Slabo :(

[Iq_nima_nič_s_tem]

In, če obstajajo vplivi okolja, ki so možgane "spridili", potem obstajajo tudi vplivi, ki možgane normalizirajo. Če je to kemija je kemija, če je to terapija je terapija, če pa je kaj tretjega pa je kaj tretjega.

[Janja]

No no. Kaj so ljudje tako jumpy zadnje čase? Vijoličasti font velikosti 45 pa le ni potreben.

Jaz žaljiva vsekakor nisem bila za razliko od tebe, ki si omenjal bizgece.

Meni sta moja psihiatrinja in psihoterapevtka pomagali na najboljši možni način in sta odlični osebi. Enostavno ne moreš pisati takih *bedarij*. Če sem jaz imela slabo izkušnjo s kakšnim moškim, potem ne morem vse moške razglasiti za bedake. Mimogrede ~ temu se reče posploševanje.

To, da pomaga samo kemija še ne pomeni, da je nekaj genetsko. Sploh se meni (oprostite že vnaprej) zdi idiotsko pripisovati duševnim motnjam genetsko ozadje. Kako lahko npr. po genetski poti nastane nekaj tako zapletenega kot je halucinacija ali pa ukaz naj se ponavljajo različne misli? Poskušajte o tem razmisliti.

Ne mislim razglabljati, ker je bilo tega na tem forumu že enostavno preveč. Mene niti slučajno ne zanima kaj je kaj. Jaz hočem živeti. In če prej nisem zmogla živeti, sedaj pa končno živim, potem je to tisto kar iščem.

Diagnozo mi je postavila moja psihiatrinja, ki je strokovno podkovana in pristojna za to. Ti verjetno nimaš njenega znanja, da bi lahko pisal o MOJI diagnozi in vzrokih, ker niti približno ne poznaš moje zgodbe in ozadja.

Lej, mene res ne zanima zakaj imaš ti motnjo. Ti veš zakaj jo imaš in sam delaš na razrešitvi. In kaj bi bilo drugače, če bi jaz napisala, da ni genetsko pogojena, ampak nekaj drugega?

In sem lepo napisala, da je en del motnje genetsko pogojen, en del moje motnje je pa posledica dveh zame izredno travmatičnih dogodkov, ki so se mi zgodili kot otroku. A to je pa OK ali kaj?

Meni ni pomembno zakaj je motnja nastala, meni je pomembno, da motnjo odpravim ali vsaj z njo normalno živim. Poznam nekoga, ki je leta in leta razglabljal zakaj je zbolel, zdraven pa izgubljal dragoceni čas, ker ni živel.

Bi bilo bolje, da bi tisti čas namenil za razreševanje motnje in imel vsaj kaj od življenja. Jaz vsekakor imam.

Pozdravček in lepo bodi.

[Onix]

Janja se nebi mogel bolj strinjati! In tudi to se strinjam, da je Dernovškova res super, komaj čakam na kontrolo avgusta .

[Iq_nima_nič_s_tem]

Jaz žaljiva vsekakor nisem bila za razliko od tebe, ki si omenjal bizgece.

Jemlješ iz konteksta in zlorabljaš. Jaz sem točno določil pod kakšnimi pogoji bi neki psihoterapevt bil bizgec.

Meni sta moja psihiatrinja in psihoterapevtka pomagali na najboljši možni način in sta odlični osebi. Enostavno ne moreš pisati takih *bedarij*. Če sem jaz imela slabo izkušnjo s kakšnim moškim, potem ne morem vse moške razglasiti za bedake. Mimogrede ~ temu se reče posploševanje.

Še ena zloraba.

Ne mislim razglabljati, ker je bilo tega na tem forumu že enostavno preveč. Mene niti slučajno ne zanima...
Bi bilo bolje, da bi tisti čas namenil za razreševanje motnje in imel vsaj kaj od življenja. Jaz vsekakor imam.

Pozdravček in lepo bodi.

