FORUM Nebojse.si

Stara sem 30+ in se nikoli nisem obrnila na nek forum za pomoc... sedaj pa se pocutim tako hudo, da je mogoce tudi to nacin, da spoznam se druge, ki so v podobni situaciji in lahko delimo izkusnje. Ze celo zivljenje se srecujem s tem slabo leto sem res dobro zivela, prenehala z jemanjem prozaca in zazivela dobro zivljenje. Odlicna sluzba, dobro socialno okolje, uspehi, fizicno sem bila aktivna, potem pa je prisel en trigger in mesec nazaj ponovno sprozil mojo tesnobno motnjo. Hodim na terapije, s tem da sem sedaj zamenjala vrsto terapije. Denar za terapije mi na sreco nikoli ni predstavljal problema. Imam dobro podporo druzine in zelela sem se tokrat s tem spopasti brez zdravil. Obcasno sem vzela manjso dozo helexa ali apaurina. Sedaj pa mi zadeva uhaja z rok in se bojim, da na nek naraven nacin tega ne bom presla. Mocna anksioznost prehaja v depresijo. Ze dva dni jocem, anskioznost pa je prisotna 23 ur na dan. Ne spim, slabo jem, vrocicna sem v glavo, imam mravljincaste roke, srce mi bije, pocutim se kot v grozljivki. Moje bliznje druzine ni trenutno tu in sem popolnoma sama in ta samota je ubijajoca. Imam prijatelje, imam cimro, odlicne sodelavce, vendar sem v tej bolezni sama in ne zelim povedati nikomur.
Ce ima kdo kaksen pozitiven nasvet zame, bom zelo vesela. Morda tudi katera zdravila so vam najbolj pomagala?
Zavedam se, da bi morala ven, mogoce tect, na sprehod, se druzit..ampak ta trenutek se mi zdi kot da me je nekdo z verigami priklenil in sem popolnoma nemocna.
Hvala za kakrsenkoli odziv!!

Pozdravljena med nami Now  :rozicodam:

Poznam tako situacijo in vem kako ti je..  ???

Kolikor sem videla iz zapisa, si se sama že odločila predvidevam za psihoterapijo,
zdaj pa se ti je zgodilo nekaj, kar te je pahnilo v hudo stanje, ki pa ga bo potrebno reševati,
predlagam ti, da obiščeš psihiatra, ki ti bo predpisal antidepresive, da se malo sestaviš, kajti
v takšnem stanju ti tudi psihoterapija bolj malo pomaga, ker si anksiozna, prestrašena...

Z AD je pa tako, vsak organizem jih sprejema po svoje in težko je reči kateri je najboljši...
jaz menim, da so vsi dobri, le sprejeti jih je potrebno...
Poskusi vsaj malo it na zrak, da boš preusmerila misli, ni potrebno veliko, če ne zmoreš...

Malo pobrskaj po forumu, boš videla, da nisi sama in kako naj bi se rešila iz tvoje situacije...
vsekakor pa je nujno,  da poskusiš razčistiti vzrok, ki te je pahnil v to stanje...

Verjemi, da ti bo uspelo... :rozicodam:

Živijo Now,

meni izgleda, kot da še vedno ne želiš sama sebi priznati, da nisi super junak in da potrebuješ pomoč. Lahko se spobadeš brez tablet, ampak če praviš, da imaš razumevajočo družino in prijatelje potem jim le zaupaj svoje težave. Včasih je to več vredno kot psihoterapija. Morda lahko poskusiš tudi z skupino za samopomoč. Veliko stvari že veš- izkoristi to in prenesi teorijo v prakso!

Vse dobro :rozicodam:

