Bolnišnično zdravljenje-depresija

[Peja35]

Pozdravljeni!

Rada bi povedala, da z razumom vse vem kar si mi povedala Kaplca vendar so čustva še vedno močna in čustva mi nekako ne dajo miru. Sprašujem se zakaj se mi je to zgodilo pa tako dobro sem želela. Hrepenela po družini že od otroštva ker je nisem imela. Potem sem se na 20 letni poti s partnerjem trudila,da bi to ustrvarila pa se mi je vse sesulo. Poskušam razumeti, da si je zaželel svobodnega in drugačnega življenja pa mi ne gre najbolje. Vem da ni moja lastnina in da ima pravico do svojega življenja. Počutim pa se izkoriščeno, izigrano, zapuščeno. Vem da je me je že kar nekaj časa zapuščal pa tega ni mogel oz. ni hotel storiti. Ko se ozrem nazaj in pogledam kaj vse sva skupaj prestala nekako ne razumem kako se mi je to lahko zgodilo. Vse življenje sem posvečala temu, da ustvarim družino pa sem to storila po vsej verjetnosti z napačnim človekom, s človekom ki je potreboval nekoga, da ga podpira, zda mu stoji ob strani, ko pa se tega naveliča enostavno odide. Ko je bil čisto na dnu (zaprt, alkohoik) sem bila z njim ko ni bilo nikogar, ko pa sem jaz zbolela je odšel. Razmišljam kaj bi še lahko storila, da bi ostal,da bi bilo bolje pa z razumom vem, da ne bi nič spremenila pa če bi se na glavo postavila.

Tako zelo si želim, da bi prebolela pa ne vem več kaj naj naredim. Rada bi mu vse odpustila pa kar ne gre ker me je zapustil, ko sem ga najbolj potrebovala.

Predvidevam, da se premalo cenim in se nimam dovolj rada (posledica poniževanja od bivšega partnerja) zato tudi težko shajam sama s seboj. Nimam dovolj samozavesti in sploh se ne znam ceniti.


Jutri je zdnji dan mojega zdravljenja v bolnišnici in v ponedeljek se vračam v službo. Upam, da mi bo uspelo in bom lahko normalno zaživela, čeprav pravijo, da se take rane še dolgo celijo.

Vsem skupaj lep pozdrav in objem!

[kaplca]

Al te razumem, ker se tudi sama večkrat sprašujem zakaj...
Je pa res, da nisi prebolela in da gojiš še ogromno čustev. Tako bo potrebno nekaj časa, da si stvari urediš in si jih boš zagotovo, prepričana sem, ker vidmi to po vsem kar si že napisala. Pa najdi si kakšnega dobrega terapevta, ker zelo pomaga. Oni znajo spraševatim nam odpreti oči, razumeti,.. vsaj jaz imam takšne izkušnje.
Držim pesti, boš videla da bo šlo, bolj, ko se oddaljujemo od določene stvari, manj boli.. 

[Peja35]

Danes sem prvi dan v službi in se dobro počutim. V službi so me billi veseli, da sem se vrnila. Seveda nikakor ni šlo, da bi ostala brez AD-jev, ki so mi jih v bolnici vzeli (glej prispevek Rožni koren - depresija)

Želim si biti zdrava, razumna in razumeti svojega bivšega partnerja vendar so čustva še tako močan, da mi več ali manj ni čisto jasno zakaj je temu tako.

Upam, da se bom čim preje s tem sprijaznila. Minilo je že 5 mesecev pa se počutim kot da je bilo včeraj. Razmišljam kako bi bilo lepo če bi tudi on tako čutil kot jaz in bi živela v neki simbiozi in razumevanju. Kaj pa danes potrebujemo več kot človeka ob sebi ki te razume in katerega razumeš ti. Morda ljudje to prepozno ugotovimo in se nam zgodijo take stvari.

Peja vam pošilja objem

[kaplca]

Kaj pa imaš od ADjev?