Pa boš vseeno še razglabljala. In to tukaj. 
Kdo ima kaj od življenja naj ostaja presoja njega samega. Me veseli, da živiš srečno. Včasih kdo zaradi Okm tudi umre. Pa ne razglablja dosti o tej motnji. Tako, da razglabljanje ni v negativni korelaciji z uspešnostjo zdravljenja.
Torej dragi moji. Spet sem naletel na mnenje, da se analiza ne splača.
Prav. Bom pa kar umrl in živel še naprej nesrečno. 

[Onix]

Iq znanstveno je dokazano da analitska terapije prej škoduje kot pa koristi pri OKMju... Razen, če boš ti podrl to tezo in postavil nove?

[Iq_nima_nič_s_tem]

Iq znanstveno je dokazano da analitska terapije prej škoduje kot pa koristi pri OKMju... Razen, če boš ti podrl to tezo in postavil nove?

Niti najmanj si ne želim porušiti te teze.

[Onix]

Vsak ima pravico po svoje razmišljat in ne mislit, da te v kaj prepričujem. Sam sm pač mnenja, da neko brskanje po preteklosti ne bo odpravilo moje bolezni in to je to.

[majč]

zdaj se vam bo zdelo čisto blesavo, kar bom rekla, ampak poleg vseh variant, ki se jih poslužujete na paleti možnosti (tudi sama sem se jih in se jih še, ko je potreba, tako kar zadeva zdravil, kod drugih dejavnosti, aktivnosti, počitka itd.) lahko pade zelooooooo, zeloooooo na plodna tla molitev. pa naj se sliši še tako brez veze. še bolj kot molitev za samega sebe pa solidarnostna molitev za bližnje. sama sem trplea zelo hude obsesivne misli in občutke morda pred dvema letoma nekje ali celo malo več. noro je bilo. povsod sem videla tega človeka, občutki v meni so tako noro rasli in bilo je naporno (nisem ga videla v smislu halucinacij, ampak šlo je za nanašalnost, vse, kar sem pomislila, videla sem se vprašala. kaj če je povezano z njim. tega sploh nisem mogla obvladovati in predvsem nisem razumela, zakaj se mi to dgaja, predvsem pa kaj naj z vsem tem. trpela sem res kot sam kristus. jaz tega nisem zmogla. nihče me ni razumel, tudi sama se nisem. šla sem v Frančiškansko Cerkev, bilo pa je malo pred Božičem in sem stopila do patra Vida. bila je zadnja študentska maša pred Božičem in ogromna vrsta do spovednice. ko sem končno prišla na vrsto, sem rekla patru Vidu, da ne zdržim več. da ne morem več nosit tega. razumel je, da je zelo, zelo hudo. tudi tablete sem povečala tisti čas, pa je en drek pomagalo. ni bilo toliko na ravni kemije, kot na ravni moje duše. ne vem kdaj sem bila že tako močno razbolena kot takrat. rekel je naj počakam, sam pa odšel po olje za bolnišnično maziljenje. in mi ga je naredil. rekel je, da če ne bo bolje, naj pa pokličem molitveno skpino, ki jo je zasnovalo videnje Marije s Kureščka iz strani od letos dalje že pokojnega očka Špeliča, katerega sem imela čast spoznati v živo. In Marija sama mu je ob videnju naročila, da naj ustanovijo molitveno skupino za solidarnostno molitev. In tako je nastala Družina Jezusovega in Marijinega srca iz Kureščka. V Glasniku kraljice Miru iz Kureščka lahko vsakdo najde številko.   Ko sem odšla po maziljenju ven iz cerkve, mi je bilo lažje pr duši, ker sem imela občutek, da nekdo nosi moje breme skupaj z mano. Verjamem da moj Gospod. Ampak zadeve se niso umirile, še vedno se je dogajalo, bilo pa je lažje. potem sem poklicala družino Jezusovega in Marijinega srca, da molijo za moje duševno zdravje in kot bi odrezal težav ni bilo kake pol leta. ta čas sem živela kot v neki "psihozi". Imela sem fanta, ki me v končni fazi ni osrečil in ni bil slučajno ne pravi, jaz p sem te pol leta čutila toliko veselja in miru in spisala sem nekaj zelo lepih pesmi na temo ljubezni. čudim se, da so le te nastajale prav ob tem fantu. V tistem času pa se je zgodil en velik preobrat. fant, okrog katerega sem imela obsesije si je pomoje da tisti čas ustvaril družino.
pozneje ko so očitno nehali molit zame, so se težave povrnile. ozdravela pa sem šele, ko se je temu fantu očitno rodilo dete in sem to izvedela razumela in sprejela. zares sem vesela in hvaležna, da se je to zgodilo, ker bi se počutila grozno če bi bila še naprej pripeta na vse to. daj je pa drugače. v tem letu se je tudi meni nasmehnila sreča   in spoznala sem fanta, s katerim bova skupaj pisala knjigo življenja in ki je plemenit in dober in za nič na svetu, ga ne bom prizadela ali razočarala. res bi ga rada osrečila.