Hvala obema za odziv. Moja sedanja terapevtka (obiskala sem jo sele enkrat) je tudi psihiatrinja in mi je svetovala nekaj zdravil, vendar se jih jaz na vso moc bojim. Bojim se verjetno zato, ker se v tem anksioznem stanju bojim vsega, dobesedno cisto vsega! Vendar moja kvaliteta zivljenja se je  iz 100% zmanjsala v izjemno kratkem casu na 20%, kar je precej nizko. Vem kaj je to sprozilo, vendar tu ne bi rada sla v podrobnosti, saj na vsak nacin zelim ostati anonimna. Tudi tu sem povsem paranoicna, da bi kdo izvedel za moje tezave, da bi kdo zvedel, da potrebujem zdravila. V sluzbi me caka napredovanje in sedaj imam strah tudi pred tem, da ne bom uspela izpolniti vseh pricakovanj. Strah, strah, strah, samo to se poznam. Vzela bi bolnisko in sla k mojim starsem, vendar zaradi narave sluzbe ne morem.
Zdravil se bojim, ker s seboj prinesejo cel kup stranskih ucinkov in se bojim, da ne bom mogla ucinkovito opravljati dela v sluzbi. V zadnjem tednu jemljem helex prav vsak dan, sicer najmanjso dozo, pa vseeno. Tu pride potem strah pred odvisnostjo in zdi se mi, da najmanjsa doza pojenja in potrebujem vec. Zacaran krog.
Ocitno nujno potrebujem zdravljenje se z zdravili. Psihiatrinja mi je priporocila ali trittico ali lamictal. Ima kdo izkusnje s tem? Naj grem raje na AD? Popolnoma sem zmedena in prestrasena.
Sem se spravila prej in sla delat na vrt, kar me je nekoliko pomirilo, vendar nemir in tesnoba ostajata. Tako mocno si zelim spet zaziveti normalno!!

Vsekakor naredila si tisti PRVI korak ko se treba ustaviti in narediti spremembo. Ko praviš da ne želiš zdravil, pomirjevala-helex pa so ???. Kot praviš točno več kaj je bil SPROŽITELJ ampak nabiralo se je pa mesece če ne leta tako da .... ne bo slo čez noč. KEr si nova bom ponovil 1000x ponovljeno frazo ADji so BERGLA, vse ostalo pa moramo rešiti s spremembami tistega kar nas je v to pripeljalo. Če zmoremo sami super, če imam prijatelje še bolje, ampak vsaj na začetku je strokovna pomoč NUJNA, da vsaj temelje postavimo , da se nam potem čez nekaj mesecev zadev ne zruši sama vase. 

@lost Saj ravno to, poznam vso teorijo, ze celo zivljenje se borim s taksnimi in drugacnimi tezavami. Z veseljem bi odpravila vse to brez pomoci zdravil, saj tudi redno obiskujem terapije in se mocno mocno trudim, da ostajam socialna in se ne zapiram vase. Seveda, helex je zdravilo, ampak mi vcasih tako mocno pomaga pri mojih obcutkih, da drugace ne znam. V svoji tesnobi sem sama, ljudje, ki tega niso doziveli kot motnjo, tezko razumejo, zato molcim. O tem govorim le z mamo, vendar tudi ona tezko razume, ker sama tega ni nikoli dozivljala. Jaz mislim, da vecina ljudi na tem forumu ve kaj pomeni 'crippling anxiety'' in ravno zato se mi zdi, da potrebujem zdravila, da odpravijo ta pridevnik 'crippling' in da lahko na tak nacin dobim moc, da delam na sebi in zdravim vzroke. Ne vidim vec drugega izhoda, ker mocno mocno trpim. Bojujem se s svojimi mozgani, ti pa me premagujejo z dneva v dan. Situacija se slabsa, ne boljsa.
Sem sem pisala zato, ker se nikomur ne morem zaupati v zvezi s tem. Obkrozajo me ljudje, ki ne verjamejo v tesnobo in depresijo kot bolezen, ki se jim zdi da se da vse naravno odpraviti. Jaz te moci vec ne najdem v sebi, kljub temu, da sem se prvi mesec mocno borila, da bi dejansko tezave odpravila na ta nacin.

Tisti ki NE verjamemo v tesnobo NIKOLI ne bodo, dokler je ne bodo mogoče sami občutili. Prvi korak si naredila, sedaj pa nekako "v svoje ritmu" naprej. Predvsem sta SPANJE da se telo spočije in GIBANJE da dobi fizično kondicijo ki je v nenehni NAPETOSTI telesa takoj za SPANJEM. Ko sta izpolnjena TA pogoja pa lahko začnemo z terapijo in dodatnimi OBREMENITVAMI telesa kar delo na sebi sigurno JE. Ampak PRVIČ začnemo energijo trošiti tam kjer je na dolgi rok KORISTNA. Tako da... nadalju z vsem kar ti daje ENERGIJO in koliko toliko volje, vse ostalo pride samo. Psihoterapija in SEBE na PRVO mesto.
In tole še nekaj brezplačne spletne pomoči http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=855&Itemid=83

Živjo Now.