[Peja35]

Imam cipralex in eglonyl. Zjutraj vzamem en cipralex in trikrat dnevno eno tableto eglonyl. AD-je sem jemala 6 mesecev in sicer kar veliko dozo in so mi v bolnici naenkrat vse vzeli. Ne vem ali so me vzeli kot poskusnega zajca ali pa so mislili, da bom zdržala brez. Žal ne gre. Bolje, da jemljem tablete in živim vsaj približno kvalitetno kot pa brez in da razmišljam kako bi z življenjem zaključila.

Kaplca hvala za tvojo skrb.

Pozdrav od Peje

[kaplca]

Tisto na E ne poznam  , sem pa sama imela Cipralex dolgo časa in sem se zelo dobro počutila po njem. Res, fizični simptomi so precej izginili in potem sem se lažje vključevala v življenje nasploh .

Zdaj imam samo Helex občasno, 0,25 mg
in pa Zlorix 5mg, pa še to samo polovičko, vendar se ne počutim več tako dobro kot prej. Tako, da komaj čakam k dohtarci, da se pogovorim. Prej sem vse stvari lažje premagovala, tudi psihične, sedaj pa se bolj matram, pa z tesnobo in anko imam velike težave
Včasih dobim tako trd vrat in zadnji del glave, da imam občutek, da mi bo glava trzat začela, veš kako je zoprno to ..
Po Cipralexu sem bila pa tako fajn , zdaj ga imam mami in se tud dobro počuti.

Ma ti boš dala to čez, boš videla.. Jaz se tudi v vezi zelo predam, preveč in pol mislim, da bom isto dobila nazaj, pa velikokrat ni bilo tako in me tudi kar zlomilo vse skupaj
Pa kot si rekla kup vprašanj v zvezi z partnerjem in razmišljanja o njem.

Ti boš to dala skoz, boš videla 

[Janja]

Peja!

Sicer nisem dovolj strokovno podkovana, vendar se mi zdi, da takšno drastično ukinjanje medikamentoznega zdravljenja kot se je zgodilo pri tebi, ni primerno. To je samo moje mnenje. Posvetuj se s primerno strokovno osebo.

Sama sicer tudi menim, da je dobro, da veliko naredimo sami, vendar, če pridemo do točke, ko zaradi takšnih ali drugačnih razlogov ne zmoremo brez medikamentoznega zdravljenja, potem ni nič narobe, če se odločimo še za to opcijo.

Peja, vem, kako ti je in tudi to vem, da bo bolje... Vendar prebolevanje res ni počasen proces - ko bi vsaj bil. Ker pa smo različni, tudi to veliko vpliva na to, koliko časa bo ta proces potekal. Peja, težko ti svetujem, kaj boš morala narediti, ker najbrž, kar je dobro zame, mogoče zate ni... In obratno, seveda. Poizkusi si poiskati TVOJ način in želim ti, da bi v kar se da kratkem času prišla do določenih spoznanj in bi stvari in tvojega bivšega partnerja videla v bolj realni luči, ker trenutno tega res še ne zmoreš. Vse to poznam. S časovno oddaljenostjo boš videla stvari takšne kot v resnici so brez idealiziranja in olepševanja in videla boš, zakaj so se se ti določene stvari zgodile. Sedaj tega še ne zmoreš. Kar je razumljivo. Ker boli... Ker se ti zdi nepravično... Ker si jezna... Razžaljena... Potrta... In še cel spekter občutkov je tukaj, s katerimi se trenutno ukvarjaš.

Ko boš razmišljala na takšen način kot je razmišljala Kaplca 22. junija 2010, boš vedela, da si ga prebolela. Mimogrede, Kaplca, odličen zapis in se strinjam z njim, vendar sem na tak način začela razmišljati šele, ko sem zadevo predelala in prebolela.

Peja, piši še in zavedaj se tega, da ti uspeva!

