huda anksioznost

[Now]

Update po 4 dneh jemanja trittica.. brez helexa ne gre. Jutra so tezka, sem zelo anksiozna in popolnoma nesposobna za delo. Sem na bolniski do nadaljnega, vendar postorim kaksno stvar za sluzbo od doma. V sluzbi sem se izpovedala, ker smo majhen kolektiv in mislim, da sefica razume. Ne prezivim pa dnevov v postelji ali kaj podobnega. Cez dan poskusam bit cim bolj aktivna. Zdi se mi da v mojih 34 letih tako hudo ni bilo se nikoli. Trudim se, da me ne zlomi in upam, da zdravila zacnejo cim prej ucinkovati.
@chantal vesela sem zate, da imas podporo moza in da imas varno zavetje! To je res pomembno! Objem!

[Nives]

Fino,  da de držiš pokonci Now

[Cvetlica]

Now, ti le čez dan počni stvari, da se zamotiš. Tudi sprehod zelo pomaga. Vse dobro ti želim

[Chantal]

Še moj update, sicer po prvi škatlici Asentre - je seveda bistveno bolje, dnevi različno "dobri", opažam pa, da na službene dneve ne gre brez Lexiliuma, medtem ko gre vikend komot...to mi marsikaj pove  . Ni še čisto v redu, a se borim. Probam uživat sonce, naravo, kaj prebrat, tapkat... je pa res, da še vedno štejem tele dneve in kadar je hudo, ne morem dočakat bolj mirnih dni, brez strahu in skrbi, kdaj bo spet udarilo 
Now, upam da imaš tudi ti že kaj več ur brez hudih težav, vsak teden pa bo bistveno lažje, verjemi.

pozdrav tudi vsem ostalim!

[gogi]

Super ste, vedno lažji dnevi bodo. 
Čimveč aktivnosti na svežem zraku, kolikor se da, to je balzam za naše dušice. 

[nemocen]

Pozdravljeni
sem eden iz med mnogih, ki sem zbolel za anksioznost. Trajala je že nekaj časa vendar sem hodil v službo in se ukvarjal s športom in nisem tega čutil in niti nisem bil seznanjem o tej težavi. Ko sem izgubil službu in zbolel za rakom se mi je anksioznost počasi stopnjevala šel sem na razgovor k psihiatru kateri mi je predpisal
tablete coaxil potem sem se nekako umiril ko pa mi je umrla mama ne takoj po smrti ampak čez nekaj mesecev je postalo samo slabše. Sedaj jemljem tablete trittico in lexaruin. Zadnje tri mesece pa je že zelo hudo. Zvečer zaspim vendar pa se okrog
2 ure zbudim, do pol petih zjutraj še gre potem pa se začne anksioznost stopnjevati. Delam dihalne vaje,
vaje za sprostitev na netu sem nekaj bral o tem vendar po 12 tednih ni vidno kakšno izboljšanje celo zadnje
tri dni precej hudo. Naročen sem pri psihatru, obiskoval delavnice kako se spopasti s tesnobo. Ne vem več
kaj na naredim sem v hudi stiski.

[marina]

pozdravljen

najprej naj ti izrazim sožalje ob izgubi mame....
To so težke stvari.
Vsekakor je prav, da greš do psihiatra , veliko pa boš moral delati sam..sprehodi, gibanje, zdrava hrana in dovolj spanja.
Sigurno se bo našla pot iz te težave
lp

[nemocen]

pozdravljen

najprej naj ti izrazim sožalje ob izgubi mame....
To so težke stvari.
Vsekakor je prav, da greš do psihiatra , veliko pa boš moral delati sam..sprehodi, gibanje, zdrava hrana in dovolj spanja.
Sigurno se bo našla pot iz te težave
lp

Hvala .
Psihiatra imam čez mesec dni na sprehode hodim, ne morem pa spati 4-5 ur čeprav vzamem Lexaurin pa potim se zelo. V spodnjem delu nog pa čutim pekočo vročino. Začel sem z avtogenim treningom.
Kako pa je dolga pot iz tega??

[Regina]

Čisto odvisno. Pri enih manj, pri drugih več - sploh se ne oziraj na to, ker je vsak drugačen. Pri meni traja skoraj 4 leta že, z vzponi in padci, gre pa na boljše. Ne jemljem zdravil, pomagam si sama in s psihoterapijo. Pomemben del tega je, da to stanje sprejmeš in se ga vse manj bojiš. Dokler te bo strah (in ja, vse nas je) bo panika tu, ker se ''hrani'' s tvojim strahom, Tako, da kar pogumno! Beri, delaj stvari, ki te veselijo... in ne skrivaj čustev ter ne tlači jih. Če imaš koga, ki mu lahko zaupaš se mu daj, povej, ko te kaj muči... nikakor pa ne skrivaj tega.

