ZA TISTE, KI SI NE UPATE ZAČETI PISATI NA FORUM

[mada]

Živjo!
Prvič se oglašam, ker sem videla naslov pri oddaji Dobro jutro. Jaz pa že kar nekaj let plujem z depresijo in anksioznostjo(menda je to, nisem čisto sigurna), enkrat uspešno, drugič neuspešno. Moja glava je polna strahov, skrbi, odgovornosti za vsakogar in vse. Nekih zdravil še nisem imela razen lexaurina(sedaj) in Amyzola(pred dvema letoma) in pa hodim na psihoterapije ali pogovore. Ampak včasih si želim, da bi bilo že enkrat vsega tega sr* konec.
Ljudem se ne odpiram rada, ker se nočem, me je strah negativnih povratkov, po drugi strani pa čutim , da se bi morala veliko otem pogovarjati. Zaenkrat dovolj.

[Slavka]

Mada  pozdravljena na forumu, lepo, da si se nam pridružila.

Moja glava je polna strahov, skrbi, odgovornosti za vsakogar in vse.

...ja, se spoznam v tem opisu. In verjamem, da še marsikdo tu gor.  Takšni smo "strahci", ko razmišljamo in delamo razne scenarije, ter želimo obvladati vse, tudi tisto, na kar nimamo vpliva. 
Psihoterapija je pri tem zelo dobrodošel pripomoček. 

Nekih zdravil še nisem imela razen lexaurina(sedaj) in Amyzola(pred dvema letoma) in pa hodim na psihoterapije ali pogovore. Ampak včasih si želim, da bi bilo že enkrat vsega tega sr* konec.

Lexaurin je pomirjevalo, ki deluje na trenutno pomiritev živčevja...ni pa zdravilo s katerim bi lahko obstoječe stanje pozdravila.
Za zdravljenje anksioznosti in depresije se uporabljajo antidepresivi, ki pa rabijo nekaj časa, da razvijejo svoj pozitivni učinek...nekje 4-6 tednov, včasih prej, včasih kasneje.
Glede psihoterapije pa, odvisno na kakšno hodiš. Psihoterapij je namreč več vrst...bistvo pa je, da človek s terapevtovo pomočjo spoznava sebe, svoje nezdrave misli in vzorce obnašanja, ki ga spravljajo v slabo počutje.

In prav gotovo boš s pravilnim pristopom tudi ti prišla na zeleno vejo 

Ljudem se ne odpiram rada, ker se nočem, me je strah negativnih povratkov, po drugi strani pa čutim , da se bi morala veliko otem pogovarjati. Zaenkrat dovolj.

Si bila kdaj razočarana, izdana? Veš, niso VSI ljudje slabi in včasih jim je treba dat priložnost, da to spoznamo.
V okviru društva DAM delujejo tudi skupine za samopomoč, kjer je anonimnost in zaupnost zagotovljena, ljudje pa med seboj izmenjujejo izkušnje, včasih pa zgolj zaupajo svojo stisko tistim, ki se soočajo s podobnimi občutki.

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/board,10.0.html

Seveda pa lahko pišeš tudi tu, na forumu...saj veš, več glav več ve 

Vse dobro ti želim 

[trzinka]

Mada, pozdravljena. Tudi sama sem med "ozdravljenimi" strahci. Vse ti je pa že Slavka napisala, tako, da ne bom nič dodajala

[mada]

Ja, v otroštvu in puberteti sem v družini preživljala marsikaj. O tem nekako na forumu ne morem govorit. Te pa zdrahe in strahovi ter travme zelo zaznamujejo in slabe vzorce prinašaš v svojo sedanjo družino. Jaz te vzorce skušam prepoznavati in jih odpravljam, kar se le da. Ampak včasih se počutiš tako, tako obupanega, samega , utrujenega.

[trzinka]

zato smo pa mi tu , da ti bo lažje, si delimo mnenja, izkušnje, ......

[Slavka]

Ja, v otroštvu in puberteti sem v družini preživljala marsikaj. O tem nekako na forumu ne morem govorit. Te pa zdrahe in strahovi ter travme zelo zaznamujejo in slabe vzorce prinašaš v svojo sedanjo družino. Jaz te vzorce skušam prepoznavati in jih odpravljam, kar se le da. Ampak včasih se počutiš tako, tako obupanega, samega , utrujenega.