Vse kar opisuješ, simptome bolezenskega stanja, sem dala tudi sama skozi in verjemi, po vseh teh letih me še vedno kdaj obiščejo. Še vedno kdaj zajokam, a če hočejo solze vn, pač naj gredo.
Ja, težko je zaupati ali sploh debatirati z ljudmi, ki ne razumejo tovrstnih težav. Sama sem bila v takšni situaciji, ko sem o bolniški pričela s štirimi urami. Ob kavi/čaju v službi, sem seveda bila v središču, kaj je bilo, pa če sem kkšna zdravila dobila...in...na srečo...je nekdo prej izjavil da je to vse v glavi, da so tablete samo pot do odvisnosti. Glej, ne vem, meni so vsekakor pomagale in me še vedno držijo pokonci, seveda ogromno pa naredim sama na sebi. Kar želim povedati je, da tudi sama nisem zaupala, da pa vseeno pridno papam tabletke, ker..z ljudmi, ki samo ne doživijo podobnega, je vse brez smisla. Mene so samo ob živce spravljali sama pa sem držala v seb tisti krik, ki se je boril da ne bi planil iz mene.
Mislim da si pravilno naredila da si prišla na ta forum. Tukaj ne nihče ne bo obsojal, se poslišamo, pomagamo vsak po najboljši močeh. Seveda pa nismo vsi enaki, pa vendar izkušnje so.
Predlagam ti, da se pogovoriš z izbranim terapevtom o zdravilih, ki bi ti pomagala na noge, da boš dobila moč in začutila spet voljo. Je težko, seveda je, a se da, verjemi.

 :rozicodam:

now, pozdravljena

imam za sabo podobno izkušnjo kot jo sedaj ti doživljaš. Čisto te razumem. Hudo je in sedaj ne vidiš rešitve.
Vsekakor je , ni pa instantna, trenutna, da se ti obrne sedaj, v sekundi.
Karkoli se boš odločila ( zdravila, ali psihoterapija...karkoli), rabila boš malo časa.
Moja izkušnja je bila taka, da sem rabila zdravila. Sem poskusila brez njih večkrat, pa ni šlo. A sedaj sem dobro in hvaležna, da sem dobro. Na kak način že....samo da lahko ŽIVIM.

Drži se

Popolnoma znano. Take občutke s(m)o preživljali vsi, ki ssmo kdaj imeli težave z anksioznostjo. Kaj bo, če bo, ko bo....so vprašanja, ki nam brzijo med meandri naših možgančkov in nam ne dajo trenutka miru. Panika non stop. Utruja, ubija, zastruplja nam življenje. Sranje... :kiselnasmeh:
Kot veš verjetno, je pomirjevalo (Helex, Xanax, Apaurin, Lexaurin...) samo trenutna odrešitev in po drugi strani prej prekletstvo (zasvojenost) kot pomoč.
Jemala si že Prozac, verjetno veš, da AD- ji (antidepresivi) te ne zasvojijo, pomagajo pa zelo. Ne vem, če veš, da je pri anksioznih stanjih potrebno jemati večjo dozo, kot pri depresiji, obenem pa je čas zdravljenja krajši. Anksioznosti in panike se rešiš prej kot depresije, saj je le-ta veliko bolj zvesta prijateljica.  :sesmejem: :sesmejem: :sesmejem: S kombinacijo psihoterapije bi se stvari morale popraviti.
V kolkor si ponovno zapadla v zaciklan krog negativnih misli in te spet meče, kljub psihoterapiji, bi bilo morda smiselno, da ponovno obiščeš psihiatra in se z njim pomeniš o ponovni uvedbi AD-jev. Morda kakega modernejšega  :), saj je Prozac že morda zastarela opcija.
In nobene stigme, če boš "spet pristala na zdravilih"....Saj če si dvakrat ali trikrat zlomiš nogo, ti jo bodo prav tako dali gips, a ne?  :oki: :pomezik:
Veliko nas je to dajalo skozi, opustitev, pa ponovno jemanje. Pomembno je le to, da si znamo pomagati in da vemo, da bo ta huje minilo. Zadnjič je....sedaj pa tudi. To je kot gugalnica, enkrat si gor, drugič dol. Sicer ne bi bilo zabave, a ne?
Čimprej se odloči za ponovno jemanje zdravil, ker nima smisla trpeti, če samo psihoterapija ne pomaga. Škoda je zgubljati dneve, tedne, mesece v pričakovanju boljšega počutja, saj nas lahko pahne še niže.
Srečno!

