ZA TISTE, KI SI NE UPATE ZAČETI PISATI NA FORUM

[trzinka]

Tudi eden izmed mojih strahov pred zdravljenjem  sedaj realno na to gledam, tako, da obisk pri psihiatru in psihoterapevtu toplo priporočam, sam od sebe strah žal ne bo minil, je treba narediti korak naprej 

[1972]

zanima me, če ima kdo izkušnje s sočasnim jemanjem coaxila in mirzatena? oboje sem dobila pred enim tednom. stranske učinke sem pričakovala, ker sem pred leti jemala asentro. v lekarni so mi priporočilo mirzaten zvečer in coaxil zjutraj. coaxil torej jemljem zvečer že cel teden, začela sem s polovičko, danes bom šla na celo....stranski učinki niso prehudi. mirzaten pa sem vzela samo prvi dan in sem bila cel dan kot "zombi". da bi lahko hodila v službo, ga nisem več vzela, vendar bom morala začeti tudi s tem, ker bi rada vztrajala, da bo moje psihično stanje čez kak mesec ali dva boljše...realno...prej ne pričakujem kakih drastičnih sprememb(izboljšanj).
 če ima kdo izkušnje s temi ADji... bi bila vesela vsakega nasveta

[Toja]

v lekarni so mi priporočilo mirzaten zvečer in coaxil zjutraj.
coaxil torej jemljem zvečer že cel teden, začela sem s polovičko, danes bom šla na celo....stranski učinki niso prehudi. mirzaten pa sem vzela samo prvi dan in sem bila cel dan kot "zombi". da bi lahko hodila v službo, ga nisem več vzela....

Ne jemljem teh AD, pa ne vem...ali si morda zamenjala jemanje, pišeš coaxil zvečer...mirzaten pa
predvidevam da zjutraj...morda je ravno zaradi tega takšno tvoje počutje...
v lekarni so ti svetovali ravno obratno...

[Poni]

v lekarni so mi priporočilo mirzaten zvečer in coaxil zjutraj.
coaxil torej jemljem zvečer že cel teden, začela sem s polovičko, danes bom šla na celo....stranski učinki niso prehudi. mirzaten pa sem vzela samo prvi dan in sem bila cel dan kot "zombi". da bi lahko hodila v službo, ga nisem več vzela....

Ne jemljem teh AD, pa ne vem...ali si morda zamenjala jemanje, pišeš coaxil zvečer...mirzaten pa
predvidevam da zjutraj...morda je ravno zaradi tega takšno tvoje počutje...
v lekarni so ti svetovali ravno obratno...

Jaz tudi čisto ne zastopim tega. Pišeš, da so ti za coaxil v lekarni svetovali, da ga jemlji zjutraj, torej ga ti jemlješ zvečer. Sem prav zastopil? Sem vsaj petkrat prebral.

[bokserka]

Tudi eden izmed mojih strahov pred zdravljenjem  sedaj realno na to gledam, tako, da obisk pri psihiatru in psihoterapevtu toplo priporočam, sam od sebe strah žal ne bo minil, je treba narediti korak naprej 

Ja se popolnoma strinjam!! Tudi sama živim z motnjo anksioznosti. Pred mnogimi leti sem imela tudi panične napade. Bilo je zelo, zelo hudo. Že 28 let živim s to motnjo. Vedno bolj jo obvladujem, a se še vedo učim živeti z njo. Tudi poznam vzrok, ki je pri meni naplavil na površje, mojo ranljivost. Rodila sem prizadetega otroka, ki je star 35 let. Po osmih letih me je zlomilo. Ja, to je to. Bom kaj več napisala o svojih izkušnjaš, če me boste kaj vprašali.

