ZA TISTE, KI SI NE UPATE ZAČETI PISATI NA FORUM

[žabica11]

Meni je moja psička tako v oporo...če imam "slab" dan me seveda najprej s pogledom spravi ven...kasneje pa me na sprehodu prav zabava in spravi v dobro voljo. Sem tudi že opazila, da me ob hudih napadih strahu ona pomiri in sili vame: češ...vse bo Vredu

Sem pa tudi že brala, da psi nasplošno delujejo zelo terapevtsko...no moja sigurno

[žuna]

po nekaterih domovih za stare že imajo pse, tako za obisk, in takrat so starostniki  ,  (brez skrbi),  (na višku življenja); ne razmišljajo več samo o boleznih, smrti in odtekanju življenja; nasprotno-življenje se vrne v njih.in to samo zaradi enega psa,ene velike duše,enega velikega srca!

[Gozdna_vila]

Danes je spet en tak dan, ko bi lahko cel dan sedela kot Buda v kotu, sama s svojo praznino v glavi…no,tu in tam priplava kakšna misel mimo. Mislim, da se temu niti ne da izognt. Želja in navdih po življenju živita svoje življenje…prideta kadar si to sama zaželita…ne moreš ju prisiliti s kakršnikoli tabletami ali izrekanjem afirmacij…no, lahko…ampak takrat sta tvoja ujetnika in ti se počutiš kot ugrabitelj, zločinec. Zato sedim in čakam, da prileti metulj v obliki sreče. Mogoče si zato tako zelo želim podoživljati svojo nesrečo in se delam  indiferentno zanj, ker verjamem, da bi ga sicer preplašila in ne bi prišel.

[nevidna]

Ja, meni je tudi moja Neli zelllooo v oporo. Moj mali dobrovoljček me ima rad tako kot sem in se me vedno razveseli, me polupčka, norii... pa me spravi v dobro voljo. Če se jočem pa me pride tolažit z lupčki ali pa samo ležat k meni... Res psi delujejo terapevtsko...

[yanchy]

Pozdravljeni..tudi sama imam težave s tem kako začeti s svojimi besedami opisati težave čeprav se mi pojavljajo nekje že pol leta. Pa tudi ne vem kako naj na kratko opišem vse kar se mi dogaja 

[Slavka]

Pozdravljeni..tudi sama imam težave s tem kako začeti s svojimi besedami opisati težave čeprav se mi pojavljajo nekje že pol leta. Pa tudi ne vem kako naj na kratko opišem vse kar se mi dogaja 

Yanchy  pozdravljena na forumu.
Včasih je res težko ubesediti naše stiske in strahove, vendar, če malo pobrskaš po forumu, boš ugotovila, da se vsak med nami bori s svojimi "demoni".
Torej lahko brez strahu poveš kaj te tare, tako, kot ti to doživljaš, kot ti čutiš. Ponavadi se pripoved potem prične odvijati kar sama od sebe, zato ni nujno, da je kratka...

Le pogumno, Yanchy 

[dragon_fly]

Pozdravljeni,
po desetih letih *težav*.. takšnih drugačnih in meni nerešljivih, sem v ponedeljek v zdravstvenem domu videla vaš plakat... ko sem vas odkrila, se mi je odvalil kamen od srca.. ne veste koliko mi pomeni, da vidiš, da nisi sam...

Nekomu bi rada razložila, kaj se mi dogaja, predvsem pa, da sem "vesela" da sem končno ugotovila, kaj me preganja ...


Pred cca 15 leti so se mi začele težave s paničnimi napadi.. za katere danes vem, da je bil panični napad.. takrat pa sem hodila od zravnika do zdravnika,  diagnoza: zdrava kot riba...
Kako hudiča,  zdrava, če sem pa že parkrat skoraj "umrla"... zdravnica mi je dala proopanolol,  za umirjanje hitrega bitja srca, naredili sma teste za ščitnico, pregledali kri... nič...
Zadeva je trajala približno dve leti, nato pa se mi je krivulja življenja strmo dvignila, z njo hormon sreče in panični napadi so izginili.... v devetih nebesih pač ni prostora za to... no... nekaj let nazaj pa zopet... zbujanje s podivjanim srcem, dnevi, ko sem mislila da bo po  meni, in prepričanje, da sem hipohonder..  zdravnik, kardiolog.. endokrinolog... nič.. kup težav, nobene diagnoze.. ok, bom pač tako živela...

