huda anksioznost

[Now]

Stara sem 30+ in se nikoli nisem obrnila na nek forum za pomoc... sedaj pa se pocutim tako hudo, da je mogoce tudi to nacin, da spoznam se druge, ki so v podobni situaciji in lahko delimo izkusnje. Ze celo zivljenje se srecujem s tem slabo leto sem res dobro zivela, prenehala z jemanjem prozaca in zazivela dobro zivljenje. Odlicna sluzba, dobro socialno okolje, uspehi, fizicno sem bila aktivna, potem pa je prisel en trigger in mesec nazaj ponovno sprozil mojo tesnobno motnjo. Hodim na terapije, s tem da sem sedaj zamenjala vrsto terapije. Denar za terapije mi na sreco nikoli ni predstavljal problema. Imam dobro podporo druzine in zelela sem se tokrat s tem spopasti brez zdravil. Obcasno sem vzela manjso dozo helexa ali apaurina. Sedaj pa mi zadeva uhaja z rok in se bojim, da na nek naraven nacin tega ne bom presla. Mocna anksioznost prehaja v depresijo. Ze dva dni jocem, anskioznost pa je prisotna 23 ur na dan. Ne spim, slabo jem, vrocicna sem v glavo, imam mravljincaste roke, srce mi bije, pocutim se kot v grozljivki. Moje bliznje druzine ni trenutno tu in sem popolnoma sama in ta samota je ubijajoca. Imam prijatelje, imam cimro, odlicne sodelavce, vendar sem v tej bolezni sama in ne zelim povedati nikomur.
Ce ima kdo kaksen pozitiven nasvet zame, bom zelo vesela. Morda tudi katera zdravila so vam najbolj pomagala?
Zavedam se, da bi morala ven, mogoce tect, na sprehod, se druzit..ampak ta trenutek se mi zdi kot da me je nekdo z verigami priklenil in sem popolnoma nemocna.
Hvala za kakrsenkoli odziv!!

[Toja]

Pozdravljena med nami Now 

Poznam tako situacijo in vem kako ti je.. 

Kolikor sem videla iz zapisa, si se sama že odločila predvidevam za psihoterapijo,
zdaj pa se ti je zgodilo nekaj, kar te je pahnilo v hudo stanje, ki pa ga bo potrebno reševati,
predlagam ti, da obiščeš psihiatra, ki ti bo predpisal antidepresive, da se malo sestaviš, kajti
v takšnem stanju ti tudi psihoterapija bolj malo pomaga, ker si anksiozna, prestrašena...

Z AD je pa tako, vsak organizem jih sprejema po svoje in težko je reči kateri je najboljši...
jaz menim, da so vsi dobri, le sprejeti jih je potrebno...
Poskusi vsaj malo it na zrak, da boš preusmerila misli, ni potrebno veliko, če ne zmoreš...

Malo pobrskaj po forumu, boš videla, da nisi sama in kako naj bi se rešila iz tvoje situacije...
vsekakor pa je nujno,  da poskusiš razčistiti vzrok, ki te je pahnil v to stanje...

Verjemi, da ti bo uspelo...

[Cvetlica]

Živijo Now,

meni izgleda, kot da še vedno ne želiš sama sebi priznati, da nisi super junak in da potrebuješ pomoč. Lahko se spobadeš brez tablet, ampak če praviš, da imaš razumevajočo družino in prijatelje potem jim le zaupaj svoje težave. Včasih je to več vredno kot psihoterapija. Morda lahko poskusiš tudi z skupino za samopomoč. Veliko stvari že veš- izkoristi to in prenesi teorijo v prakso!

