majč
Druge motnje
Heroj
 Odsotni
Prispevki: 3.103
|
 |
« Odgovori #595 dne:: ponedeljek, 13. avgust 2012 ura: 11:32 » |
|
Onix, vse bo. kompas imaš v sebi, verjemi v to, kar čutiš v sebi, ko si na precepu, izberi tisto, kar čutiš,.da je dobro, kar pomaga.
ne ne, Onix, to da travo ne kadiš že nekaj časa mi je jasno od prvega posta,ko si travo sploh omenil. spraševala sem kajpada za čike im mislim, da vem, zakaj mi ne odgovoriš. upam, da boš tudi to kmalu zaključil oziroma boš, ko bo dovolj drugega lepega in dobrega v življenju, da boš ta izziv premagovanja zasvojensoti z nikotinom tudi zmogel.
bi pa se jaz tega izziva lotila čim boš malo zadihal po temle shizu, ki si ga zdaj dajal čez.
Onix, a ti čutiš v sebi radost, tisto močno, do ljudi, ki so ti blizu in jih imaš rad? ko ti bo težko, se nasloni na to. to je tista Božja iskra, ki je v srcu, od tu ven lahko čerpaš moč za vse, kar te še čaka.
glede čikov: sama jih ne maram. rodila sva se z bratom z manj razvitimi pljuči in sama sreča, da je moj foter do takrat že nehal kadit. kadil je pa od 15 do mal čez 30 leta, ko se je nek dan zbudil popolnoma trd in se ni mogel premakniti. že prej sta s stricem skušala nehat kadit, pa sta spet ponovno začela. no prišla je potem zdravnica in povedala, da je to predstanje kapi in da če hoče zbrcat naj kar nadaljuje. šok je bil dovolj velik, da se mu je zadeva zagabila.
jaz sama mam težave s pljučno kapaciteto v tem smislu, da v klanc navzgor ne morem vdahnit dovolj zraka. ni problemov pri hoji, je pa pri športu, teku, itd. takrat ne morem pospeševat. občasno mi rata kapaciteto malo izboljšati. to se je zgodilo ko sem bila v osnovni šoli in sem intenzivno trenirala karate. tam je bilo ogromno nekih dihalnih vaj. v mladosti, ko sem bila še otrok, pa sem prebolela 3 pljučnice. prva me je dva meseca po rojstvu skoraj pokopala in vse, kar je mene rešilo je bila samo mamina vera in molitev, ker nisem mela nobenih šans. fotra so klical v bolnico, če me hoče videt še živo, naj me pride pogledat. teta me je pa takrat krstila. ampak nekaj je očitno bilo, za kar je bilo vredno se potrudit še mal. zdaj kaj točno, bomo pa še videli.
drgač je pa tko, da jaz kadila nisem pa tudi ne bom. in blesavo sae mi zdo, ko eni to začnejo, da dajejo svoj gnev iz sebe. eni začnejo tudi zato, ker nimajo prostora, da bi lahko izrazili svoje bistvo, ker nimajo podpore v tem smislu, da bi drugi sploh razumeli, kdo so in kam grejo in so mnogi prepametni, z vsemi dobrimi nameni tega sveta z mnenjem da bolje vedo od drugih, itd. moj foter je začel kadit in ga tozadevno srat pomoje sam zato, ker je njegov foter preveč pritiskal nanj in ker je mel sto idej zanjga, pa se mu je moj foter potem uprl, šel s 17. leti delat in potem ob službi nadaljeval šolanje. organizacijo je doštudiral ob že vseh štirih otrokih, kar je šlo pravzaprav na račun tako moje mame, ki je garala, nas otrok, ki smo rabili več pozornosti, ampak življenje ni popolno in ne rabi biti. včasih je pač težko. noro pa se mi zdi, da ljudje rabimo preživet skoraj pol ali še več življenja, da sani sebe najdemo in da verjamemo temu, kar čutimo.
včasih je najlepše to, ko tvoji obupajo nad tabo v tem smislu, da se ne znajdejo več in ne vedo, kaj bi ti svetovali, ker tvoji situaciji niti niso več kos, takrat stopijo korak nazaj in takrat si končno sam na potezi, da slišiš sebe in ta glas v sebi.
včasih se naši starši ne zavedajo, da je namen nas njihovih otrok, da nadgradimo njihovo zgodbo in da gremo korak naprej od njih samih. da imamo v sebi potencial za napredek in ne poustvarjanje njihove zgodbe. da imamo svojo pot in ne vedo, kje se končajo njihova pooblastila in si jemljejo preveč pravice upravljanja z našo zgodbo in našo usodo in mislim osebno, da to ni prav.
iz preveč ljubezni, ki jo čutimo do njih, mnogi zatremo svoj notranji glas in svoja čutenja in naredimo tako, da so oni srečni, ampak to nismo mi in nismo mi srečni pri tem. od vsepovsod potem to udarja ven. jaz sem se počutila najbolj olajšano, ko so mi dali mir in ko so imeli toliko izkušenj z mano, da so vedeli, da sem dovolj močna in bom marsičemu kos. ko se nisem rabila borit ves čas za to, da mi dajo svoj prostor pod soncem, da lahko zadiham po svoje.
moji starši so izredno dobri in predani in naboljši so ravno zato, ker so se bili ob meni pripravljeni učiti in naučiti nekaj novega. preseči same sebe, to je zelo dragoceno in za to jim bom vedno hvaležna. rada pa vidim, da me pustijo na miru v tem smislu, da se ne trudijo za vsako ceno vplivati name, da NE MISLIJO, da bolje vedo od mene, kaj je zame dobro. želim svoj mir. da živim življenje tako kot čutim, da je zame prav. samo mir.
zdaj ko to govorim, izhajam zelo zelo iz sebe. tudi sama imam svoje starše zelo rada in do tega kar govorim sem prišla sama iz svoje osebne zgodbe.
maja
|