istočasno pa je prvič prišlo do tega, da svoje srce bolje razumem in si znam razložiti, kaj se je z menoj pravzaprav dogajalo. dokler tega nisem znala ne razumeti in ne sprejeti, pa sem res hudo hudo trpela.

predvsem znam sprejeti, to, kar se dogaja in imam močno močno rada in v src nosim veliko ljubezni do ljudi, ki mi v življenju nekaj pomenijo. zmaji v meni so se pomirili.

vem, kaj se je zgodilo, vem da sem popolnoma skrenila s poti in vem, kako milostljiv je Gospod, ki mi je ob tem, ko so se mi zaprla vrata, odprl novo okno.

ko bi človek razumel in vedel, da je vse tisto, kar se dogaja  in kar čuti globoko v svojem srcu zares smiselno, kljub dejstvu, da pač ima psihotično motnjo ter da mora slednjo na nek način pač obvladovati, bi mu bilo lažje pri duši. ko bi znali razumeti in sprejeti to, kar se nam dogaja.

ni nesmiselno kdaj pa kdaj vprašati, tisti, ki pač verujete: "Gospod, kaj hočeš od mene?!? " in pa "prosim, pomagaj mi, daj mi kak znak na poti, da bom vedel, razumel in sprejel tisto, kar moram.

jaz se počutim veliko bolj mirno, ko vem, da je nekje neka oseba, kateri je mar za nekoga, ki sem ga skozi čas vzljubila in hvaležna sem maximalno, da je bilo tudi meni dano, da lahko grem z življenjem končno naprej in ne trpim vedno zaradi istih zadev na enak način, ker to tako ubija. tako vesela sem mojega Romana. da si bova počela vse to, kar ta pesem govori oziroma nama to že nekako uspeva:

http://www.youtube.com/watch?v=IQlILDSHrvE


  nor komad, ampak je res tkole.

maja
 

[majč]

še to: meni se zdi, da so zdravila neki blažilci in obvladovalci posledic ranjenosti, ki si jo zadanemo sami in eden drugemu s svojim lastnim ravnanjem. ker smo tako prekleto nepopolni in ne zaupamo ne svojemu občutku, vesti, ničemur. za vse rabimo sto garancij, sto lažjih poti, sto boljših racionalnih nasvetov. in naš Gospod ima preklemansko težko nalogo, da da kaos, ki ga naredimo sebi in drugim v red.

osebno verjamem v dogajanje na podlagi telesa in kemije, verjamem v učinkovitost zdravljenja z zdravili itd., verjamem pa tudi v to, da imamo še veliko drugih razsežnosti in da se nam življenje pač odvija ne več nivojev hkrati.

tako jaz to vidim.

maja
 

[Janja]

Iq, živjo!

Matr sem te pa razkurila.

Zloraba...

Če je pa to zloraba. Uf...

Priznam, da sem zadnje čase premalo gor, da bi poznala čisto vse nove ljudi. In res ne poznam tvojih zapisov. Mislim, da sem samo nekje videla, da se stalno zapletaš v ene konflikte. Ampak to je lahko moje posploševanje, ker pišem čisto na pamet.