Vse dobro

[Now]

Hvala obema za odziv. Moja sedanja terapevtka (obiskala sem jo sele enkrat) je tudi psihiatrinja in mi je svetovala nekaj zdravil, vendar se jih jaz na vso moc bojim. Bojim se verjetno zato, ker se v tem anksioznem stanju bojim vsega, dobesedno cisto vsega! Vendar moja kvaliteta zivljenja se je  iz 100% zmanjsala v izjemno kratkem casu na 20%, kar je precej nizko. Vem kaj je to sprozilo, vendar tu ne bi rada sla v podrobnosti, saj na vsak nacin zelim ostati anonimna. Tudi tu sem povsem paranoicna, da bi kdo izvedel za moje tezave, da bi kdo zvedel, da potrebujem zdravila. V sluzbi me caka napredovanje in sedaj imam strah tudi pred tem, da ne bom uspela izpolniti vseh pricakovanj. Strah, strah, strah, samo to se poznam. Vzela bi bolnisko in sla k mojim starsem, vendar zaradi narave sluzbe ne morem.
Zdravil se bojim, ker s seboj prinesejo cel kup stranskih ucinkov in se bojim, da ne bom mogla ucinkovito opravljati dela v sluzbi. V zadnjem tednu jemljem helex prav vsak dan, sicer najmanjso dozo, pa vseeno. Tu pride potem strah pred odvisnostjo in zdi se mi, da najmanjsa doza pojenja in potrebujem vec. Zacaran krog.
Ocitno nujno potrebujem zdravljenje se z zdravili. Psihiatrinja mi je priporocila ali trittico ali lamictal. Ima kdo izkusnje s tem? Naj grem raje na AD? Popolnoma sem zmedena in prestrasena.
Sem se spravila prej in sla delat na vrt, kar me je nekoliko pomirilo, vendar nemir in tesnoba ostajata. Tako mocno si zelim spet zaziveti normalno!!

[Lost]

Vsekakor naredila si tisti PRVI korak ko se treba ustaviti in narediti spremembo. Ko praviš da ne želiš zdravil, pomirjevala-helex pa so . Kot praviš točno več kaj je bil SPROŽITELJ ampak nabiralo se je pa mesece če ne leta tako da .... ne bo slo čez noč. KEr si nova bom ponovil 1000x ponovljeno frazo ADji so BERGLA, vse ostalo pa moramo rešiti s spremembami tistega kar nas je v to pripeljalo. Če zmoremo sami super, če imam prijatelje še bolje, ampak vsaj na začetku je strokovna pomoč NUJNA, da vsaj temelje postavimo , da se nam potem čez nekaj mesecev zadev ne zruši sama vase. 

[Now]

@lost Saj ravno to, poznam vso teorijo, ze celo zivljenje se borim s taksnimi in drugacnimi tezavami. Z veseljem bi odpravila vse to brez pomoci zdravil, saj tudi redno obiskujem terapije in se mocno mocno trudim, da ostajam socialna in se ne zapiram vase. Seveda, helex je zdravilo, ampak mi vcasih tako mocno pomaga pri mojih obcutkih, da drugace ne znam. V svoji tesnobi sem sama, ljudje, ki tega niso doziveli kot motnjo, tezko razumejo, zato molcim. O tem govorim le z mamo, vendar tudi ona tezko razume, ker sama tega ni nikoli dozivljala. Jaz mislim, da vecina ljudi na tem forumu ve kaj pomeni 'crippling anxiety'' in ravno zato se mi zdi, da potrebujem zdravila, da odpravijo ta pridevnik 'crippling' in da lahko na tak nacin dobim moc, da delam na sebi in zdravim vzroke. Ne vidim vec drugega izhoda, ker mocno mocno trpim. Bojujem se s svojimi mozgani, ti pa me premagujejo z dneva v dan. Situacija se slabsa, ne boljsa.
Sem sem pisala zato, ker se nikomur ne morem zaupati v zvezi s tem. Obkrozajo me ljudje, ki ne verjamejo v tesnobo in depresijo kot bolezen, ki se jim zdi da se da vse naravno odpraviti. Jaz te moci vec ne najdem v sebi, kljub temu, da sem se prvi mesec mocno borila, da bi dejansko tezave odpravila na ta nacin.

[Lost]

Sem sem pisala zato, ker se nikomur ne morem zaupati v zvezi s tem. Obkrozajo me ljudje, ki ne verjamejo v tesnobo in depresijo kot bolezen, ki se jim zdi da se da vse naravno odpraviti. Jaz te moci vec ne najdem v sebi, kljub temu, da sem se prvi mesec mocno borila, da bi dejansko tezave odpravila na ta nacin.

