ZA TISTE, KI SI NE UPATE ZAČETI PISATI NA FORUM

[Sinuska]

Meda!
Ugotovila si že, da samo jemanje tablet ne pomaga ama ništa. Težave ostanejo. (meni se je isto zgodilo) Toplo priporočam obisk terapevta. Pa kako našo skupino za samopomoč poišči. 

[trzinka]

Meda, tudi jaz ti toplo priporočam psihoterapevta (ne psihiatra ali psihologa, razen če obvladata tudi psihoterapijo). In res je, imaš slabo samopodobo in si nesamozavestna, kar se da izboljšati. Težko boš to sama spremenila, je potrebna pomoč.
Na naši strani imaš kar nekaj psihoterapevtov, lahko jih kontaktiraš po mailu ali pa pokličeš:

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=911&Itemid=85



upam , da ti bo v pomoč, v vednost pa le toliko, da niso tako dragi in je cena sprejemljiva, pogumno meda 

[meda]

Hvala vsem za napisano  . Me je kar presenetilo, da dobim že prvi dan toliko prijaznih besed.
Ali imate tudi vi občutek, da ko je težko se zgodi podobno kot pri potapljajoči ladji.. vsi zbežijo, še miši. In potem si nadeneš lažni nasmešek in se delaš pogumnega.. dokler gre. Meni je bilo z lažnim nasmeškom lažje. Potem sem še sama začela verjet, da je ok.

Psihoterapevt? Priznam, razmišljam. Morda lahko delite z menoj izkušnjo, približno koliko terapij in na koliko časa, je potrebno, da nekaj spremeniš.. Verjetno bo težko odgovorit, saj je vsak drugačen, težave različne.. 
Meda

[trzinka]

Hvala vsem za napisano  . Me je kar presenetilo, da dobim že prvi dan toliko prijaznih besed.
Ali imate tudi vi občutek, da ko je težko se zgodi podobno kot pri potapljajoči ladji.. vsi zbežijo, še miši. In potem si nadeneš lažni nasmešek in se delaš pogumnega.. dokler gre. Meni je bilo z lažnim nasmeškom lažje. Potem sem še sama začela verjet, da je ok.

Psihoterapevt? Priznam, razmišljam. Morda lahko delite z menoj izkušnjo, približno koliko terapij in na koliko časa, je potrebno, da nekaj spremeniš.. Verjetno bo težko odgovorit, saj je vsak drugačen, težave različne.. 
Meda

ja, res je. Odvisno od človeka samega,od diagnoze, dojemanja, sodelovanja....
Če je zelo hudo, potem enkrat na teden, če ne na dva ali po dogovoru s terapevtom. Nekaterim uspe po šestih mesecih, nekateri potrebujejo terapijo po nekaj let, odvisno od težav, ......
Sama sem hodila na kognitivno vedenjsko terapijo 9 mesecev, potem sem hodila na par skupin in tudi skupinsko geštalt terapijo 6 mesecev, sedaj hodim na še eno terapijo....Skozi terapije se učim, zorim, spoznavam sebe, delam spremembe v življenju in osebno rastem, veliko stvari sem dojela in naredila korake, ki si jih prej nisem upala in znala....Bom rekla takole, skrbim zase in za svoje zdravje, ne pustim se, ne želim več doživljati tisto kar sem doživljala......vse življenje je treba sebe negovati in se imeti rad, tako lahko uspemo in smo na dobri poti

[meda]

"....Bom rekla takole, skrbim zase in za svoje zdravje, ne pustim se, ne želim več doživljati tisto kar sem doživljala......vse življenje je treba sebe negovati in se imeti rad, tako lahko uspemo in smo na dobri poti."

Trzinka, bravo!! Sama imam nenehno razloge; da nimam časa, denarja..

Mi morda lahko še kaj več povete o skupini za samopomoč?

