ZA TISTE, KI SI NE UPATE ZAČETI PISATI NA FORUM

[joev]

En lep pozdrav !
Nikoli si nisem mislil da bom tudi sam kdaj zašel na takšne strani. Vse se mi je v življenju odvijalo v smeri zadovoljstva, vsaj občutek sem imel vedno takšen. Vse do sredine decembra 2011, ko sva se razšla z punco, z katero sva skupaj zaživela na svojem. Počutim se, kot da mi je z mečem nekdo presekal celo lepo zgodbo. Enostavno več ne vem ne kdo sem, kaj bi naprej rad počel, skratka, samota me dobesedno ubija, misli so po skoraj dveh mesecih še vedno pri njej, pa čeprav sva se na zelo boleč način razšla, v bistvu enostransko.Kaj naj storim, kje naj začnem.  Tudi vsi hobiji , ki sem jih imel, so mi postali muka, ker me na njo spominjajo.
Hvala za kak predlog!
Jože

[Slavka]

Jože  pozdravljen med nami.

Ko se razidemo s človekom, ki nam je veliko pomenil, zagotovo boli. Poruši se nam "znano" življenje in potreben je čas, da se stvari zopet postavijo na svoje mesto.

Sedaj si v fazi, ko prebolevaš vajino vezo...razmišljaš in se sprašuješ...Praviš, da sta se razšla enostransko? Kako to misliš? Je ona prekinila s tabo?

Morda je sedaj čas, da začneš razmišljati kje si TI. Zavej se svojih želja, ter počni tisto, kar si si vedno želel, pa morda v vezi nisi mogel oz. želel početi.
Imaš prijatelje? Pojdi v družbo in se zamoti, da se ti ne bodo misli nonstop vrtele okrog NJE.

In sčasoma bo tudi bolečina popustila...praznino, ki je sedaj nastala, pa bo zapolnila kakšna nova simpatija...ljubezen...   

Želim ti čimveč miru v srcu. 

[Muci]

Pozdravljen Jože.  
Jah, konci zvez so ponavadi težki, posebej če si ti tisti, ki je zapuščen. Sicer ne vem koliko časa sta bila skupaj, samo 2 meseca verjetno ni dovolj, da bi nekoga prebolel. Kar ti lahko rečem je, da bo minilo. Tudi jaz sem to doživela in podrl se mi je svet, mislila sem, da nikoli ne bom imela več nikogar tako rada in da nihče ne bo imel mene rad. Pa sem zdaj v srečni vezi. Poskušaj se čimveč družiti, pogovarjaj se o tem, ne opusti hobijev, skratka; čimbolj si zapolni čas ... Meni osebno so takrat prijatelji zelo pomagali -da sem govorila o tem kako se počutim. Žal nimam nekega pametnega nasveta, pa saj pomoje niti ni.   Pusti času čas. Vem pa, kako se zdaj počutiš in obljubljam ti, da bo s časom bolje.  

[bikica66]

Jože pozdravljen !

Življenje ima res čudne poti,ko misliš kako ti je lepo se ti v parih sekundah sesuje in te onesposobi za vsakršno normalno življenje.Doživel si strašen šok in v tebi je blokada.
Vem,da je lažje  govoriti in dajati nasvete,kako čas zaceli vse rane,ti pa še vedno trpiš.
Sam od sebe preveč pričakuješ,ko praviš,da so misli še vedno pri njej - minila pa sta že dva meseca.
Treba je živeti naprej,spomini bodo ostali tako lepi,kot tudi tisti,katere bi najraje vrgel nekam stran ali jih zbrisal iz spomina.Žal to ne gre in z življenjem se je treba spet spopasti in si zadati kakšen cilj a ne prevelik,da ne boš spet razočaran.Prepričana sem,da imaš prijatelje,zaupaj se jim,povej jim,da ti je težko in z voljo in njihovo pomočjo boš ponovno dobil voljo do vsega kar te v življenju zanima in izpolnjuje.Začni kjerkoli,važno je da začneš  

Želim ti vse dobro !

lp

[DANIAMMA]

Muci, sem te včeraj spregledala, ker sem na hitro brala!

Midve z Daniammo sva se že spoznali in imava ogromno skupnega. Joj, je to fino. A ne Daniamma? Ko bo čas za to, bo Daniamma prišla na skupino. Nič pa ne gre na silo. In tudi meni je bilo lažje, da sem osvajala tiste korake, ki sem jih takrat zmogla.

Ni namreč v redu, če si postavljamo previsoke cilje, ki jih ne moremo doseči in potem je padec še večji.