Dokler se ni začel pojavljati strah.. nisem mogla na pogreb.. ker me je bilo strah.. ljudi. Sprva se je kazalo kot rahla živčnost.. kar sem malo ignorirala... nato pa čedalje huje.. dopusti so bili pozabljeni, izleti, pohodi... iz energične ženske, ki je obiskala vse predstave in prireditve ter hodila po planinah sem se spremenila v nezalit kaktus... ki ga je nekdo pozabil v kotu.  Kot bi izgubila ključ od sveta. Ostajala sem doma, vsega me je bilo strah... edino v službo sem še lahko hodila... vsakršno daljše "potovanje"  do bljižnega trgovskega centra se je spremenilo v nočno moro...  raje sploh ne razlagam, kakšno reakcijo je to sprožilo pri domačih...  sicer se je moje stanje počasi priplazilo v družino, toda razlika med nekoč in danes  je očitna. 

Do nedavnega dogodka, ki me je precej vrgel iz tira, nisem se mogla umiriti,... in sem po internetu pričela brskati za besedo anksioznost..... in so se poleg nje pojavili panični napadi..  takoj sem se prepoznala.. kako mi nihče, niti moja zdravnica, niti dežurni zdravnik ni nikoli rekel: panične napade imaš...nič ti ne bo, predihaj...

Lahko bi jih spoznala tudi sama, če bi bila s tem seznanjena, pa nisem bila, zdaj... zdaj mi je vse jasno...

Kako naprej?? Zdaj vem, kaj mi je, ne ve pa še moja zdravnica... niti moj mož... Zdravnici sem samo po telefonu naročila tablete za pomirjanje, ki mi jih je nekoč "davno" že predpisala... mogoče pa je sumila, kaj se mi dogaja, jih pa nisem jemala, ker niti pod razno, za  svoj razpadajoči   svet nisem krivila svoje psihe...

Ne vem kam se obrniti, ker se izredno težko naročim h zdravniku, ker me panika že, ko vrtim njeno telefonsko številko... pa čerprav se dva dni prej pripravim, kaj bom govorila, in kdaj bom klicala... nočna mora.
Kako razložiti partnerju, pri katerem dobro vem, da ne bo razumevanja... ne sprašujte zakaj, ga pač predobro poznam.... staršem.. ne morem razlagati, nočem jim težiti, ... torej vprašanje: Kako živeti z paniko  in skriti pred svetom?? 

Moram pa povedati, da mi je spoznanje, čeprav nekako "šokantno" prineslo v neki meri  malo miru.... vem kaj mi je, vem, da se moram s tem zdaj spopasti, vem, da me ne bo "pobralo", ne vem pa še kako... upam, da čimveč odgovorom najdem tukaj, predvsem pa poguma, da pričnem premagovati strahove....

Ne pričakujem, da bo jutri bolje, niti pojutrišnjem... vem pa da nekoč bo, oziroma da se bom nekoč naučila spopadati s tem... tudi po vaši zaslugi.   

[zebra]

pozdravljeni!
nisem hotela odpirati nove teme in niti ne vem kam spada moj post, rada bi samo delila z nekom moje  strahove in težave.

sem 19 letno dekle in imam težave, ki se še meni zdijo smešne poleg tega pa je moj osebni zdravnik en navaden kreten, (se opravičujem izrazu) in si ne upam do njega, ker mi še nikoli ni bil v pomoč.

že od zgodnjih najstniških let imam težave, za katere nihče ne ve. te se spreminjajo. od težav s prebavo, tiščanja v prsih. 2 leti nazaj sem kakšen teden zelo težko dihala, bolečine v prsih in je morala mama z mano k zdravniku, da mi je dal zdravnik napotnico za urgenco. seveda ni bilo z mano nič hujšega. ne spomnim se imena "bolezni" je pa bilo, da se pri mladih puncah kar pojavlja. od takrat teh težav z dihanjem skoraj nimam več. smešno je, da so se te težave vedno pojavljale samo pozimi..