LP

[Yme]

mirzaten pa sem vzela samo prvi dan in sem bila cel dan kot "zombi". da bi lahko hodila v službo, ga nisem več vzela, vendar bom morala začeti tudi s tem, ker bi rada vztrajala,

Po izkušnjah moje žene, ki jemlje mirzaten zvečer in po dobri uri "pade v komo"... sklepam, da Mirzaten ni ravno priporočljivo jemati zjutraj (tudi njej so rekli, naj ga jemlje zvečer). Se pravi... zdravila se jemljejo ne samo rednoa mapk tudi ob "določenih" urah.

LP D

P.S. Zato pa pravijo: "Pred uporabo natančno preberite navodilo. O tveganjih in stranskih učinkih........" 

[Lira]

Tudi eden izmed mojih strahov pred zdravljenjem  sedaj realno na to gledam, tako, da obisk pri psihiatru in psihoterapevtu toplo priporočam, sam od sebe strah žal ne bo minil, je treba narediti korak naprej 

Ja se popolnoma strinjam!! Tudi sama živim z motnjo anksioznosti. Pred mnogimi leti sem imela tudi panične napade. Bilo je zelo, zelo hudo. Že 28 let živim s to motnjo. Vedno bolj jo obvladujem, a se še vedo učim živeti z njo. Tudi poznam vzrok, ki je pri meni naplavil na površje, mojo ranljivost. Rodila sem prizadetega otroka, ki je star 35 let. Po osmih letih me je zlomilo. Ja, to je to. Bom kaj več napisala o svojih izkušnjaš, če me boste kaj vprašali.

LP

Bokserka, lepo pozdravljena med nami. 

Jaz bi rada, da še kaj napišeš, pa se ne upam kaj preveč spraševat. Kljub temu, da so se zgrnile nate zelo hude stvari, vseeno živiš in zmoreš. Nista te premagali ne usoda ne bolezen. To je vredno občudovanja in je v veliko spodbudo tudi nam drugim.

Prosim, napiši, kolikor lahko, kar ti leži na srcu, kar bi nam mogoče tudi sama rada povedala ...

[bokserka]

Ja, nemogoče je tri desetletja opisati v nekaj stavkih. Šla sem skozi vse najhujše faze te bolezni in lahko vam povem, za se na terapevte, takšne in drugačne ne zanašajte. Kot je rekla moja mama, pomagaj si sam in bog ti bo pomagal. Ne vem, če lahko napišem, da mi antidepresivi niso prav nič pomagali. In jih že dolgo ne jem več. Moram napisati, čeprav me bo morerator morda izbrisal, da po najnovejših dognanjih medicinske stroke, antidepresivi povečajo možnost za Demenco in Alzejhajmerjevo bolezen. O.K., treba je zdravit tu in zdaj, a če se le da, si bom pomagala brez teh zdravil.

LP

[1972]

Po pomoti sem napisala, da so mi svetovali mirzaten zvečer in coaxil zjutraj    ravno obratno , mirzaten zjutraj....... (saj so mi tako tudi napisali na škatlice),   zato jemljem coaxil zvečer
Pred uporabo vedno preberem navodila. In nekam logično se mi je zdelo, po vsem prebranem, da bi mirzaten vzela zvečer....
Se opravičujem vsem , ki sem jih zmedla....zmedena sem bila predvsem jaz 

[Ladybird]

Žiujo  čist nova na forumu. 
Prebiram vas že dolgo časa, nikoli nism zbrala poguma, da se odpravim k zdravniku, vaše pisanje pa je močno pripomoglo temu, da sem to storila.
Stara sem 21 let, študentka. Moje zgodnje otroštvo so zaznamovali grdi spori med mamo in fotrom, kar še kar traja. Pred letom je samomor naredil moj fant, oziroma bolje rečeno dobri prijatelj, ki mi je bil v veliko oporo, z njim sem se znašla, bil je lučka v mojem življenju. od takrat so samomorilne misli in občutki potrebe po smrti, če se lahko tako izrazim, vsakdanji. Stresne situacije izzovejo grozno paniko, začnem se trest, ne morem dihat.. pogosto nekontrolirano jokam, že odkar se poznam sem žalostna.
Da ne bom samo črnogleda, v veliko oporo mi je glasba  , živali in narava.
Rada bi se spremenila, prišla sem do točke, ko ugotavljam, da tako živet naprej ne gre, končno sm se opogumla, da sprejmem svoje težave in se z njimi soočim.
Hvala za vso pomoč, ki ste mi jo že dali in jo še morda boste 

[bokserka]

Sončica zlata, ne govori o črnih mislih, samomorih....oj, sončica, življenje je pred teboj!!!!

