Tarja
Novinec / novinka
Odsotni
Prispevki: 4
|
|
« dne:: četrtek, 18. avgust 2011 ura: 21:19 » |
|
Lep pozdrav vsem! Sem nova tukaj in bi prosila za pomoč in kakšen nasvet. Vem, da imajo drugi ljudje veliko večje probleme v življenju kot samo naredit nekaj izpitov in bo moja težava zvenela prav bedasto, ampak že kar nekaj časa čisto stagniram in nimam nič od življenja, ker me kar naprej (ampak res kar naprej) samo skrbi in sem cele dneve živčna.
Moj problem je sledeč: Nenormalno živčna postanem, ko sedem h knjigi, da bi se učila za izpit. Popolnoma nelogično, glede na to, da se mi to dogaja tudi mesece pred izpiti, ko imam časa še na pretek. Počutim se kot čudak – vsi se normalno učijo, jaz pa paničarim in se živciram. Začnem se učiti in takoj mi začnejo iti po glavi misli, da tega izpita tako ali tako ne bom naredila, da je snovi preveč, strah me postane, da se ne bom naučila dovolj dobro, da se tega, kar trenutno berem, tako ali tako ne bom spomnila na izpitu. In začnem paničarit. Srce mi začne hitreje razbijat, dobim potne roke, počutim se, kot da bi že bila na izpitu, ne pa doma. Čeprav vem, da bi se mogla učit, postanem tako živčna, da si nisem sposobna zapomnit pet besed. Sploh se ne morem skoncentrirat, tako živčna postanem. Gre mi na jok in velikokrat cele dneve samo jočem in me je strah, kako bo, če ne bom naredila izpitov in bom padla letnik. Potem imam v glavi že cel scenarij, kako me bodo vrgli s faksa, ker ni nič od mene, in kako bom vrgla stran svojo prihodnost, če se ne bom spravila skupaj. Seveda potem postanem še bolj panična. Velikokrat po cele dneve ne naredim nič, ker me samo skrbi, kako bo. Predstavljam si, kako na koncu tako ali tako ne bo nič iz mene, prav vidim, kako bom imela neko bedno službo, ker ne bom naredila faksa. Velikokrat mi gre kar z lepega na jok, ker si tako živo predstavljam, kako ne bo z mano nič. Počutim se, kot da bi že padla izpit, pa je do tega še nekaj tednov. Predam se, še preden sem sploh prav začela delat, ker sem globoko v sebi prepričana, da tako ali tako nisem sposobna naredit tega faksa. Sem se že poskušala prepričevat v nasprotno, pa je zgleda to tako globoko zakoreninjeno v meni, da se ne morem otrest tega negativizma.
Kar naprej sem neznosno živčna in samo skrbi me. Sploh ne morem več normalno funkcionirat. Tudi, ko si vzamem prosto, me samo skrbi in sem ves čas živčna in ne morem nehat razmišljat, kako se bližajo izpiti in kako bo to grozno. Včasih se sprašujem, ali ima sploh vse skupaj kakšen smisel in zakaj se sploh trudim, če mi pa tako ali tako ne gre. Res ne vem, kaj naj.
|
|
|
Prijavljen
|
|
|
|
Arwen
|
|
« Odgovori #1 dne:: petek, 19. avgust 2011 ura: 05:45 » |
|
pozdravljena, Tarja domnevam, da si v 1. letniku?
|
|
|
Prijavljen
|
V prav vsakem trenutku lahko svobodno izbiram in vsaka izbira določa smisel mojega življenja
|
|
|
Tarja
Novinec / novinka
Odsotni
Prispevki: 4
|
|
« Odgovori #2 dne:: petek, 19. avgust 2011 ura: 08:19 » |
|
Zdravo, Arwen! Ne, v 2.letniku. Prvega sploh ne vem, kako sem naredila, pravzaprav sem se v 2.letnik vpisala pogojno, brez največjega izpita 1.letnika. Že lani mi je bilo grozno in mučno. Prvi dan faksa, ko se sploh še ni prav začelo, me je bilo neznosno strah se sploh česa lotit, ker sem imela v glavi samo to, da itak nimam šans, da naredim ta faks. Mislim, prvi dan, ko so bili še vsi navdušeni, pa nov začetek je, pa želela sem si to študirat, bi mogla ja bit polna pričakovanj! Jaz sem pa večino časa ždela v svoji sobi in jokala in mi sploh ni bilo do ničesar. Nekako sem z ogromno mučenja potem spravila skupaj tiste šestke pri lažjih izpitih, da sem se vpisala v 2.letnik. Samo letos se je pa vse to samo še stopnjevalo. Sem mislila, da bo kaj boljše, ker sem se nekako prebila skozi 1.letnik in bo letos steklo, ampak ne. Če bo šlo tako naprej, ni šans, da kaj naredim. Enostavno ne morem študirat, če pa sem živčna razvalina, ko samo pomislim, da bom morala predstavljati seminarsko nalogo, ali pa iti na kolokvij ali izpit. Saj vem, da je bedasto. Mogla bi se vsest zraven pa se učit. Ampak sem tako živčna, da se je popolnoma nemogoče skoncentrirat.