Meda

[Slavka]

Meda, izgovori so, če TI tako želiš...če pa ne, se pa kar na lepem pokaže tisoč možnosti...saj veš, kjer je volja, tam je pot.

Skupine za samopomoč delujejo v okviru društva DAM, njihova srečanja pa so objavljena tukaj:

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/board,10.0.html

Na skupino za samopomoč lahko prideš neobvezno, je brezplačna in udeležencem je zagotovljena anonimnost ter diskretnost. Če želiš, govoriš o sebi, če ne želiš, pač ne... Pri skupini za samopomoč gre za to, da si ljudje med sabo izmenjujemo izkušnje, spoznanja, si pomagamo z nasveti...

Skupina za samopomoč je izvrstna oblika za premagovanje strahov 

[meda]

No, pa sem jo zamudila. Bom spremljala, kdaj bo naslednja.

[trzinka]

  se podpišem pod Slavko


("....Bom rekla takole, skrbim zase in za svoje zdravje, ne pustim se, ne želim več doživljati tisto kar sem doživljala......vse življenje je treba sebe negovati in se imeti rad, tako lahko uspemo in smo na dobri poti."

Trzinka, bravo!! Sama imam nenehno razloge; da nimam časa, denarja.. )



vse življenje moramo skrbeti zase, ker če ne, spet pademo dol  

pa tisti razlogi in izgovori, hja, tudi jaz sem jih imela veliko, ogromno na zalogi....., ko pa dojameš, da si resnično moraš vzeti čas in prekineš ta začaran krog, greš naprej.....
Zdaj si vzamem v službi čas za kofetka, malico (prej si nisem, sem delala k nora, pa sem se vprašala za koga, kdo mi pa plača vse to...) doma tudi ne skuham vedno, pustim umazano posodo, včasih ne dam cunj prat, likat sem nehala (samo tisto , kar je nujno), so še družinski člani doma, ki lahko pomagajo

[Slavka]

No, pa sem jo zamudila. Bom spremljala, kdaj bo naslednja.

...Meda  kar pogumno... 

[meda]

  Joj, kako lep občutek je, da me takole spremljate in spodbudite...
Zdaj sem začela, je prav, da grem še na kakšno drugo temo.. se bom pa še iz kakšne oglasila.. Vas je zelo lepo brat. Paše na dušo.

 
Meda

[trzinka]

  Joj, kako lep občutek je, da me takole spremljate in spodbudite...
Zdaj sem začela, je prav, da grem še na kakšno drugo temo.. se bom pa še iz kakšne oglasila.. Vas je zelo lepo brat. Paše na dušo.

 
Meda

superca, kar vključi se med nas

[vlam]

  Lp
  Nikdar nisem mislil da bom kdaj koli pisal na kakršnem koli forumu,ali se sploh oglaševal, toda nažalost,človek obrača ,življenje obrne.Pomoč ali vprašanja naj za zdaj ostanejo neizgovorjena,ker res ne vem ne kako začeti, ne ali je to potrebno (brez zamere),sem se prijavil na pogovor pri psihiatru, po dolgem premisleku in stiski, tako da bom videl najprej kako pa kaj z te strani, potem pa kaj povprašam! Za zdaj toliko, lep dan še naprej.

[tiranozaver]

Super, vlam! Običajno novinci na tem forumu nekaj potarnajo na splošno, potem pa se jih par mesecev prepričuje, da bi šli k strokovnjaku. Na koncu nekateri res grejo in se jim potem odprejo oči. Ti si obrnil vrstni red. 

[Slavka]

Vlam  le pogumno.... 

