ZA TISTE, KI SI NE UPATE ZAČETI PISATI NA FORUM

[Narciska]

Dejc hvala za spodbudne besede
Kot sem že napisala tudi jaz upam, da bo šlo brez tablet, mislim pa da bom mogla vseeno obiskati psihiatra, da mi vsaj pove kaj je narobe z mano in kako naj ukrepam naprej. Kot sem rekla, okrog mene ni nikogar ki bi imel podobne težave (oz. o njih ne govorijo) in sem se oglasila na tem forumu, da se pogovorim z vami, ki me razumete.

Lp.

[maja89]

po enem mesecu se spet oglašam, ker z mano ni ni bolje. Pred enim mesecem sem začela z jemanjem cipralexa, ki sem ga po 20 dneh nehala po nasvetu psihiatra, ker so bli stranski učinki prehudi.

Res ne vem kaj na še naredim. Moji dnevi so čedalje slabši. Občutek imam kot da fizično nisem sposobna iti kam. Ponoči spim v redu in spim skoraj cele noči, takoj ko se zbudim pa se začnejo neljubi občutki. Najprej je vse ok, čim se pa vstanem iz postelje mi srce ''napumpa'' na polno, v glavi imam občutek kot da bom zdaj zdaj padla skupaj, kot da to nisem jaz in ni okolice okoli mene. tega občutka v glavi ne znam razložiti. Z jemanjem wellbutrina še nisem začela, ker se res bojim stranskih učinkov
Res ne vem kaj naj naredim.Nikamor ne morem sama, ker s takim občutkom v glavi ne morem voziti ali iti kam drugam peš, ker je ta občutek v glavi premočan. Je možno, da je to psiha? Ker se res bojim, da bi bila kaj resno bolna.Ne vem več kaj naj storim res... Ne morem v službo,ne morem nikamor.... Ne vem ali je mi vsaka stvar povzroča tak stres ali kaj... ker voljo se mi zdi, da sem dobila nazaj. Res si želim kam iti pa je težko
Psihiater mi je predpisal zdravilo wellbutrin, ki pa ga ne upam začeti jemati ker so menda stranski učinki veliki.
Moji občutki niso kot napadi... ne vem no... to ne mine kar v nekaj minutah ampak se pojavi vedno kadar sem pokonci:(  in trajajo cele dneve. to me je čisto ohromilo pri opravljanju vsakodnevnih dejanj Cele dneve pa tudi ne morem ležati sama doma
Imam voljo in vse... res bi rada kam šla... ampak se počutim, kot da fizično nisem sposobna

[Dejc]

Maja89 ojla

Razumem situacijo, očitno Cipralex ni bil pravi AD zate. Wellbutrin jemlje moj prijatelj, pravi, da ga "dvigne", pravi, da mu koristi, ker začne že ob 5h zjutraj delati. Glej, to je ravnotako AD, torej sva spet na istem, tabletka rabi čas, da pokaže svoj pravi "jaz", če se tako izrazim. Da imaš voljo, je zelo pomembno in pozitivno, za strah pa veš: Notri je votel,okrog ga pa nič ni 

Korajžno naprej, poizkusi Wellbutrin, brez strahu, pa še nekaj, mene je zelo sproščal in me še vedno vlak, brez heca, dostikrat grem z vlakom nekam na blef, se vsedem v kupe, odprem okno in poslušam, kako sopiha skozi pokrajino

Drži se mi

[Lira]

Maja, pozdravljena 

Ob neki bližnji osebi sem bila tudi sama priča temu, kako neprijetne stranske učinke ima lahko  Wellbutrin pri anksioznem človeku, zato mislim, da so tvoji pomisleki upravičeni. Wellbutrin je sicer zelo dobro zdravilo, vendar se uporablja predvsem pri depresiji, pa še to v specifičnih primerih, običajno v kombinaciji s kakšnim SSRI-jem, redkeje samostojno. Wellbutrin vsekakor ni običajna izbira pri prevladujoči anksioznosti. Za tvoje težave obstaja cela vrsta drugih AD-jev, zato ne razumem, zakaj bi morala jemati ravno Wellbutrin.