Oh hvala vsem za pozitivne misli in odziv! Danes je bil res naporen dan! Tako tezko mi ni bilo ze vec let. Mislila sem da se mi bo cisto zmesalo. Sem govorila s psihiatrinjo in se slisiva takoj zjutraj in ze jutri grem po recept za zdravila. Ji bom zaupala saj je krasna psihiatrinja, odzval se je tudi v nedeljo in obcutek imam, da ji lahko zaupam.
Vem da me caka se nekaj tezkih tednov, vendar sem zelo vesela, da lahko delim svoje tegobe tu z vami in da nisem sama v tem. Vsekakor se veselim se vec vasih pozitivnih besed, da delite svoje izzive in kako se spopadate z njimi.
Hvala vsem iz srca!  :043:

Super, da si si takoj poiskala pomoč.  Če je res hudo, je bolje iti na Ad -je in si zagotoviti podporo, kI ti jo očitno nudI tvoja psihiatrinja. Kar tako naprej, se sama si pomagaj z gibanjem, sproščanjem in druženjem.  Vse dobro :rozicodam:

Morda bi bila pozitivna izkušnja tudi ta, da se pridružiš kateri izmed skupin za samopomoč, ki delujejo po Soveniji (Lj, Kp, Ce, Kr). Med sebi enakimi spoznaš, da res nisi sam in morda slišiš še kakšno informacijo, ki ti lahko pomaga sedaj in vnaprej.

Now, naredila si vse kar lahko - takoj ukrepala. Ko čutiš da ne gre, ne gre in rabiš pomoč. Jaz imam eno tako epizodo za sabo pred 10-timi leti, po terapiji z AD (cca leto in pol) je bilo celih 8 let krasnih, super, pozabila sem da to še obstaja...ampak očitno sem preveč pozabila in nekaj stresov preveč in je spet tukaj. Sem ravno na uvajalnih tednih AD-jev, tako da ti bom lahko v pomoč če boš preživljala zdaj isto kot jaz...se mučim v službi, malo doma, malo služba, kakor zmorem.
vse boš zmogla, boš videla! Bravo za korake!

Danes je se posebej tezko. Ne morem v sluzbo, bruham, na robu norosti sem. Ob 13.30 grem do psihiatrinje po zdravila, predpisala mi je trittico in pricnem zvecer. Mama je z mano in pocutim se kot majhen otrok. Ne morem verjet, da se je zgodil tak premik. Prej uspesna, urejena, vesela, druzabna, ljudje so se zgledovali po meni...sedaj pa nemocna kot majhen dojencek. Zdi se mi kot da ne bom zmogla cez to. Vse moci mi je pobralo. In sedaj bom morala to nekako se skomunicirati v sluzbi saj je prislo tako dalec da ne morem vec skrivat.
Prej se mi je zdelo da sem zrela za v bolnico.

Se to: vsekakor sem pripravljena tudi v skupino za samopomoc, tako da ce imate kaksne predloge, prosim. @chantal lahko si deliva izkusnje uvajanja na AD in se s tem podpirava. Vcasih pomaga ze to, da ves da nisi sam v tem..

Now, bodi zadovoljna, da imaš ob sebi mamo, da nisi sama. Imaš pa seveda tudi nas  ;D. V službi si verjetno že nekako rešila, če ne želiš bit konkretna, se lahko malo izgovarjaš na preutrujenost, stres, izgorelost...saj je vse to tudi del tega, kar preživljamo, zagotovo. Tako sem se tudi jaz izgovarjala (in se še vedno, ker nisem v redu). Jaz žal podpore staršev nimam, ravno nasprotno, z vsemi topovi udarijo nazaj (mama), da tablete so pa res konec, zanjo sem že nora, prvič je bil to zame hud šok, ker sem upala na malo pomoči, dobila pa ravno nasprotno. Zato zdaj skrivam tudi pred njima in to ni niti najmanj enostavno (ko ne morem pojesti niti pol kosila, ko ne želim kozarčka vina ob kosilu, ko se ne morem pogovarjat zbrano...in še je tega). Zdaj naj ti bo cilj nekako zvoziti prvih 14-20 dni (ja vem, zdi se dosti), potem bo počasi šlo le še gor - kot pravi predhodnica, še vsi smo splezali, pa boš tudi ti  :ppriden: :rozicodam:

