem ... mene zadnje 3 dni tako tišči v prsih, da mi jemlje voljo  :ne:

Onix ... saj veš, še ena obsesivna misel, ki ti ne da miru in nekaj časa spet mora preteči, da se bo tvoja pozornost nanjo povsem zminimalizirala. Imaš že ogromno takšnih izkušenj, torej uporabi jih za grajenje notranje moči in naj ti pomagajo odgnati nepotrebno premlevanje misli, ki zagotovo ni realna.  :rozicodam:

Hvala vsem za odgovor! Ja res upam da je samo mlaj, sj mejčkn je že bolš. Marina in vsi ostali upam da boste kmal bolš, mormo stisnt zobe.

Živjo Onix in ostali OKM-jevci.  :)
Evo, tudi mene danes malo po obrokih daje.
Kar nek čuden strah pred ne vem čim in pred vsem.  :mah:

Tako, da se tudi jaz zgovarjam na lunin vpliv.

Vsem skupaj čimprejšnje izboljšanje.  :rozicodam:

onix  :rozicodam: saj bo se vse ok... drzim pesti zate


se en velik objem in  :rozicodam: tudi za vse ostale...

Onix, pa te tvoje obsesje so prav komične.  :sesmejem: ;D :wav: če bi jih jaz imela, bi se na smrt zabavala zraven.

v bistvu je tako:

ok, misel se zatakne, ti ruminiraš in se sprašuješ, kaj če, kaj če, kaj če....najprej še mislš, da ma stvar kak smisel, potem prepoznaš, da gre za okm. ja pa kerga klinca briga a je cunja mal levo al mal desno?!? in ko se ujameš pri tem, da se ti to dogaja, se nasmej in razvesel, pa si reči: saj je težko za popizdit to doživljat, ampak hei, če imam take probleme, ki sploh niso zaresni problemi, pol problemov nimam. Bogu hvala, da ne gre res kaj narobe. cunja gor dol pa naj bo mal levo al mal desno, me ne briga. pa pomisli na kaj zares lepega. 



Onix sam govoriš o kognitivni vedenjski terapiji, mi pa smo se na združenju psihoterapevtov (kar sama najbrž nikdar ne bom  :P in res nisem s tem namenom tam ) učili, da je pri vseh nevrotskih motnjah prav analitična psihoterapija lahko zelo učinkovita. Si razmišljal kdaj o skupinski analizi ali pa individualni. Strokovnjaki, ki se ukvarjajo s temi zadevami so npr. dr. Mrevlje na Zaloški, pa Praper, pa Polona Matijan, itd. Res da so zadeve plačljive, ampak ti ljudje se mi zdijo ok. Jaz s svojo patologijo ne morem na individualno analizo, bom pa najbrž čez leto dve šla ml na skupinsko, predvidevam da k Praperju pogledat, če me bo vzel. ampak brez skrbi, ima ljudi z nevrotičnimi težavami ločene od nas razpoloženjcev, psihotikov itd. če ste vi  nečem nekoliko zavrti, smo pa mi hiperproduktivni. eni so rekli, da anksiozni in bipolarni/psihotični ne gremo skupaj. morda v takih delovnih skupinah res ne, ker imamo povsem različne težave. kaj pa tu na forumu? a imaš občutek, da se "tepemo"?


maja

evo, en komad za dobro voljo Onix! ;)


http://www.youtube.com/watch?v=Cqm67NZDsMo

Maja hvala za nasvet :). Ja res so prav butaste in enkrat se jim bom gotovo še smejal. Uglavnem sm klical dr. Dernovškovo in grem vsaj začasno še 25mg gor. Je pa res vedno tolk pozitivna in prijazna da te že to mal dvigne. Maja upam da se jim bom.čimprej lahko samo še smejal, sej del mene se zaveda da je butasto, samo tisti okmjevski mi neda miru...

Onix, moji predavatelji tam na združenju govorijo po principih psihoanalize o tem, da ni point se ukvarjat s samim simptomom tolk, poanta je, da odpraviš vzrok, da ozavestiš, zakaj se ti to dogaja in to rabiš, pa potem lahko veliko narediš, da si dopoveš, da tega v ta namen ne rabiš. vi si očitate nekaj, kar sploh niste storili in ste posledično v akciji zavrti, da bi sploh kaj na določeno temo storili. in trpite res ne bodi ga treba. ampak kaj češ, zadeva je na nek drug način smiselna, nekaj ti vseeno da in zato se ponavlja. ko boš ugotovil kaj in da tega v ta namen ne rabiš, boš najbrž zadevo lahko odpravil. absolutno pa ni vseeno, h komu greš to urejat. meni se zdijo tile super (kot analitični psihoterapevti): dr. Mrevlje, Peter Praper in Polona Matijan. sploh Matijanova je krasna. no jaz bi šla pa k Praperju na skupinosko analizo čez čas ;)