Jaz bi šla na tvojem mestu čim prej na ponoven posvet k psihiatru in mu povedala, da ne bi rada jemala tega zdravila, naj mi raje predpiše kaj drugega. V vmesnem času, dokler AD ne prime, bi si pa najbrž lahko pomagala tudi s kakšnim Xanaxom, seveda z zdravnikovim žegnom.

Je možno, da je to psiha?

Seveda, gotovo je psiha.

Drži se! Saj bo šlo na bolje. 

[VeseliSoncek]

Živjo, da ne odpiram nove teme in se bom kar tukaj predstavila 

Sem mlado dekle, letos postavljena diagnoza depresije in generalizirane anksiozne motnje (sama sem si jo postavila že dolgo, dolgo nazaj, a kot vsak trmast bolnik nisem hotla k zdravniku nikoli), jemljem Coaxil in mi pomaga (če preneham, doživim epizodo depresije znova). Tabletke so odlične, nimam stranskih učinkov. Zdaj sem ok, ker nimam več takih napadov tesnobe da ne morem več ven iz hiše. Vpisala sem celo nekaj dejavnosti, spoznala par novih ljudi in vpisala nov letnik. Da sem vse to naredila sem se morala prisiliti da sem šla skozi hude navale anxie, kjer sem mislila da me bo pobralo. Drugič, tretjič je bila že anxia manjša. Četrtič je izginila totalno.

Kaj naj rečem, življenje mi je stagniralo odkar pomnim...fax vlečem že toliko, da mi je počasi zmanjkalo laži zakaj nisem sposobna opraviti izpitov. Resnice ne ve pač nobeden, da pridejo dnevi, ko sploh vstati ne morem iz postelje. Ni mi niti do mene, niti do življenja. Ni volje. Glavni sprožilec depresije pri meni so bili vedno moški, vzroki so pa zasidrani globoko v otroštvu.

Preživela sem marsikaj, bila spolno zlorabljena s strani soseda. Kot otrok totalno čustveno zanemarjena, oče je bil tudi psihični bolnik, živel je v svojem svetu - mama pa nikoli ni bilo doma, non stop v službi. Če že je bila doma, bi kot vzgojni ukrep pokasirala batine. Ona je izčrpana od življenja bila nemočna dati kakršnokoli toplino od sebe. Je ne obsojam, razumem. Kasneje sem bila izpostavljena tudi fizičnemu nasilju s strani njene družine, da sem morala bežati od doma. Stalne in konstantne kritike so mi ubile samozavest. Še posebej s strani njene družine, ki so bili vedno nekakšna ekonomska in čustvena pijavka moji mami. Ko se spomnim svojega otroštva zdaj, se mi prikrade v spomin samo obup, strašna in peklenska osamljenost, zapuščenost...kar izkričala bi se od nemoči, samo da ne čutim več tega. Še dandanes čakam, da se nekdo spomne odpreti moja vrata in me vsaj vprašati kako sem. Kako je minil moj dan. Ne dočakam tega, obupno boli. Šele zdaj se zavedam koliko sem bila v fundamentu nesrečen otrok. Mati tega seveda noče sprejeti, še danes negira kaj jaz dejansko občutim. To me še bolj meče v obup.

Je bil proces, da sem dojela da so vsi moški v katere sem se zaljubila replika mojih staršev. Povlekli so me samo nazaj v peklenski krog otroškega trpljenja, kjer jaz na kolenih prosjačim za trohico pozornosti, ki je nikoli ne dobim ob nabijajoči anxiji, ki mi niti dihati ne pusti. Separacijski strah je bil ogromen. Ker vem, da bom zopet zapuščena in to se tudi dejansko zgodi. Ampak, saj to nima nič opraviti z njimi. Jaz sem mentalno in čustveno obtičala v otroštvu. Odrasel človek ni odvisen od tuje ljubezni, jaz sem.