[kaplca]

o razuemem, jaz sem prvo vezo prebolevala nekaj let, šele po 7 sem se spet spustila v drugo vezo in vmes izgubila toliko let, zelo lepih, ker smo še mlade, pa ne morem nič. Prej ni šlo.
Ko zdaj gledam nazaj in na njega imam še mešane občutke, pa vendar ni nobene bolečine več in tudi ne razočaranja, ker vem, da nama ne bi šlo. Zdaj živi z drugo punco, pa je še vedno isti (skoki čez plot) in baje še govori o meni. Se pravi, da sem le pustila pečat v njegovem srcu, le kako ne, ko pa sem bila dobra punca.
Mah, problem nas žensk je, da si ustvarimo neko sliko kako bo naša veza izgledala in ker mislimo, da se dobro vedno vrača z dobrim, pol smo pa razočarane. Mislim, da je veliko huje, če izgubiš partnerja nehote, se pravi zaradi bolezni , nesreče,... kot pa če se je on odločil da gre.
Jaz sem še vedno velik romantika in tudi v sedanji vezi delam kakšne stvari, ki jih ne bi smela, bi kar rada da fant vse ve kaj bi jaz rada in da mi vidi v misli, to pa seveda ne gre. Potem se sama potrudim, da povem kaj želim in ne čakam, da bo on uganil...
Težke so te stvari ja, je pa vseeno lušn bit z nekom, saj smo narejeni da živimo v družbi..

rada vas imam vse po vrsti 

[Peja35]

Hvala vam za vajini izkušnji. Danes sem dobila odgovor od psihiatrinje, da me ne morem vzeti v individualno obravnavo (to je psihi. ki me je vodila do sprejema v bolnico in ki mi je odvzela tablete), da pa me lahko vodi in piše recepte za tablete dokler ne najdem drugega psihijatra. Sedaj ga iščem in upam, da ga bom kje dobila.
Odkrita bom in vam povedala, da si želim, da bi s svojim bivšim partnerjem ne glede na vse zopet našla skupno pot. V 20 letih skupnega življenja sva marsikaj doživela veliko hudega in tudi lepega. Ko se je odločila, da bo odšel je ostalo v zraku nedorečeno. Njegove besede so bile saj gre mnogo parov narazen pa se zopet najdejo. V teh besedah sem našla še upanje, da se ponovno najdeva. Ker imamva še nedorečene zadeve glede financ se bova še dobila. Včeraj sem ga klicala in mi je pisal, da dela v Italiji, ter, da me bo danes ali jutri poklicala.
Rada bi se vrnil in naredil nekaj na najinem odnosu seveda tudi jaz. Mogoče ne razmišljam prav vendar čutim, da bi rada ponovno vzpostavila najin odnos čeprav je zelo malo možnosti za to. Ljudje, ki me poznajo ne morejo verjeti, da me je to tako sesulo. Tako pač je in ne bom lagala, da sem predelala. Predelala sem ravno toliko, da s pomočjo tabletov lahko živim in poskušam preživeti.

Če pomislim, da bo moje prebolevanje trajalo še nekaj let me je kar groza. Je pa res, da 20 let skupnosti ne moreš kar tako izbrisati. Ko se želim spomniti kaj hudega mi misli enostavno uidejo na lepe stvari in takrat je še huje.

O tem, da razmišljam o vrnitivi bivšega partnerja sem govorila tudi s svoji sinom (star je 21 let) in on pravi, da se s tem ne more strinjati in da če se on vrne bo sin odšel od doma. Na nek način ga razumeme po drugi strani pa ne ker imam občutek, da ne razume, le kako bi če pa tega ni doživel. Glede na to, da mu je bil moj bivši kot oče mu je zelo zameril, ker je odšel in naju zapustil. Moj sin pravi, da naju je izdal in pustil na cedilu. Delno se s tem tudi strinjam vendar pa moja čustva govorijo drugače.

