FORUM Nebojse.si

Anksiozne motnje => Depresija => Temo je začel: Poni na petek, 29. marec 2024 ura: 19:19



Naslov: Ponijevo potovanje
Sporočilo napisal: Poni na petek, 29. marec 2024 ura: 19:19
Dragi moji Tatatatirci
29. 3. 2024; -2h

Tukajle sedaj svečano zaključujem pravljico o Ponuju. Tukaj se pričenja Ponijevo potovanje. Najbolj vznemirljivo, skrivnostno in včasih tudi nevarno potovanje duše. Pa saj to potovanje se ni začelo šele danes. Že zelo dolgo traja. Pravzaprav kar vse Ponijevo življenje. Kar je po Ponijevem občutku najbrž kar od zmeraj.
     Mimogrede, Poni sem seveda jaz, tralala.
     Dolgo tiho potovanje izgubljene duše. Včasih se pot pogrezne globoko dol v skrivnostne sanjske votline in še globlje v silno brezdanjo otožnost. Njenih globin ni še nihče izmeril, nihče raziskal. Zares, Ponijeva lastna duša je najbolj mračna, brezdanja in neraziskana pokrajina v vsem vesolju. Pot, po kateri potuje Poni, se pogreza veedno globlje, v vedno globljo otožnost, v brezdanja brezna, za katera ni Poni niti slutil, da so tik pod njegovimi nogami, kjerkoli hodi po površini Zemlje.
     Pot se počasi in neopazno prelije v vedno globlji obup in nato ponikne v brezdanji praznini. Tam ni ničesar, kar bi lahko prijel. Ničesar, česar bi se lahko oprijel. Tam je le neskončno tiho kapljanje misli, ki pa včasih vendar grmijo kot grom. Od njihovih silovitih udarcev se tresejo hiše. Se podirajo peščeni gradovi, ki jih je Poni s tolikšnim trudom zgradil sam skrit v skrivnem zalivu svoje domišljije. Morje ga je božalo. Morje, ki je prav tedaj čudežno oživelo za nekaj omamnih pravljičnih trenutkov in prišlo čisto blizu k Poniju.
     A kaj, ko so ti trenutki tako hitro minili. Pobegnili so. Skrili so se pred silovitimi besnimi udarci besed, ki so vpile: „Kaj pa vendar počneš!? Kaj pa vendar govoriš!? Kako pa se obnašaš!? Ali te ni nič sram!?”
     Tale Sram spremlja Ponija vsepovsod. Celo v njegove najbolj skrite sanje je našel pot. Poni mu nikjer ne more pobegniti.
     A vendar! Zgodi se včasih, silno redko. Prebudi se Morje skrito globoko v njem. Toplo, zaščitniško, tolažeče Morje. Tiho pride k Poniju. Tiho ga vzame v svoj zaščitniški objem. Tiho ga boža s svojimi neštetimi valčki. Poni je tedaj srečen. Za nekaj kratkih hipov lahko pozabi na sile, ki želijo raztrgati njegovo telo in dušo. Za nekaj kratkih hipov lahko pozabi na brezmejni Sram. K sreči je Morje silnejše od vsakega Sramu.
     A kaj, ko je to srečanje z Morjem tako kratko in tako bežno. Komaj zažari in zazveni mavrica v Ponijevi duši, že tudi potemni in Morje se spet umakne nekam daleč stran v skrite sobice spomina.
     Ti kratki bleščeče sijoči trenutki pa vendar so, čeprav tako redki. Ah, kako redki so. Vmes pa brezdanji prepadi. Prazni. Ah, kako prazni.


                                     Poni