maja

Eh ja, nevem, če se bom kdaj teh preverjanj znebil... :(

Onix, k je meni najhujše in ko mam občutek, da mi nihče več ne more pomagat, niti sama sebi, takrat rečem samo: "Gospod, prosim te, bodi tu!!! Stay with me! save me!" in potem se prepustim njegovemu vodstvu. ker ko jaz več ne morem, on dela. vem, da nisem do nikogar sovražna in vem, da je tisto, kar čutim do sveta, ljudi, življenja in sebe dobro in da to, kar sem ne more biti slabo. zato zaupam, da je nekje On, ki zmore vse. tudi jaz sem danes žalostna za popizdit, ker doživljam neuspehe na področju učenja, ker sem si letos naložila vsega preveč. in ker vidim, da se bom morala odpovedati nekaterim ciljem. v bistvu sem danes zlo žalostna. ampak ko sem se pozno vračal iz službe, sem se spomnila tiste lepe pesmi iz lifeteena: "Zamenjam vse skrbi, zamenjam, kar boli, zamenjam, Gospod, za tvojo radost!" in potem: "Zamenjam, kar teži, zamenjam sram, laži, zamenjam, Gospod za tvojo radost!" Pomisli, kako neverjetno rad nas ima Bog, če je dal svojega edino rojenega sina, da je za nas trpel in umrl na križu zato, da bi se nihče od nas ne pogubil. Pomisli, kako močna ljubezen je to in kako neskončno ljubljeni smo vsak trenutek iz strani Najvišjega, pa se tega včasih zaviti v svoje probleme in obremenitve sploh ne zavedamo. sama sem ganjena do solz, ko pomislim, kaj je Gospod storil za nas, sploh če pomislim, kako neverjetno v krizi je moralna drža celega sveta v tem času, kako smo na robu tega, da smo sposobni sami sebe uničiti s svojim lastnim egoizmom. govorim generalno ne posamično na posamezen primer in svetle izjeme. nekje v nas tli upanje, da se bo usoda kmalu obrnila na bolje, ker se mora. ko sem do 17:00 inimalno vsak dan na šihtu in ko mi moja mami, ki je penziji reče, da naj gledam poročila, ker so zame pomembna, me mine živet, ko tistih pet minut sledim dnevnim političnim dogdkom in se počutim globoko žalostna, da imamo take politike in to kar na vseh opcijah. ker skušam na ljudi gledati z razumevanjem, se sprašujem, kako prikrajšani so morali biti emocionalno ti ljudje, če imajo tako malo ljubezni, da naredijo toliko hudega ker sploh ne razumejo v čemu je poanta tega, da smo. praznino hranijo z okoriščanjem na račun drugih. resnično žlostno se počutim ob tem in vem, da bom preživela in naredila temu svetu še kdaj kaj dobrega samo, če se bom osredotočila na tisto, kar je dobro in vredno.

Onix ne smeš obupat. glavo gor in borit se naprej.


maja 

Maja hvala! :rozicodam:

Zdej sm spet bolš, zgleda je teh 25mg dviga pomagalo... No ja, še vedno kar dosti preverjam cunje in se počutim kot en ujetnik tega, ampak počasi se daleč pride. Vem kako hudo je bilo, ko sm mel nasilne misli in sm se jih čisto znebil. Tako da upam da bo s to tematiko isto...

Tako je, Onix. Tudi to boš rešil - 100 % verjamem.  :pomezik:

ja jaz sem tudi zasledila,da pri nevrotičnih motnjah,ki ne izzvenijo cist je najbolj učinkovita analitična obravnava,predvsem skupinska in baje zelo dobro,onix saj ves jaz resnicno mislim,da kar se samih zdravil tiče je to to,naprej pa je treba iti se po drugi poti,ki pa je le psihoterapija,tako,da ne cakaj,na ko bo to,uno ali kaj podobnega,le strokovnjak,ki pozna motnjo te lahko tako dobro usmerja,da ozavestis svoj estrahove in gres dalje,nobeno znanje,ki ga imamo samo nima takega ucinka, saj ves kdo sem ,kaj delam,pa sem potrebovala oho oho pomoči,samo prepusti,ker moznost imas

jest bi šla kar do Praperja :) on je men ful gut. in enkrat bom najbrž šla, ko bo čas za to.

maja

Onix, kako si? se držiš?


jaz sem mela ta teden padce, danes končno malo vzpona, predvsem pa veliko dilem okrog izbire poti, prihodnosti. v tistih nekaj urah, ko nisem bila preokupirana z delom, sem zelo intenzivno gruntala o tem.

maja

Ja kar gre ja :). Malo je še kompulzij, ampak lepo korak za korakom pa bo... Kako ste vi kaj?