pred 4 leti poleti pa se je začela nova težava, tudi ta se meni zdi naravnost smešna in niti je ne znam razložiti natančno. namreč ko sem sedela, počivala je bilo vse vredu, ko pa sem vstala sem dobila tak grozen občutek v prsih da me je oviral pri kakršnemkoli fizičnem naporu, športu.. vročina je name na  splošno slabo delovala. to je trajalo do konca poletja nato pa nenadoma izginilo. k zdravniku nisem šla zaradi zgoraj navedenih razlogov. no potem je bil mir 4 leta, se mi to ni pojavljalo, nato pa letos po končani maturi spet. in sem bla praktično 1 mesec doma, ker sem se bala kakršnih koli naporov.. no spet s se težave konec poletja končale.

v glavi si logično predstavljam da sem bolna, ker ne vem kaj mi je, čeprav sem zelo prepričana, da je vse skupaj psihične narave. vem, moram k zdravniku, vendar če obiščem osebnega se mi bo zagotovo smejal. 
poleg tega velikokrat paničarim ob majhnih simptomih, da imam nevem katero bolezen vse.. res nočem biti takšna.
poleg tega sem pustila študij, ker je bila moja izbira študija čisto napačna. živim v majhnem kraju, nimam avta in že 1 mesec iščem delo, ki ga ne najdem. posledično sem skoraj cele dneve v svoji sobi ker praktično nimam kaj za početi in še bolj razmišljam o vsem skupaj. začarani krog torej. no, da ne bom zvenela preveč obupano še vedno verjamem, da bo vse vredu, da bom dobila službo in se opogumila nekega dne za obisk zdravnika. 

hvala tistemu, ki se je prebil do konca tega posta. samo potrebovala sem nekomu vse zaupat. lep dan želim 

[Arwen]

Zdaj vem, kaj mi je, ne ve pa še moja zdravnica...

torej jo menjaj in najdi tako, ki se spozna na te zadeve

telefonu naročila tablete za pomirjanje 

preveč tega ni OK, upam, da to veš; raje kake tehnike sproščanja, vaje, meditacija, .... mogoče pogovor pri psihoterapevtu, skupina za samopomoč... precej je na razpolago strokovne literature (med drugim tudi ta http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=737&Itemid=99999999) ....

Kako razložiti partnerju, pri katerem dobro vem, da ne bo razumevanja... ne sprašujte zakaj, ga pač predobro poznam.... staršem.. ne morem razlagati, nočem jim težiti, ... torej vprašanje: Kako živeti z paniko  in skriti pred svetom??  

čemu skrivat? čemu razlagat?

[Arwen]

tega pa je moj osebni zdravnik en navaden kreten, (se opravičujem izrazu) in si ne upam do njega, ker mi še nikoli ni bil v pomoč.

je edini zdravnik v kraju?

je morala mama z mano k zdravniku

kaj pa mama pravi na vse te težave z zdravjem?

[zebra]

Arwen: da, je edini v našem kraju.
Glede mame pa, že tako se ne razumeva zelo dobro in ji je težko povedat, kaj mi je, ker še sama ne vem. V tisti situaciji je pač šla z mano, ker sem se res slabo počutila, zdravnik pa mi ni hotel dati napotnice in me je preprosto poslal domov.

[Arwen]

Arwen: da, je edini v našem kraju.

hja... potem pa žal ni velike izbire, kot do njega in to čimprej; istočasno priporočam, da malo prebrskaš forum, je kar precej napisano o tesnobi, depresiji... tudi strokovna literatura je na razpolago http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=754, mogoče skupina za samopomoč http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=433&Itemid=66 .....

... pa držim pesti, da se tale začaran krog

poleg tega sem pustila študij, ker je bila moja izbira študija čisto napačna. živim v majhnem kraju, nimam avta in že 1 mesec iščem delo, ki ga ne najdem. posledično sem skoraj cele dneve v svoji sobi ker praktično nimam kaj za početi in še bolj razmišljam o vsem skupaj. začarani krog torej. no, da ne

čimprej preseka in dobiš zaposlitev, možnost, da se preseliš na svoje in mogoče še nadaljuješ s študijem

[Krvava Meri]

Lep pozdrav vsem, 

včeraj sem se registrirala na forum v želji, da bi našla skupnost, ki bi me mogoče razumela. Že dobro polovico leta se namreč soočam z anksioznostjo, ki v najmračnejših dneh pomeni, da ne morem jesti, spati in razmišljati o vsakodnevnih, običajnih rečeh. Takrat se samo vrtim v krogu slabih misli in strahov, da mi nič v življenju ne bo uspelo, da bom zguba, da bom ostala sama, da me nihče ne bo hotel zaposliti, da bom znorela in končala na zaprtem oddelku psihiatrije.