[Ladybird]

Sončica zlata, ne govori o črnih mislih, samomorih....oj, sončica, življenje je pred teboj!!!!

Vem, vem... 

[Lira]

Ladybird, dobrodošla! 

Lepo ime si si izbrala. Pravijo, da pikapolonice prinašajo srečo. 
Bravo, da si se odpravila k zdravniku. Si dobila kakšna zdravila?

Si mislim, da ti je zelo zelo težko ... Žal mi je, da je ugasnila tvoja lučka. Po drugi strani pa tvoje besede kažejo, da se v tebi spet prebuja želja po spremembi in življenju.

Vse bo še dobro! Močna si, bolj kot si misliš.

[ugra]

Živjo, jaz jemljem Cipralex dva meseca (panična motnja v hudi obliki). Ker sem zaradi njih nehala spat sem bila en mesec na pomirjevalih, ki imajo spalni učinek (Loram) do obiska psihiatra. Ker sem pač s pomirjevali morala prenehat in spet nisem spala, mi je psihiatrinja predpisala Mirzaten. Oba moram vzeti zvečer. Cipralex jemljem ob točno določeni uri, Mirzaten pa pol ure pred spanjem. Prve tri dni jemanja sem bila kar zaspana, čeprav pa nisem spala kot top. Še vedno sem se parkrat zbudila na noč. So mi pa zdravila Mirzaten dala zelo velik apetit, ki so mi ga prej zdravila Cipralex vzela. Psihiatrinja mi je tudi svetovala naj npr. če vzamem zvečer Mirzaten potem ne vozim. Ker kar naprej prevažam nekoga - po 23 uri, zadnje tri dni Mirzatena sploh nisem vzela. In spim. Mogoče se je tudi moje psihično stanje umirilo. In če bom spala še naprej - vsaj po pet ur, ga bom prenehala jesti (ker sem ga dodatno dobila za spat). Cipralex pa bom jedla naprej, upam, da res samo eno leto, ker še enkrat čez tako izkušnjo ne bi šla nikoli več.

[Ladybird]

Ladybird, dobrodošla! 

Lepo ime si si izbrala. Pravijo, da pikapolonice prinašajo srečo. 
Bravo, da si se odpravila k zdravniku. Si dobila kakšna zdravila?

Si mislim, da ti je zelo zelo težko ... Žal mi je, da je ugasnila tvoja lučka. Po drugi strani pa tvoje besede kažejo, da se v tebi spet prebuja želja po spremembi in življenju.

Vse bo še dobro! Močna si, bolj kot si misliš.

Hvala! 
Zdravil zaenkrat še nimam, trenutno sem samo še naročena na prvi obisk. Tud to bo nekaj novega 

[nutela]

Jaz definitivno imam strah da me bodo proglasili za prihičnega bolnika.
Bila sem večkkrat na psihijatriji.

Privič ker je moja mama rekla psihijatru da "imam RITUALE pranja ROK ker sem res ta dan parkrat išla prat roke v manjem časovenm intervalu (po wc-ju , 2x, in potem pred jedjo).
Njo je to MOTILO,. rekla mi je da jo to moti, jaz sem odgovorila da po wcju moram prat roke, ona to ni vpoštevala, potem sem jaz predlagala naj gremo psihijatru in končalo je tako da se jje z njim pogovarjala več kot uro, jaz sem zunaj čakala, ona je rekla da "imam RIUTALE " PRANJA ROK, PSIHIJATER SE POTEM Z MENOJ sploh ni niti pogovoril IN TAKJ ME JE DAL NA ZAPRTI ODDELEK.

