ZA TISTE, KI SI NE UPATE ZAČETI PISATI NA FORUM

[vrtnica1]

zanimivo je tudi to, kako dobro lahko stike navezujem z ljudmi iz tujine, iz slovenije pa zelo težko  ...nekako kot, da me mentalitetaslovencev odbija, kot da se ne morem vključiti v družbo 

Svašta, sem mislila, da je samo z mano tako S tujci nikdar problemov, vedno sem se takoj vklopila in sprijateljila, ali s tujci pri nas ali pa v tujini, na potovanjih, Slovenci pa me nikoli niso sprejeli, razen redkih. Seveda nisem mislila, da je z vsemi ostalimi kaj narobe in mi je bilo čisto jasno, da sem jaz čudna, ampak ja, moja mentaliteta je precej nezdružljiva s slovensko mentaliteto. Ker sem imela in še imam veliko kontaktov s tujci, lahko z gotovostjo zatrdim, da je mentaliteta tujcev zelo drugačna od Slovencev. Pri nas je zelo veliko pretvarjanja, družbeno sprejeto je, da ne smeš povedati po resnici, pač pa moraš povedati tisto, kar se spodobi, pričakuje, kritike niso zaželene, jaz pa nisem tak človek. Zato sem imela pri nas vedno probleme, s tujci pa nobenih. Še najbolj kompatibilni z mano so Američani, edino z njimi sem lahko popolnoma taka kot v resnici sem in mirno povem vsakršno kritiko ali pohvalo. Direktni in samozavestni, zato pa se z njimi moje prijateljice niso mogle vklopit, nikakor

[Ema19]

Pozdravljeni!

Moj problem je, da sem zelo proti AD. Vseeno sem jih začela jemati (pred 3 td. asentra 50mg), ker je mojemu terapevtu zazdelo, da drugače ne bo šlo ( črnogledost, zbujanje zjutraj, težka življenjska situacija). In terapevtu zaupam.

Malo bolje trenutno z AD je, ko pa sem se zaradi neke druge stvari včeraj pojavila pri psihiatru, sem čisto onemela in niti navadne stvari nisem spravila iz sebe. Stala sem tam in verjamem, da sem se mu zdela, kot da so me poslali z nujne...Nič nisem spravila iz sebe in mislim, da je bil to panični napad (strah, da bo šlo doslej samo navzdol). Potem pa tisto zelo prijazno ravnanje sestre...uf, kakomeje spominjalo na to, da morajo z menoj ravnati kot z otrokom...kot bi bila v magnetnem polju: če bi se razjezila, bi me tretirali,d ase mije odpeljalo. Besede nisem spravila iz sebe. Pa ravno sedaj, ko sem začela jemati AD?

Isto doživljam pri prijavi na forum. Paniko. Ker to je sedaj potrditev, da grem navzdol.

Vsi moji, kar jih imam, so proti psihiatriji in jaz sem se mnogo let tudi upirala. sem rekla bom rešila sama, s tekom , s terapijo, z branjem s študijem.
25 let terapij, tudi sama sem končala šolo za terapevta.
Pa mi v življenju ni steklo. Oz. mi je: končno sem se lahko ločila.

Težave s  službo. Z otroci.
Tudi mlada nisem več ( sem kar malo v zadregi klepetati, ker ne vem, koliko je star moj sogovornik in to me obremenjuje).
Evo, to je moja zgodba. Po treh tednih sem le naredila, kar mi je naročila psihiatrinja(dr. Furlan): šla sem na forum. Kljukica.

Bom še pokukala sem.

Lep pozdrav vsem, presenečena sem, kako ste prijazni.

Ema 

Ampak

[Slavka]

Ema19  pozdravljena med nami... naj te ne bo strah pisati na forum, tukaj boš našla razumevanje in podporo. Ostajaš anonimna in lahko obelodaniš vso svojo stisko in strahove, ki te mučijo. Ne obremenjuj se s tem, koliko je star sogovornik na drugi strani...stari ali mladi vsi smo na TI 
Praviš, da imaš težave s službo, z otroci...lahko kaj več poveš o tem? Vsak med nami se bori po svoje in vsak pride nekoč na točko, ko ne ve oz. ne zna več naprej...Takrat pomaga pogovor, izmenjava izkušenj, nasveti...karkoli, da vidiš, da nisi sama...da se drugim dogaja isto.
In praviš, da si končala šolo za terapevta, torej imaš zagotovo znanje in izkušnje, ki jih lahko posreduješ tudi nam 
Veseli smo tvoje družbe. 

