Bolnišnično zdravljenje-depresija

[Peja35]

Pozdravljeni!

Končno sem dočakala datum za bolnišnično zdravljenje. Prvi občutek je bil "a že" sporočilo sem dobila po elektronski pošti v petek v torek tj.jutri naj bi že prišla na hospita. Seveda sem bila vesela tako težko pričakovanega zdravljenja ker si želim, da mi misli ne bi več uhajale k bivšemu partnerju in razmišljanju kaj počen on in da bom začela razmišljati samo o sebi in se končno spoštovati in imeti rada. S psihiatrinjo sem se dogovorila, da me sprejmejo prihodnji teden, da uredim še vse v službi (predam delo). Malo me skrbi kako bom finančno vendar upam, da se bo vse dobro izteklo. Prosim, če ima kdo izkušnje z bolnišničnim zdravljenjem, da mi kaj pove in kako je potekal proces.

Veliko sem že predelala sama s pomočjo tablet, prijateljic in prijateljev vendar vem, da to še ni to.Tako zelo si želim biti zdrava in močna osebnost, da sem pripravljena delati na sebi in dati vse od sebe, da mi le uspe.


Vsem skupaj lep pozdrav in velik objem

[buljo13]

kot vsem tud tebi privoščim da bi bila zdrava, samo bodi močna in globoko dihaj 

[Peja35]

Hvala za vzpodbudo

lep večer želm 

peja

[gogi]

Peja 35, držim pesti. 

[Suzy]

Peja!!!

Želim ti,da bi tvoje zdravljenje v bolnici potekalo čimbolj ugodno zate,da čimprej ozdraviš,.....in veliko
dobre volje in poguma.Javi se kaj,če boš lahko in poročaj kako ti gre.
Pazi nase in en velik objem za na pot!!!

[Toja]

Pozdravljena Peja!

Verjetno boš tale post brala malo kasneje,
vendar vedi, da mislim nate in ti želim,
da se v bolnišnici dobro počutiš,
da ozdraviš in se potem bolj močna
podaš novemu življenju nasproti!

Lp

[trzinka]

Peja, čestitam , odločila si se spremeniti življenje na bolje in prav je tako, sem vesela zate

[Peja35]

Vsem hvala za vašo vzpodbudo. Te dni se počutim kar tesnobno ker čutim, da stopam novemu življenju na proti in zato, ker ne morem verjeti, da se mi je to zgodilo, da sem tako zbolela. Seveda se trudim, da mi bo bolje in vem da ni čarobne formule za ozdravitev. Moram vam napisati, da sem govorila s svojim bivšim, da odhajam v bolnico in to me je zgleda zopet sesulo saj sva oba jokala po telefonu, meni hudo zato ker ga prebolevam, njemu pa zgleda zato ker nima moči da bi mi pomagal, tako kot sem jaz njemu vedno stala ob strani. Seveda želim to spremeniti in nič več razmišljati o njemu ampak o sebi. Res se trudim in upam, da bom čim prej na novi poti.

Vsem skupaj lep pozdrav in velik objem

vaša Peja

[Toja]

 

Peja35

Srečna sem, da si spoznala pot, ki te vodi v lepše življenje,
da si spoznala, da si moraš pomagati in imeti rada SEBE.
Ponosna sem nate, kajti le zdrava boš lahko še naprej
živela lepo življenje, življenje s svojim sinom, ki te ima
rad in prav tako ti njega.
Vem, da te podpira in ti stoji ob strani.
Bodi ponosna mama svojega sina!

Toja

[Suzy]

Peja 

[Peja35]

Tretji teden že poteka od kar sem v bolnišnici. Ne vem če je to bila prava odločitev, ker se tam počutim še slabše. Na skupinskih terapija obravnavamo probleme, ki se dogajajo kot je zakaj bomo uporabljali telovadnico, zakaj zamujajo na ure terapije in za take zadeve porabimo več kot tri ure. Ljudje na oddelku imajo resnično probleme jaz pa trpim po razhodu 20 letne veze in tudi enega ni na oddelku, ki bi imel podoben primer. Vztrajala bom še nekaj časa in če ne bo drugače se bom vrnila v službo in svoje tok življenja. Našla si bom individualne terapije. Če kdo pozna kakšnega dobrega terapevta, ki bi mi znal prebroditi mojo stisko vam za vsako informacijo hvaležna. Naj zaključim, da sem razočarana nad bolnišničnim zdravljenjem čeprav sem ga zelo težko čakala.