@Chantal zal mi je, da nimas podpore doma! Glede moje mame sem lahko zares srecna saj je na vsakem koraku z mano. Mogoce poskusi na kaksno skupno terapijo z njo, da slisi se od strokovnjaka. Kako dolgo si zdaj ponovno na zdravilih? katerih?
Jaz sem vceraj zvecer prvic vzela 50mg Trittica. Spala sem do 5 zjutraj in se zbudila anksiozna. Takoj zatem sem vzela 0.5 helexa in se pomirila. Ob osmih sem morala na izobrazevanje, ki je povezano s sluzbo in sem zdrzala. Do 10ih sem bila precej omoticna potem pa ok. Ura je zdaj skoraj 17.00 in tesnobe ni, helexa pa tudi nisem vzela od tistega ob 5 zjutraj. Utrujena sem precej ampak dober del dneva sem prezivela. Dobila sem bolnisko in o tem govorila tudi z direktorico, ki je zelo razumljiva. Malce bom delala od doma saj je precej za postoriti in ne zelim, da bi moja direktorica, ki je vame vlozila zaupanje in denar, to zaupanje izgubila. Sem se odlocila, da zaupam temu zdravilu in upam, da bom lahko najkasneje v torek ze v sluzbi..
Ce zelis, sem tu za pogovor, ker verjamem da ti ni lahko ampak se mi zdis super pozitivna in bi se z veseljem te pozitivnosti nalezla od tebe! ;D

Now  :rozicodam:

Vse bo vredu, boš videla, in predvsem ne glej nazaj, kaj si nekoč zmogla danes pa ne, glej naprej, ker boš slej kot prej, sicer počasi, postala spet takšna kot si bila ali še boljša.
Vsi smo imeli takšne ali drugačen izkušnje, jz osebno vrtoglavice in slabosti, da nisem vase spravla niti grižljaja hrane, iz postelje nisem upala vstati, do stranišča pa sem se dobesedno splazila.
Tako da, tukaj smo vedno za podporo, razumemo težae ki te pestijo.
Upam da ti AD začne čimprej delovati.

 :rozicodam: :rozicodam:

Now, danes je torej za tabo že malo boljši dan! Super je, da boš tudi malo delala, te bo motiviralo in ti zaposlilo možgane. Jaz jemljemo Asentro, zdaj je 14 dni polne doze in zadnji teden je bil najhujši. Brez lexiliuma nebi zdržala v službi niti en dan, še tako ni šlo vsak dan....Za tritico ti bodo svetovali drugi, čeprav ima vsak svoje izkušnje. Nisem čisto sama, moj mož je zaenkrat zlat, v službi pa tudi najbližja sodelavka razumevajoča. In imam vse vas, to mi ful pomeni

Update po 4 dneh jemanja trittica.. brez helexa ne gre. Jutra so tezka, sem zelo anksiozna in popolnoma nesposobna za delo. Sem na bolniski do nadaljnega, vendar postorim kaksno stvar za sluzbo od doma. V sluzbi sem se izpovedala, ker smo majhen kolektiv in mislim, da sefica razume. Ne prezivim pa dnevov v postelji ali kaj podobnega. Cez dan poskusam bit cim bolj aktivna. Zdi se mi da v mojih 34 letih tako hudo ni bilo se nikoli. Trudim se, da me ne zlomi in upam, da zdravila zacnejo cim prej ucinkovati.
@chantal vesela sem zate, da imas podporo moza in da imas varno zavetje! To je res pomembno! Objem!

Fino,  da de držiš pokonci Now :rozicodam:

Now, ti le čez dan počni stvari, da se zamotiš. Tudi sprehod zelo pomaga. Vse dobro ti želim :rozicodam:

Še moj update, sicer po prvi škatlici Asentre - je seveda bistveno bolje, dnevi različno "dobri", opažam pa, da na službene dneve ne gre brez Lexiliuma, medtem ko gre vikend komot...to mi marsikaj pove  >:(. Ni še čisto v redu, a se borim. Probam uživat sonce, naravo, kaj prebrat, tapkat... je pa res, da še vedno štejem tele dneve in kadar je hudo, ne morem dočakat bolj mirnih dni, brez strahu in skrbi, kdaj bo spet udarilo  pazi_Se
Now, upam da imaš tudi ti že kaj več ur brez hudih težav, vsak teden pa bo bistveno lažje, verjemi.

pozdrav tudi vsem ostalim!

Super ste, vedno lažji dnevi bodo.  :rozicodam:
Čimveč aktivnosti na svežem zraku, kolikor se da, to je balzam za naše dušice.  :)

Pozdravljeni
sem eden iz med mnogih, ki sem zbolel za anksioznost. Trajala je že nekaj časa vendar sem hodil v službo in se ukvarjal s športom in nisem tega čutil in niti nisem bil seznanjem o tej težavi. Ko sem izgubil službu in zbolel za rakom se mi je anksioznost počasi stopnjevala šel sem na razgovor k psihiatru kateri mi je predpisal
tablete coaxil potem sem se nekako umiril ko pa mi je umrla mama ne takoj po smrti ampak čez nekaj mesecev je postalo samo slabše. Sedaj jemljem tablete trittico in lexaruin. Zadnje tri mesece pa je že zelo hudo. Zvečer zaspim vendar pa se okrog
2 ure zbudim, do pol petih zjutraj še gre potem pa se začne anksioznost stopnjevati. Delam dihalne vaje,
vaje za sprostitev na netu sem nekaj bral o tem vendar po 12 tednih ni vidno kakšno izboljšanje celo zadnje
tri dni precej hudo. Naročen sem pri psihatru, obiskoval delavnice kako se spopasti s tesnobo. Ne vem več
kaj na naredim sem v hudi stiski.