Mada , tudi jaz sem preživljala marsikaj...a preživela. Morda boš čez čas začutila, da lahko deliš svojo zgodbo z nami in videla boš, koliko nas je, ki smo prehodili podobno pot...od alkoholizma v družini, zlorabe, nasilja...Vse to nas je zaznamovalo in ravno zato je potrebno ta vzorec presekati in pričeti živeti, misliti in delati drugače...pozitivno in do sebe prijazno.

[Arwen]

Mada, pozdrav še z moje strani

[Libby]

Ja, v otroštvu in puberteti sem v družini preživljala marsikaj. O tem nekako na forumu ne morem govorit. Te pa zdrahe in strahovi ter travme zelo zaznamujejo in slabe vzorce prinašaš v svojo sedanjo družino. Jaz te vzorce skušam prepoznavati in jih odpravljam, kar se le da. Ampak včasih se počutiš tako, tako obupanega, samega , utrujenega.

Živjo mada,

tudi meni je poznano, kar opisuješ. Zelo težko je začeti govoriti o sebi, svojih strahovih, preteklosti... Psihoterapevt ti lahko učinkovito pomaga presekat krog obupa in zakoreninjenih miselnih vzorcev, v katere si ujeta in ki jih verjetno sama niti ne moreš prepoznati, ker gledaš iz sebe, medtem ko on vidi situacijo od zunaj.

po drugi strani pa čutim , da se bi morala veliko otem pogovarjati.

...in to je najboljša stvar, ki jo lahko narediš zase v tem trenutku  Poskusi tu na forumu, kjer boš gotovo deležna podpore, za skupine ti je pa Slavka že predlagala in se podpišem.


Ravno prej, ko sem gledala posnetek oddaje, sem razmišljala, da bi bilo enkratno, če bi kdo v stiski slišal tisti poziv in našel pot do našega foruma.
Sem vesela zate mada, da si se tako odločila 

[mada]

Živjo!
A ste se tisti, ki ste bili anksiozno in depresivni čisto pozdravili ali pa le nekaj ostane?
Sem iz okolice Celja, vendar si ne upam na srečanje, ki ga imate. Še ne gre da bi se lahko tam odprla in spregovorila, ker bi verjetno tak ves čas jokala in me ne bi nihče nič zastopil .
V družini je bil alkoholizem, kreganje vsak dan, jaz vsak dan milo prosila, vsak dan študirala, kako naj rešim situacijo: pobeg, vendar nikakor nisem našla rešitve. Bilo je psihično in fizično nasilje, zaničevanje mene kot otroka in poskus posilstva, do katerega  po mojem groznem, obsednem kričanju ni prišlo. Mama nikoli ni bila sposobna to prekiniti, tako , da sem jaz kot najstnica rekla DOVOLJ ali pa bom pobehgnila ali pa znorela. In šele tedaj se je prekinilo.
Hvala, da me berete.

[Slavka]

Mada 

A ste se tisti, ki ste bili anksiozno in depresivni čisto pozdravili ali pa le nekaj ostane?

Hm, to je težko vprašanje...po mojem si ozdravljen takrat, ko to, da si včasih tesnoben in v določenih situacijah reagiraš bolj čustveno, sprejmeš kot del svoje osebnosti. Drugače pa se da anksioznost in depresijo pozdraviti s pomočjo antidepresivov ter predvsem psihoterapije, ki nas nauči razmišljati in delovati drugače, kot smo bili navajeni do zdaj.

Sem iz okolice Celja, vendar si ne upam na srečanje, ki ga imate. Še ne gre da bi se lahko tam odprla in spregovorila, ker bi verjetno tak ves čas jokala in me ne bi nihče nič zastopil

...na vseh skupinah za samopomoč se kdaj kdo joka, tudi jaz se na svoji....zato so te skupine. Tam lahko izraziš svojo stisko in strahove....zato so ponavadi prisotne tudi solze....nihče te ne bo "čudno" gledal. Na naši skupini za samopomoč (v Novem mestu) imamo pravilo, da udeleženec govori, če pač želi...nihče ga v nič ne sili. Lahko pride in prva srečanja samo posluša....ter se odpre, ko on tako začuti.
Verjetno tudi v Celju podobno delujejo, vendar najbolje, da povedo tisti, ki skupino vodi.

V družini je bil alkoholizem, kreganje vsak dan, jaz vsak dan milo prosila, vsak dan študirala, kako naj rešim situacijo: pobeg, vendar nikakor nisem našla rešitve. Bilo je psihično in fizično nasilje, zaničevanje mene kot otroka in poskus posilstva, do katerega  po mojem groznem, obsednem kričanju ni prišlo. Mama nikoli ni bila sposobna to prekiniti, tako , da sem jaz kot najstnica rekla DOVOLJ ali pa bom pobehgnila ali pa znorela. In šele tedaj se je prekinilo.

