Ponijevo potovanje

[Poni]

Dragi moji Tatatatirci

29. 3. 2024; -2h

Tukajle sedaj svečano zaključujem pravljico o Ponuju. Tukaj se pričenja Ponijevo potovanje. Najbolj vznemirljivo, skrivnostno in včasih tudi nevarno potovanje duše. Pa saj to potovanje se ni začelo šele danes. Že zelo dolgo traja. Pravzaprav kar vse Ponijevo življenje. Kar je po Ponijevem občutku najbrž kar od zmeraj.
     Mimogrede, Poni sem seveda jaz, tralala.
     Dolgo tiho potovanje izgubljene duše. Včasih se pot pogrezne globoko dol v skrivnostne sanjske votline in še globlje v silno brezdanjo otožnost. Njenih globin ni še nihče izmeril, nihče raziskal. Zares, Ponijeva lastna duša je najbolj mračna, brezdanja in neraziskana pokrajina v vsem vesolju. Pot, po kateri potuje Poni, se pogreza veedno globlje, v vedno globljo otožnost, v brezdanja brezna, za katera ni Poni niti slutil, da so tik pod njegovimi nogami, kjerkoli hodi po površini Zemlje.
     Pot se počasi in neopazno prelije v vedno globlji obup in nato ponikne v brezdanji praznini. Tam ni ničesar, kar bi lahko prijel. Ničesar, česar bi se lahko oprijel. Tam je le neskončno tiho kapljanje misli, ki pa včasih vendar grmijo kot grom. Od njihovih silovitih udarcev se tresejo hiše. Se podirajo peščeni gradovi, ki jih je Poni s tolikšnim trudom zgradil sam skrit v skrivnem zalivu svoje domišljije. Morje ga je božalo. Morje, ki je prav tedaj čudežno oživelo za nekaj omamnih pravljičnih trenutkov in prišlo čisto blizu k Poniju.
     A kaj, ko so ti trenutki tako hitro minili. Pobegnili so. Skrili so se pred silovitimi besnimi udarci besed, ki so vpile: „Kaj pa vendar počneš!? Kaj pa vendar govoriš!? Kako pa se obnašaš!? Ali te ni nič sram!?”
     Tale Sram spremlja Ponija vsepovsod. Celo v njegove najbolj skrite sanje je našel pot. Poni mu nikjer ne more pobegniti.
     A vendar! Zgodi se včasih, silno redko. Prebudi se Morje skrito globoko v njem. Toplo, zaščitniško, tolažeče Morje. Tiho pride k Poniju. Tiho ga vzame v svoj zaščitniški objem. Tiho ga boža s svojimi neštetimi valčki. Poni je tedaj srečen. Za nekaj kratkih hipov lahko pozabi na sile, ki želijo raztrgati njegovo telo in dušo. Za nekaj kratkih hipov lahko pozabi na brezmejni Sram. K sreči je Morje silnejše od vsakega Sramu.
     A kaj, ko je to srečanje z Morjem tako kratko in tako bežno. Komaj zažari in zazveni mavrica v Ponijevi duši, že tudi potemni in Morje se spet umakne nekam daleč stran v skrite sobice spomina.
     Ti kratki bleščeče sijoči trenutki pa vendar so, čeprav tako redki. Ah, kako redki so. Vmes pa brezdanji prepadi. Prazni. Ah, kako prazni.


                                     Poni

[Poni]

Dragi moji Tatatatirci

Tako dolgo že nisem pisal v ta forum. Kar predolgo. Toliko tega se je zgodilo vmes. Toliko tega, kar bi vam rad pripovedoval, a zares, na pravi skupini. Teh pa žal ni več.
   Nič več.
   Odnesel jih je veter, daleč v pozabo.
   Zato pa zdajle ugibam, kaj bi vam vendarle lahko napisal v forum. In tako je prišel potepuški veter in mi na uho šepetal pravljico. Takole je bilo.


Pride potepuški veter. Pometa po kotih, po špranjah duše. Na površje dviga stare zaprašene spomine. Pometa in odnaša stare zaprašene skrivnosti, stare zaprašene bolečine.
   Pometa in odnaša.
   A one vendar ne odhajajo. Vrtinčijo se in plešejo tik nad menoj, da jih lahko jasno vidim.
   Tako ležim na postelji in strmim v strop in še dlje, nekam v sanje, kjer plešejo prividi. Pošasti, strahovi, obup. Plešejo kar naprej in nočejo me pustiti. Nočejo oditi naprej v veter.