pozdravljen

najprej naj ti izrazim sožalje ob izgubi mame....
To so težke stvari.
Vsekakor je prav, da greš do psihiatra , veliko pa boš moral delati sam..sprehodi, gibanje, zdrava hrana in dovolj spanja.
Sigurno se bo našla pot iz te težave
lp

Hvala .
Psihiatra imam čez mesec dni na sprehode hodim, ne morem pa spati 4-5 ur čeprav vzamem Lexaurin pa potim se zelo. V spodnjem delu nog pa čutim pekočo vročino. Začel sem z avtogenim treningom.
Kako pa je dolga pot iz tega??

Čisto odvisno. Pri enih manj, pri drugih več - sploh se ne oziraj na to, ker je vsak drugačen. Pri meni traja skoraj 4 leta že, z vzponi in padci, gre pa na boljše. Ne jemljem zdravil, pomagam si sama in s psihoterapijo. Pomemben del tega je, da to stanje sprejmeš in se ga vse manj bojiš. Dokler te bo strah (in ja, vse nas je) bo panika tu, ker se ''hrani'' s tvojim strahom, Tako, da kar pogumno! Beri, delaj stvari, ki te veselijo... in ne skrivaj čustev ter ne tlači jih. Če imaš koga, ki mu lahko zaupaš se mu daj, povej, ko te kaj muči... nikakor pa ne skrivaj tega.

Nemocen,
deloma se podpišem pod Reginin post. Tudi če ti mi napišemo, koliko traja, je vsak človek pesem zase in pri vsakem se zdravljenje odvija drugače. Jaz sem doživela 1. panični julija 2015, nimam AD-je, sem ubrala pot alternative, KVT, narava, joga!!, sproščanje, zelišča... in pa podpora doma. Ja anksi in paniki je hrana tvoj strah!! In vseh nas je bilo takooo strah, bodisi nekih bolezni (jaz sem si svoje čase postavljala vsemogoče diagnoze, grozno res!!), socialne fobije... Instant rešitve ni, to moraš vedet. In ogromno, res ogromno dela na sebi za polžje premike. Jaz sem enkrat rekla terapevtu: Ma kdaj bo te more konec? In njegov odgovor: Gospa, če ste 30+ let delala nekaj narobe, se pričakuje, da se bodo stvari z delom 30+ let spet popravljale oz. postavljale na svoje mesto.. No ne bo tako, bo veliko prej boljše, ne bo pa čez noč. In to je res. Jaz sem po tolikem času v redu, z nihanji, ki so vse bolj redka. Vsega sem se nekako naučila in sprejela, edino bolečine po telesu me še vedno zelo dajejo - in motijo oz. krnijo moje normalno življenje. Ma če sem vse to težje zgurala, bom pa še to. Tisti del kjer pišejo da noreš povedat oz. se zaupat nekomu. Ok delno se strinjam, toda vedeti moraš, da ljudje ki niso tega doživeli, ne bodo štekali, nikakor ne. In Damjana Bakarič je enkrat v intervjuju po TV rekla: "Ne sam o tem govort, dejte rajši preusmerjat misli. Vaši možgani bodo 24 ur na dan mleli samo to.. in to ni dobro. Vsaj tačas, ko se družite z ljudmi, zamotite misli v drugačne pogovore." In jaz mislim, da ima prav. Meni so šle stvari na gor, ko sem nehala letat od zdravnika do zdravnika, ko sem se predala in si rekla: Zdej pa konc, pa tudi če jutri crknem, te agonije se ne grem več!! In ko sem sprejela simptom za simptomom, ne pa se borila proti. In seveda vse ostale dejavnosti no.. Mene narava zdravi. Uff sem se malo razpisala. Upam da je razumljivo. Bo bolje, sam volje si daj in imej jasen cilj, da zmagaš! Bodi dobro.