Seveda me je bilo strah. Jaz sem  mislila da me bo vsaj nekaj vprašal, da se sliši tudi moja plat. Žal tega ni bilo in zaradi tega sem se res zelo neprijetno počutila. Drugače sem naslednji dan zaradi tega morala mankat z obveznih predavanj in vaj na fakulteti, ki so bili pogoj za opravit letnik, in to je povzročilo dodatni strah, da bom še letnik izgubila.

Drugič sem bila na psihijatriji ker sem imela ginekološke težave- steriliteta. Želela sem oroka z partnerjem ki je živel v tujini. Ginekolog me je za oeracijo- zakatrero so samo malokatrerei izurjeni, iskal precej veliko vsoto denarja. Če bi ga prijavila, kdo bi me operiral?

Na samemu začetku pogovora vprašal me ime. Bilo me je stid predstavit se, glede na ginekološlke težave. Tudi sama sem te stroke in sem se bala da bi , sevea nehote, ljdje lahko začeli govori o tem da sem sterilan in da ne morem imet otrok. Bilo mi je zelo nepriejtno,.

brez da bi me sploh vprašal ali mi je neprijetno in zakaj nočem povedat imena, takoj me je hosptaliziral, in sestra mije vzela mobite. V zadnjem hipu sem uspela poklicat pratnejra v Anglijo. Niso mi pa dovolili da bi počakala da se partner javi. Potem me je on nazaj klical. Telefon je zvonil in zvonil, sestre niso hotele dvignit slušalke. Potem, ko jim je že res šlo na živce- ker partnerj je bil ustrajen, videl je da nekaj  ni v redu če se ne odzivam, pa je skrbel in vedno spet klical- ena je vprašala ali on razume nemško- ker ona ni obvladala angleščline, in potem se javila.  Komaj potem. Seveda je potempartner iskal zdravika, taje na vso srečo razumel angleško, amak že sem bila psrejeta in niso me mogli pustit ven.
To je bilov peterk zvečer. Prek vinkenda sem imela  homnorarno delo. Nihče mi ni dovolil da se vsaj javim da ne bom prišla, ker pravico do telefonskih pogovorov imamo samo po dovolitvi zravnika. Jaz sem na razgovor z zdravnikom prišla na vrsto komaj nekaj dni potem.

tAKI ODNOS JE RES BILO zdnje kaj sem pričakovala IN ČE SAMA NE BI TO DOŽIVELA, DEFINITIVNO NE BI MOGLA VERJETI V NEKAJ TAKEGA,. IN ZATO ME JE RES BILO STRAH.

p.s. Imate probleme zs serverjem. Ne vidimo kaj tipkamo ker je vrstic aki se jo tipka nevidna v času tipkanja. Treba je vedno ko se nekaj napiše rolati z kursorjem dol., d ase vidi kaj je sploh napisanmo. Zato se opravičujem za tiskarsske napake.

[žalostna pikica]

težko je napisati tiste prve besede, čeprav je ves strah odveč. vidim, da so na tem forumu ljudje s podobnimi težavami, problemi, žalostnimi zgodbami, kot jih imam sama. upam, da se bom vklopila in da mi bodo vaši nasveti, pogovori pomagali

[pofurana]

Pozdravljeni!