[skylost]

Nemocen,
deloma se podpišem pod Reginin post. Tudi če ti mi napišemo, koliko traja, je vsak človek pesem zase in pri vsakem se zdravljenje odvija drugače. Jaz sem doživela 1. panični julija 2015, nimam AD-je, sem ubrala pot alternative, KVT, narava, joga!!, sproščanje, zelišča... in pa podpora doma. Ja anksi in paniki je hrana tvoj strah!! In vseh nas je bilo takooo strah, bodisi nekih bolezni (jaz sem si svoje čase postavljala vsemogoče diagnoze, grozno res!!), socialne fobije... Instant rešitve ni, to moraš vedet. In ogromno, res ogromno dela na sebi za polžje premike. Jaz sem enkrat rekla terapevtu: Ma kdaj bo te more konec? In njegov odgovor: Gospa, če ste 30+ let delala nekaj narobe, se pričakuje, da se bodo stvari z delom 30+ let spet popravljale oz. postavljale na svoje mesto.. No ne bo tako, bo veliko prej boljše, ne bo pa čez noč. In to je res. Jaz sem po tolikem času v redu, z nihanji, ki so vse bolj redka. Vsega sem se nekako naučila in sprejela, edino bolečine po telesu me še vedno zelo dajejo - in motijo oz. krnijo moje normalno življenje. Ma če sem vse to težje zgurala, bom pa še to. Tisti del kjer pišejo da noreš povedat oz. se zaupat nekomu. Ok delno se strinjam, toda vedeti moraš, da ljudje ki niso tega doživeli, ne bodo štekali, nikakor ne. In Damjana Bakarič je enkrat v intervjuju po TV rekla: "Ne sam o tem govort, dejte rajši preusmerjat misli. Vaši možgani bodo 24 ur na dan mleli samo to.. in to ni dobro. Vsaj tačas, ko se družite z ljudmi, zamotite misli v drugačne pogovore." In jaz mislim, da ima prav. Meni so šle stvari na gor, ko sem nehala letat od zdravnika do zdravnika, ko sem se predala in si rekla: Zdej pa konc, pa tudi če jutri crknem, te agonije se ne grem več!! In ko sem sprejela simptom za simptomom, ne pa se borila proti. In seveda vse ostale dejavnosti no.. Mene narava zdravi. Uff sem se malo razpisala. Upam da je razumljivo. Bo bolje, sam volje si daj in imej jasen cilj, da zmagaš! Bodi dobro.

[nemocen]

Nemocen,
deloma se podpišem pod Reginin post. Tudi če ti mi napišemo, koliko traja, je vsak človek pesem zase in pri vsakem se zdravljenje odvija drugače. Jaz sem doživela 1. panični julija 2015, nimam AD-je, sem ubrala pot alternative, KVT, narava, joga!!, sproščanje, zelišča... in pa podpora doma. Ja anksi in paniki je hrana tvoj strah!! In vseh nas je bilo takooo strah, bodisi nekih bolezni (jaz sem si svoje čase postavljala vsemogoče diagnoze, grozno res!!), socialne fobije... Instant rešitve ni, to moraš vedet. In ogromno, res ogromno dela na sebi za polžje premike. Jaz sem enkrat rekla terapevtu: Ma kdaj bo te more konec? In njegov odgovor: Gospa, če ste 30+ let delala nekaj narobe, se pričakuje, da se bodo stvari z delom 30+ let spet popravljale oz. postavljale na svoje mesto.. No ne bo tako, bo veliko prej boljše, ne bo pa čez noč. In to je res. Jaz sem po tolikem času v redu, z nihanji, ki so vse bolj redka. Vsega sem se nekako naučila in sprejela, edino bolečine po telesu me še vedno zelo dajejo - in motijo oz. krnijo moje normalno življenje. Ma če sem vse to težje zgurala, bom pa še to. Tisti del kjer pišejo da noreš povedat oz. se zaupat nekomu. Ok delno se strinjam, toda vedeti moraš, da ljudje ki niso tega doživeli, ne bodo štekali, nikakor ne. In Damjana Bakarič je enkrat v intervjuju po TV rekla: "Ne sam o tem govort, dejte rajši preusmerjat misli. Vaši možgani bodo 24 ur na dan mleli samo to.. in to ni dobro. Vsaj tačas, ko se družite z ljudmi, zamotite misli v drugačne pogovore." In jaz mislim, da ima prav. Meni so šle stvari na gor, ko sem nehala letat od zdravnika do zdravnika, ko sem se predala in si rekla: Zdej pa konc, pa tudi če jutri crknem, te agonije se ne grem več!! In ko sem sprejela simptom za simptomom, ne pa se borila proti. In seveda vse ostale dejavnosti no.. Mene narava zdravi. Uff sem se malo razpisala. Upam da je razumljivo. Bo bolje, sam volje si daj in imej jasen cilj, da zmagaš! Bodi dobro.