Sem pa šla preleteti temo o pijavkah. Ne vem zakaj...

Nisem brala cele teme. Ampak nekaj me je začelo bosti v oči. Tako zelo sovražiš starše in tako zelo ne verjameš v nastanek motenj zaradi genetike.

Zelo te je zmotil tisti del zapisa, ko sem napisala, da je nekdo celo življenje iskal vzroke za izbruh bolezni, dejansko pa ni živel.

Zakaj te je to zmotilo?

Pa boš vseeno še razglabljala. In to tukaj. 
Kdo ima kaj od življenja naj ostaja presoja njega samega. Me veseli, da živiš srečno. Včasih kdo zaradi Okm tudi umre. Pa ne razglablja dosti o tej motnji. Tako, da razglabljanje ni v negativni korelaciji z uspešnostjo zdravljenja. Torej dragi moji. Spet sem naletel na mnenje, da se analiza ne splača.
Prav. Bom pa kar umrl in živel še naprej nesrečno. 

Če vsak posameznik lahko presoja o tem kako živi, potem naj mu bo dana tudi možnost, da se čisto sam odloči zakaj je zbolel. In nikogar ne sme motiti, če jaz o SEBI razmišljam tako kot razmišljam. Ko pa bom svoje mnenje začela vsiljevati drugim kot edino pravilno, pa se lahko zasveti alarm. Prej pa ne.

In po vsem tem kar sem prebrala, se mi poraja eno zelo zanimivo vprašanje, ki ga ne bom zastavila. Bom pa samo namignila, da podobnosti je resnično zelo veliko...

Uživaj življenje!

Onix, drži se!

[Iq_nima_nič_s_tem]

Čovek ne može da veruje.

Eni res ne znajo odnehati z zbadanjem. Pa, da bi ti vsaj kaj pozitivnega dali.
Poznate tisto: za vsako bodico dve rožici (pa ne tisti smajli z rožico!).
Poskusi se tega držati.

[Iq_nima_nič_s_tem]

Janja zdaj pa te bom samo zbodel brez rožic.
Prav sem imel, ko sem rekel, da boš še razpravljala. In boš še. Ne boš se mogla premagati.

[majč]

Morda bi bilo smotrno razmisliti o tem, zakaj ste eni tu gor. naj razmisli vsak zase. a res zato, da se bentite na druge. in ko pedenamo druge in njihovo vedenje, dajmo začet pri sebi. mnenja drugih pa so samo njihova mnenja. resnica pa, noben pogled je ni še v celoti zaobjel, čeprav smo ji najbližji, ko začutimo zadevo v srcu in ne samo da prisluhnemo temu, ampak tudi zaupamo, da zadeva ima smisel.

in nehite se kregat. posmetili ste malo mojo temo, zdaj že Onixovo, a res nimate drugega veselja, kot da obračunavate eden z drugim, in pemislite, če ni to, kar sami očitate drugemu pravzaprav projekcija lastnih težen v interpretacijo tujega vedenja. zakaj toliko borbe, saj vam nihče nič hudega noče...toliko v razmislek.

Onix, kako se držiš?

mene se je danes zjutraj polastil zelo neprijeten nemir. bila sem tako raztresena, da sem pozabila doma mobitel, uro, ... ma dobro, da sem svojo glavo prinesla v službo tako kot je treba, res. čutila sem, da nekaj ni kul, pa imla sem občutek, da je to povezano s tem, kar sem napisala tukaj, kot da ne bi smela povedati zadev tako kot sem jih.
iz enega slabega momenta in dneva, ko so privreli na dan težki občutki in neka žalost ter sekirancija, sem naredila zdaj teden dni neke nepotrebne drame. če jaz nisem ena velika drama queen, potem ne vem, res, kdo je.

mislim, da ima moj fant edino prav, ko pravi, bodi tukaj in zdaj, tu kjer si. tam kjer nam je mesto in katerega smo si zbrali, tam bodimo koristni, če ne je vse brez smisla.