Izgubljeni romarski Poni roma po svoji poti naprej skozi življenje. Ker skozi življenje greš lahko itak samo naprej. Nikoli nazaj. Sam potuje Poni skozi življenje. Brezupno sam. Praznina v stanovanju. Praznina v duši.
   Odkar je mamca odpotovala tja na ono stran mavrice.
   Prah pa se vrtinči in pleše in tke čarobne zasanjane vzorce. Iz njih se rojevajo pravljice. Pravljice so otožne, a žive, tako zelo žive. Zdijo se dosti bolj žive, kot Poni, ki jih je napisal.
   Poni se ozira naokoli po mračnem nočnem obnebju. Išče prijatelje iz časov, ko je tu prepevala čudovita mavrična ptica Dam. Je še kdo resničen? Je sploh še kdo živ? Je še kdo tu? Tukaj?
   „Tukaj, tukaj, tukaj,” prepeva ptica Tukalica.
   „Tukaj? Sem sploh kdaj zares bil tukaj?” se sprašuje Poni. „Mar ni vse moje življenje samo sen? Se bom kdaj zbudil in postal resničen?”

Če naj se zavem svoje resničnosti, moram samo pobožati mucko, ki zdajle dremucka na okenski polici.
   A vendar! Moje telo ni resnično. Moje misli niso resnične. Samo jaz sem resničen. Kaj je to zdaj za en hec?

      Poni

[Ribica]

Poni, kot vedno, globoko in nežno se nas dotakneš. 
Ribica

[Poni]

Dragi moji tatatatirci

Rad bi vam povedal. Nikogar nimam, ki bi mu povedal. Prav nikogar na tem širnem kosmatem svetu. Še prijateljem ne morem povedati. Prijatelji me sicer tolažijo vsake kvatre, ko se kdaj srečamo po celi večnosti. Tukaj med nami lahko poveš kar hočeš, pravijo. A potem se pogovarjamo vse moigoče traparije. Pač gosltilniški čvek, bi lahko rekli, čeprav sedimo na terasi bratovega stanovanja.
   Bom pa naslednjič povedal, se tolažim, ko se poslavljamo ob pozni nočni uri, ki je pravzaprav že skoraj zgodnja jutranja. Prijetno obdan z meglico piva - ali raje neprijetno, bi sam rekel - korakam čez dvorišče, seveda kolikor pač gre naravnost in si obljubljam, da bom pač naslednjič povedal.
   Naslednjič, seveda. Kdaj pa bo ta naslednjič? Tega itak nihče ne ve. Vsaj mesec dni mine do tega "naslednjič". Do tedaj pa seveda pozabim, kaj sem sploh hotel povedati. In tako naprej seve.
   Zato pa sedaj, ko se zdi, da ni sploh nikakega upanja več, da bom lahko prijateljem kdaj povedal, posebej še, ker tudi teh srečanj ni več, pa čeprav morda z večmesečnim razmakom, bom pač  poskušal povedati vam, nevidni, ne povsem resnični prijatelji.

Takole je bilo. V trgovini sem bil. S police sem hotel vzeti steklenico pijače. Dve vrsti sta bili pred menoj. Iztegnil sem roko, da bi vzel steklenico iz leve vrste, ko me je ustavil neviden glas.
   Nevem, kako bi ga predstavil. V takih trenutkih se zdi, kot neka zavest povsem ločena od mene, čeprav obenem na nedoumljiv način vendarle povezana z menoj, neločljiv del mene, moje zavesti. Morda moja duša? Moda kak angel varuh? Kdo bi vedel.
   Ta čudna zavest reče.... No ja, ne ravno s pravim glasom, ki bi ga lahko slišal zares, ali v svoji domišljiji. To je bolj občutek, kot zaresen glas.
   Reče torej: "Ne tele. Vzeti moraš streklenico iz desne vrste, sicer se bo zgodilo nekaj groznega."
   "No, prav," vzdihnem in sežem z roko proti desni vrsti.
   "Ne, ne!" zavpije namišljeni glas. "Tega ne smeš. Vzeti moraš levo steklenico, sicer boš strahovito kaznovan."
   "Čakaj malo, kaj nisi malo prej rekla, da moram vzeti desno?"
   A tale čudna pošast v moji domišljiji noče o tem nič slišati. "Levo moraš vzeti, ti pravim," vztraja.
   "no, prav," se nazadnje vdam in sežem proti levi steklenici.
   "Ne, presneto! Kaj ti nisem rekla, da vzemi desno, sicer se bo zgodilo nekaj groznega?"
   "Prekleto, odloči se že vendar!"
   A vse je bob ob steno. Prav gluho se naredi ob vseh mojih argumentih.
   No, prav. Pač sežem zopet proti desni.
   Uganite, kaj se zgodi potem. Itak. Nadere me: "Saj sem ti reakla, da vzemi tisto na levi, sicer boš strahovito kaznovan."
   "Pa prekleto, nehaj me že zajebavati!" zavpijem v mislih.
   A ta čudbna misel, ali karkoli je že, se naredi čisto gluho. Tako se potem greva nekaj časa: naj vzamem steklenico z leve ali z desne. Seveda bi tako lahko ostal duševno povsem ohromljen in morda celo telesno tudi do sodnega dne.
   A jaz imam tega nazadnje dovolj. "Ne grem se več teh igric!" zarohnim v mislih in izberem naključno, kot mi tisti hip pač zatava roka. Morda na primer steklenico v desni vrsti.
   Tista misel spet besni. "Rekla sem ti, da vzemi tisto na levi."
   A jaz se ne menim več zanjo. Ne morem. Kratkomalo ne morem več. "Pojdi se solit!" še zavpijem nanjo in izbrano steklenico odložim v nakupovalni voziček.
   Tista čudna zavest seveda še vedno besni. "Posvarila sem te!" vpije name. "Nikar ne reci, da te nisem posvarila."
   "Zaleti se nekam," zavpijem nanjo. Zares, včasih me celo tako zanese, da zares zavpijem. A se brž utišam in zgroženo gledam naokoli, če je kdo to slišal. Če kdo meni, da sem nor.