Hvala za spodbune besede kot vidim je moj problem bolj zapleten kot sem misli, da me daje tesnoba vidim
da imam tudi socialno fobijo(sem v družbi počutim se pa osamljenga). Pri bratu in sestri nimam podpore, živim sam, znancev imam kar nekaj, prijatelja kateremu  bi zaupal moje težave pa nimam. Vsak dan grem v družbo na pijačo se sprehajam, hodil sem na delavnice za sproščanje tesnobe in depresije. Kar pa me je začelo moti, da ko sem začel jemati antidepresiv je bilo po 4 tednih bolje, zadnji časa pa mi je vedno bolj hudo(jemljem trittico in ecytara, prvega 3 mes. drugega 2 mes). Vem, da je to bilo že vse napisano vendar mi je nekoliko lažje, če tukaj kaj napišem. Bom se še bolj potrudil hudo so mogoče kriva nepravilna zdravila?

[nemocen]

Dober dan
morem napisati, da mi je včeraj bilo za malenkost boljše mogoče je vplivalo vreme ne vem. Zelo težko ugotovim kaj mi sproži tesnobnost tuhtam in tuhtam.
Danes vse postarem. Ali je mogoče to pot k izboljšanju?

[Regina]

Nemočen ...

veliko je vzponov, veliko pa tudi padcev. Pri meni se je nemalokrat zgodilo, da sem imela super dan, dva, tri ... tudi celi teden, brez ene same sledi o paniki in anksi, no pa se hitro pokazala nazaj in takrat sem bila zelo nesrečna... ko že misliš, da si res boljše, te udari nazaj. Veliko boljše je sprejet to stanje, živeti tukaj in sedaj, se ne obremenjevati stem, kako je bilo včeraj in kako bo jutri (boljše, slabše), ker sploh nima veze. Bolj pomembno je, da se ti napredek pokaže takrat, ko te sama panika zagrabi - ali ji boš dovolil, da te grize, ali ne... če neveš, kje je vzrok tvojih težav, ti priporočam, da si narediš tak 'razpored'. Vanj vpisuješ, ko čutiš tesnobo/paniko... opišeš, kako se počutiš, kaj si pred tem razmišljal (to ti lahko pove, kaj jo je sprožilo), kako se počutiš, in kaj si naredil, da si paniko umiril. Meni je  to na začetku zelo pomagalo, ker sem videla, po kakšnih vzorcih se mi panika pojavlja.

[pavlinm]

hey,

videti je da si dal veiko tega cez v zadnjem casu in da je tvoja reakcija primerna okoliscinam. Tesnobo cutis verjetno kot posledico izgube sluzbe in s tem neke financne negotovosti, poleg tega pa se zalujes in se pocutis ob tem zalostno in depresivno. Tukaj ti lahko pomaga samo cas in potrpezljivost ter delo na sebi. Bolje bo po ene 3 mesecih, cez 6 mesecev bolj znosno in po letu dni precej OK in bo zivljenje podobno normalnemu. Predvsem se ne zapiraj doma, hodih ven na svezi zrak, med ljudi, pa isiht in isci siht. Ne izsiljuj hitrih resitev in ne hood cez svoje moznosti. Ce si utrujen in nisi za nobeno rabo, bo tudi postad pocakala.

[nemocen]

Predvčeraj  mi je bilo precej hudo, da me os. dr. pod nujno napotil k psihiatru.
Dobil nove tablete Eglonyl, in mirzatern in sanval za spanje.
Prosim za vaša mnenja glede tablet.

[Smokyboy]

Prosim za vaša mnenja glede tablet.