Onix, želim si, da bi bil ti v redu. želim si, da bi bili vsi vi na tem forumu v redu. ampak morali bomo poskrbeti vsak zase in za svoje ljudi, ki so okrog nas in so za nas pomembni. danes sem imela čudo nekega dela. no, zdaj grem pa spat. sem pa zjutraj res čutila, da bi morala še nekaj povedati in da nisem povedala v redu. morilo me je. občutek v meni res ni bil ok.

jaz res želim, da ste vsi vi tu ok. damo smo vsi ok. samo to.

vse bo ok. tko, kot je, je v redu.

maja

[Onix]

Maja

Viroza je minila. Je pa pustila posledice, misli je spet več in so bolj močne kot pred virozo. Kdaj res dvomim, da mi bo ratal, se trudim da ne premlevam ampak vsiljuje se pa še kar, če ni nekaj je pa drugo. Eh ja kako si želim splezat ven iz tega brezna, sploh ne morem več normalno pomislit kako je ko te nič ne psihira. Me čudi da telo vse zdrži... Mogoče moram tud še mal počakat da ADji na polno primejo, zdaj sm 2 tedna na 400mg Zolofta in pomoje še ni čisto prijelo. Dvigovat upam da nebo treba več, če pa bo pa pač bo. Mori me res to, ker se OKM misli zdijo resnične ampak nekje v sebi veš, da je to samo simptomatika in da ni nič tako kot se vsiljuje. Ampak to žal teh dvomov ne prežene. Trudim se, vsaj kar se lahko, kdaj bolj kdaj manj, včasih sploh ni volje in moči. Ampak sm pa odločen premagat OKM!

[majč]

Onix, to se bo vse uredilo, razumem te, ker sem sama v preteklosti tudi blazno trpela in šele danes razumem, kaj se mi je dogajalo in s tem tudi znam. telo je vrženo iz kontrole, ker imaš neko dispozicijo za to, da se na telesni ravni to zgodi, ko je val obremenitev pretežak v danem momentu. tu si pač ranljiv. eden je tu, drugi so pa kje drugje.

drugo pa so čustveni procesi in te je včasih zelo zelo težko razumeti. ugotoviti je treba, kaj te mori, potem se odpreti temu, da vso stvar začenjaš prav razumeti in tu ne potrebuješ drugih, da ti to interpretirajo, verjemi. sama sem veliko jamrala, ko sem na tak način trpela in ni vrag, so mi vsi od mame, ki mi hoče zares najboljše do vseh drugih solili pamet o tem, kaj to pomeni in minimalizirali to, kar se mi je dogajalo. še najbolj je razumela in sprejela to neka prijateljica, ki ima sorodno izkušnjo moji, ampak veliko manj zavoženo kot je v tem obdobju moja, namreč pri njej je še vse odprto, pri meni je šlo pa svojo pot, ampak nima veze, er nas Bog tako neskončno ljubi, da nam vedno skuša odpreti novo okno.

samo ti sam si boš lahko odgovoril, kaj je tisto, kar se tebi dogaja in z Božjo pomočjo boš tudi našel pravo pot. Poišči ga v molitvi, jaz ne vem, če se sploh zavedaš, kako velik ljubljenec si njegov in to samo zato, ker, verjamem da, v sebi nosiš veliko ljubezni do bližnjih in znaš najti dobro, poiščeš Boga v vsakomur. In Bogu so takšni ljudje, verjamem da v eno neskončno veliko veselje, ker v življenje na tak način prinašajo njega samega, razumeš. bolj je vprašanje, koliko ti sploh temu verjameš, kar ti govorim.