[trzinka]

Vlam, super  , pa napiši še kaj, ko boš bolje

[akasha]

En lep pozdravček vsem skupaj 
Saj sploh nevem kje in kako naj začnem  Stara sem 25 let, trenutno absolventka. Svojemu problemu sem prišla do dna nekako prejšnji teden, sem ugotovila kaj je razlog vsemu skupaj. Naj začnem nekako takole, že skoraj 2 leti se ne počutim najboljše v svoji koži....zadnje leto je bil zame pekel na zemlji  nisem več vedela kaj naj sama s sabo naredim...neprestano sem se počutila slabo, imela glavobole skoraj vsakodnevno na seznamu  vedno zaspana zmatrana brez volje ma kot cota...in venomer sem imela tisti neki čuden občutek v glavi...no jaz temu tako pravim ker je zelo težko opisat...neko tiščanje...no in sem pač prvo mislila da mi pač mogoče kaj ne štima v glavi...grem zdravnici in me seveda napoti nevrologu, grem na eeg, bila so majhna odstopanja vendar nič resnega...mi ni dalo mira sem šla na ct glave...vse ok  dala kri pregledat vse ok...ja šit js še zmeraj nism ok  mislim tisti občutek ko da sem konstantno bolana...borba sama s sabo iz dneva v dan, mir sem imela edino takrat ko sem šla spat, ja se čuje čudno samo tak je  enostavno mi ni več blo za it med ljudi bilo kam ven ker nisem bila uredu...tisti neprijeten občutek ko sem kam šla ..omotica, znojenje, neprijeten občutek v glavi, razbijanje srca občutek da bom skup padla...no in vse to me je pripeljalo do tega da sem se kregat začela z vsemi ker me nihče ni nekako razumel... zaprla sem se sama vase...joj ta zgodba je tako dolga da nevem če bi vas utrujala s tem, samo vidim da nisem edina tu gor s takšnimi problemi, kar je potem malo lažje...prejšnji teden sem se nekako odprla svoji babici  hvala bogu da imam njo in sem od tistega dne bila do včeraj čisto druga...nevem a je res vsaj malo pomagalo samo sem se tak dobro počutla kot že dolgo ne...spoh se nisem obremenjavala s tistimi vsakodnevnimi stvarmi, s fantom sva šla ven in je bilo super  nisem mislila kaj bo čez 5 minut a me bo panika ali me ne bo a se mi bo motilo ali ne....oh mislim tega je toliko kar bi še lahko napisala pa ne bom utrujala zdaj s tem..samo tolko malo da opišem situacijo 

[trzinka]

Akasha, pozdravljena

Iz tvojega zapisa bi razbrala, da imaš mogoče manjše panične napade, ampak nisem sigurna. Verjetno imaš pa tesnobo. Pogovor, druženje, šport, sproščanje veliko pomagajo pri odpravljenju le te.
Mogoče bi vseeno obiskala psihiatra, da mu poveš, kaj te muči in ti pove, kaj je tista diagnoza. Mogoče te usmeri na kakšno delavnico, na našem forumu imaš tudi skupine za samopomoč.....

Kar pogumno, to se da odpravit

[Slavka]

Akahsa pozdravljena med nami  

Prišla si na pravi naslov, tukaj je kar nekaj takih zgodb, kot je tvoja.

Se strinjam, grozno je, ko doživiš panični napad, še posebno zato, ker niti ne veš, kaj se dogaja s tabo. Zato se potem seveda prestrašiš in se začneš izogibati situacijam, kjer bi se ti lahko napad ponovi. In potem je to začaran krog....pričela si se zapirati sama vase in postajala vedno bolj nezadovoljna....tesnoba in slabo počutje pa sta se krepila.  

No, kot si že ugotovila je bolje, ko se nekomu zaupaš....ko lahko deliš svoje občutke in strahove z nekom, ki te razume.
Lepo je, da imaš babico, ki te razume....  

Nič pa nisi napisala o svojih starših....kje živiš...kaj počneš v prostem času? Težko je namreč najti vzrok slabega počutja, brez globjega pogleda v tvoje življenje. Tudi sama se malo ozri vase ter ugotovi, kaj je tisto, kar te teži...s čim nisi zadovoljna...kaj si želiš v svojem življenju....česa si NE želiš...