[alexx]

Dobrodošla Ema19

Kot prvo. Naj te ne bo strah na chetu. Vseh let smo gor, in se super počutimo. Če te tolaži, sem jaz dodobra čez 40...proti 50-im. Mi nič ne nagaja, da so drugi mlajši.

Kot drugo. Ne vem zakaj tako odklonilno stališče do psihiatrije in AD-jev? Saj že mnogo javnih oseba priznava, da ima težavo z depresijo, ali kako drugo motnjo (Junkar, Andrej Karoli...)

Kot tretje. Mučiš samo sebe. Si otežuješ življenje. Izgubljaš kvalitetni čas življenja. Kako misliš  preživeti leta do smrti? V strahu?


Lepo, da si se oglasila. Morda boš našala na forumu, kaj ki ti bo v korist. Res dobrodošla.

[Toja]

Pozdravljena Ema...

Lepo, da si se nam pridružila... , tako kot moje predhodnice, sem tudi jaz istega mišljenja.
Povem ti, da sem verjetno med najstarejšimi, pa me to absulutno nič me moti,
kajti želim si živeti kvalitetno tudi v teh letih, zato intenzivno delam na sebi...z
veseljem sprejemam in odganjam paniko in  da sem se tega
naučila tukaj med vsemi, ki so mnogo mlajši od mene in povem ti, da se je z
vsemi zelo lepo pogovarjati...počutim se mnogo mlajša in tako mi tudi uspeva
it v korak z njimi

Zavedaj se nekaj, naše življenje se ne meri po letih, ampak po srcu in duši

Začni intenzivno sodelovati, verjemi mi, da se ti bo življenje obrnilo na glavo...pa ne na slabše, temveč na boljše...jaz se trenutno šele zavedam, kaj se pravi živeti.

Začela si z AD...trenutno si na zelo nizki dozi, morda jo boš morala še povišati,
o terapiji pa ti ne bom govorila, saj verjetno veš o njej veliko več kot jaz,
ti pa lahko povem, da meni zelo pomaga!

Še enkrat prijeten pozdrav!

[trzinka]

Moj problem je, da sem zelo proti AD.


Vsi moji, kar jih imam, so proti psihiatriji in jaz sem se mnogo let tudi upirala. sem rekla bom rešila sama, s tekom , s terapijo, z branjem s študijem.


Ampak

Ema, toplo pozdravljena

Vsi tile stavki so mi še kako znani, kajti sama sem bila ista. Izogibala sem se ADjem, vsi okoli mene so trdili, da lahko sama zase poskrbim, da ni to nič, naj ne kompliciram.
Od svojega desetega leta sem se srečevala z anksioznostjo, pri 39ih prvič doživela panični napad, leto kasneje padla v depresijo. Zdravila pa so mi ponudili že pri mojih 25ih letih, ampak JAZ zmorem vse sama.
Tabu tema psihiatrija, neznanje, nevednost, primitivnost............
Ko je prišlo tako daleč, da sem trpela hude bolečine,  vegetirala, strmela v zrak in mislila, da se mi meša, sem se odločila za zdravila. Samo rečem lahko, da so me rešila in spravila pokonci iz najglobjega brezna.
So opora pri zdravljenju. Če si terapevtka, potem sigurno veš, da je potrebno veliko dela, da se spremeni način mišljenja, napačnih vzorcev.......Lahko rečem, da sem zadihala, ne pa še čisto popucala s svojimi problemi.
Vsekakor tudi ti sama potrebuješ spremembe v življenju. Evo si že začela delati na tem. Tukaj smo , da si svetujemo, pomagamo po lastnih izkušnjah in se bodrimo.
Kar pogumno

[Sofia-Del_Sati]

Draga Ema19 

Tukaj socialna delavka s socialno fobijo!! Pred soc.f. sem delala kot socialna delavka, potem nadalje ne in šele zdj sm "spoznala" SF. Skupno je nama to, da ko bova delali v svojem fohu, bova zelo dobro poznali duševne motnje (ali bolezni) ljudi, jih bova dobro razumeli in točno vedeli, kaj doživljajo skozi procese zdravljenja.... zaenkrat pa morava to početi sami, vsaka na svoj način.