Onix ti v svojem srcu vse veš in čutiš, samo ne zaupaš temu ali pa ne veš, kaj s tem sploh narediti. naj ti povem, da ti ni treba postavljati sveta na glavo, samo ozavesti določena dejstva. in sprejmi to, kar se ti pač dogaja, ker najbolj trpiš, ko se temu na vse pretege upiraš.

včasih je tako, da se nam zdi neka zadeva povsem nelogična in OKM misli dejansko ne odsevajo realnosti takšne kot je, odsevajo in opozarjajo pa na neko vsebino, ki pa je zate pomembna. nekaj lahko tudi iz nesmiselnih misli razbereš in pričenjaš razumevati, v čemu je problem.

zares ne poznam tvoje situacije, ampak jaz bi denimo pomislila na to, kaj pomeni to da se ti vsiljujejo takšne misli kot se ti. seveda niso odsev realnosti, ampak telo ti vseeno nekaj sporoča. kaj pa to je, ugotoviš tako, da se vprašaš: hej, a ima karkoli tu kakšen smisel? npr. seveda tebe tvoja mama ni hotela videti golega, bila pa je najbrž zaskrbljena če ti nisi bil dobro. lahko pa to pomeni kaj drugega: ali denimo svoje intimno življenje uravnavaš sam ali kdo pretirano posega vanj z sicer zelo dobronamernimi nasveti.

moja izkušnja je takšna, da danes dobro vem, da ne rabim nasvetov, da imam kompas v srcu in močno močo čutim in zaznavam in ta moj notranji občutek mi vse pove. minimalizerat isto, kar je tako močno v meni prisotno iz strani kogarkoli, pa naj bo to moja lastna mama, kar je tudi počela, je napaka. razumeš.

imam tragičen primer tega v familji in sicer moja teta ves čas posega v sestričnino izbiro fantov. eni to počnejo na bolj odkrit, drugi na prefinjen diplomatski način, vsi pa z zelo dobronamerno in iskreno želeti lastnemu otroku dobro, držo. eno je hoteti in želeti, drugo je dejansko to storiti.

jaz danes vem, da je to, kar je globoko v mojem srcu vase res in prav. razumem. sprejmem n zato udi ne trpim zaradi okm-ja. ves čas pa gledam na ljudi okrog sebe, ker egoizem nikamor ne pelje. če boš druge ljudi onesrečil, boš nesrečen tudi sam. jaz živim in delam po vesti, si pa priznam in sprejemam vse to kar čutim in prosim Boga da me on vodi, da ne bom še kdaj kaj zavozila. predvsem pa ne poslušam nasvetov drugih vsaj kar zadeva tistih zelo srčnih zadev, ker na tak način ne bom pa res nikdar nikdar srečna in zadovoljna.

karkoli že je zadeve morajo dozoreti.

no moja teta pa ima dve hčeri. ne vem kaj ji je, da je ob pogled na njuno partnerstvo tak preklemansk materialist. sama ima izkušnjo, da egoizem ne osrečuje, za svoje punce pa misli, da bosta srečne samo, če bosta imele partnerja, ki jima bo materialno nudil hudiča pa pol. sestrično, ki je mojih let je ves čas vzgajala tako, da bi imela občutek, da je boljša od drugih ljudi, bolj sposobna, pametna, itd. zato je bila pogosto nesrečna in brez prijateljev, ker jih je motilo to, da se meče ven. pozneje se je nadaljevala zgodba v ljubezni. ma kaj se ima ena mama sploh za vtikat. ko da ni že tako težko najti zase pravega človeka. razumem, da je vse to dobronamerno in s skrbjo za otroka, ki ga imajo neskončno rade, ampak vse to samo mede.

no ko sem razmišljala o tem, katere obsesije si omenjal, sem razmišljala, kaj pa če se to dgaja karkoli na to temo. ker je absoluten absurd, da bi mama, katero imaš neizmerno rad (torej je bila dobra do tebe), hotela videti tebe slečenega. pa saj ima najbrž tvojega očeta in je zadovoljna v svojem razmerju in si želi, da bi bil tudi ti dobro, ane?

ljudje včasih počnemo totalne neumnosti. sploh v tej želji, da bi bilo tudi drugim bližnjim dobro. kako naj človek sploh čuti to, kar nosi v srcu, če navodil kar dežuje od vsepovsod.