Pozdravljen,

ne verjamem, da bo kaj koristi od tega, če boš iskal in prebiral mnenja glede tablet. V krizni fazi, v kakršni si trenutno, je najboljša varianta zaupati zdravniku in ravnati po njegovih navodilih. Ne obremenjuj se že vnaprej še s tem. Zdravnik te gotovo ne bo predoziral, saj imajo zelo natančna navodila glede zdravil. Če bi se ti kakšni stranski učinki slučajno tudi pojavili, se ponovno posvetuješ z zdravnikom. On bo znal oceniti, ali gre samo za pričakovan prehoden pojav.
Na forumu boš našel mnenja ljudi, ki niso posegli po zdravilih in so zadovoljni zaradi tega. To je povsem normalno, saj izognitev zdravilom omogoča pozitivno samovzpodbudo. Ampak to najbrž pomeni tudi, da je bil problem še v taki fazi, da se ga je dalo rešiti samo z močno voljo in psihoterapijo. Iz lastnih izkušenj pa lahko povem, da  težave včasih enostavno gredo preko točke, ko jih lahko brez medikamentne podpore sploh lahko začnemo reševati. Če prav razumem, si tudi ti ali tvoj zdravnik prišel do tega spoznanja.
Sledi terapiji in počutje se bo gotovo izboljšalo. Zdravila te bodo toliko stabilizirala, da boš lažje preusmeril negativne misli in občutke ter začel zares delati na sebi. Šele takrat bo postalo aktualno vprašanje, katera zdravila še potrebuješ in kako jih lahko opuščaš.

[nemocen]

Prosim za vaša mnenja glede tablet.

Pozdravljen,

ne verjamem, da bo kaj koristi od tega, če boš iskal in prebiral mnenja glede tablet. V krizni fazi, v kakršni si trenutno, je najboljša varianta zaupati zdravniku in ravnati po njegovih navodilih. Ne obremenjuj se že vnaprej še s tem. Zdravnik te gotovo ne bo predoziral, saj imajo zelo natančna navodila glede zdravil. Če bi se ti kakšni stranski učinki slučajno tudi pojavili, se ponovno posvetuješ z zdravnikom. On bo znal oceniti, ali gre samo za pričakovan prehoden pojav.
Na forumu boš našel mnenja ljudi, ki niso posegli po zdravilih in so zadovoljni zaradi tega. To je povsem normalno, saj izognitev zdravilom omogoča pozitivno samovzpodbudo. Ampak to najbrž pomeni tudi, da je bil problem še v taki fazi, da se ga je dalo rešiti samo z močno voljo in psihoterapijo. Iz lastnih izkušenj pa lahko povem, da  težave včasih enostavno gredo preko točke, ko jih lahko brez medikamentne podpore sploh lahko začnemo reševati. Če prav razumem, si tudi ti ali tvoj zdravnik prišel do tega spoznanja.
Sledi terapiji in počutje se bo gotovo izboljšalo. Zdravila te bodo toliko stabilizirala, da boš lažje preusmeril negativne misli in občutke ter začel zares delati na sebi. Šele takrat bo postalo aktualno vprašanje, katera zdravila še potrebuješ in kako jih lahko opuščaš.

Hvala
lepo napisano to mi veliko pomeni. Bom se trudil in delal na sebi.
lp

[nemocen]

Da se spet malo oglasim, stanje se mi je malo izboljšalo kaj je točno k temu pripomoglo ne vem.
Sem veliko več aktiven kot pred meseci in tudi tablete mi je psihoterapevt zamenjal v glavnem
vidim, da mi gre na bolje. En dan je boljše na drugi dan slabše vendar pa so ta dnevna obdobja slabega počutja bolj krajša kot prej. Pred meseci sem se počutil celi dan slabo in tudi slabo spal.
LP

[Upanje83]

Kere tablete pa imas sedaj? Lp

[nemocen]

Kere tablete pa imas sedaj? Lp

Eglonyl in mirzaten, ecytaro pa mi je ukinil. Če pogledam nazaj se počutim res boljše vendar pa še je dolga
pot do ozdravljenja. Poleg tablet se več gibljem hodim na sprehode, več sem v družbi(obiskujem različne delavnice o zdravju, meditacija, kakšen potopisi si ogledam se aktiviral v društvu itd...) so dnevi ko je slabo vendar jih je vedno manj. Danes večer imel spet manjšo krizo vendar je čez dan bilo že izboljšanje. Kot so že pisali na tem forumu truditi se morem in truditi, poterpežljivi moram biti in bo prišlo izboljšanje.
LP