Hvala za spodbune besede kot vidim je moj problem bolj zapleten kot sem misli, da me daje tesnoba vidim
da imam tudi socialno fobijo(sem v družbi počutim se pa osamljenga). Pri bratu in sestri nimam podpore, živim sam, znancev imam kar nekaj, prijatelja kateremu  bi zaupal moje težave pa nimam. Vsak dan grem v družbo na pijačo se sprehajam, hodil sem na delavnice za sproščanje tesnobe in depresije. Kar pa me je začelo moti, da ko sem začel jemati antidepresiv je bilo po 4 tednih bolje, zadnji časa pa mi je vedno bolj hudo(jemljem trittico in ecytara, prvega 3 mes. drugega 2 mes). Vem, da je to bilo že vse napisano vendar mi je nekoliko lažje, če tukaj kaj napišem. Bom se še bolj potrudil hudo so mogoče kriva nepravilna zdravila?

Dober dan
morem napisati, da mi je včeraj bilo za malenkost boljše mogoče je vplivalo vreme ne vem. Zelo težko ugotovim kaj mi sproži tesnobnost tuhtam in tuhtam.
Danes vse postarem. Ali je mogoče to pot k izboljšanju?

Nemočen ...

veliko je vzponov, veliko pa tudi padcev. Pri meni se je nemalokrat zgodilo, da sem imela super dan, dva, tri ... tudi celi teden, brez ene same sledi o paniki in anksi, no pa se hitro pokazala nazaj in takrat sem bila zelo nesrečna... ko že misliš, da si res boljše, te udari nazaj. Veliko boljše je sprejet to stanje, živeti tukaj in sedaj, se ne obremenjevati stem, kako je bilo včeraj in kako bo jutri (boljše, slabše), ker sploh nima veze. Bolj pomembno je, da se ti napredek pokaže takrat, ko te sama panika zagrabi - ali ji boš dovolil, da te grize, ali ne... če neveš, kje je vzrok tvojih težav, ti priporočam, da si narediš tak 'razpored'. Vanj vpisuješ, ko čutiš tesnobo/paniko... opišeš, kako se počutiš, kaj si pred tem razmišljal (to ti lahko pove, kaj jo je sprožilo), kako se počutiš, in kaj si naredil, da si paniko umiril. Meni je  to na začetku zelo pomagalo, ker sem videla, po kakšnih vzorcih se mi panika pojavlja.

hey,

videti je da si dal veiko tega cez v zadnjem casu in da je tvoja reakcija primerna okoliscinam. Tesnobo cutis verjetno kot posledico izgube sluzbe in s tem neke financne negotovosti, poleg tega pa se zalujes in se pocutis ob tem zalostno in depresivno. Tukaj ti lahko pomaga samo cas in potrpezljivost ter delo na sebi. Bolje bo po ene 3 mesecih, cez 6 mesecev bolj znosno in po letu dni precej OK in bo zivljenje podobno normalnemu. Predvsem se ne zapiraj doma, hodih ven na svezi zrak, med ljudi, pa isiht in isci siht. Ne izsiljuj hitrih resitev in ne hood cez svoje moznosti. Ce si utrujen in nisi za nobeno rabo, bo tudi postad pocakala.

Predvčeraj  mi je bilo precej hudo, da me os. dr. pod nujno napotil k psihiatru.
Dobil nove tablete Eglonyl, in mirzatern in sanval za spanje.
Prosim za vaša mnenja glede tablet.

Pozdravljen,

ne verjamem, da bo kaj koristi od tega, če boš iskal in prebiral mnenja glede tablet. V krizni fazi, v kakršni si trenutno, je najboljša varianta zaupati zdravniku in ravnati po njegovih navodilih. Ne obremenjuj se že vnaprej še s tem. Zdravnik te gotovo ne bo predoziral, saj imajo zelo natančna navodila glede zdravil. Če bi se ti kakšni stranski učinki slučajno tudi pojavili, se ponovno posvetuješ z zdravnikom. On bo znal oceniti, ali gre samo za pričakovan prehoden pojav.
Na forumu boš našel mnenja ljudi, ki niso posegli po zdravilih in so zadovoljni zaradi tega. To je povsem normalno, saj izognitev zdravilom omogoča pozitivno samovzpodbudo. Ampak to najbrž pomeni tudi, da je bil problem še v taki fazi, da se ga je dalo rešiti samo z močno voljo in psihoterapijo. Iz lastnih izkušenj pa lahko povem, da  težave včasih enostavno gredo preko točke, ko jih lahko brez medikamentne podpore sploh lahko začnemo reševati. Če prav razumem, si tudi ti ali tvoj zdravnik prišel do tega spoznanja.
Sledi terapiji in počutje se bo gotovo izboljšalo. Zdravila te bodo toliko stabilizirala, da boš lažje preusmeril negativne misli in občutke ter začel zares delati na sebi. Šele takrat bo postalo aktualno vprašanje, katera zdravila še potrebuješ in kako jih lahko opuščaš.