|
|
|
Prijavljen
|
|
|
|
Arwen
|
|
« Odgovori #3 dne:: petek, 19. avgust 2011 ura: 08:50 » |
|
Aha! 2. letnik! torej je narejena osemletka, pa srednja, pa prvi letnik! torej znaš, zmoreš in veš bolje! Si sposobna in stavim, kar hočeš, da narediš vse izpite, kot se šika. ja, je pa res, da je trema izredno smotana zadeva. In nisi prva niti zadnja s temi problemi. Saj malce strahu je čist ok, če ga je pa toliko, da hromi človeka, pa ni ok... in v tem primeru se mi zdi, je strah povezan s pomanjakanjem samozavesti, z našo slabo samopodobo ipd.... Nekaj podobnih tem sem našla na arhiviranem forumu, mogoče najdeš kaj uporabnega zase http://www.nebojse.si/ForumArhiv/index.php/topic,908.0.htmlhttp://www.nebojse.si/ForumArhiv/index.php/topic,5498.0.htmlhttp://www.nebojse.si/ForumArhiv/index.php/topic,6340.0.html
|
|
|
Prijavljen
|
V prav vsakem trenutku lahko svobodno izbiram in vsaka izbira določa smisel mojega življenja
|
|
|
Tarja
Novinec / novinka
Odsotni
Prispevki: 4
|
|
« Odgovori #4 dne:: petek, 19. avgust 2011 ura: 08:58 » |
|
Hvala, grem prebrat!
|
|
|
Prijavljen
|
|
|
|
moonica
Druge motnje
Expert
Odsotni
Spol:
Prispevki: 1.667
|
|
« Odgovori #5 dne:: petek, 19. avgust 2011 ura: 13:37 » |
|
je bila (lani!?) ena taka tema ... če jo kdo najde, men (še) ni uspelo
|
|
|
Prijavljen
|
Ni pogumen tisti, ki ga ni strah, temveč tisti, ki ga je, pa ta strah premaga!
|
|
|
Maycha
|
|
« Odgovori #6 dne:: sobota, 20. avgust 2011 ura: 19:30 » |
|
Pozdravljena, Tarja Če te bo kaj potolažilo, naj ti povem, da sem se jaz osebno povsem našla v tvoji zgodbi in v tvojih težavah. Imam namreč enake občutke in misli, ko se spravljam k učenju. Sem sicer absolventka in mi še manjkajo le trije izpiti do konca fakultete, ampak sem vendarle nervozna in pred izpitom dvomim v svoje znanje, čeprav se za vsak izpit dobro pripravim in se res učim po svojih najboljših močeh. Nisem še padla nobenega izpita, mislim pa da bom v tej situaciji že čez nekaj dni, ker sem imela v četrtek en težek izpit in mi ni šlo dobro. Sedaj me daje tesnoba, pred izpitom pa sem ponavadi zelo neučakana, nestrpna že par dni prej in zadnjo noč zelo težko spim. Ko se učim, nimam nikdar občutka, da znam dovolj. Najhuje pa mi je, kadar imam pred sabo goro snovi, goro podatkov, novih informacij in se šele začenjam učit ... pogosto mi med učenjem začne noreti srce in postanem nervozna. Pred časom me je tudi ob učenju začelo tiščati v prsih. Pomaga mi, da si nekako skušam zbistriti misli in pogledam realno. Spomnim se, koliko izpitov sem že opravila in koliko naporov je že za menoj, ko sem tudi mislila, da bom obupala. Potem pa vse na koncu gre. Vse se ok izteče. To so naša prepričanja, naša videnja, ki jih imamo tako popačena. To so naši napačni vzorci razmišljanja. Zavedati bi se morali in seveda to ponotranjiti, da se čisto nič hudega ne zgodi, če kdaj pademo izpit. To ne pomeni nobene katastrofe. To bi morali vzeti kot možnost za nov začetek oz. nov dosežek, kot izhodišče za dosego še boljše ocene. Zelo pomembno je zaupati vase in v svoje znanje. Spomni se, koliko izpitov si vendarle že opravila, koliko let šolanja je že za teboj in tudi skoraj že cel 2.letnik. Za vse, kar dosežeš, si moraš čestitati in se pohvaliti. In tako boš samo korakala naprej in napredovala. Zagotovo si sposobno dekle in bodi ponosna nase. Samo prepusti se toku in skušaj bolj zaupati vase. Lepo bodi in se še kaj oglasi
|
|
|
Prijavljen
|
|
|
|
Tarja
Novinec / novinka
Odsotni
Prispevki: 4
|
|
« Odgovori #7 dne:: nedelja, 21. avgust 2011 ura: 19:43 » |
|
Zdravo, Maycha!