Tudi sama sem bila zelo proti farmaciji in njenim zdravilom, isto sem mislila, da bom sama lahko rešila.... mogoče bi šlo, vendar nimam toliko časa, pa tudi v službo se moram spraviti. Bolniške za 10 let pa ne bom dobila 

Zato pravim, vse je za nekaj dobrega, in nič ni za vse zanič. Danes jemljem 1,5 meseca asentro 100mg (začela sem s 50mg), stranski učinki, telesni me niso tako motili kot psihični kot so povečana anksa, tesnoba in strah. Anksa še noče stopiti iz ringa  Na bolniški sem skoraj 2 meseca in vse kaže, da se mi bo podaljšalo še za 1 mesec. K psihiatru (katerega me je bilo prva ful strah ravno zaradi stereotipov in to mene, kot socialno delavko!!??) grem formalno, k drugemu grem rada, psihoterapijo kenslam in menjam termine zato, ker se zelo težko spravim od doma ven v svet...

... pa da nauš misnla, da sm bla skoz takšna. Bila sem vesela, sproščena, rada sem bila med ljudmi, čvekala sem, povsod me je bilo polno...

... danes pa sem skoz doma, muka mi je ven, muka mi je z ljudmi bit,.... kot bi mornar se bal morja!! In to nam naredijo slabe izkušnje, naš odziv na njih, nerešene zadeve.... in DUŠA SE SESUJE! Strah in smrt ne zbirata na leta in status, ampak na klobčiče problema, ki se ti nabira in navija in te zvija!

In draga Ema, vem kako je, ko otrpneš. Tudi sama otrpnem pri ljudeh, najhuje je v čakalnici pri zdr., kamor moram sedaj kar večkrat priti, in me sfreezajo lahko 3 ljudje ali 1 človek. Ko se strah pojavi, in me premami, je vseeno, kaj se dogaja zunaj mene, ker sem že kot muha ovita v pajčevino pajka STRAHU in ne mrdam!

Zato Ema, sem VESELA, DA SI SE NAM PRIDRUŽILA, kajti s skupnimi močmi se je laže boriti v borbi, kjer sta samo ti in strah. Strah je resda naša senca, ki nas spominja, DA SE NEKAJ DOGAJA Z NAŠO DUŠO, DA JE UM PREVZEL VAJETI NAS, NAMESTO MI NJEGA, DA SE MORAMO SPET SESTAVITI NAZAJ, KO SMO SE RAZLETELI NA 1000 KOŠČKOV KOT PUZZLE, vendar je tak hecni pomočnik, saj nas ovira. V bistvu, pa je to naša podzavest, ki na nas projicira sliko problema: aha, sofie je doživela zlorabo s strani družbe, pa premalo ljubezni doma, veliko kritike.... eeeeeeeeee, zdaj pa vse to dela sama sebi: sovraži se, sram jo je, ne zaupa vase,....

... namesto: VZBUDIMO ZOPET LJUBEZEN DO SAMEGA SEBE, LJUBIMO SE, PODPIRAJMO SE, VZPOSTAVIMO SVOJE TRDNE STEBRE MOČI, ENERGIJE IN JAZ-a, POSTANIMO HRAST IN ENO Z GOZDOM, ne pa na pol polomljena smreka z lubadarji, IN KO BO NAŠA MOČ SPET NA VIŠKU, SAMOZAVEST TRDNA IN LJUBEZEN PRIŽGANA..... BOMO LAHKO DELOVALI KOT ČLOVEK S SRCEM in se razdajali, prejemali dobro, delili dobro, bili pomirjeni s svetom in samim s seboj, ljubezen bo sevala iz nas in predvsem mir bo zavladal duši.

Emi, glede let: različni smo si, evo jaz imam 32 let, vsi pa imamo skupnega to: strah zmanjšati na milimeter in manj;

ter cilj: najti ljubezen v sebi in človečnost (v pravem pomenu!) razvijati! Pomagati sebi, drugim, poslušati sebe, druge, podati roko, objeti človeka / žival / rastlino, sočustvovati,... in ne samo materialne dobrine grabiti in pozabljati, da tudi drugi živijo, trpijo, jočejo

Kar svet pozablja... mi pa ne... in to nam daje ta izkušnja danes, v preteklosti, za boljši jutri 

Vesela sem, da si odprla vrata pogumu!!! 