Hvala
lepo napisano to mi veliko pomeni. Bom se trudil in delal na sebi.
lp

Da se spet malo oglasim, stanje se mi je malo izboljšalo kaj je točno k temu pripomoglo ne vem.
Sem veliko več aktiven kot pred meseci in tudi tablete mi je psihoterapevt zamenjal v glavnem
vidim, da mi gre na bolje. En dan je boljše na drugi dan slabše vendar pa so ta dnevna obdobja slabega počutja bolj krajša kot prej. Pred meseci sem se počutil celi dan slabo in tudi slabo spal.
LP

Kere tablete pa imas sedaj? Lp

Eglonyl in mirzaten, ecytaro pa mi je ukinil. Če pogledam nazaj se počutim res boljše vendar pa še je dolga
pot do ozdravljenja. Poleg tablet se več gibljem hodim na sprehode, več sem v družbi(obiskujem različne delavnice o zdravju, meditacija, kakšen potopisi si ogledam se aktiviral v društvu itd...) so dnevi ko je slabo vendar jih je vedno manj. Danes večer imel spet manjšo krizo vendar je čez dan bilo že izboljšanje. Kot so že pisali na tem forumu truditi se morem in truditi, poterpežljivi moram biti in bo prišlo izboljšanje.
LP

Nemočen,
a si morda pomislil, da bi obiskal kako našo skupino za samopomoč. Delujejo v Lubljani, Kopru, Kranju, Celju. Tam se zbiramo taki kot ti  :sesmejem: in jaz  :sesmejem:, družimo se, pomagamo z nasveti, slišimo kakšno spodbudno zgodbo, eden drugemu smo v oporo.
Če ne delaš, imaš gotovo časa na pretek....pa poskusi. Urnik srečanj imaš na Prvi strani, v napovedniku dogodkov.

Hvala za povabilo, časa imam na pretek vendar se pa ne morem udeležiti skupin za samopomoč v krajih, ki
jih naštevaš sem iz Prekmurja in si nemorem privoščiti prevozov v te kraje, če bi kje v bližini bila skupina  jo bom z veseljem obiskal. Se pa vprašam zakaj ni v Prekmurju skupina za samopomoč???
LP

jaz sem iz prekmurja lahko mi pišeš na zs

Evo, že dva... :sesmejem: Skupine se organizirajo tam, kjer je želja in volja nekaj narediti, da bo vsem bolje. Potreben je nekdo, ki bo "vodja", ki skrbi, da se skupina srečuje in jo nekako vodi, potreben je prostor. Vodstvo Društva vam pomaga pri ostalih zadevah in poskrbi za ostale "predpisane" zadeve.
Morda pa bosta ravno vidva pobudnika nove skupine?  :)
Dobita se na kavi pa prediskutrajta. Verjetno nista edina z onega konca.

Kako je zahrbtna je tesnobnost sem odkril pred kratkim po menjavi tablet in aktivnostih. :o :o :o
Pred dnevi sem doživel manjšo spremenbo v mojem bio ritmu in malo popustil pri aktivnostih se je takoj spet
nazaj prikradla tesnoba vendar ne v takšni oblik kot pred meseci. Sem bral na forumu, da se morem paziti vendar se nisem spet nova izkušnja kako je potrebno iz dneva v dan delati na sebi in ne popuščati.
Upam, da se spet  čimprej spravim k sebi in preženem to tesnobo. Borba bo dolgotrajna. pazi_Se pazi_Se
Na žalost >:( >:(  v našem kraju ni skupine za samopomoč(sem preveril na kar nekaj naslovih) kar bi mi zelo koristilo oz me opominjalo na nevarnost kjer preži tesnoba.   

Ker nisem nikjer v MS zasledil, da bi bila skupina za samopomoč bi jo sestavil zato prosim vse, ki ste iz Pomurja in imate takšne in drugačne probleme s tesnobo ali depresijo, da mi pomagajo pri sestavi skupine.
Prostor bomo že nekje našli vsi, ki ste zainteresirani mi javite na zs.
LP

Dva dni mi je spet hudo kot, da tablete ne bi imele več učinka pred tremi tedni bil pri psihoterapevtu predpisal novo zdravilo Alvento sedaj sem še izgubil apetit. Ne vem več kaj naj počnem za dva tedna imam ponovni obisk pri psihiatru.