To je bil primer številka ena. Sedaj sledi primer številka dve.

Pride seveda kdaj tak dan, ko je človek povsem obupan nad svojim življenjem, ko se mu vse skupaj zazdi samo nesmiselno mučenje, nesmiselen boj brez vsakega upanja na zmago. Dan, ki bi ga najraje prespal. Dan, ko imam tako obupen občutek, da nisem nič vreden, da vse moje življenje in prizadevanje ni vredno čisto nič.
   Tedaj se vmeša tista čudna misel od prej. Ali morda zavest? Kdo bi vedel.
   "Res je," pravi ta zavest. "Res nisi nič vreden. Tvoje življenje ni nič vredno. Pa saj vidiš, kako se prijatelji obnašajo do tebe. Ne vabijo te na obisk. Samo izgovorijo se, da nimajo časa."
   "Veš kaj," doda nato nevidni sogovornik,, "tako ravnajo zato, ker jim kradeš energijo, ko si pri njih. Zato te nočejo več povabiti."
   Jaz pa kratkomalo nimam moči, da bi skušal dokazati, da to ni res. Samo obupu se lahko prepustim.
   "No, vidiš," nadaljuje nevidna zavest, "najbolje bi bilo da crkneš. Čimprej, če se le da."
   Še to doda ta misel: "Tvoji prijatelji ti itak nič ne pomagajo, pa če ti še tako ponujajo pomoič v vsakem hipu, kadarkoli jo utegneš rabiti."
   Pa še rers je, zgorženo ugotovim. Vsakič, ko bi res potreboval pomoč kakega prijatelja, ali vsaj pogovor, prijatelji čudežno nimajo časa. Vsi naenkrat nekam skrivnostno izginijejo. Na telefon pa se po navadi sploh ne oglasijo.
   "Točno tako," mi dopoveduje ta čudna zavest. "Saj sem ti rekla. Tudi crkneš lahko. Saj prijatelji ne bodo nič opazili. Vseeno jim bo."


Če mislite, da je konec vsega hudega, vam povem, da pride zdajle primer številka tri.

Nekega zaspanega nedeljskega dopoldneva me prešine misel, dab bi napisal pravljico. Otroško pravljico. A nato se ustrašim. Pa saj ne znam pisati pravljic za otroke. Pojma nimam, kako se to dela.
   Spet se oglasi tista misel - tista zavest od prej. Le da je tokrat veliko bolj prijazna, prav optimističan in tolažeča se zdi.
   Takole nekako: "Ne sekiraj se zaradi takih malenkosti. Saj ti ni treba nič vedeti o pisanju pravljic za otroke. Jaz ti bom pomagala. Narekovala ti bom. Ti samo piši."
   "Ja, to že," ugovarjam, "a vseeno. Kaj če bo nastalo kaj groznega? Kaj nesmiselnega? Kaj žaljivega? Ali še huje, kaj nespodobnega?"
   "Ne bo, me tolaži skrita vila. "Nič takega se ne bo zgodilo. "Ti samo piši. Nikar ne misli na to kaj utegne nastati, če sploh kaj. Ti samo piši. Saj sploh ni pomembno, če bo kaj nastalo.
   Veš kaj," doda nato, "ti tole razumi pač kot igro. Igraš se, da pišeš pravljico. Igraš se, da si pravi pisatelj. Saj ni pomembno, če bo zares kaj nastalo. Kot sem rekla, to je samo igra. In vse bo v redu. Prav?" se mi poredno namuzne.
   "Prav," nekako na pol obupano prikimam. Samo upam lahko, da je res prav. Sicer pa, če ne bo ratalo nič berljivega, mi zgodbe sploh ni treba nikomur pokazati. Tako nihče ne bo izvedel, kakšno grdo nespodobno reč sem napisal.
   A če bo vendar kaj nastalo? Kaj pa potem? Hm, nevem. Ne upam si pomisliti na to. Kdo ve zakaj.


Ja, takle mamo, kot vidite. Upam, da se preveč ne zgražate nad napisanim. Napidsal sem pač tako kot je.


Sramežljiv pozdrav pošilja

                         Poni

[Ribica]

Dragi Poni,
ti si tako nadarjen za pisanje, res bi moral pisati, da bi lahko objavljal. Tudi pravljice za otoke bi ti po moje šle odlično od rok. Jaz te zelo rada berem  .
Ribica

[Cvetlica]

Poni jaz tudi mislim da bi ti lahko pisal