Onix, poskrbi, da boš dobro. dešifriraj zadevo in z vso potrpežljivostjo, ljubeznijo, razumevanjem sprejmi to, kar se tebi dogaja in živi še naprej pametno in odgovorno do sebe in drugih. pa verjemi, da ne boš zgrešil ničesar, kar ti je v tem življenju namenjeno. prepričana sem, da ima Bog tudi zate izvrsten načrt, samo prisluhni temu občutku v srcu in prejmi tisto, kar se ti dogaja.

vse bo ok.

maja

[Onix]

Sej posvoje vem od kje izvira ta strah. Že od nekdaj se bojim, da bom mamo izgubil, v otroštvu je bilo to da kaj če bo umrla, zdaj je pa kaj če je kaj narobe v tem smislu... Tosepravi do mene je izjemno dobra in tudi vem, da mi želi samo najboljše in je vse naredila vedno zame ko sm bil v težavah in mogoče se ravno to bojim, da bom to izgubil, če bi bilo kaj takega narobe kot se mi vsiljuje...

Maja hvala ti res, si ful uredu človek svet bi rabil več takih, ki mislijo tudi na druge in ne samo nase!

[majč]

onix, ko sem imela 15 let je moja mama zbolela za rakom in prvič sem se zavedala kako prekleto ranljiva je tudi ona, ker prej se mi je zdela vsemogočna. pozneje me je v času prve depre in po njej skrbelo, da bo zbolela in umrla za druge pa me je skrbelo, da bodo prišli v stisko in bodo obupali in se ubili tako kot je to storil moj bratranec. dolgo sem skrbela in bila na hard anksiozna tozadevno. to so pač travme.

pozneje sem ugotovila, da takšno življenje polno strahu nima smisla in moj oče mi vedno znova reče naj se ne sekiram na zalogo, čeprav je to včasih težko. V svetem pismu je tudi evangelij, v katerem je govora o tem, da je človeku dovolj dneva lastna teža in češ, kaj nas je strah, kako mislimo, da Bog ne bo poskrbel za nas, ko pa obleče še lilije na polju itd. skratka Onix, vse bo o.k..

tvoja mama je del tebe, tako kot je moja velik del mene in jo imam neskončno rada. sama sem si v letu po psihozi vzela eno leto, ki sem ga intenzivno preživela s svojim očetom in svojo mamo, da ju vtisnem vase. prvič sem dojela, kako dobre in predane starše imam. in pozneje sem ugotovila, da sta pravzaprav zrasla v meni in sta del mene. ne vem pa, kako bo, ko mame več ne bom mogla poklicati, ampak verjamem, da bo Bog pa na drug način tisti čas poskrbel zame in tudi, da bom vedno vedela, kako je mama ravnala. njena ljubezen je v mojem srcu, njene besede mi odzvanjajo, vedno bom hvaležna za te neizbrisljiv pečat, ki vem, da mi bo ostal. sicer pa naj ti o teh zadevah več pove npr. Janja, ki ima to izkušnjo za sabo.

maja

[majč]

zdaj pa se pomirimo pa pejmo spat že veliko je že ura in spanec je tisti, ki zdravi.


res bo vse o.k.. moramo znat sprejet svoje napake tudi in lastno nepopolnost. čisto vsi delamo napake. to se nam vsem dogaja. jaz bi pa zdaj zelo zelo rada zaspala. dajte še ostali. tole romanje jutri bo tko k bi bla mesečnik. lahko da bom mal tečna ker bom neprespana.   

ko bi le lahko zaspala. pa pomirila tole v sebi. je rekel enkrat moj trener pri karateju, da smo nekateri ljudje hočeš nočeš precej povezani in meni je najtežje, če nimam vpliva na to, da bi nemir v sebi lahko pomirila. takrat v mislih skorajda prosim druge, da bi psokrbeli zase, ker bomo potem tudi drugi o.k.. in jaz bi rada, da smo vsi dobro.

huh....

let us be cool   


http://www.youtube.com/watch?v=lNyjkRlgO5s

maja

[Maycha]

Ampak sm pa odločen premagat OKM!

Onix, 

[Onix]

Eh ja, nism OK, sploh začenjam dvomit da bo kdaj spet vse vredu v moji glavi...