Situacija je takšna. Sem absolventka podiplomskega študija, do konca mi manjkata samo ena seminarska naloga in magistrska. Potem bi začela iskati zaposlitev, kar me grozno straši zaradi trenutnega stanja na trgu dela.
Živim doma pri starših, ki me imata zelo rada, me podpirata in skupaj z menoj iščeta rešitve za mojo anksioznost. Zato se poleg vseh naštetih strahov o negotovi prihodnosti sprašujem in bojim, kaj se bo zgodilo z menoj, če se zgodi kakšna nesreča in mi umreta oba starša. Sta edini osebi, na kateri se lahko v tem trenutku povsem zanesem. Nimam partnerja, prijatelji me ne razumejo, ko jim govorim o svojih težavah. Zdi se mi, da me nihče ne razume, kako grozno trpim, ko ne vidim izhoda iz svoje situacije in po nekaj dni skupaj samo jočem in se sekiram. 

Pred dobrim mesecem dni sem začela iskati strokovno pomoč, ker so anksiozne epizode postale vse pogostejše in hujše. Pred tem sem jemala AD Coaxil, ki mi ga je predpisala osebna zdravnica, vendar mi ni ravno pomagal, zato mi je psihiatrinja predpisala Mirzaten, ki mi bolj ustreza, ker lahko vsaj spim in imam apetit. Začela sem hoditi tudi na psihoterapevtsko skupino (ker je samo na dva tedna, sem bila šele 2x) in pred tednom dni sem bila prvič na individualnem psihološkem svetovanju, kamor bom sedaj redno hodila. Prebrala sem tudi nekaj priročnikov s področja KVT, da si lahko vsaj malo sama pomagam, ko me muči konkreten problem/strah. Takrat naredim kakšno vajo, da predelam slabe misli in poskušam na situacijo pogledati z realnimi očmi.

Zavedam se, da sem šele začela iskati pravo pomoč in da so to prvi koraki v smer razreševanja mojih težav, ampak nikakor se ne morem znebiti občutka, da je anksioznost preveliko breme zame in da bi se najraje predala.    Čustvena stiska se mi včasih zdi tako velika, da je ne skoraj ne zmorem več prenašati.
Tako razmišljam v slabih dneh, ko se počutim dobro in se počutim kot stara/prava jaz, na probleme gledam z realnega stališča in zdijo se mi povsem razrešljivi, ampak kaj ko se anksioznost ponovi vsakih nekaj tednov, zadnje čase pa vsakih nekaj dni.

Prosim vas za kakršen koli nasvet, kako nadaljevati in se boriti. Ne želim obupati, ampak hkrati dvomim sama vase, da sem dovolj močna, da se izvlečem ven. Vedno bolj se smilim sama sebi, kar nikakor ni pravi temelj za intenzivno delo na sebi. 

Hvala vsem, ki ste si vzeli čas za branje te izpovedi. In še posebej hvala vsem, ki boste kaj odgovorili. 

[Slavka]

Krvava Meri  pozdravljena na forumu.

Kot sama praviš, si šele začela s koraki na poti izboljšanja in premagovanja anksioznosti, zato tisti konkretni in trajnejši rezultati še čakajo nate. Nikakor pa ne meči puške v koruzo, kajti vsako poslabšanje še ne pomeni padca nazaj in ni znak, da je anksioznost močnejša od tebe. 

Ker je naše življenje zgodba, ki je sestavljena iz različnih dramatičnih zapletov, se tesnobi, bolečini, strahovom in ostalim negativnim občutkom žal ne moremo popolnoma izogniti.
Bistvena razlika je pa v tem, da se sčasoma naučiš obvladovati anksioznost, jo sprejeti kot del sebe, kot pokazatelj, da si preobremenjena in nisi v ravnovesju s sabo.

Živim doma pri starših, ki me imata zelo rada, me podpirata in skupaj z menoj iščeta rešitve za mojo anksioznost. Zato se poleg vseh naštetih strahov o negotovi prihodnosti sprašujem in bojim, kaj se bo zgodilo z menoj, če se zgodi kakšna nesreča in mi umreta oba starša. Sta edini osebi, na kateri se lahko v tem trenutku povsem zanesem.