Tisti ki NE verjamemo v tesnobo NIKOLI ne bodo, dokler je ne bodo mogoče sami občutili. Prvi korak si naredila, sedaj pa nekako "v svoje ritmu" naprej. Predvsem sta SPANJE da se telo spočije in GIBANJE da dobi fizično kondicijo ki je v nenehni NAPETOSTI telesa takoj za SPANJEM. Ko sta izpolnjena TA pogoja pa lahko začnemo z terapijo in dodatnimi OBREMENITVAMI telesa kar delo na sebi sigurno JE. Ampak PRVIČ začnemo energijo trošiti tam kjer je na dolgi rok KORISTNA. Tako da... nadalju z vsem kar ti daje ENERGIJO in koliko toliko volje, vse ostalo pride samo. Psihoterapija in SEBE na PRVO mesto.
In tole še nekaj brezplačne spletne pomoči http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=855&Itemid=83

[gogi]

Živjo Now.

Vse kar opisuješ, simptome bolezenskega stanja, sem dala tudi sama skozi in verjemi, po vseh teh letih me še vedno kdaj obiščejo. Še vedno kdaj zajokam, a če hočejo solze vn, pač naj gredo.
Ja, težko je zaupati ali sploh debatirati z ljudmi, ki ne razumejo tovrstnih težav. Sama sem bila v takšni situaciji, ko sem o bolniški pričela s štirimi urami. Ob kavi/čaju v službi, sem seveda bila v središču, kaj je bilo, pa če sem kkšna zdravila dobila...in...na srečo...je nekdo prej izjavil da je to vse v glavi, da so tablete samo pot do odvisnosti. Glej, ne vem, meni so vsekakor pomagale in me še vedno držijo pokonci, seveda ogromno pa naredim sama na sebi. Kar želim povedati je, da tudi sama nisem zaupala, da pa vseeno pridno papam tabletke, ker..z ljudmi, ki samo ne doživijo podobnega, je vse brez smisla. Mene so samo ob živce spravljali sama pa sem držala v seb tisti krik, ki se je boril da ne bi planil iz mene.
Mislim da si pravilno naredila da si prišla na ta forum. Tukaj ne nihče ne bo obsojal, se poslišamo, pomagamo vsak po najboljši močeh. Seveda pa nismo vsi enaki, pa vendar izkušnje so.
Predlagam ti, da se pogovoriš z izbranim terapevtom o zdravilih, ki bi ti pomagala na noge, da boš dobila moč in začutila spet voljo. Je težko, seveda je, a se da, verjemi.

 

[marina]

now, pozdravljena

imam za sabo podobno izkušnjo kot jo sedaj ti doživljaš. Čisto te razumem. Hudo je in sedaj ne vidiš rešitve.
Vsekakor je , ni pa instantna, trenutna, da se ti obrne sedaj, v sekundi.
Karkoli se boš odločila ( zdravila, ali psihoterapija...karkoli), rabila boš malo časa.
Moja izkušnja je bila taka, da sem rabila zdravila. Sem poskusila brez njih večkrat, pa ni šlo. A sedaj sem dobro in hvaležna, da sem dobro. Na kak način že....samo da lahko ŽIVIM.

Drži se

[mina]