Vsekakor pa se da iz tega začaranega kroga slabega počutja izstopiti....Že s tem, ko si nekaj napisala o sebi in se zaupala svoji babici, si storila prvi korak ... naj mu sledijo še mnogi, ki te bodo popeljali v lepše dni  

Vse dobro ti želim.

[julija30]

Akahsa, imam podobno zadevo kot ti,isti simptomi.Javi se ,lahko na zs.

[akasha]

Aja ja to sm pa pozabla napisat ja  ja drugače prihajam s koroške. Prosti čas..hm tega skoraj nekako ne  poznam več  seveda imam nekaj prostega časa vendar ta prosti čas se obremenjujem konstantno s tem da nisem ok, tak da mi še ta čas mine nekako z muko...vendar se ne dam, sem rekla sama sebi da ne bom dovolila da me bo zjebalo do konca 
V najstniških letih sm bla kr en velik upornik  in tako nekega dne nekje 9 let nazaj sem bla s kolegico na kavici v gostilni, babica pa dedek sta bla pri meni ker sta starša bla na morju...no in js pametna sm si nakopala popravca pa tega sploh nisem jima povedala...no da nadaljujem... s kolegico sediva in pijeva kavico...naenkrat od nikoder se mi zmoti v glavi, slabo blo, dušit začelo, srce začelo razbijat,...sm mogla vn it pa me je takoj odpeljala domov...pridem tja cela bleda komaj dihala...me takoj odpeljeta do dežurnega..od nas do dežurnega je tam nekje 15 min vožnje z avtom...mislim da je bilo teh 15 min najhujših v mojem življenju....požirat nisem mogla sline, usta sm meva suha do konca, srce mi je razbijalo,kje sploh dihat nism mogla normalno... kristus  mam kr kuro kožo ko se spomnim...pridemo tja...sm mela zelooo visok pritisk...potem naslednji dan sm šla v bolnco na ekg in vse ostalo...je blo normalno...amapk js nism bla več uredu... mislim da iz tega izhaja vsa zadeva ki mi je prišla zdaj nekako nazaj...od tistega dne sm bla doma cele dneve vn sm šla mogoče za kakšne 5 min in to je blo vse, kadit sm nehala takoj ker sm mela filing da se bom zadušila, v gostilno bog ne daj ker se mi je kr motit začelo....no pol nekako sm prebrodla to situacijo oz potlačila nekam..in je blo neki časa kul....
Zdaj v zadnjem letu je pa vse spet prilezlo,doma sm mela težave oz starša sta mela neka sranja, sm se sekirala zarad tega, na faxu sm se sekirala zarad izpitov in vseh drugih stvari, kar sta starša mela sranje se je meni isto sranje po domače povedano nardilo s fantom... sami dejavniki ki so verjetno stavr privlekli nazaj na površino...zdaj sm pa ko neka razvalina tu , stara 25 let občutek pa ko da sem v telesu nekoga drugega, neke 70 letne babice ki nič ne more  mislim saj zmorem samo nisem tista kot sem bila takrat...če bi me nekdo pred tem vprašal ej a greš na bungee...jaaaaa js sm takoj za to...zdaj...druga zgodba..bom ja prej pomislila na 100 stvari kaj vse je lahko pol pa še na koncu neb skočla..ja šit no...mislim neznosna mi je ta konstantna utrujenost in to neko tiščanje v glavi...saj sama sebe prepričujem da sm ok pa vse..samo to je le kratkoročno...vem da zdaj ne morem obrnit lajfa 10 let nazaj da bom tista kot sem bila prej, žal ne gre...vendar se ne bom predala...no to še prej sem trenirala karate 12 let bila zelo dobra, večkratna državna prvakinja,evropska itd...jezna sem ker to zdaj nisem jaz in nekako ne morem bit to kar sem