Poznam ta strah pred izgubo staršev...Jaz sem bila premočno navezana na svojo mami in sem se vsak dan bala, kaj bo, če mi umre, kako bom jaz to prenesla, razmišljala sem, da se mi bo zagotovo kar zmešalo in se bo tudi moje življenje ustavilo....
Moja mami je bila namreč precej bolna in tudi že v letih, zato je seveda prišel tudi tisti trenutek, ko je umrla. No, takrat se je pri meni pojavila huda tesnoba, panični napadi in depresija, vendar sem počasi predelala tudi to travmo in sedaj lahko rečem, da sem bogatejša za eno novo izkušnjo v življenju, ki mi je pokazala, da premorem večjo moč, kot sem mislila.

Seveda nima smisla razglabljati o tem, da se bo pripetila nesreča tvojim staršem in s tem klicati še večjo tesnobo in strah. Nihče ne ve, koliko časa nam je še namenjeno, vendar na nas je, da izkoristimo tisti čas, ko SMO. Škoda se je obremenjevati vnaprej in delati črne scenarije, ki se (iz lastne izkušnje povem) nikdar ne odvijajo tako, kot smo si mi zamislili. 
Življenje teče naprej in vsakemu je dana priložnost, da ga uživa.

Prosim vas za kakršen koli nasvet, kako nadaljevati in se boriti. Ne želim obupati, ampak hkrati dvomim sama vase, da sem dovolj močna, da se izvlečem ven. Vedno bolj se smilim sama sebi, kar nikakor ni pravi temelj za intenzivno delo na sebi. 

Včasih je potrebno stvari "pustiti" da se odvijajo po svoje. Jaz sem se dolgo časa borila in vlagala vse svoje moči v to, da odženem občutke tesnobe proč...Potem pa sem nekega dne, naveličana vsakodnevnega bojevanja, sama pri sebi rekla: ok, pa naj me "pobere", če mi je tako namenjeno...ne bom se sploh več sekirala.     In intenzivnost tesnobe je popustila... 

Želim ti reči, da nas včasih razmišljanje o tem, kako bi pregnali anksioznost, potisne še globlje vanjo. Si na pravi poti, zato s tem nadaljuj, pa vendar ne pozabi živeti "tukaj in zdaj".

Za konec pa še ena misel zate:

Če obupaš nad skromnim začetkom se spomni,
da je tudi hrast - to mogočno in veliko drevo -
začel kot majhen želod, ki je ležal na tleh.

Vse bo dobro, boš videla... 

[Krvava Meri]

Slavka, upala sem, da se boš oglasila vsaj s kakšnim stavkom. V zadnjih tednih sem prebirala tvoje bodreče besede drugim in našla veliko miru v njih. 

Res ti hvala, da si si vzela čas in napisala tako lepo objavo. Potrudila se bom, da si večkrat ponovim, da sem na pravi poti in da se bodo težave razrešile. To je najbrž edino, kar mi lahko da upanje za naprej. Zgledujem se tudi po mnogih bližnjih osebah, ki so se izkopale iz globljih psihičnih težav in sedaj živijo srečno življenje. Čeprav v težkih trenutkih, kot je bilo to jutro, dvomim, da sem tudi sama tako močna. Ampak s pomočjo strokovnjakov, zdravil in predvsem dobrih ljudi, ki mi vsakodnevno stojijo ob strani, mi bo uspelo.

In seveda, uspeh ne more priti čez noč. Če sem 25 let živela po nekih vzorcih, se ti ne morejo spremeniti čez noč oz. po eni uri pri psihoterapevtki in treh prebranih knjigah. Ampak ker so čakanja med terapijami zame predolga (v enem tednu imam kar nekaj zelo težkih dni, ko si samo želim konca tega trpljenja) in vse skupaj intenzivno traja pol leta, bom verjetno upoštevala nasvet psihiatrinje, da odidem na EKI. Dozdeva se mi, da bi bil umik od trenutne situacije in poglobljeno delo na sebi brez ostalih motečih dejavnikov (npr. misli, kdaj bom naredila kaj za faks, za kakšno delo sem sposobna, na koliko mejlov moram odgovoriti) tisto, kar potrebujem.