Vsem skupaj en lep pozdrav in velik objem

[a*n*a]

Draga Peja, čist isto je bilo z menoj. Nad bolnišnico razočarana, tako da sem po petih tednih sama prosila, da grem domov. Nato sem šla po štirinastih dneh v službo, ker sem se veliko bolje počutila.Poiskal sem psihoter. na Rudniku v LJ. Sama moram poštimat po svoji glavi, čeprav mi ne gre najbolj.
lp beri čem več knjig  pa boš našla tudi kakšen odgovor na svojo bolečino.

[Toja]

Peja, verjamem da se ne znajdeš v bolnišnici, ker nisi med takimi z enakimi
ali podobnimi težavami. Poskusi se pogovorit s tvojo bolnišnično zdravnico
in ji povej svoje občutke. V kolikor ne bosta našli skupnega jezika, pa naredi kot
ti narekuje srce!
Veš jaz v tvojem območju ne poznam psihoterapevtov, je pa ena rešitev v Celju, v kolikor je to mogoče, kje dela psihoterapevtka izključno na družinski  terapiji in sicer je lokacija na Kesrsnikovi ulici- Oblakova ulica čisto v bližini bolnice Celje.
To je g. Veronika Seles, ki si jo lahko ogledaš v oddaji Turbolenca in na dodatnem linku:
http://tvslo.si/predvajaj/ljubezen/ava2.68449921/- to je oddaja Turbolenca.

http://www.pti.si/#- to pa imaš njeno stran in telefonske številke

Želim ti, da se pravilno odločiš!

Lep pozdrav!!!!

[green boy]

ojla tudi jaz sem sam privolil v bolnišnično zravljenje in imel sem se super sicer sem mislil da bo grozno ampak bilo je super malo skupine malo poležavanje malo sprehodi in pa sem ter tja kakšna kavica

želim ti obilo sreče in dobrega počutja v bolnici in pa izven nje

še od mene en topel objem in srčen pozdrav z dolenjske
 

[Janja]

Peja,

mogoče pa res ni bilo potrebno, da si šla v bolnišnico, vendar tako si se odločila in sedaj veš, da potrebuješ mogoče nekaj drugega. Jaz osebno sem se s prebolevanjem soočala sama. Verjetno pa je lažje, če je prebolevanje res prehudo in prestopi neke še sprejemljive okvire, da si poiščeš pomoč psihoterapevta. 

V nadaljevanju ti posredujem moj kopiran odgovor, ki je bil pred časom namenjem Zarji in kasneje še Niku, ker je tematika zelo podobna.

Proces prebolevanja nikoli ni prijeten, pa vendar je takšen, kakršen je. Procesi prebolevanja so zelo različni in so odvisni od mnogo dejavnikov, in sicer od tega, kako dolgo smo bili v zvezi, kakšna so bila naša čustva do bivšega partnerja, kakšna je naša dinamika čustovanja... Po vsej verjetnosti bi lahko še naštevala, pa vendar sem se osredotočila na dejavnike, ki imajo mogoče več vpliva na našo intenziteto čustev.

Napisati ti moram, da se meni v tistem obdobju ni zdelo prav, kar se mi je dogajalo, ko sem bila sama v fazi prebolevanja... Dejstvo pa je, da se mi je to dogajalo, in sicer kot še mnogo drugim. Mogoče je bolje, da gremo čimprej v res močno intenziteto čustev in si dovolimo res žalovati, ker si s tem omogočimo tudi hitrejše okrevanje. Vsako stvar je potrebno preboleti, predelati, da gremo lahko naprej. Kaj pomeni iti naprej? Najbrž to za vsakega posameznika pomeni nekaj drugega, pa vendar nam je vsem skupno to, da iti naprej pomeni, da je končno konec teh neskončnih bolečin, samopomilovanja, jokanja in sanjanja, kako zelo lepo je bilo z njim. To se mora po nekem času prenehati. Koliko časa rabi posameznik za ta proces, je zelo različno in zato ti tukaj ne morem dati nekih časovnih okvirov, kdaj bo spet bolje. Se mi pa zdi, da če je žalovanje res predolgo, potem mogoče niti ni napačno si poiskati še kakšno zunanjo pomoč. Ne vem, samo razmišljam... Pri meni je trajalo res dolgo, zame predolgo, pa vendar ti lahko zagotovim, da sem sedaj v redu in srečna. Jaz osebno se za novo zvezo nisem odločila, ker sem ugotovila, da mi je v tem trenutku tako bolje. Ti boš lahko storila drugače. Boš videla. 

Vsekakor pa je lažje, da z bivšim partnerjem prekineš vse stike, ker boš le tako lahko začela s procesom prebolevanja. Sem sicer mnenja, da ta korak ni vedno potreben, vendar glede na tvoje prejšnje zapise, bi si upala trditi, da bi pri tebi bilo tudi to potrebno.