In vse to je močno močno vplivalo na tvojo samopodobo...tvoje vrednotenje sebe. Strahovi in tesnoba pa je, kljub begu iz nezdravega okolja, ostala in zato ti še vedno nisi ok. Ko boš pričela s spremembami, drugačnim mišljenjem in se zavedla, da si enkratna, sposobna in predvsem vredna življenja, se bo tudi tvoje počutje izboljšalo. Postala boš bolj pomirjena in zadovoljna sama s sabo.

V zelo podobnem okolju, kot ga ti opisuješ, sem odraščala tudi sama, zato te razumem. Razumem tvoje strahove, ki so te prežemali tam, kjer bi se morala počutiti najbolj varno...v lastni družini. Vendar sedaj si na svojem....zato lahko te slabe izkušnje vzameš kot izziv, jih pustiš za sabo in pričneš z lepšim življenjem.

Pogumna si 

[mina]

Mada
Ko sem prebrala tvojo zgodbo, me je zmrazilo. Pogumno naprej, depresija se da pozdraviti. Sprejmi jo, nauči se živeti z njo...počasi bo odšla.
Moram ti reči, da si korajžna punca, ki se ni pustila zlomiti. Zberi pogum in pojdi na skupino. Preprićana sem, da ti bo koristilo. Je ni boljše terapije, kot spoznanje, da nisi sama in zgodbe o uspehu tistih, ki so to hudo pot že prehodili.
Morda se splete kakšno prijateljstvo, najdeš družbo za kofetkanje ipd.
Srečno   

[bestiq]

Čer,napisal bom nekaj stavkov,da sam pri sebi prebijem"led".Moja zgodba,upam,da bom nekoč zbral pogum in jo napisal,je za mene poraz nad porazi.Lahko napišem,da sem bil zelo uspešen podjetnik pred leti,imel vse,skoraj vse,kar sem si zaželel,danes pa nič,sama tema pred očmi,bil pri zdravniku,ki je takoj ugotovil in napisal huda depresija in še nekaj zraven in pod nujno...Jaz pa,ker se imam za preveč pametnega,sem vrgel napotnico stran,a zdaj bom pa pristal tam,sem si rekel,kjer smo se s prijatelji v mladosti,delali norce iz njih.Kaj bodo pa rekli,"odpulo"se mu je..je res parkrat sem pomislil,da dam roko nad..,vse imam že splanirano,nobeden,me tukaj ne bo ustavil,pa še vedno vidim tisti žarek,ki prihaja skozi nebo in mi daje upanje.Berem vas že dolgo in vem,kakšne težave imate,ste mladi in starejši,nobeden ne ve,kaj ga čaka v življenju,tako tudi jaz nisem vedel,do tistega trenutka,ko sem v temi videl,celotni film svojega življenja in potem kaj se mi je zgodilo.Opravičujem se,ker nisem pisal lepo,ampak takšno je trenutno moje stanje

[Toja]

Bestiq pozdravljen...lepo, da si začel pisati, da imaš še vedno upanje v sebi, da še vedno misliš
pozitivno.

Praviš, da si že malo pregledal forum, torej si spoznal, da le ni vse to en "bav, bav", da se
da marsikaj naredit, če sam sebi priznaš, da potrebuješ pomoč.

Svetujem ti, da brez vsakega sramu greš do zdravnika, dobil boš zdravila in tvoje stanje se
bo začelo izboljševati.

Morda si pogledaš tale prispevek:


http://tvslo.si/#ava2.121885387;;

Pa še tole...DEPRESIJA JE OZDRAVLJIVA...

[trzinka]

mada, ozdravljen v celoti bit je takole. Dobro funkcionirati, ne trpeti in obvladovati slabe dneve, ki pridejo, se sprijazniti z določenimi stvarmi, spremeniti miselne vzorce s pomočjo psihoterapije in postaviti telo na noge s pomočjo AD. Slavka ti je lepo obširno napisala, se podpišem

Bestiq, pozdrav tudi tebi V življenju se nam na žalost zgodijo stvari, katere zase ne pričakujemo. Ljudje smo krhki pod kožo in čisto vsak lahko pade, ampak se tudi pobere in gre naprej. Potrebna je volja, vztrajnost in pomoč!! Brez sramu, kot je napisala Toja, pojdi po pomoč. Nihče te ne obsoja, nihče te postrani ne gleda. In res ni noben bav bav  , sem tudi sama tako razmišljala kot ti in sem se prepričala, da temu ni tako. Kar pogumno!