V glavnem stvar je taka, da res čustveno nisem predelala zadeve, razumsko pa vem, da najin odnos z bivšim ni bil najboljši ni bil pa ne niti najslabši saj sve imela drug drugega. Bistvo vsega pa je, da sem si celo življenje želela družino (živela sem samo z mamo, očeta ne poznam) in ko sva to s partnerjem ustvarila in približno uredila stvari je njemu postalo to breme. Ne morem verjet ampak tako trenutno to je.

Vsem skupaj lep pozdrav in velik objem

[kaplca]

ja, ne vem kaj naj ti rečem. Res je, da grejo nekateri narazen, pa potem poskusijo ponovno in je veza boljša. Vse je odvisno od ljudi, ki so v tej vezi. Eni rečejo, da pogreta juha ni več dobra, s čimer se sama ne strinjam; kje pa piše, da bo druga kaj boljšega okusa?

Včasih je potrebno nekaj časa narazen, da človek razmisli kaj želi in potem poskusiš ponovno, če še potem ne gre, je res nesmiselno vztrajati. Je pa tudi odvisno kakšno vezo sta imela, vsi imamo vzpone in padce, sama mislim, da se ne bi vrnila k nekom, ki bi me tepel ali kako drugače zlorabljal in se grdo obnašal do mene, če pa bi bil odnos sicer v redu, pa bi poskusila zakaj pa ne.
Ne glede na to kaj ti mi pišemo, boš naredila po svoje, sama najbolje veš, kako ste se imeli zadnja leta, odločitev je itak tvoja. Je pa sigurno potrebno predebatirat kaj je tvojega partnerja sploh "odgnalo" proč, nekaj ni bilo v redu, nekaj je moralo manjkati, sicer ne bi odšel...ali pa je bilo vsega preveč, saj ženkse znamo tudi dušiti z svojo ljubeznijo, ljubosumnostjo, težačenjem,..

Po eni strani sina razumem, da je jezen, da pa zaradi tega odide, pa je bolj podobno izsiljevanju. Kot sem rekla, če te je videl v vezi zelo trpeti in da te je partner maltratiral, potem je sin upravičeno hud!!!

Če pa tega ni bilo, pa mora razumeti, da nisi samo njegova mama, pač pa tudi ženska, ki si zraven sebe želi moškega, ki si želi bližine, nežnosti, tudi sexa, na kar otroci velikokrat pozabljajo in jih večina misli, da njihovi starši pa tega ne počnejo...

Sin si bo itak ustvaril svoje življenje in tii imaš tudi pravico do svojega tako, da...

Pa probajta še enkrat, da si ne boš potem očitala, sama najbolje veš, če je vredno.
Vendar pa mora tudi partner to želeti, samo tvoja želja in ljubezen ne bosta dovolj. Vsekakor bo potreben pogovor in dobra komunikacija..

Držim pesti, da se reši ta problem in to tako, da bo dobro za oba 

[Peja35]

Morala sem bom potruditi in priti čez to. Zelo težko se borim sama s seboj in svojimi čustvi. Govorila sem z bivšim danes in mi je povedal, da je zaključil s tem življenjem in da se ne misli vračati in da naj pozabim na vse. Seveda sem jokala in kar ne vem kaj naj sama s seboj. Misli mi uhahajo v preteklost ko me je žalil in govoril, kdo me bi pa marla če me ne bi on pobral. Sedaj mi tako ali tako ni važno ali me bo kdo "pobral" saj si itak nikogar ne žellim. želim si samo, da ne bi bolelo in da bi lahko normalno živela. Morda vsega tega ne bom zdržala, ker postajam labilna. V življenju sem se lotila veliko projktov pa sem vse izpeljala sedaj pa ne vem če bo tega.

Sicer pa kje piše, da vsem uspe.

Peja 

[Janja]

Draga Peja!