Vsekakor pa ti zagotavljam, da BO BOLJE, ker TO VEM. Vem pa zato, ker je meni uspelo, in sicer meni, ki sem bila v zvezi s človekom, ki sem ga imela neskončno rada, moja zveza je bila res lepa in jaz sem izredno občutljiv in čustven človek, včasih preveč. Verjemi vase in v svojo moč!

[Peja35]

Pozdravljeni!

Po dolgem času se zopet oglašam in se vsem zahvaljujem za odgovore. Odločila sem se, da zaključim z bolnišničnim zdravljenjem saj se želim vrniti v svoje življenje. V bolnici sem predelala nekja zadeve kar se tiče pa mojega odnosa do bivšega partnerja pa še ni minilo. Še vedno razmišljam o njem in se spominjam lepih stvari, ki sva jih preživela skupaj. Vem, da mi zelo škodijo srečanja z bivšim partnerjem vendar imava še nerešene finančne zadeve. V prejšnjem tednu sva se srečala, da se pogovoriva. Pogovor sem kar dobro prenesla me je pa zvilo ko sem prišla domov. Spet je nastopil strah, občutek samote, zapuščenosti.....Videla sem, da tudi njemu ni vseeno vendar se je tako odločil, da odide in zaživi svoje svobodno življenje. Povedal mi je da je hotel oditi že prej pa tega ni storil zaradi mene in mojega sina. Nekako se mi zdi to nepošten do mene vendar vem, da nikoli ne bi bila pripravljena na razhod. Sedaj moram najti smisel življenja in zato sem se odločila, da prekinem z zdravljenjem ker v tem ne vidim več smisla in se vrnem v službo in postanem koristna. Težave imam, ker kar ne morem prebrati nobene knjige do konca. Začnem in obupam že po nekaj straneh. Upam, da se bo to tudi spremenilo, ker sem zelo rada brala pa skoraj nikoli nisem imela časa za to. Rada bi tudi povedala da zelo pogrešam človeka, ki bi me razumel in da bi čutila ljubezen, pripadnost, sočutje, prijateljstvo in vse kar je dobrega v pratnerskem odnosu. Poskusila sem najti partnerja prek foruma ona on, pa se žal zadeva ni obnesla. Zgleda, da moram počakati, da pravi pride sam.

Vsem skupaj en lep pozdrav in velik objem. 

Vaša Peja

[Slavka]

Draga Peja, lepo, da si se oglasila. Iz tvojih besed je opaziti, da delaš premike naprej, počasi vendar zanesljivo...saj veš, da se spremembe ne zgodijo čez noč in včasih je potrebno veliko potrpljenja, da dosežemo tisto, kar želimo.
Zagotovo tudi nate čaka nekje nekdo, prišel bo, ko najmanj pričakuješ....ljubezni se pač ne da izsiliti...ona se pač zgodi...in jaz ti želim, da se ti zgodi čimprej....
Vse dobro ti želim in pogumno stopaj še naprej po svoji poti 

[Toja]

Peja lepo, da si se oglasila!
Vem, da tudi tebe čaka sreča, ki si jo še tako
zelo zaslužiš!
Vse lepo ti želim in javi se kaj!

[kaplca]

Draga Peja, po prebranem se vidi, da še nisi prebolele..
In tudi verjamem, da na zdravljenju nisi našla kar si iskala..preboleti. Tega ne more nihče namesto tebe.
samo ti si tista, ki lahko to naredi. Prebolela boš takrat, ko si boš sama pustila to zvezo odditi, ti pa se je še vedno zelo oklepaš. Nič ni narobe, če se rada spominjaš in lepo je, da sta imela veliko lepih stvari, pa vendar, če se je odloči, da oddide, ga pusti..DEJANSKO, ne samo fizično.
Ker sta se imela tudi lepo, je bilo vredno, da sta se spoznala in bila skupaj. Sedaj pa bi on rad živel po svoji poti in ga pusti in ko mu boš še resnično zaželela srečno, boš p+osvobodila tudi sebe.
Oklepati se nečesa kar je izginilo nima smila, izgovarjati se na druge, pa tudi ni pravično.. Nihče ni naš, niti naš partner, niti starši, niti otroci... vse to so ljudje, ki so svoje osebnosti, s svojimi željami in cilji in ki imajo pravico odditi.
Obremenjevati se zaradi nečesar kar se je zgodila davno v preteklosti, je izguba časa in energije.
Vem, da je težko, sama sem prvo vezo prebolevala 5 let, zbolela za depresijo in se čisto izključila iz življenja. Nisem se mogla sprijazniti, da je nekdo lahko takšen do mene, jaz pa sem bila tako dobra!!!