Imela sem srečo in sem nekako naletela na njo, ki je v postopku specializacije. Seveda sem bila strašno jezna, ko je na prvem sestanku razblinila mojo sliko o moji idealni družini ki ne obstaja. Imela je prav. Zaradi nje sem dojela, kje je realen problem. Ampak sem rabila pol leta. Sfaljena primarna družina. Sovražila sem snidenja z njo, vsakič bi dobila napad panike zaradi navala čustev. Zdaj sva sestanke končali. Morala bi najti novega psihoterapevta, samo kaj, ko ni denarja. Doktor pravi da moram preboleti in samo sebe pobrati, noben pa ne pove kako.

Toliko na kratko o meni

P.S Se opravičujem za pravopisne napake in šlampasto pisanje.

[MP2011]

Dobrodošla. Verjetno nas ima kar dosti hladne, nedostopne starše. Super, da si pomoč že poiskala in, da se zavedaš svojih problemov. Kako si, kako je minil tvoj dan? 

[VeseliSoncek]

Danes kot po starih običajih, v sobi za laptopom. Saj bo kmalu vikenda konec, bojo aktivnosti tu in se bo treba zmigat.  Zato sem si probala čim več aktivnosti najti. Mi je pa za razliko od prej vsaj spanec normalno reguliran, saj se zbujam lepo ob 7 zjutraj. Mi ni bil sigurno ene 5 let, saj niti spat nisem mogla ponoči.

Hvala na vprašanju

Kje ste ostali depresivci ? Kako ste se vrnili nazaj v normalno rutino življenja po preživeti epizodi depresije ? Moja je tokrat trajala več kot leto, skoraj dve in v tem času sem se totalno izloirala od zunanjega sveta in kakršnegakoli početja nasplošno. Prekinila vse stike z vsemi. Počasi se vnašam nazaj, vendar se bojim da kot prej ne bo nikoli...

[MP2011]

No jst se glede spanca še trudm. Sj mi bo ratal enkrat.  Mja pr men je tud trajal par let. Sm tud zgubu stike. Sam kaj češ... nardiš nove pa je. Ma sej ni nujno, da je kot prej. Vseeno lahko doživiš lepe trenutke...

LP Matic

[Akira]

Pozdrav vsem skupaj!


Tudi jaz sem novinka. Anksioznost , natančneje, panični napadi me že spremljajo 7 leto. Moram reči, da skozi vsa ta leta sem jih nekako obvladovala (brez zdravil), pa vendar ko že misliš, da jih znaš nekako nadzorovat, kar naenkrat spet padec in si popolnoma nemočen. Težko je...vendar mislim, da mi bo enkrat uspelo jih preseči, in takrat bodo zame samo še zgodovina...


Lep večer želim

[sova1]

dan.......jaz vas zaenkrat samo berem.......... sem hotela sam,da veste,da sem tu.

[KDŽJI123]

dan.......jaz vas zaenkrat samo berem.......... sem hotela sam,da veste,da sem tu.

Lepo pozdravljena in dobrodošla med nami sova1
K

[alexx]

dan.......jaz vas zaenkrat samo berem.......... sem hotela sam,da veste,da sem tu.

Dobrodošla sova1. Kar pogumno piši. Vsi smo mi en krat bili novinci. 

[cvetlica20]

Živjo!
po dolgem času se vam spet oglašam.Zanima me
Ali pozna kdo katera zdravila je dobro jemati za bolezen živčevja (Gilles La Teurete)?  Zato ker sem proti jemanju zdravil samo sem včeraj doživela šok in nisem mogla nehati trzati in sem pala v jok . Odločila sem se, da temu naredim konec in začnem jemati katerakoli zdravila za to bolezen. 

Lp

 Hvala

[Toja]

Pozdravljena...

Ni prijetno, kar se ti dogaja...
Predlagam, da greš do zdravnika, ki te bo napotil do pravega specialista,
ki ti bo predpisal ustrezna zdravila....tukaj ti težko svetujem...

[alexx]

Kot pravi Toja, obvezno do zdravnika. Po moje nevrologa. To ti bo povedala tvoja osebna zdravnica. O tvoji bolezni se zadnje čase vse več ve. Obstajajo nekatera zdravila in celo operacija, če je tresenje zelo hudo.

