Regina.

[melita]

Tudi jaz sem vesela zate.  Naj ti uspeva še naprej!

Vseeno pa bo lepo, če boš še naprej z nami in podelila kakšno svojo pozitivno izkušnjo, pa tudi stisko, ker življenje prinaša eno in drugo, na nas pa je, da znamo poiskati pravo pot, reakcijo...tudi za težji del in jo preživeti brez prehudih prask.

[Regina]

Cvetlica in melita hvala 

Seveda še vedno zelo rada pridem sem gor, kaj napišem in je  brez vas ni nič, ste le moja druga družina, ki ste mi pomagali do vsega tega 

[Nives]

Bravo Regina

[Regina]

Mene je pa danes kar psihično zlomilo 

Dopustila sem, da me strah popolnoma ohromi. Vaje v operacijski ta teden so bile čisti poraz, po tistem šoku v ponedeljek nisem bila več OK, neprestano sem razmišljala KAJ ČE, KAJ ČE.... kaj če se tudi meni zgodi, kar se je kolegici in padem skupaj... kaj če se mi bo začelo vrteti, in nebom mogla nikamor... ahhh. Danes je bil pa vrhunec vsega. Nič takega nismo počeli, pa vendar me je mentorica skozi gledala in spraševala če sem ok, govorila, da sem nekaj bleda... vse to me je še bolj zatrlo in še bolj sem razmišljala KAJ ČE, KAJ ČE... noge so bile vse bolj mehke, poslušati nisem mogla, bila sem v svojem svetu in obdajal me je strah, slabost, čudni občutki... takšni: ''pojdi proč, čimprej''. Dovolj mi je bilo vsega in rekla mentorici, če lahko govorive na samem, povedala sem ji za občutke, da nemorem več biti tu, da teh vaj nebom zvozila ker sama sebe trpinčim... razumela je, pač nismo vsi za vse, ane 

Zdaj pa bomo mogli poiskati neko rešitev, nekje morem nadomestiti te ure, ki bodo zmanjkale. Najrajši bi videla, da me dajo popolnoma drugam.. da pozabim na vse skupaj, da se mi um umiri.

Žalostna sem in počutim se zanič... ah nebom lagala, počutim se ničvredno, da nemorem potrpet še ta teden, počutim se, da si vsi mislijo, da zakaj sem izbrala ta poklic.. pa sem ga zato, ker mi je všeč, rada delam, kar delam.. ne pa glih na nekih ekstremih, kot je operacijska ali pa urgenca. Ni to zame, rabim nekaj bolj umirjenega.

[gogi]

Regina, ljudje smo takšni, da se non stop (vsaj jz), sekiram za vnaprej. Prav in bolje bi bilo, da bi se osredotočila na tisti trenutek v dnevu, v katerem sem in se ne ozirala nazaj ali naprej.
Rada opravljaš ta poklic? Pa si prepričana da ne bi zmogla zdržati še teh par dni in premagaš strah?
 

[Regina]

Tudi jaz se sekiram vnaprej namesto, da bi se osredotočala na tisti moment, tega se še kar nisem navadla.. od vedno je tako   

Ja poklic pa res opravljam rada, rada delam z ljudmi, jim pomagama, se pogovarjam.. tu v operacijski pa jih ne morem gledat, kako nemočni ležijo tam in jih režejo - vem in zavedam se, da jih ne boli nič, tudi sama sem bila že operirana  , ampak ne prenesem pogleda na to 

Mislim, da je največji problem ta, da me je strah ohromil. Navadila bi se že, zdržala tudi, samo skulirati bi se mogla.. ampak tisti prizoir kolegice v krču mi ne gre iz glave. In danes sem bila pač v stanju, ko sem mislila, da je pač najboljše, da te vaje opustim in se probam zmenit za kaj drugega. Mogoče mi bo kdaj žal, zdaj mi ni, oddahnila sem si.
Žal mi je le tega, da sem dopustila anksi, da mi premeša štrene. 

[Nives]

Regina, 

Razmišljam, da se je fajn soočit s tem strahom. Kaj pa je tako strašnega v tem, da nekdo skup zleze? Saj to se veliko dogaja in ljudje zato večinoma niti nimajo fizičnih posledic (da bi se udarili itd)? Te je strah izgube nadzora nad seboj?