Ja, kje na svetu pa piše, da morajo biti tudi drugi dobri do mene? Z tem imam še sedaj težave, ker mislim, da je ves svet rožnat in da če sem jaz dobra, bodo tudi drugi dobri do mene. Pa velikokrat ni tako.
Sama se še sedaj spominjam tistega fanta in vem, da sem nekako prebolela takrat, ko sem odpustila.. In se nehala spraševati zakaj to in zakaj ono.. Imela sem psihijatrinjo in terapevtko in bilo je ure in ure pogovorov, da sem dojela, da ne ŽIVIMO ZA ČLOVEKA, AMPAK ZRAVEN ČLOVEKA.
In verjemi, da nas je tako veliko na svetu, da bi bili res geniji, da bi že v prvo našli svojega življenjskega partnerja, včasih je potrebno vezo prekiniti..

Ženske smo sploh takšne, bolj čustvene in da velikokrat ljubimo preveč!!!
Priporočam ti, da si prebereš še kakšno knjigo na to temo, meni so zelo pomagale, recimo; Moč brezpogojne ljubezni ali pa Skrivnosti o moških, ki bi jih morala poznati vsaka ženska.

Na koncu je vse odvisno od nas koliko časa si vzamemo za prebolevanje neke stvari ali dogodka.
In kolikokrat ljubimo v življenju je odvisno samo od nas samih...tolikokrat kolikokrat si to dovolimo !! :rozicodam
Zavedati se moraš pa tudi vsi mi ostali, da obstajajo samo tiste omejitve, ki si jih postavljamo sami!!

Z vso pomočjo, ki jo lahko dobiš in s svojo voljo, boš prebolela, dejansko in takrat boš dihala svobodno in te tudi srečanje z bivšim ne bo razžalostilo. Praviš da tudi njemu ni lahko in verjamem. Po eni strani se mogoče celo čuti krivega za tvoje težave sedaj, po drugi strani pa bi rad živel naprej.. Dopusti mu to..

[kaplca]

Evo pa še ena pesmica za vse nas tukaj gor 

Ko sem se resnično začel imeti rad

Ko sem se začel resnično imeti rad,
sem spoznal, da sem vedno in ob vsaki priložnosti
na pravem mestu in v pravem času,
in da je vse kar se dogaja pravilno –
od takrat dalje sem lahko miren.
Danes vem, da se to imenuje ZAUPANJE.

Ko sem se začel resnično imeti rad,
sem lahko spoznal, da so čustvena bolečina in trpljenje
za mene samo opozorila, da živim v nasprotju z lastno resnico.
Danes vem, da se to imenuje BITI VERODOSTOJEN.

Ko sem se začel resnično imeti rad,
sem prenehal hrepeneti za nekim drugim življenjem
in lahko sem videl, da je bilo vse okoli mene poziv za rast.
Danes vem, da se to imenuje ZRELOST.

Ko sem se začel resnično imeti rad,
sem si prenehal krasti prosti čas,
in prenehal sem ustvarjati mogočne projekte za prihodnost.
Danes počnem samo to, kar ustvarja zadovoljstvo in radost,
tisto, kar ljubim in kar ustvarja smeh v mojem srcu,
na moj lasten način in v mojem osebnem ritmu.
Danes vem, da se to imenuje ČASTITOST.

Ko sem se resnično začel imeti rad,
sem se osvobodil vsega, kar ni bilo zdravo zame,
od jedi, ljudi, stvari, situacij
in od vsega, kar me je vedno ponovno povleklo nižje, proč od samega sebe.
Na začetku sem to imenoval „zdravi egoizem“,
a danes vem, da je to LJUBEZEN DO SAMEGA SEBE.

Ko sem se resnično začel imeti rad,
sem prenehal imeti vedno prav,
tako sem bil manj v zmoti.
Danes sem spoznal, da se to imenuje SKESANOST.

Ko sem se resnično začel imeti rad,
sem se odrekel življenju v preteklosti,
in da skrbim glede prihodnosti.
Sedaj živim samo v tem trenutku, v katerem se vse začenja.
Tako živim danes in to imenujem ZAVEDANJE.

Ko sem se resnično začel imeti rad,
sem spoznal, da lahko od svojih misli zbolim in da sem lahko slaboumen.
Ko pa sem spet našel moči svojega srca,
je razum dobil pomembnega partnerja.
To vez danes imenujem MODROST SRCA.

Ni potrebe, da se še naprej bojimo razprav,
konfliktov in problemov s samim seboj in drugimi,
ker tudi zvezde sem ter tja trčijo med seboj
in nastanejo novi svetovi.
Danes vem: TO JE ŽIVLJENJE.

Sir Charles Spencer Charlie Chaplin sebi za 70. rojstni dan (leta 1959)

--