[bikica66]

Karkoli bi ti tukaj svetovali,bi ti svetovali kot laiki .
Edina in najbolj zanesljiva je pot do strokovnjaka 

[kti]

Ok jaz sem čisto nov, svež, tukaj.

Uff nevem če naj na dolgo ali na kratko. No v glavnem druga verzija. V taki krizi kot sem zdaj še nisem bil. Mislim da poznam vse odgovore pa si ne znam pomagat.
 Začelo se z zvezo ene prekrasne punce. V zvezo sem šel ne vem nekak na silo, no niti ne, pač ni blo to tisto pa vseeno. Samo da imam punco, izpolnjena želja. Celi čas sem imel v glavi nimam je rad, na njej sem opazil vse napake ki to drugače niso. Po 14 mesecih zveze me je začelo trest ker sem držal v sebi da je nimam rad. To ji povem, greva narazen. Živlenje se mi sesuje koz hišica iz kart. Že dva meseca tavam, skoraj brez spanja in glavoboli od živcev. Non stop misli na to kako si lahko zapustil tako lepo punco, kaj bi lahko vse bilo če bi bilo.... Takoj ko sem šel narazen sem začel jemat CIpralex(ze tretjič), sedaj sem na Mizartenu, mislim da mi dobena tableta ne bo pomagala.
Vem, igral sem se s čustvi, to pa ni vredu. Glava pa razum trobita eno srce drugo. Jaz sem šel poslušat razum-glavo.

to je to malo sem se razpiso

Rad bi se postavo na noge nazaj, samo ne vidim več nekega smisla zakaj naj živim, kaj je moje poslanstvo

[Betka]

Kti pozdravljen, mislim, da bi ti zelo dobro del pogovor s psihoterapevtom-tko, da bi skupaj razčistila trenutno čustveno zmedo.

[žabica]

Živjo,

par dni nazaj sem vas odkrila in moram reči, da mi je kar všeč ta vaša skupnost. Na forumu sprašujem za nasvet pri izbiri psihoterapevta, zdaj sem pa rekla, da bi se spodobilo, če se malo predstavim.
Odločena sem, da končno odkrijem kaj je z mano narobe. Pred leti (16 let jih imela, ko sem se končno odločila da bom poiskala pomoč, preden si naredim kaj hujšega) sem hodila na psihoterapijo zaradi samodestruktivnih nagnjenj in popolnega obupa. Terapija mi je koristila in mi za nekaj časa popolnoma spremenila življenje. Še danes ne vem kaj točno me je pripeljalo do teh občutkov. Rada bi rekla, da je to bilo samo neko prehodno obdobje najstništva, ampak se mi ti občutki obupa vračajo. Stara sem 21, razpoloženje mi niha, razdražljiva sem, težave imam v spolnosti, včasih sem anksiozna. To ne more biti samo obdobje. Rada bi razrešila to, rada bi, da mi nekdo pove, kaj je narobe z mano, ker se bojim da bom z mojim počutjem in obnašanjem izgubila ljudi okrog sebe. Ne morem/ne upam se odpret najbližjim, ker so me nekateri v preteklosti že razočarali in mi obrnili hrbet. Bojim se zavrnitve. Trenutno sem prepuščena sama sebi in samo kopičim te občutke in čustva v sebi.
Prek spleta mi je veliko lažje deliti misli, osebno pa ne bi nikoli zbrala poguma in priznala, da imam težave.

Pa lep pozdrav.

[MP2011]

Prek spleta mi je veliko lažje deliti misli, osebno pa ne bi nikoli zbrala poguma in priznala, da imam težave.

Mhm poznam to. No enkrat si se že opogumila in odprla (terapevtu), tako da že veš, da zmoreš. 
V tvoji prejšni temi sm nalimu kontakt od terapevtke. Te do obupa spravljajo konkretni dogodki, odnosi z drugimi (si rekla, da ne veš kaj povzroča te občutke)...?