Govorila sem z bivšim danes in mi je povedal, da je zaključil s tem življenjem in da se ne misli vračati in da naj pozabim na vse.

Mogoče je pa tako bolje. Vem, da mi ne verjameš, vendar pišem iz izkušenj. Jaz sem bila v negotovosti kar nekaj časa (v letih in ne mesecih), ko nisva bila ne skupaj in ne narazen. Podrobnosti tukaj ne bom pisala. Ni pa bilo niti slučajno lahko. Jaz sem se oprijemala čisto vsakega upanja. Sedaj si mislim, da je bilo to nepotrebno, ker bi lahko s procesom žalovanja začela že takoj in bi hitreje minilo, vendar takrat sem mislila drugače. Je pa res, da če ne bi poizkusila z vsem, kar sem poizkušala, bi mi bilo lahko kasneje v življenju žal, ker bi si mislila, da nisem naredila vsega... Tako pa točno vem, da sem naredila čisto vse. Midva sva si dala, kar sva si imela za dati in eden od drugega sva se naučila, kar sva se morala naučiti. Najine poti so se razšle in verjetno je tako prav. Nikoli si ne moremo nikogar lastiti in zato je prav, da se tega zavedamo. Vem, da ni lahko, če imaš nekoga res rad, in če si s tem človekom preživel veliko let, pa vendar je tako. Zaenkrat ti tega še ne moreš tako čutiti, vendar z določeno časovno distanco, boš tudi ti to zmogla.

Misli mi uhahajo v preteklost ko me je žalil in govoril, kdo me bi pa marla če me ne bi on pobral. Sedaj mi tako ali tako ni važno ali me bo kdo "pobral" saj si itak nikogar ne žellim.

Glede na napisano ne vem, če je sploh pametno, da bi bila še skupaj.

Ne Peja, ne želim ti, da bi te nekdo POBRAL, ker ti tega ne potrebuješ. Želim ti, da preboliš... Da ugotoviš, da si čudovita oseba... Da ugotoviš, da si lahko sama... In ko boš vse to ugotovila, boš lahko spoznala tudi osebo, s katero boš želela biti OB NJEJ, in sicer zato, ker boš tako ŽELELA in NE POTREBOVALA. Ko boš ugotovila, da sta dve samostojni osebi lahko ena ob drugi, ker tako želita in ne zato, ker sta odvisni ena od druge, potem ti bo lažje.

V življenju sem se lotila veliko projktov pa sem vse izpeljala sedaj pa ne vem če bo tega.

Jaz verjamem vate. Tudi to boš izpeljala, in sicer tudi in predvsem zato, ker si izpeljala že toliko projektov.

Sicer pa kje piše, da vsem uspe.

Vsem uspe... Enim hitreje, drugim počasneje, enim velikokrat, drugim malo manjkrat, enim na takšen način, drugim na drugačen način. Je pa res, da za nekoga pomeni uspeh nekaj, kar je za nekoga drugega neuspeh. Zame je uspeh to, da sem lahko brez partnerja, za katero drugo žensko bi pa to pomenilo neuspeh. Vidiš, Peja, zelo različno dojemamo uspeh...

Objem od mene in zavedaj se tega, da kljub temu, da trenutno ne vidiš naprej, boš uspela, in sicer na tvoj način in s tvojim tempom.

[Peja35]

Danes sem bila na enodnevnem izletu na morju in moje počutje je mnogo bolje kot pred dnevi. Želim si preboleti in odžalovati. Še vedno razmišljam o svojem bivšem partnerju in kaj vse sva preživela. Bolečine ni, ker mi pri tem pomagajo tablete. Vsak dan posebaj iščem smisel, veliko sem zaposlena v službi, honorarno delam še v lokalu (za rešitev finančnih težav) ob tem sem pa še med ljudmi kar mi pomaga, da se bolje počutim. Od kar sem prišla iz bolnice nisem bila še na nobeni terapiji in razgovoru, ker si še nisem uredila datuma za psihiatra. Če povem po pravici sem potrebovala oddih od terapij ker tudi vsakodnevne skupinske terapije niso mačji kašelj. Veliko se pogovarjam s svojimi prijateljicami vendar včasih niti nočem govoriti o svojem preteklem življenju, ker sem tudi to že nič kolikokrat ponavljala, da sploh ne vem če ima to še smisel.
Opravičujem se če je moje pisanje malo zmedeno vendar tako trenutno je.