Nevem sploh kako in kje naj začnem pisati... Bom poskusila...
Sem bolj kot ne nova na forumu in rada včasih prebiram teme in odgovore. Zdi se mi zelo prijazen portal z neverjetnimi ljudmi. S toliko različnimi in podobnimi težavami ki si nisem nikoli mislila da obstaja še toliko oseb ki so razočarani ali v težavah kot jaz. To me na nek način pomirja, po drugi strani pa zelo žalosti.  Toliko stvari se mi je nakopičilo in nimam v življenju ene osebe, kateri bi lahko zaupala. Sem enkrat kolegici načela temo da mi pove objektivno mnenje,ker je vedno bila tako odkrita in močna, pa sem potem prišla do tega da se je počasi začela odmikati od mene. Verjetno si je mislila da sem nora čeprav mi je v tistem trenutku namenila nekaj vzpodbudnih besed. Mame ne želim obremenjevati, ker ima preveč svojih težav... Nimam družbe, samo tako za žurke, niti za kavice ali sprehode ne... zdi se mi da vse odrivam stran od sebe (ali drugi mene).. nimam neke realne predstave zaradi vseh občutkov ki se mi prepletajo po telesu...zopet občutek - da me vsi gledajo postrani in vsi poznajo mojo zgodbo življenjsko. Tudi tisti ki jih prvič vidim v življenju. Vstopim v nek prostor in vsi se obrnejo ter premerijo od glave do pet, nekateri celo namenijo posmehljiv pogled. To si ne namišljam. Imam občutek sramu in popolne nesamozavesti zaradi dogodkov ki so se dogajali v zanjih letih (podobno kot Ladybird). Težko komuniciram in vzpostavim stik ter pristne odnose z ljudmi že od nekdaj. Ves čas imam občutek da je vse skupaj zlagano da imajo vsi nekaj proti meni in ne zaupam nikomur. Preveč sem čustvena in vse jemljem tako k srcu... Ne morem iz svoje kože. Ne znam se postaviti zase. In vse to sem ugotovila po smrti fanta, ki mi je bil nekaj let edina opora v življenju (poleg družine). In potem šok... konec vsega.. znajdi se sam v življenju.. Koga vprašati za nasvete in mnenja pri vsakdanjih odločitvah. Meni je muka, nekaterim igra življenja.. Nevem več kako naprej. Izgubila edino dokaj pristno osebo na tem svetu ki me je imela resnično rada čeprav je naredila sebično dejanje. Nikoli nisem jemala AD ali poiskala strokovno pomoč. Ker me je sram na nek način.. Ker skušam rešiti še zaenkrat sama... Mislim da dolgo več tako ne bo šlo naprej. Ne najdem več nekega smisla v življenju. Nimam moči ne energije da bi se kam vključila.. Kot da je pol telesa mrtvega. Vem da imam nekaj potencialov a ne zmorem. Moram še samo diplomirati, pa ne najdem moči za pisanje. Vse se mi zdi brezveze. Ves čas je prisoten občutek sramu in naivnosti. Počutim se kot najbolj neumno bitje na svetu. Nikomur več ne zaupam...

Dolgo sem zbirala pogum, da se razpišem bolj globoko... Še vedno imam prisoten strah da ne bom razumljena, ker okolica vem da me ne razume.. Mogoče res ne znam izbirati besed, način komunikacije ki bi ustrezala ljudem.. nikoli ni odziva.. Mogoče navzven dajem občutek zadovoljstva, v sebi pa gnijem... Nevem.. Ali pa sem vedno nasmejana in ljudje čutijo da je to prisiljeno in začutijo to negativno energijo ki se kopiči v men. Nekaj časa je še šlo, zdaj pa vedno bolj tonem... Ne zmorem se več pretvarjati da je vse vredu. Kupila sem si manjšo žival, da imam vsaj nekoga ki bi me poslušal...recimo. Tisoč vprašanj, nikoli odgovorov ali močne samostojnosti.

Se opravičujem za dolgi post ki je nametano napisan. Morala sem dati ven iz sebe in sem se odločla, da bom še naprej brala vaše poste in se skušala na nek način tudi vključit v debate čeprav težko.. Upam da mi vsaj to pomaga...
Hvaležna bom vsakemu ki bo vsaj prebral tale moj roman

[Lira]

Žalostna pikica in pofurana, dobrodošli med nami! Tudi jaz upam, da se bosta vključili v debate.

[pofurana]

Lira hvala