Sofie 

ko zavlada mir v nas, zavlada mir tudi v svetu

[Suzy]

Ema tudi jaz te toplo pozdravljam med nami.Forum je zakon in sama sem vesela,da sem naletela nanj.Naj te ne bo strah pisanja,....tukaj so sami angeli,ki nam pomagajo,vzpodbujajo,....na naši poti....pa še smeha je tu in tam,tako da kar pogumno piši....

[Sofia-Del_Sati]

S tujci nikdar problemov, vedno sem se takoj vklopila in sprijateljila, ali s tujci pri nas ali pa v tujini, na potovanjih, Slovenci pa me nikoli niso sprejeli, razen redkih. Ker sem imela in še imam veliko kontaktov s tujci, lahko z gotovostjo zatrdim, da je mentaliteta tujcev zelo drugačna od Slovencev. Pri nas je zelo veliko pretvarjanja, družbeno sprejeto je, da ne smeš povedati po resnici, pač pa moraš povedati tisto, kar se spodobi, pričakuje, kritike niso zaželene, jaz pa nisem tak človek. Zato sem imela pri nas vedno probleme, s tujci pa nobenih. Še najbolj kompatibilni z mano so Američani, edino z njimi sem lahko popolnoma taka kot v resnici sem in mirno povem vsakršno kritiko ali pohvalo. Direktni in samozavestni, zato pa se z njimi moje prijateljice niso mogle vklopit, nikakor

Vrtnica, kaj pa če boš naletela na človeka, ki bo slovensko govoril, čez čas boš pa zvedla, da je Američan? Ali obratno?

Jst to mal dvomim, glede tujcev/domačinov in mentalitete.... vse je odvisno od človeka! Res je, da smo Slovenci bolj zaprte narave, vendar ne VSI. Američani so pa v 90% nepisameni.
Tudi kak Američan se najde, ki je nacionalist in nas ma Slovence za #$%$#. Al pa zate reče: o šit, zadrgnjena Slovakinja 

Pa še nekaj si pozabila glede resnice: mislim, da ravno Američane ne moreš hvaliti glede resnice... če gledaš njihove filme in mentaliteto o zaupanju med partnerjema, ali pa real world ---> ameriška politika in ameriška resnica (samo primer zaporniki, "svobodna" dežela + terorizem, migracije, .....)

Ko se s človekom pogovarjaš, vidiš, kakšen je, po mentaliteti ja, ne pa čim spregovori tuj/domač jezik, in ti potem rečeš, ah k...., Slovenc, adijo? Če pa reče: ooooo, how are you baby.... pa rečeš, kuuuuuuuul odprt tip? Seveda karikiram.

No mal te hecam, ampak ne verjamem v sproščenost glede in zgolj zarad druge nacije. Lahko pa verjamem, da se recimo, jaz velikokrat dobro ujamem z Bosanci pri nas, ker so prijazni in odprti, ne bom pa rekla, da se s Slovenci sploh ne ujemam zarad njihove zaprtosti (tudi tvoje? saj si Slovenka?), s tujci, Bosanci, pa vedno. Ujamem se z odprtimi ljudmi. Ne pa s Francozi, Nemci in Američani ja, z Rusi in Filipinci pa ne. Kdo je sedaj tu zaprt, a vrtnica? 

Znajo pa tudi Američani biti zelo zaprti - kar vpraši črnce. Ali pa koga v US Army... kako gledajo na "branitev domovine" v tuji državi  Mentaliteta, mentaliteta,...

To je sam moje mišljenje Lp-Sofie

[vrtnica1]

Ah Sofia, tole je čisto preveč filozofsko, če bi se mi dalo, bi ti morala zdaj napisati referat na 5 straneh, da bi ti razložila, kaj in kako, pa se mi ne da, pa še smetila bi tule po forumu 