Onix  :wav:

jaz sem tudi OK... :)

Onix,

jaz te skozi spremljam in držim pesti zate, čeprav ti že nekaj časa nisem napisala ničesar. Uspelo ti bo,  verjemi prišel bo dan, ko boš začutil, da si močnejši od obsesij in kompulzij!

Jaz sem kar ok.

Onix

Če bi vse tiste vsiljive misli, ki me pridejo obiskat čez dan, tudi ostale pri meni, bi najbrž že zdavnaj končal v norišnici. Tako pa na srečo nobena ne zdrži pri meni več kot nekaj minut. No ja, vsaj za večino to velja. :kiselnasmeh:

Jo naderem poredno misel, naj mi neha težit, pa večinoma zaleže. ;D

No ja, ne razumi preveč dobesedno vsega, kar napišem. Saj tudi sam ne. :pomezik:

Poni

Onix, how do U do?  ;D

maja

Tko tko sm... Eno obsesijo mi je OKM spet sproduciral in je res bukova, ampak me skos mori. Se trudim, da se čimbolj zamotim in tolažim s tem, da se samo zdi resnično ampak ni... Včasih me kr mal skrbi, da se te obsesije nebodo nikoli nehale, čeprav vem, da sm ful bolš zdej in je napredek viden...

Aja pa Melita, Toja in Poni, hvala za vzpodbudo! Super ste :) :rozicodam:

Onix, če se boš kdaj odločil za analitično psihoterapijo, poišči Petra Praperja, pa daj hitro, dokler je še pri močeh, živ, zdrav in še opravlja klinično prakso. ta tip je meni super. Izreden značaj. prav tako me navdušuje Matijanova.

Poglej:

http://www.ikpp.si/kdo-smo/sodelavci


maja

Onix, what's up?  :)

maja

živjo da tudi jaz malo danes potožim...misle švigajo po glavi k nore...ne morem jest ne morem bit pri miru nč...obup totalka... :'(

Maja sm uredu :). Vedno boljše, hvalabogu!

Nayaa ti še nisi na ADjih? Boš videla da bo bolš, tud sam sm kot vidiš v tej temi imel grozno obdobje, pa je zdej že veliko bolje... Res drži se, pa boš videla da ti bo dr. Dernovškova znala pomagat! :rozicodam:

hvala Bogu!  ;D

slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so blage volje! hvalimo te in slavimo te... :sesmejem: ;D kulsko. vesela zate!

super onix sem vesela zate, da si vedno bolje. :rozicodam: kr tko naprej  :wav:

onix živijo...ne nisem še na ad ker čakam na prvi pregled konec novembra, upm da bo za zdržat, učiri sm spet imela napade joka...sm hitro vzela apaurin in je bilo bolje...ah..jaa,...
drži se  :oki:

nayaa kar pogumno naprej. tudi konec novembra bo enkrat prisel... drzi se in vse dobro :rozicodam:

hvala matejka....poskušam ja...sej kakšen dan je vredu.,.kakšen dan je pa dost da preberem eno novico  k me čisto spravi iz tira se zasekiram in paničarim da je obup... :zardevam:

Probaj se izogibat takim novicam, ki ti sprožajo te strahove... Vsaj za zdaj, ko še nisi na ADjih, potem pa bo čas za izpostavljanja, ki so pri OKMju zelo koristna v tem smislu, da sprejmeš misli in tesnobo in se jih navadiš. Drži se! :rozicodam:

Maja in Matejka hvala! Sm tudi sam zelo zelo vesel :).

onix drzi se se naprej :wav:

nayaa :rozicodam: saj bo vse ok...kot ti je rekel onix izogibaj se takim novicam in bo bolje... vsak dan bo bolje :rozicodam:

trudim se izogibat ampak je problem ker hocem biti na tekocem in potem berem novice komentarje in novice potem me grabi panika....:'( ahh jaa bomo vidl kaj bo...skrbi me kaj bo s tabletami in njenimi stranskimi ucinki...

 naya, ne rabiš bit anksiozen, da si po dnevnih novicah anksiozen. v bistvu, če po njih ne bi bil anksiozen, bi to pomenilo, da si dobil "pretrdo kožo" in si že malo apatičen. prav ima Onix, ko reče: ukvarjaj se s čim drugim, kjer imaš vpliv. raje se loti prostovoljnega dela v obliki, ki tebe zanima npr., boš bolj koristna svetu, poglej:

http://www.prostovoljstvo.org/


oba z mojim fantom se poslužujeva organiziranih oblik prostovoljstva in sva zato, se mi zdi da, srečnejša in bolj oizkušena tudi v odnosih z drugimi ljudmi. morda jaz odkar delam manj, ker me delo pogoltne vase, pa lahko rečem, da je bila moja prostovoljna aktivnost za ta svet več vredna in delo z mladostnikom in otrokom npr. + pozneje še vse ostale oblike prostovoljnega dela (vodenje skupine z samopomoč, delo s paraplegikom in sedaj po njegovi smrti sodelovanje z njegovo ostarelo mamo, itd.), kot moje trenutno zares zbirokratizirano delo, ki me golta vase itd.

prostovoljno delo je lahko vir zadovoljstva in pristne sreče. biti z drugimi, biti koristen.  na prostovoljnem delu sem spoznala drugega prostovoljca - mojega bodočega moža (v maju se baje poročiva  ;D)

skratka naya, loti se tega in pusti dnevne novice. bolje ti bo.