Daniamma, če te ni strah glede vožnje, se lahko zmeniva v Šentjakobu in boš potem peljala za mano, točno do parkirišča in šla z mano do stavbe.

Muci, zate velja isto. Ko boš zbrala pogum, si zelo dobrodošla.

To piše ex totalno izolirana.

Ampak takrat drugače ni šlo. Sedaj pa gre turbo. Baje sem kot avion. To je Trzinkina ugotovitev, pa mislim, da Slavkina tudi.

Lepo bodita!

Ja vsekakor se strinjam,da imava ogromnooo skupnega ja naravnost neverjetno  Počasi in zagotovo se vam kmalu na skupini pridruži še ena preplašena duša ja...počasi in zanesljivo.
Janja ti pa kar turbaj še naprej...odlično,juhej nekoč se ti pridružim in pičiva kot aviona dalje proti Viču 

[DANIAMMA]

Janja, najlepša hvala, res ste super ženske, da takole ponudite pomoč neznancu! Kapo dol vsem! Ampak jaz žal (še) ne zberem poguma in volje. Ko bom, pa pridem, ker bi vas res rada spoznala. 

Ja, Daniamma, ugotavljam, da imava kar nekaj skupnega; tudi jaz, ko imam "dobro uro" bi šla kamor hočeš!
Oz., ko moram nekam it (pred kratkim na en rojstni dan) sem čisto napsihirana, tresoča, nič jesti cel dan, pulz na 300 itd., ko pa pridem tja in se po ene pol ure umirim, sploh če so fajn ljudje, postanem pa kar malo hiperaktivna, zgovorna, nasmejana in kar ne bi šla domov... 

Oh Muci te popolnoma razumem in tudi meni se to dogaja in niti ne dvomim,da se ostalim ni ...pa jih poglej danes...lepo se že same peljejo na skupino...ja če to ni zadostna motivacija pol pa tud ne vem no  tukaj na forumu imava lepe primere,da se vse da če je le volja,želja....potem pride tudi moč itd... Ej Muci če drugače ne bova mogli it na skupino bova šli pa skupaj...se bova tresli pred vrati kot šiba na vodi...ena bo bolj preplašena kot druga potem naju pa domov ne bodo mogli spravit 

[DANIAMMA]

En lep pozdrav !
Nikoli si nisem mislil da bom tudi sam kdaj zašel na takšne strani. Vse se mi je v življenju odvijalo v smeri zadovoljstva, vsaj občutek sem imel vedno takšen. Vse do sredine decembra 2011, ko sva se razšla z punco, z katero sva skupaj zaživela na svojem. Počutim se, kot da mi je z mečem nekdo presekal celo lepo zgodbo. Enostavno več ne vem ne kdo sem, kaj bi naprej rad počel, skratka, samota me dobesedno ubija, misli so po skoraj dveh mesecih še vedno pri njej, pa čeprav sva se na zelo boleč način razšla, v bistvu enostransko.Kaj naj storim, kje naj začnem.  Tudi vsi hobiji , ki sem jih imel, so mi postali muka, ker me na njo spominjajo.
Hvala za kak predlog!
Jože

Jože prvo  Včasih ne najdeš odgovora tisti hip,ko bi želel...in verjamem,da se sprašuješ zakaj se ti to dogaja,zakaj te je zapustila... Ampak veš vse je za nekaj dobro pa čeprav mogoče na prvi pogled ni videti. Razumljivo je,da trpiš glede na to,da ti je pomenila veliko in si jo ljubil. Kot so ti že povedali pred menoj forumaši je čas tisti,ki celi rane in lajša bolečine in vsekakor je tako...to je bila tvoja neka rutina zadnjih let in včasih rutino težko odslovimo stan od sebe. Pomisli kako težko bi ti šele bilo,če bi imela skupaj družino,otroka pa bi šele tedaj ugotovila,da nista za skupaj. Verjamem da trpiš ampak verjamem pa tudi v to, da si dovolj močen in boš predelal to in krenil dalje. Ne zapiraj se vase,ne zapiraj se pred svetom...če ti je lažje govori o tem samo ne zapiraj se in lepo daj ven iz sebe. Če nimaš nikogar,ki bi mu lahko zaupal zaupaj nam,lažje ti bo. Če so stvari,ki jih nebi niti nam zaupal jih pa zapiši na list papirja...važno da jih daš ven iz sebe. Pojdi v družbo četudi ti ne paše,verjemi,da ko zabredeš še globje je težje spet splezati na plano. Ni pa vredna tvojega trpljenja in nekoč boš še hvaležen,da se je končalo. Če ne prej pa tedaj,ko spoznaš res tisto pravo...takšno,ki se bosta sprejemala kljub slabim lastnosim,ki jih pač imamo vsi...Ne razmišljaj za nazaj,ne obujaj spominov....če te pa že zanese se pa spomni tudi na vse besedne fajte,ki sta jih imela (verjetno ravno vse tudi ni bilo lepo,da sta šla vsak svojo pot). Včeraj je že minilo....jutri šele pride....živi za ta trenutek kajti le to šteje veš. Na tem svetu lahko počneš toliko različnih stvari, da če se le potrudiš jih poiskati jih boš našel...pa te ne bodo spominjale vse na njo. Če že nič ne najdeš...evo nas tukaj...na tem forumu skupaj že nista bila glede na prvi tvoj napisani stavek...pa je le en tak primer...na hitro