Sem pa tudi jaz opazila, da so ADji čisti tabu, ne psihiatrija kot taka, ne duševne bolezni (slednje, se mi zdi, da so že kar malo moderne, če malo pretiravam), pač pa ADji. Ko sem jih jaz začela jemati pred nekaj meseci in sem to povedala parim prijateljicam, sem dobila od njih tak negativen odziv, da me je dobesedno spravilo v šok. Ena je šla celo tako daleč, da me je zagrabila za ramena, me porinila ob steno in se začela dreti name, čisto resno. Saj vem, bo kdo rekel, češ, zakaj pa si potem to sploh govorila, pa sem morala, ker sem imela take hude stranske učinke, da popoldne sploh nisem bila več sposobna dvigniti telefona, z nobenim se nisem hotela pogovarjati, z nobenim se nisem hotela dobiti in pred prijatelji se nekako ne moreš kar tako vdreti v zemljo in izginiti brez pojasnila. In sem jim ponudila pojasnilo, pa bi bilo bolje, da ga ne bi Se pa jaz nisem čisto nič upirala zdravljenju, z nobenim domačim se nisem konzultirala o svojih problemih, tako da me tudi ni mogel nihče zastrupljati z odklonilnim odnosom in kako lahko vse sama rešim. Je pa res, da sem samozavestna in da celo življenje sama sprejemam odločitve, tudi težke in to brez težav, zato sem tudi to storila sama. Kot pa sedaj spoznavam, ko sem se zakopala v tale forum, da ima večina ljudi probleme s samozavestjo in potem je to bistveno težje in se zaradi tega problemi samo generirajo in postajajo večji. Moj nasvet vsem bi bil, da se ni treba z vsemi štirimi braniti medikamentov, pojdite vsaj na razgovor do psihiatra, povejte mu za svoj odklonilni odnos do tovrstnega zdravljenja, pa se dajte pogovoriti. Psihiatri niso noben bav bav, če pa naletite na takega, ki vam ne ustreza, ki vas ne posluša, ki vas ne razume, pa pojdite k drugemu. Verjamem, da je to nekaterim zelo težko udejaniti, vendar zberite toliko moči in to naredite. Ali pa prosite nekoga, da vam pri tem pomaga. Jaz sem pred kratkim sodelavko odpeljala k mojemu psihiatru, tudi pri njih je odklonilen odnos do tega, sem se pogovarjala z njeno mamo, pa je bila strašno proti, njena hči tega pa res ne rabi, naj gre ven v naravo itd. sranja, potem pa sem jo prepričala, da naj gre z mano samo na razgovor do psihiatra, jaz sem jo naročila in tudi odpeljala tja, z njo počakala, da je prebila tisti zid. In ji je že sedaj, po dveh tednih, precej bolje. Dajte koga prosit, da vam pri tem pomaga in tej osebi razložite, da on nje pričakujete pomoč, ne pa predavanja, kako tega ne rabite. Drugače pa, glavo gor, najdite moč v sebi in se bodo stvari obrnile v pozitivno smer.

[Sofia-Del_Sati]

Ah Sofia, tole je čisto preveč filozofsko, če bi se mi dalo, bi ti morala zdaj napisati referat na 5 straneh, da bi ti razložila, kaj in kako, pa se mi ne da, pa še smetila bi tule po forumu 

Sem pa tudi jaz opazila, da so ADji čisti tabu, ne psihiatrija kot taka, ne duševne bolezni (slednje, se mi zdi, da so že kar malo moderne, če malo pretiravam), pač pa ADji. Ko sem jih jaz začela jemati pred nekaj meseci in sem to povedala parim prijateljicam, sem dobila od njih tak negativen odziv, da me je dobesedno spravilo v šok. Ena je šla celo tako daleč, da me je zagrabila za ramena, me porinila ob steno in se začela dreti name, čisto resno. Saj vem, bo kdo rekel, češ, zakaj pa si potem to sploh govorila, pa sem morala, ker sem imela take hude stranske učinke, da popoldne sploh nisem bila več sposobna dvigniti telefona, z nobenim se nisem hotela pogovarjati, z nobenim se nisem hotela dobiti in pred prijatelji se nekako ne moreš kar tako vdreti v zemljo in izginiti brez pojasnila. In sem jim ponudila pojasnilo, pa bi bilo bolje, da ga ne bi Se pa jaz nisem čisto nič upirala zdravljenju, z nobenim domačim se nisem konzultirala o svojih problemih, tako da me tudi ni mogel nihče zastrupljati z odklonilnim odnosom in kako lahko vse sama rešim. Je pa res, da sem samozavestna in da celo življenje sama sprejemam odločitve, tudi težke in to brez težav, zato sem tudi to storila sama. Kot pa sedaj spoznavam, ko sem se zakopala v tale forum, da ima večina ljudi probleme s samozavestjo in potem je to bistveno težje in se zaradi tega problemi samo generirajo in postajajo večji. Moj nasvet vsem bi bil, da se ni treba z vsemi štirimi braniti medikamentov, pojdite vsaj na razgovor do psihiatra, povejte mu za svoj odklonilni odnos do tovrstnega zdravljenja, pa se dajte pogovoriti. Psihiatri niso noben bav bav, če pa naletite na takega, ki vam ne ustreza, ki vas ne posluša, ki vas ne razume, pa pojdite k drugemu. Verjamem, da je to nekaterim zelo težko udejaniti, vendar zberite toliko moči in to naredite. Ali pa prosite nekoga, da vam pri tem pomaga. Jaz sem pred kratkim sodelavko odpeljala k mojemu psihiatru, tudi pri njih je odklonilen odnos do tega, sem se pogovarjala z njeno mamo, pa je bila strašno proti, njena hči tega pa res ne rabi, naj gre ven v naravo itd. sranja, potem pa sem jo prepričala, da naj gre z mano samo na razgovor do psihiatra, jaz sem jo naročila in tudi odpeljala tja, z njo počakala, da je prebila tisti zid. In ji je že sedaj, po dveh tednih, precej bolje. Dajte koga prosit, da vam pri tem pomaga in tej osebi razložite, da on nje pričakujete pomoč, ne pa predavanja, kako tega ne rabite. Drugače pa, glavo gor, najdite moč v sebi in se bodo stvari obrnile v pozitivno smer.