Rada imam svojega sina in njegovo punco, ki sedaj živi pri nas. Moti me pa ker se veliko prepirata in ob tem podoživljam svoje razmerje. Res bi rada da bi nam bilo lepo in bi se razumeli med sabo. Upam, da mi bo le enkrat prizaneseno in bom lahko zopet srečna.

Vesela sem, da ima tu vas, ki me vzpodbujate.

Vsem skupaj lep pozdrav in velik objem

[trzinka]

Peja 

[Toja]

Peja 

Vesela sem, da si poslušala sebe, da si se odločila tako kot si se, glede zdravljenja
v bolnici. Mogoče pa res ni bil ravno primeren čas.
Zdaj vidiš, da gre tudi drugače, da si med ljudmi in po malem pozabiš na
tvojo stisko.

Lepo je, da ste skupaj, vendar bi bilo mogoče prav, da sinu in dekletu
lepo poveš, da ju imaš rada, vendar te moti, če se prepirata pred tabo, ker to
nate slabo vpliva. Mislim, da te bosta razumela.

Želim ti še veliko takih dni kot si ga imela danes!

[Suzy]

Peja!!!

   Vsak si zasluži biti srečen in tudi tebi je namenjena!!

[Peja35]

Rada sem odkrita in tudi tokrat bom. Danes je dan malo slabši. Ne vem kako naj zapišem ampak popoldan mi paše ko sem doma, da spijem eno ali dve pivi. Nekako me pomiri in postanem malo omotična. Vem, da to ni ravno najbolje ampak stiske ni več. Nočem jemati pomirjeval, da se jih ne bi navadila. Res ne vem kam pelje vse to ampak bom videla. Včeraj sem bivšemu poslala pošto, ker sem dobila v nabiralnik izvršbo zanj. Še vedno je namreč pri meni stalno prijavljen. Prosila sem ga naj to uredi pa ni tega še naredil. Ne želim biti nesramna in ga odjaviti, ker mi to lahko vrne s tem, da ne bo plačal avtomobila, ki je na lizing in pisan na moje ime. Kar naprej se vrtim okoli te zadeve in nekako sva še povezana zaradi finančnih zadev. Čeprav pravijo da denar ne prinese sreče (v mojo družino je prinesel nesrečo) je vseeno z denarjem veliko lažje.
Sedaj sem ravno prav omotična od piva in bom počasi s svojim kužkom šla spat in bo spet en dan za mano.

Vse na svetu bi dala, da vse to mine in začnem živeti normalno življenje.

Hvala vam vsem, rada vas imam toda sebe čisto premalo.

Peja

[Janja]

Peja!

Rada sem odkrita in tudi tokrat bom. Danes je dan malo slabši. Ne vem kako naj zapišem ampak popoldan mi paše ko sem doma, da spijem eno ali dve pivi. Nekako me pomiri in postanem malo omotična. Vem, da to ni ravno najbolje ampak stiske ni več. Nočem jemati pomirjeval, da se jih ne bi navadila. Res ne vem kam pelje vse to ampak bom videla.

Prav je, da si odkrita. In zato bom tudi jaz. Ne zdi se mi v redu, da za pomiritev uporabljaš alkohol. To ravno tako ni v redu kot prevelika uporaba tablet. Ja, stiske ni več, vendar lahko se ti zgodi, da postaneš odvisna od alkohola, če boš to prakso začela redno uporabljati.