Drži se in druži se...mi smo s teboj,ob tebi 

[trzinka]

eno pesmico sem se spomnil 

Janja , naša turba,
v družbo se zdaj upa,
mi pa po navadi,
sprejmemo jo radi.....


a znam, aaa, a sem dobra....a,a.....

[Janja]

Ej Trzinka, hvala!

Tako zelo si me presenetila in tudi nasmejala. Joj, ko se vse to brzenje malo poleže, se moramo nujno spet dobiti.

Ta je pa zate in tudi zame, ker je meni tudi všeč.

http://www.youtube.com/watch?v=Eas-IY6MoDY

Sem pa na FB~ju gledala kaj ti je všeč, pa je bilo polno zapisov, glasbe pa bolj malo in zato sem pač izbrala Siddharto, ker sem videla, da jo imaš med izbranimi.

[Suzy]

Jože  ....pravijo,da čas zaceli vse rane tudi srčne!!
Konec ljubezni,ki smo ga najbrž vsi nekdaj okusili,sploh če je resnejša veza, je tak trenutek za vsakega od partnerjev težka preizkušnja.
Skoraj vsak konec veze je težak, ne glede na to, kdo od partnerjev je bil pobudnik za to. Kadar se pač znajdemo v takšni situaciji, je potrebno nekaj razsodnosti in pravil, ki jih je dobro upoštevati.
Vsakršno iskanje razlogov, zakaj vas je draga oseba zapustila je odveč, prav tako se ne utrujaj z besedo "kaj pa če,...." Nič od tega ne bo olajšalo in spremenilo nastale situacije. Bodi močan,imej vero vase naprej,.....skratka ne dopusti,da te trenutno stanje spelje v samopomilovanje in ne se zapret med štiri stene,...."odžaluj" in pojdi
dalje ter uživaj življenje.
Vse dobro ti želim!!!

[Gapex]

Živjo,
Kot je rečeno na začetku foruma, so prve besede vedno najtežje, še posebej ko samemu sebi najraje ne bi priznal da je z teboj "nekaj narobe", saj se ne spodobi od pravega moškega da se tako počuti ali pa da da samega sebe kritiziram, kaj tukile pretiravam in se samopomilujem in se primerjam z ljudmi ki imajo resne težave jaz sem pa samo jokav otrok.

Šele sedaj, pri 20 letih, sem si priznal da je treba nekaj naresti, saj tako ne gre naprej. Že od otroštva imam problem zelo nizke samozavesti in samopodobe in zato sem imel zelo malo prijateljev, kar je seveda samo še večalo moj občutek manjvrednosti in samote (na srečo se je to v srednji šoli izboljšalo), sedaj imam prijatelje, vendar se je pojavil nov problem. Poznajo me samo za masko norega žurerja (dobro nesem alkohol, probal veliko nenavadnih drog), človeka ki ga -če lako malo po domače povem- boli k za use, svoje prave plati jim pa ne upam pokazati, saj je čisto nasprotje od tega kar sem v resnici. In ti si prijatelj z osebnostjo in ne z imenom/telesom.