Onix, ti pa se drži. bom poiskala tvoj kontakt. nekaj imam zate. še nekaj je, kar dobim naslednjo nedeljo in bi ti zelo rada posredovala, v kolikor te bo zanimalo sploh. glede na to, da si enkrat napisal, naj ne neham pisati o tem. to forwarderam ob priliki, ko dobim zadevo.

maja   

majč svaka čast za to kar počneš ti in tvoj fant ampak to nebi bilo zame saj ratam v družbi ljudi tako živčna da jih gledat ne morem. imam 3 prijateljice samo pa še to samo na faksu. preprosto se meni z ljudmi ne da ukvarjat. raje imam živali, kot pa hinavce. mogoče zato ker so me do zdaj še usi razočarali in pa na veliko izkoriščali. tebi pa usa čas za delo z ljudmi.

nayaa, izkušnje so dobra učiteljica. seveda niso vsi ljudje hinavski in izkoriščevalski, izkoriščajo pa te ljudje lahko toliko, kolikor se pustiš. ko začutiš, da se dogaja kaj v to smer jasno postavi meje in tega ne dovoli. ti si tista, ki tu postavljaš meje.

socialno fobijo pa boš res lahko premagovala s pomočjo tehnike izpostavljanja in več uspehov, ko boš pri tem doživela, manjši bo strah. ne zastavi si preveč, ampak začni pa le. verjamem, da so drugim preproste zadeve lahko za nekoga težke, ampak strah premagaš, ko se z njim po malem soočaš. tudi ti zmoreš, sem gotova.

glavo gor!  :pomezik:

 :wav:

ja nevem preveč živčna ratam k grem med ljudi...že k grem na avtobus komej zdržim, sploh da je gužva je obup...drugače bi pa kar šlo tudi to samo te vsiljivke...danes sem skoraj sredi knjižnice se zjokala...ampak ok...sem zbežala vem na zrak..pa je nekak šlo...
kar se pa ljudi tiče..hja nevem mene že ena napačna beseda spravi v jok...se spomnem enkrat v mesnici me je en prov grdo napi***l da sm se urinila v vrsto...sm sam se obrnila in šla...ven doma pa jok..seveda preklinjanje tega človeka zakaj ravno jaz in kje je ravno mene našel,....nevem mislm da mam dost drugih problemov kot le visljivke..:S :seznojim:

Nayya glej, vse se bo porihtalo. Najprej ADji, potem pa delo na sebi, mogoče celo strokovna pomoč... Vedi pa to, da je Dernovškova zame res najboljša kot zdravnica in kot človek in sm 100%, da ti bo znala pomagat, škoda je samo to, da je žal čakalna doba... Drži se! :rozicodam:

hvala onix.ja še dober mesec moram počakat. konec novembra imam pregled.

Evo da se mal javim :). Sm res zelo fajn in veliko boljše, torej na dobri poti, da mi rata spet zaživet. Doza je zdaj prava in ne bom več višal, vsak dan se zahvaljujem bogu, da sm dobil pravo pomoč, pa nisem veren :). Zelo sem hvaležen vsem vam tukaj gor in pa dr. Dernovškovi, res svaka ji čast da tako dobro in z veseljem opravlja svoje delo. Ko si enkrat na pravi dozi je kot dan in noč. Tesnoba sploh nevem več kaj je haha. No ja kdaj me čisto majčken še obišče, pa še to samo takrat, ko spijem preveč kave... :A)

Super Onix. To zelo rada slišim.  :oki:

Onix  :rozicodam: naj le trajaaaaaa....  :)

Ja, Onix, le tako naprej, dokler je še vetra kej.
Pa upam da bo veter še dolgo pihal v tvoja jadra.  :oki: in :wav:

P.s.: Mogoče bi pa poskusil z vročo čokolado namesto kave :pomezik: :zardevam:

Poni

Čestitke, Onix! :ohoho:

Kako lepo je slišati, ko gre nekomu dobro. Naj traja in traja  :rozicodam:. 

p.s. Tisto tesnobo, ki še kdaj pripleše mimo, pa vzemi kot prijateljico, ki te opomni, kako dobro ti gre zdaj.