Popolnoma znano. Take občutke s(m)o preživljali vsi, ki ssmo kdaj imeli težave z anksioznostjo. Kaj bo, če bo, ko bo....so vprašanja, ki nam brzijo med meandri naših možgančkov in nam ne dajo trenutka miru. Panika non stop. Utruja, ubija, zastruplja nam življenje. Sranje...
Kot veš verjetno, je pomirjevalo (Helex, Xanax, Apaurin, Lexaurin...) samo trenutna odrešitev in po drugi strani prej prekletstvo (zasvojenost) kot pomoč.
Jemala si že Prozac, verjetno veš, da AD- ji (antidepresivi) te ne zasvojijo, pomagajo pa zelo. Ne vem, če veš, da je pri anksioznih stanjih potrebno jemati večjo dozo, kot pri depresiji, obenem pa je čas zdravljenja krajši. Anksioznosti in panike se rešiš prej kot depresije, saj je le-ta veliko bolj zvesta prijateljica.  S kombinacijo psihoterapije bi se stvari morale popraviti.
V kolkor si ponovno zapadla v zaciklan krog negativnih misli in te spet meče, kljub psihoterapiji, bi bilo morda smiselno, da ponovno obiščeš psihiatra in se z njim pomeniš o ponovni uvedbi AD-jev. Morda kakega modernejšega  , saj je Prozac že morda zastarela opcija.
In nobene stigme, če boš "spet pristala na zdravilih"....Saj če si dvakrat ali trikrat zlomiš nogo, ti jo bodo prav tako dali gips, a ne? 
Veliko nas je to dajalo skozi, opustitev, pa ponovno jemanje. Pomembno je le to, da si znamo pomagati in da vemo, da bo ta huje minilo. Zadnjič je....sedaj pa tudi. To je kot gugalnica, enkrat si gor, drugič dol. Sicer ne bi bilo zabave, a ne?
Čimprej se odloči za ponovno jemanje zdravil, ker nima smisla trpeti, če samo psihoterapija ne pomaga. Škoda je zgubljati dneve, tedne, mesece v pričakovanju boljšega počutja, saj nas lahko pahne še niže.
Srečno!

[Now]

Oh hvala vsem za pozitivne misli in odziv! Danes je bil res naporen dan! Tako tezko mi ni bilo ze vec let. Mislila sem da se mi bo cisto zmesalo. Sem govorila s psihiatrinjo in se slisiva takoj zjutraj in ze jutri grem po recept za zdravila. Ji bom zaupala saj je krasna psihiatrinja, odzval se je tudi v nedeljo in obcutek imam, da ji lahko zaupam.
Vem da me caka se nekaj tezkih tednov, vendar sem zelo vesela, da lahko delim svoje tegobe tu z vami in da nisem sama v tem. Vsekakor se veselim se vec vasih pozitivnih besed, da delite svoje izzive in kako se spopadate z njimi.
Hvala vsem iz srca! 

[Nives]

Super, da si si takoj poiskala pomoč.  Če je res hudo, je bolje iti na Ad -je in si zagotoviti podporo, kI ti jo očitno nudI tvoja psihiatrinja. Kar tako naprej, se sama si pomagaj z gibanjem, sproščanjem in druženjem.  Vse dobro

[mina]

Vem da me caka se nekaj tezkih tednov, vendar sem zelo vesela, da lahko delim svoje tegobe tu z vami in da nisem sama v tem.

Morda bi bila pozitivna izkušnja tudi ta, da se pridružiš kateri izmed skupin za samopomoč, ki delujejo po Soveniji (Lj, Kp, Ce, Kr). Med sebi enakimi spoznaš, da res nisi sam in morda slišiš še kakšno informacijo, ki ti lahko pomaga sedaj in vnaprej.

[Chantal]

Now, naredila si vse kar lahko - takoj ukrepala. Ko čutiš da ne gre, ne gre in rabiš pomoč. Jaz imam eno tako epizodo za sabo pred 10-timi leti, po terapiji z AD (cca leto in pol) je bilo celih 8 let krasnih, super, pozabila sem da to še obstaja...ampak očitno sem preveč pozabila in nekaj stresov preveč in je spet tukaj. Sem ravno na uvajalnih tednih AD-jev, tako da ti bom lahko v pomoč če boš preživljala zdaj isto kot jaz...se mučim v službi, malo doma, malo služba, kakor zmorem.
vse boš zmogla, boš videla! Bravo za korake!

[Now]

Danes je se posebej tezko. Ne morem v sluzbo, bruham, na robu norosti sem. Ob 13.30 grem do psihiatrinje po zdravila, predpisala mi je trittico in pricnem zvecer. Mama je z mano in pocutim se kot majhen otrok. Ne morem verjet, da se je zgodil tak premik. Prej uspesna, urejena, vesela, druzabna, ljudje so se zgledovali po meni...sedaj pa nemocna kot majhen dojencek. Zdi se mi kot da ne bom zmogla cez to. Vse moci mi je pobralo. In sedaj bom morala to nekako se skomunicirati v sluzbi saj je prislo tako dalec da ne morem vec skrivat.
Prej se mi je zdelo da sem zrela za v bolnico.