Do takrat se bom držala tvoje nasveta. Živeti tukaj in zdaj. Tudi sama si pogosto rečem, da življenje ni tisti bav-bav, ki me šele čaka, ampak da je življenje že to - tukaj in zdaj. In lahko je prav lepo, če se ne obremenjujem z vsem, kar se je in kar se bo zgodilo.

Zato grem še enkrat prebrati sestavek "Kaj si nalagam?" od Alenke Rebula, ki si ga ravno ti prilepila v eno izmed tem.

Še enkrat se ti iz srca zahvaljujem. Čeprav sem zelo aktivna na internetu, me še vedno preseneča, da obstajajo tako topli ljudje, ki se tako razdajajo tudi za popolne neznance. *objem*

[Slavka]

Meri  saj ŽE VSE VEŠ!

Potrudila se bom, da si večkrat ponovim, da sem na pravi poti in da se bodo težave razrešile. To je najbrž edino, kar mi lahko da upanje za naprej. Zgledujem se tudi po mnogih bližnjih osebah, ki so se izkopale iz globljih psihičnih težav in sedaj živijo srečno življenje. Čeprav v težkih trenutkih, kot je bilo to jutro, dvomim, da sem tudi sama tako močna. Ampak s pomočjo strokovnjakov, zdravil in predvsem dobrih ljudi, ki mi vsakodnevno stojijo ob strani, mi bo uspelo.

In seveda, uspeh ne more priti čez noč. Če sem 25 let živela po nekih vzorcih, se ti ne morejo spremeniti čez noč oz. po eni uri pri psihoterapevtki in treh prebranih knjigah.

  točno tako in vse življenje se učimo; tudi to je tisto, česar se moramo zavedati, ter se ne podcenjevati, če nam kakšna zadeva ne uspe takoj...Nekatere cvetlice rabijo več nege, da zacvetijo, vendar je nato njihovo cvetenje dolgotrajno in barvito...

Dozdeva se mi, da bi bil umik od trenutne situacije in poglobljeno delo na sebi brez ostalih motečih dejavnikov (npr. misli, kdaj bom naredila kaj za faks, za kakšno delo sem sposobna, na koliko mejlov moram odgovoriti) tisto, kar potrebujem.

Morda pa res...Vsekakor ni nič slabega, če gre človek malo "na dopust" od vsega skupaj in se posveti sebi.

Do takrat se bom držala tvoje nasveta. Živeti tukaj in zdaj. Tudi sama si pogosto rečem, da življenje ni tisti bav-bav, ki me šele čaka, ampak da je življenje že to - tukaj in zdaj. In lahko je prav lepo, če se ne obremenjujem z vsem, kar se je in kar se bo zgodilo

  ni enostavno, vendar je možno...In res je...življenje je že to, kar se ti sedaj dogaja...Kar je bilo, je bilo in kar še bo, bo...glavno je, da se osredotočiš na sedanjost in iz nje potegneš najlepše, kar lahko.

Zato grem še enkrat prebrati sestavek "Kaj si nalagam?" od Alenke Rebula, ki si ga ravno ti prilepila v eno izmed tem.

  Rebula je zakon  Njene besede tudi mene vedno znova spodbudijo in mi dajejo nov vpogled na težave, s katerimi se ubadam. Včasih je namreč dovolj že to, da nam nekdo osvetli pot, ki je prej, zaradi lastnih strahov, nismo opazili...In korak naprej je znova lažji... 

Še enkrat se ti iz srca zahvaljujem. Čeprav sem zelo aktivna na internetu, me še vedno preseneča, da obstajajo tako topli ljudje, ki se tako razdajajo tudi za popolne neznance. *objem*

Malenkost...pa še kdaj 

[anej]

Lep pozdrav vsem!

Na forum sem se prijavil zato, da bi preprosto spoznal ljudi s podobnimi problemi kot jih imam jaz. Imam namreč OKM, sicer ne tako hudo obliko, ampak mi vzame tudi po 3 ali 4 ure dnevno (ponavljam določene besede, rituale do utrujenosti in se zaprem v svoj prostor) in še in še bi lahko našteval..stvari je nešteto.. Rad bi se le pogovoril z nekom oziroma dobil kakšen nasvet kako je on/ona s tem opravil oziroma se še trudi odstraniti. Pred prijatelji se lahko oz. prisilim obnašati ''normalno'' toda ko sem sam ali med bližnjimi  se vse obrne...drugače sem uspešen na vseh področjih, le v svoji glavi ne uspem.. in ne uspem...