Ja vem, je hudo... In včasih ne veš, kdaj bo bolje... Včasih si misliš, da nikoli ne bo več tako kot je bilo... Peja, lahko bo bolje kot je bilo. Je pa res, da moraš iti nekako čez to fazo, ki niti slučajno ni lahka. Poizkusi si najti svoj način prebolevanja, vendar pozabo išči v stvareh, ki ne zasvojijo, in ki ti omogočajo trezno glavo.

Piši še in veliko se druži s prijatelji, ki te razumejo. Predvsem pa se zavedaj, da ZMOREŠ!

[Rob]

Peja, tudi jaz mislim, da si boš s pivom na dolgi rok poslabšala počutje.
Če te na kratko pomiri, ima vedno tudi tisti obratni učinek ( vsak alkohol ga ima ), ko stvari zgledajo še slabše, kot v resnici so.

Prijatelji so boljše zdravilo.

Vse na svetu bi dala, da vse to mine in začnem živeti normalno življenje

..ni treba vsega, v resnici ni treba dati ničesar, le odloči se, da želiš živeti lažje. ko najdemo željo, poiščemo tudi pot do nje...tudi ti..

 

[Peja35]

Pozdravljeni vsi!

Po dolgem času se ponovno oglašam. Moje počutje mnogo boljše kot pred časom. Še so občasne krize in misli še vedno odhajajo k bivšemu partnerju. Predvsem je hudo, če ga vidim ali slišim. Ko ga vidim ali slišim mi začne srce pospešeno utripati, tresem se po celem telesu. Zgodilo se je pred približno tremi tedni, da je prišel v lokal kjer honorarno delam (tam je bil dogovorjen), skoraj mi je padlo vse iz rok. Sodelavka je imela pri sebi helexe in sem takoj enega popila, da sem se vsaj približno pomirila. Po tem sva govorila o še nerešenih finančnih problemih. Moram vam povedati, da sem po tem pogovoru ugotovila, da to ni človek s katerim sem živela 20 let. To je čisto druga oseba meni neznana. No po tem dogodku sem prišla k sebi in se kar dobro držim. Nekako se navaj živeti sama in poskrbeti sama zase. Imam enega prijatelja in si vsak dan dopisujeva. Pozna mojo zgodbo in z ničemer me ne obremenjuje. Je zelo pozoren in moram reči, da sem vesela,da sem ga spoznala. Skoraj ne morem verjeti, da obstajajo še tako dobri moški. Nekako nisem vajena. Ko se človek navadi na slabe odnose sploh ne more verjeti, da je kaj lepega tudi možno.

Nisem še prebolela svoje 20 letne veze in se vsak dan spomnim bivšega partnerja in razmišljam kakšen odnos sva imela. Ni bil dober, bil je slab ni pa bil najslabši. Imela sva tudi lepe trenutke. Bojim pa se da se bo morda zgodilo njemu in bo želel priti nazaj jaz pa bom klonila. Pred časom se pisala, da sem ga prosila naj se vrne pa je rekel da naj pozbim na to. Sedaj se ne ukvarjam več s tem in poskušam pozabiti, preboleti, odžalovati....nekako mi kar uspeva s pomočjo AD-jev.

Po bolnišničnem zdravljenju sem si poiskala tudi novo psihiatrinjo in začnem s terapijo v mesecu novembru in upam, da bom z njeno pomočjo počasi prekinila tudi z jemanjem AD-jev. Za enkrat si ne bi še upala biti brez, ker sem to že poskusila (prekinitev v bolnišnici) pa se je vsa zgodba z tesnobo povrnila.

Toliko za sedaj pa se še kaj oglasim. Ne zamerite mi morda zmenedenemu pisanju vendar ker se javljam po dolgem času sem želela potegniti bistvo. Tisti ki poznate mojo zgodbo boste že razumeli.

Rada vas imam in pošiljam vam en velik objem