verjamem vrtnica 

ostalo pa.... 

lp-sofie 

[vrtnica1]

O Sofie, kakšni srčkani smeškoti, evo še tebi
 

[Sofia-Del_Sati]

hvala 

[yakuo.pupika]

živjo,sem lucija :pomezik:em newmkok nj začnemtd jst mam socjalno fobijo,pa bi rada prsla do psihiatra v celju dr.lundrove,pa nwm kontakta :seznojim:torej....ce gdo ve....zivlenje mi bu reso,pa se to,ka za psihitra rabs napotnco od zdravnika

[Toja]

 

Pozdravljena!

Dr. Lundrova dela v ZD Celje...03 5434 444...ne rabiš napotnice!
Če pa želiš, da prideš na vrsto zelo hitro, pa je morda dobro, da jo imaš
od svoje osebne zdravnice, ki ti nanjo napiše NUJNO...poskusi, morda boš tako
prej na vrsti.
Jo poznam in je super....

[Tara81]

Pozdravljeni!

Tudi jaz sem nova tukaj in ne vem točno kje bi začela...danes sem bila na pregledu pri ORL-ju, ker sem 3 dni že brez glasu. Rekla mi je, da je vse psihosomatskega izvora in mene je kar zvilo. Kako bi si lahko sama sebi (če lahko tako rečem) kaj takega naredila...vprašala je kaj me muči in jaz sem se hmal začela jokati pred njo. Mogoče ima pa le prav...

[Toja]

Tara pozdravljena...

Prav, da si dala tole ven iz sebe, res ti lahko glas pobere iz psihičnih razlogov...poznam to...tudi meni ga, vedno kadar sem v stresu, stiski imam zelo hripav glas.

Kaj te muči, česa si se spomnila ali si se samo prestrašla, da si pri njej začela jokat...nekaj te muči,
brez zavor napiši tukaj, morda ti bo lažje in ti bomo pomagali...

[Suzy]

Pozdravljeni!

Tudi jaz sem nova tukaj in ne vem točno kje bi začela...danes sem bila na pregledu pri ORL-ju, ker sem 3 dni že brez glasu. Rekla mi je, da je vse psihosomatskega izvora in mene je kar zvilo. Kako bi si lahko sama sebi (če lahko tako rečem) kaj takega naredila...vprašala je kaj me muči in jaz sem se hmal začela jokati pred njo. Mogoče ima pa le prav...

Vsekakor ima prav,zato daj iz sebe kar te muči....

[Arwen]

  Mogoče ima pa le prav...

vse je mogoče... 

[Pizza]

Sem nova na forumu. Vašo stran sicer še dolgo poznam in mi je večkrat pomagala, zdaj sem pa zbrala pogum da se tudi prijavim. Sicer sem še bolj tko tko. Kot da bi se nekam preselila in niti ne bi še dobro poznala kraja:) Tko da sem kr neki nekam napisala...Bomo vidl kaj bo:))
Pizza