[meda]

Pozdravljeni,
tudi jaz sem nova.. na upam napisat, ker mi ponavadi nihče ne odgovori.. pa boljš da ne začnem, potem ne znam nehat.. Imam pa kup skrbi in vprašanj..

ZMeda

[trzinka]

meda, kako ti bo kdo odgovoril, če še nič nisi napisala? 

pozdravljena, nič bat, kar začni 

[masi]

Pozdravljena in dobrodošla. Veš vedno kdo odgovori. Res pa da včasih traja nekaj časa.



 

[meda]

Hvala za spodbudo..
Nekajkrat sem že brala forum, danes pa sem se tudi prijavila.  Odločila sem se, da moram nekaj narediti in če ne bom takoj sploh ne bom.
Sem ena prava zmeda, včasih kar jecljam, v odnosih sem zelo nevešča (pa ne toliko s posamezniki, bolj pred skupino), naivna (osel ki gre vedno znova na led, le malo lepše ga pogledaš) in zelo sem nesamozavestna. Velik strah imam pred odločitvami..
Do sedaj sem glede strahov naredila to, da sem jemala antidepresive dve leti. To je bilo v res težkem obdobju, v katerem sem bila tudi zelo osamljena. Moja izkušja je bila, da ko je hudo, bežijo od tebe vsi. Za psihoterapijo se nisem odločila, ne zaupam terapevtom.
Dve leti jih nato nisem jemala in počutila sem se dobro. Do pred kratkim. Strah je vedno postajal močnejši in v daljših obdobjih. Pred nekaj dnevi pa me je nekdo precej prizadel. Nenavadno sem se vznemirila. Začela sem si praskati obraz in ne bi nehala, če me nebi zadržal.
Nekaj moram narediti sama s sabo. Obraz imam ves v hrastah, pa bi, kot ponavadi lahko vse skupaj pozabila, kot da ni bilo nič. Pa se mi zdi, da ne smem.
Bom vesela, kakšnega nasveta.
Meda

[Slavka]

Meda, pozdravljena  Lepo, da si zbrala pogum in nam zaupala svojo stisko.

Očitno imaš slabe izkušnje v odnosih z ljudmi...z zaupanjem....in prav gotovo si bila nekajkrat precej razočarana. Vse to se seveda pozna na tvoji samozavesti....pričela si se umikati in zapirati pred ljudmi, vsaj tako sem jaz razbrala iz tvojih besed.

V sebi nosiš veliko stisko...čemu je nastala, ne vem...vem pa, da se jo da omiliti...pozdraviti. Praviš, da ne zaupaš terapevtom? Zakaj? Si morda že kdaj kakšnega obiskala?
Jaz ti lahko povem, da pogovor s terapevtom prinese zelo veliko olajšanje...kajti preko tega spoznaš sebe in se počasi osvobodiš strahov, tesnobe, žalosti....in terapevt te ne obsoja, se ti ne posmehuje, te ne pomiluje...le usmerja te in ti pomaga.

Nekaj moram narediti sama s sabo. Obraz imam ves v hrastah, pa bi, kot ponavadi lahko vse skupaj pozabila, kot da ni bilo nič. Pa se mi zdi, da ne smem.

Ne, ne smeš...S tlačenjem in zanikanjem namreč samo nalagaš vase breme, ki nato naenkrat izbruhne ven....

Morda napišeš še kakšno vrstico na forum, če seveda želiš...pa bomo poizkušali skupaj ugnati tvoje temne sence in priklicati v tvoje življenje sonce.

Pozdravček od mene 

[meda]

Hvala za odgovor,
res imam kar nekaj slabih izkušenj v odnosih, še iz družine. Jih pa verjetno tudi slabše prenašam kot nekateri.. Oči me je in me še precej rad žali, v bistvu, kadarkoli ima priliko, pa naj gre za izgled, pisavo, moje delo, higijeno.. skratka, se vedno kaj najde.. Sem že odrasla, že več kot 15 let živim samostojno, pa me še vedno sesuje. Vem, da gre za njegov problem, pa mi razumevanje ne pomaga. Ko odidem stran pride za mano kot tornado. Žal marsikatera čustva potem doživim tudi ob možu. 

Enkrat sem že hodila na neke vrste terapijo, pa se mi zdi, da sem tja hodila le jamrat.. pa tudi končala se je kar tako, brez pike. In nekaj ljudi poznam, ki so se usposabljali za terapevte, pa jim ne bi mogla zaupati.. Vem pa, da sama ne znam iz tega "objema".

Zmeda