Najlepša hvala vsem za informacije ali  svoje izkušnje..

[melita]

Pozdravljen,

Prebrala sem tvoj zapis, vendar je zelo skromen. Nič nisi zapisal, kako se zdraviš, koliko časa se že srečuješ s to motnjo, koliko si star, zaposlen, študent...Predvidevam, da si prebral naše zapise pod temo okm ali pa tudi v tej temi. Vsak izmed nas si pomaga na svoj način, največ z zdravili in psihoterapijo, pa meditacijo, branjem literature za osebno rast, meni osebno pomaga branje strokovno-poljubne literature prav s področja okm, ker tam spoznavam, kako ta motnja deluje. Vsekakor ta naša motnja ni enostavna. Moj psihoterapevt pravi, da se da premagati, vendar se tudi sama sprašujem, če bom to kdaj zmogla. Žal, čarobna palčka en obstaja, potrebno je veliko, veliko truda in največ ga moramo narediti sami. Iz tvojega zapiska sem razbrala, da so tvoji bližnji seznanjeni s tvojo motnjo, torej predvidevam, da imaš njihovo podporo in razumevanje, kar je zelo lepo.
Svetujem ti, da si za boljše poznavanje bolezni in spopadanje z njo nabaviš knjigi Kognitivno-vedenjska terapija za telebane in Kognitivno-vedenjska terapija - delovni zvezek, kjer boš spoznal metode, kako se spopasti s to motnjo.
Prav tako bi bilo dobro, če bi se s to motnjo lahko seznanili tudi tvoji bližnji, da bi vedeli, kako ti pomagati oz. najbolje ravnati ob ritualih in ostalem, kar počneš, da se znebiš pritiska, ki ga motnja povzroča.
Srečno!

[anej]

Hvala za vaš odgovor Melita!
Že samo s tem ste mi zelo pomagali!

Sem 22 letni študent, zelo uspešen na faksu, tudi precej uspešen vsestranski športnik. Imam prijatelje, punco, z vsemi sem v zelo dobrih odnosih.
OKM imam približno eno leto - bolj intenzivna oblika. Opažam pa da sem to motnjo imel že od samega otroštva, vendar ne tako močno razvito.
Hodim redno k psihiatru, prav tako sem obiskoval psihologe in pa tudi se srečal z hipnoterapijo (oblika medicinske hipnoze)...

Če bo komu v pomoč...osebno se najlažje soočam z okm, takrat, ko sem zelo utrujen. Takrat se mi preprosto ..ne da ubadati še s tem. S športom se ukvarjam približno 3 ure dnevno, 6x tedensko in je nekako postal poleg rekreacije, uspehov in zabave tudi moje zdravilo.. Priporočam vsem naj se začnejo ukvarjati s športom, saj se bodo tako lažje zoperstavili tej motnji.

Moti me le to, da imam zelo uspešne dneve in pa zelo slabe dneve...tistih vmes preprosto ni.. Težko si zaupam, saj ne vem kako bom na neko situacijo reagiral, saj me lahko povsem spravi iz tira in v trenutku iščem samo prepir in pa agresivno vedenje... obe knjigi, ki ste jih našteli Melita sem že prebral..

Z vsakim mnenjem ste mi v veliko pomoč, saj mi že dejavnost na forumu nudi nekakšno olajšanje..

LEP DAN ŽELIM VSEM! :-)

[melita]

Draga Seu,

tale tvoja pripomba mi ni prav nič všeč. Že večkrat smo ugotovili, da bolezen ne izbira in da tudi mi sami bolezni ne izberemo. Tako ti, kot Anej in tudi jaz sama smo se znašli v vrtiljaku bolezni in vsak izmed nas potrebuje spodbudo, podporo ali tolažbo, zato smo tu na forumu. Mislim, da si bila le-te deležna tudi ti in še vedno jo boš, če boš tako želela. Vsak izmed nas pa se mora potruditi tudi sam, pa čeprav je še tako težko, da vleče ta voz življenja v pravo smer...korak za korakom.

Želim ti vse dobro!