[Now]

Se to: vsekakor sem pripravljena tudi v skupino za samopomoc, tako da ce imate kaksne predloge, prosim. @chantal lahko si deliva izkusnje uvajanja na AD in se s tem podpirava. Vcasih pomaga ze to, da ves da nisi sam v tem..

[Chantal]

Now, bodi zadovoljna, da imaš ob sebi mamo, da nisi sama. Imaš pa seveda tudi nas  . V službi si verjetno že nekako rešila, če ne želiš bit konkretna, se lahko malo izgovarjaš na preutrujenost, stres, izgorelost...saj je vse to tudi del tega, kar preživljamo, zagotovo. Tako sem se tudi jaz izgovarjala (in se še vedno, ker nisem v redu). Jaz žal podpore staršev nimam, ravno nasprotno, z vsemi topovi udarijo nazaj (mama), da tablete so pa res konec, zanjo sem že nora, prvič je bil to zame hud šok, ker sem upala na malo pomoči, dobila pa ravno nasprotno. Zato zdaj skrivam tudi pred njima in to ni niti najmanj enostavno (ko ne morem pojesti niti pol kosila, ko ne želim kozarčka vina ob kosilu, ko se ne morem pogovarjat zbrano...in še je tega). Zdaj naj ti bo cilj nekako zvoziti prvih 14-20 dni (ja vem, zdi se dosti), potem bo počasi šlo le še gor - kot pravi predhodnica, še vsi smo splezali, pa boš tudi ti 

[Now]

@Chantal zal mi je, da nimas podpore doma! Glede moje mame sem lahko zares srecna saj je na vsakem koraku z mano. Mogoce poskusi na kaksno skupno terapijo z njo, da slisi se od strokovnjaka. Kako dolgo si zdaj ponovno na zdravilih? katerih?
Jaz sem vceraj zvecer prvic vzela 50mg Trittica. Spala sem do 5 zjutraj in se zbudila anksiozna. Takoj zatem sem vzela 0.5 helexa in se pomirila. Ob osmih sem morala na izobrazevanje, ki je povezano s sluzbo in sem zdrzala. Do 10ih sem bila precej omoticna potem pa ok. Ura je zdaj skoraj 17.00 in tesnobe ni, helexa pa tudi nisem vzela od tistega ob 5 zjutraj. Utrujena sem precej ampak dober del dneva sem prezivela. Dobila sem bolnisko in o tem govorila tudi z direktorico, ki je zelo razumljiva. Malce bom delala od doma saj je precej za postoriti in ne zelim, da bi moja direktorica, ki je vame vlozila zaupanje in denar, to zaupanje izgubila. Sem se odlocila, da zaupam temu zdravilu in upam, da bom lahko najkasneje v torek ze v sluzbi..
Ce zelis, sem tu za pogovor, ker verjamem da ti ni lahko ampak se mi zdis super pozitivna in bi se z veseljem te pozitivnosti nalezla od tebe!

[gogi]

Now  

Vse bo vredu, boš videla, in predvsem ne glej nazaj, kaj si nekoč zmogla danes pa ne, glej naprej, ker boš slej kot prej, sicer počasi, postala spet takšna kot si bila ali še boljša.
Vsi smo imeli takšne ali drugačen izkušnje, jz osebno vrtoglavice in slabosti, da nisem vase spravla niti grižljaja hrane, iz postelje nisem upala vstati, do stranišča pa sem se dobesedno splazila.
Tako da, tukaj smo vedno za podporo, razumemo težae ki te pestijo.
Upam da ti AD začne čimprej delovati.

 

[Chantal]

Now, danes je torej za tabo že malo boljši dan! Super je, da boš tudi malo delala, te bo motiviralo in ti zaposlilo možgane. Jaz jemljemo Asentro, zdaj je 14 dni polne doze in zadnji teden je bil najhujši. Brez lexiliuma nebi zdržala v službi niti en dan, še tako ni šlo vsak dan....Za tritico ti bodo svetovali drugi, čeprav ima vsak svoje izkušnje. Nisem čisto sama, moj mož je zaenkrat zlat, v službi pa tudi najbližja sodelavka razumevajoča. In imam vse vas, to mi ful pomeni