Hvala za spodbudne besede! Držim pesti, da si vseeno uspešno opravila izpit.
Kar nekako boljše se počutim, ko vem, da nisem samo jaz tako čudna in imajo tudi drugi takšne probleme. Sploh pa, ker si absolventka, tako da se očitno da doštudirat tudi s tako živčnostjo in napetostjo, torej še ni vse izgubljeno. Seveda mi je teoretično čisto jasno, da ima veliko ljudi probleme z anksioznostjo, ampak se mi zdi, da sem obdana s samimi samozavestnimi ljudmi, ki jim je študij mala malca. Jaz se pa samo sekiram in živciram in bi bilo več efekta, če bi se normalno učila samo 2 uri na dan, kot pa to moje celodnevno mučenje pred knjigo, naredim pa nič. Mislim, razumela bi, če bi me bilo tako strah samo na izpitu (kar me seveda je, ampak to je vsaj logično), ne pa tedne prej.
Mogoče bi kaj pomagale kakšne relaksacijske vaje ali kaj podobnega. Da se vsaj malo sprostim, ker sploh več ne vem, kakšen je občutek, ko si popolnoma sproščen. Še na čisto navaden dan, ko nimam nič stresnega v bližnji prihodnosti, sem živčna, ker me skrbi, kaj bo.
|
|
|
Prijavljen
|
|
|
|
memi
Novinec / novinka
Odsotni
Prispevki: 57
|
|
« Odgovori #8 dne:: sobota, 03. september 2011 ura: 17:43 » |
|
Tarja,
ravnokar sem prebrala svojo zgodbo!!!....Tvoja se od moje ne razlikuje niti besedice...Tisti strah v prvem letniku, da ne bom naredila tudi če se začnem učiti že prvi dan; nezaupanje da sem sploh sposobna narediti faks, potem pogojni vpis v drugi letnik.....
Neverjetno kako so najine zgodbe podobne...jaz takrat nikomur niti nisem povedala za to, sama sem trpela ta pekel...
V drugem letniku sem po treh mesecih pobrisala v tujino, ker res nisem več zdržala. Mislila sem, da mi bo v tem času ta strah minil, vendar se je le še povečal....v drugem letniku sem se za najlažje stvari trudila na vso moč, za najtežje pa niti ni bilo več energije. Padla sem 2.-i letnik...
Nisem se mogla koncentrirati, učiti, vse se mi je rušilo pred mojimi očmi, saj sem namreč v OŠ in celo Gimnazijo bila odlična, tudi na maturi...potem sem šla delat(še sreča da sem v svoji smeri dobila zaposlitev)...po dveh letih dela sem se odločila da se pa študija resno lotim dalje(sicer nikoli nisem niti pomislila da bi ga pustila, vendar sem imela delo kot trenutni umik)...potem sem si vzela eno leto, da sem naredila manjkajoče izpite za tretji letnik in se po napornem učenji res vpisala. Zdaj sem stara 26 let in sem ravnokar končala 3.i letnik...