Drugi problem je moja družina. Oče je pijanec (t.i. socialni pijanec in "High-functioning alkoholik"), mati je pa močno depresivna, ima MS in še paranoična je, pred tremi leti je pa poskušala naresti samomor (eden od glavnih razlogov je bil, da me ni branila ko me je pri 10ih letih, nekdo maltretiral - danes sva dobra prijatelja). Tako je pri hiši vedno preprir,grožnje in podobno jaz pa malo umiram zraven. Uglavnem to je nek začetek, lahko bi napisal par strani, vednar za uvod je vredu. Upam da s tem začenjam pot v boljše živjenje in ni samo ena od odločitev, ki jo po parih dneh opustim.
Oprostite za tale "izliv" vendar je to ubistvu prvič ko te stvari pišem/govorim (niti staršem nisem, saj imam občutek da imata že tako dovolj problemov)

Lp,

Gašper

[Slavka]

Gašper 

Pozdravljen na forumu. Prvo naj ti povem, da tu ni nobene "lestvice", čigave težave so hujše, saj so zagotovo vsakemu ravno njegove  . In zato mirne duše piši, jamraj, izlivaj žalost in strahove, mi pa ti bomo poizkušali svetovati po svojih najboljših močeh. 

Nisi jokav otrok, kljub svojim 20 letom si doživel in preživel že marsikaj težkega. In za tvojo masko "norega žurerja" in "pravega moškega", se skriva kar precej negotovosti, nesamozavesti in strahu. A naj ti povem, da se to lahko spremeni. V sebi dobro veš, da nisi srečen in zadovoljen s takim življenjem, kot ga imaš sedaj....torej je potrebno poiskati pot do spremembe.

Kot pišeš, so bile in so še tvoje domače razmere vse prej kot rožnate. Če v družini ni razumevanja, zaupanja in spoštovanja, se prav gotovo ne moreš počutiti dobro.

Iz tvojega zapisa nisem zaznala ali študiraš, delaš, si doma? Tudi tvoja ekonomska neodvisnost lahko precej vpliva na tvoje korake v boljše počutje, ko se boš namreč umaknil iz nezdravega okolja, boš lažje pričel delati pozitivne spremembe v in na sebi.

Morda bi ti za začetek predlagala, da obiščeš kakšno skupino za samopomoč, ki delujejo v sklopu društva DAM. Skupina je brezplačna, zajamčena pa je tudi zaupnost.

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/board,10.0.html

Predlagala pa bi ti, da malo pobrskaš po naših spletnih orodjih ter postopoma pričneš s spremembami...

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=855&Itemid=83

Tako, kot se vsak kilometer začne s prvim korakom, se bo tudi tvoje počutje pričelo izboljševati postopoma...Prvi korak si že storil, naj mu sledijo še mnogi 

P.S.: alkoholu in drogam pa le reci  , ker zadevo samo poslabšujejo...Če z njimi težave prikriješ, še ne pomeni, da so težave izginile... 

Pa napiši še kaj... 

[Gapex]

Hvala  

Drugače pa študiram  (edina stvar, ki mi gre približno po načrtih, jupi :/). Seveda sem se hotel že odseliti, vendar so takoj problemi, predvsem ekonomski. Mati je v invalidnem pokoju oče pa trenutno na socialni, tako da bi bila edina rešitev študentsko naselje (ki je najcenejša opcija), vendar živim v Lj. Tudi če bi dobil službo povrh študija (kar ne vem če bi zmogu) bi se denar za kaj drugega porabil. Mati je zelo boga in zaradi svojih problemov (predvsem paranoičnih vprašanj) je izgubila vse prijatelje, tako da ji moja navzočost veliko pomeni (oče hodi/kolesari veliko - kar je kar pohvalno glede na njegov "problem") tako da ga večino časa ni doma in je tako sama

Se drugače dobro zavedam, da alkohol ni rešitev, dobro vidim kako alkohol očetu popravlja težave. Alkohola/drug nikoli nisem uporabil za preganjanje problemov, nekako (lahko tudi neupravičeno) si popivanje opravičujem s tem da a) Da nikoli nisem popil niti kapljice alkohola ko sem bil sam (samo na pjačah s prjatli/žurih), da so vse droge ki sem jih probal fizično nezasvojljive (halucinogene)  in da je to normalno, saj si kot "drugačen" želim normalno življenje in to je normalno za 20 letnike (saj stereotip je tak)

Edit: Aja pa hvala za linke, bom šou pogledat skupino

[ShadowOfAndromeda]

Pozdravljeni!:)

Forum pregledujem že nekaj časa, sedaj pa sem se končno odločila za pridružitev. Stara sem 20 let, študiram psihologijo. Razlog za pregledovanje foruma je pa, da trpim za anksioznostjo in paničnimi napadi, ki so se sprožili ob samomoru bližnjega družinskega člana. S tem se spopadam več kot eno leto, začelo se je z občutki slabosti na krajih z veliko ljudmi, vsakdanjo slabostjo, slabim počutjem, kroničnimi glavoboli. Žal mi osebna zdravnica pri težavah ni bila v pretirano pomoč.. mnenja je bila da si slabosti izmišljujem da mi ne bi bilo treba iti v šolo in da me doma pretepajo in hodim k njej s klicem na pomoč..če bi bilo to res bi bilo vse v redu in prav, tako sem ne glede na slabosti nekaj časa zdržala brez zdravniških pregledov. Ko sem po kakšnem mesecu spet prišla na pregled mi je dala citiram: " nekaj za razpoloženje ", torej antidepresive, za katere mi ni povedala kako in kdaj jih jemati ter koliko. V navodilih je bilo razloženo jemanje za depresijo in za panične napade, kjer sem se prvič seznanila s tem izrazom. Tablet kasneje nisem jemala, saj nisem vedela za katero od težav jih jemati. Velik problem mi je tudi predstavljajo dejstvo, da nisem vedela kaj se mi dogaja ter kako si pomagati v takšnih trenutkih. Po še nekaj pregledih pri njej sem končno dobila napotnico za pregled pri psihologu, kjer sem se seznanila s trenutnim stanjem ter kako si pomagati. Terapije sem končala maja lani, celo poletje ter del jeseni je bilo vse v redu, prejšnji vikend pa me je spet za prav zagrabilo. Domnevam da je za to kriv stres (izpitno obdobje), hkrati pa se spopadam z novim problemom. Vsakič ko se mi napad zgodi imam željo iti domov. Edino tam se lahko pomirim, in samo tam se počutim varno, napad doma tudi hitreje mine. Problem je v tem da študiram stran od doma in nimam možnosti teči domov vsakič ko se počutim malo bolj švoh. Rada bi se naučila sprostiti tudi v drugih okoljih, pa ne vem kako:(  Bila bi hvaležna kakršnegakoli nasveta v zvezi s tem 

Lep večer!

[marina]

Pozdravljena med nami

verjamem ti, da je hudo preživljati vse te tesnobe in napade.
Tudi zdravnica ni bila ne vem kaka opora, ampak glej, dala ti je zdravila.
Morda bi bilo prav, da greš do psihiatra in poveš še njemu ( ima več izkušenj z adji
kot zdravnik splošne medicine).

Kakorkoli, tudi svoj študij lahko obrneš  ZELO V SVOJ PRID.
Morda poveš komu ( celo profesorji so včasih pripravljeni pomagat), sigurno pa
sošolci. Samo se ne daj. Povej svojim bližnjim, kako ti je. Najboljše bi bilo, če bi
imela koga, ki je s tabo v času študija in bi mu bila pripravljena zaupati.

Pa tudi adjev se ne boj...

Vse dobro

[Gapex]

Pozdravljena


Če že dobro zaupaš profesorjem  in so prijazni/pripravljeni pomagati je pogovor z njimi sigurno dobra ideja (pa še zastonj so ), pri sošolcih pa lahko postane problem (še posebej če se z njimi ne razumeš odlično - glede na starost predvidevam da si prvi letnik)

če si lahko privoščite tudi psihoterapija ni napak, drugače pa pogovor z bližnjimi ali z ljudmi ki imajo podobne probleme (forum, skupine za samopomoč)

V glavnem sorry za nepopolne predloge, sigurno bo kdo dal še bolj izpopolnjene napotke/ideje (tudi jaz sem nov tukaj   )

Lp

[ShadowOfAndromeda]

Najlepša hvala za odgovore in nasvete. Trudim se narediti čim več, da bi mi bilo boljše, sicer zdaj nekako že vem s čim se spopadam in mi je malo lažje kot je bilo na začetku. Povedala sem dvema sošolkama, kar se mi zdi dokaj dovolj, glavno mi je da vsaj ena oseba ve kaj narediti v tem primeru, drugače pa nimam pretirane želje po izpostavljanju. Bi mi pa bilo zelo všeč, če bi spoznala še koga, ki se mu dogaja podobno in je s primorskega konca.

[Miškolin]

Živjo!

Tudi jaz pišem prvič.
Tale moja ''stvar'' traja že 22 let. Težko bi jo opisal. Upam, da jo enkrat bom.
Se že boljše počutim.
Hvala

[Toja]

Miškolin...pohvala za začetni pogum in dobrodošel...

Tale moja ''stvar'' traja že 22 let. Težko bi jo opisal. Upam, da jo enkrat bom.

Tudi moja, samo ne vem, če je podobna tvoji...

Ti kar pogumno napiši 

[julija30]

Kakšna pa je tale tvoja stvar miškolin ?

In dobrodošel men nami !