Še vedno se ne morem učiti tako skoncentrirano in učinkovito kot v OŠ in Gimnaziji, vendar stvari rejo na bolje...verjamem da bo enkrat spet prišel dan ko se bom učila še bolje kot sem se kdaj koli prej.
K temu je pripomoglo moje zdravljenje....zdravila in psihoterapija....zdaj pa je potreben samo še čas, ker zdravljenje je proces, ki se ne zgodi čez noč...
Pa verjemi da nisi čudna, to je pač ena vrsta bolezni, ki zadnje čase doleteva vedno več ljudi... treba jo je sprejeti in zdraviti....čimprej jo sprejmeš, tem hitreje se bo pozdravila:)
|
|
|
Prijavljen
|
|
|
|
_LiMoNcA_
|
|
« Odgovori #9 dne:: torek, 06. september 2011 ura: 13:54 » |
|
Men se to dogaja zdej....delat grem frizersko (izredno) pa že sam da morm u Lj se upisat mi je kr slabo newem kaj naj nardim
|
|
|
Prijavljen
|
|
|
|
Arwen
|
|
« Odgovori #10 dne:: sreda, 07. september 2011 ura: 06:02 » |
|
LiMoNca, korajža velja
|
|
|
Prijavljen
|
V prav vsakem trenutku lahko svobodno izbiram in vsaka izbira določa smisel mojega življenja
|
|
|
Suzy
|
|
« Odgovori #11 dne:: sreda, 07. september 2011 ura: 07:05 » |
|
Men se to dogaja zdej....delat grem frizersko (izredno) pa že sam da morm u Lj se upisat mi je kr slabo newem kaj naj nardim Točno tako,..korajža velja,...moj sine je v enem tednu šole marsikaj dokazal glede strahov,ki jih je imel v OŠ,...sem zelo ponosna nanj. Nikol nisem pisala o njem a povem ti,da kot 15 letnik ni bil nikol sam v mestu,kaj šele drugje,....bilo je hudo prvi in drugi dan,ker le nima tako blizu srednje šole,....a premagal je glavno oviro in še druge bo!!! Tako boš tudi ti in potem bomo hodili k tebi na frizurce!!!
|
|
|
Prijavljen
|
No matter how dark the darkness, there’s always Light...
|
|
|
Toja
Global Moderator
Heroj
Odsotni
Spol:
Prispevki: 6.595
Dokler zaupaš vase, ni nobena pot pretežka.
|
|
« Odgovori #12 dne:: sreda, 07. september 2011 ura: 07:28 » |
|
Men se to dogaja zdej....delat grem frizersko (izredno) pa že sam da morm u Lj se upisat mi je kr slabo newem kaj naj nardim Pogumno na pot Limonca....
|
|
|
Prijavljen
|
KAR TE NE UBIJE, TE OKREPI!
|
|
|
Toja
Global Moderator
Heroj
Odsotni
Spol:
Prispevki: 6.595
Dokler zaupaš vase, ni nobena pot pretežka.
|
|
« Odgovori #13 dne:: sreda, 07. september 2011 ura: 07:30 » |
|
Suzy, za tvojega sina...seveda bo vse premagal, nekaj je že dokazal, nekaj pa še bo. Otroci so nepredvidljivi in vsak dan nas presenečajo...
|
|
|
Prijavljen
|
KAR TE NE UBIJE, TE OKREPI!
|
|
|
Arwen
|
|
« Odgovori #14 dne:: sreda, 07. september 2011 ura: 08:08 » |
|
[da kot 15 letnik ni bil nikol sam v mestu,kaj šele drugje,....bilo je hudo prvi in drugi dan,ker le nima tako blizu srednje šole,....a premagal je glavno oviro in še druge bo!!!
|
|
|
Prijavljen
|
V prav vsakem trenutku lahko svobodno izbiram in vsaka izbira določa smisel mojega življenja
|
|
|
_LiMoNcA_
|
|
« Odgovori #15 dne:: sreda, 07. september 2011 ura: 11:22 » |
|
Hvala vam za lepe besede.Takoj ko naredim šolo vas povabim na frizurce po lastni izbiri v frizerski salon Limonca s 100% popustom Suzy tvojmu sineku bom pa enga ježka z želejem nardila pa mal postrigla,tooo bo fant osvajal punce v šoli pol bojo samo še punce majhne ovirice do tiste prave
|
|
|
Prijavljen
|
|
|
|
|