[Regina]

Nives točno to, strah pred izgubo nadzora. Danes se nisem obvladala, nisem več mogla. Vsekakor pa se strinjam, da je najboljše se soočiti s strahom, potem človek vidi, da ni tako hudo. Marsikaj sem že premagala in tudi to bi (vejretno) lahko, ampak danes je žal zmagal strah.

..aha vidim, da sem dejansko pozabila omeniti, da se mi je od strahu res že vrtelo in mi bilo slabo. Tej fizični znaki so mi dajali občutek izgube nadzora.

Hvala vama Nives in Gogi. 

[simonchy]

Regina 

Jaz pa mislim, da si ravnala prav, poslušala si sebe. Skoraj bi verjela, da bi lahko samo zaradi vsega tega razmišljanja, ki se ti je dogajalo, se res kaj takšnega tudi pojavilo (v tem smislu, da bi sama "priklicala"). Ja in delo res ni samo urgenca ali operacijska mar ne? Pa tudi, potem ko enkrat dejansko delaš ti postane vse bolj domače.
Tako da ja, samo glavo gor in pogumno naprej novim izzivom naproti.

[Regina]

Moram dati ven iz sebe... 

Vikend je bil res super, bila sva na morju, se kopala... Na plaži še komentirava, kako je mojemu super v službi in ga ne je** več stres in posledična aritmija. Da obnovim, leta 2015 je šel na pregled zaradi občasnih aritmij, vse je OK, omenili so le blag prolaps mitralne zaklopke, ki pa se itak ne zdravi, lahko pa povzroča občasne aritmije oz kakor se pri njemu pojavi preskok srca.
Noooo.... zvečer pa sva šla v mesto in v enem trenutku sem videla, da ga nekaj muči, pa mi je povedal, da ga je aritmija, 2x mu preskoči in mine. Seveda se je ustrašil. Problem je, ker sem se jaz še bolj!!! Od tistega trenutkka nisem bila več ista, zaostajala sem v hoji.. bila tiho, razmišljala, spet so se pojavili KAJ ČE, KAJ ČE.... strah me je bilo, da se mu spet zgodi, da se zgodi kaj hudega,... kaj naj naredim v centru mesta?!! Hotelam sem samo čimprej od tam, domov..

Moja slaba volja in strah sta vplivala tudi na partnerja, še sam mi je rekel, da ga jaz spravljam v paniko s tem svojim obnašanjem, namesto, da bi mu rekla: ''ah saj ni nič, saj veš kako je to pri tebi''. In prav je imel. Dobila sem slabo vest, ker namesto, da ga vzpodbudim, in potolažim, začnem zganjati večjo paniko kot on sam!

Nevem kako si pomagat 

Žal sva si zelo podobna, Nevem kdo je prvi bil paničar od naju, jaz ali on. Njega so od malega žal zavijali v vato, namesto, da bi ga vzgojili ''nič ni hudega, ne se sekirat, to ni nič takega,...'' so mu že kot otroku dajali potuho in stem je odraščal. Oba sva nemočna, kar se tega tiče. Veliko stvari si ne upa, ker se boji, da se mu kaj zgodi. Tudi to so mu vcepili v glavo že kot otroku (npr. nikoli mu niso dovolili, da bi kot otrok skakal v vodo, ker bi se lahko poškodoval).. vlekli so ga h zdravniku za vsak manjši prehlad, odsoten je bil od pouka za vsako malenkost... In to se ga že zdaj drži, njegovi so pa še vedno isti... Veliko stvari je, ki bi jih rada počela skupaj, pa ne, ker si jaz ne upam, zato, ker sem jaz pač jaz, on pa zato, ker je že od malega tako vzgojen.

Včasih me obdaja prav žalost, ker sva oba boječki  negativno vplivava en na drugega, namesto, da bi bil eden močnejši in drugega potiskal naprej.

No, saj ni vse tako hudo. Imava ogromno drugih hobijev, jaz bi samo rada, da se začne malo več s šporom ukvarjat, ker je res brez kondicije  - prav zaradi tega, ker si ne upa.

[Nives]

Regina... sprejmita izziv in oba delajta na svojem občutku varnosti. Že ko človek dela na nečem,  je lažje vse skupaj.
V nobenem odnosu pa ne moreš dobiti vsega, ker ljudje nismo delani tako, da ima vsak vse. Uživaj v tem,  kar imata!

[gogi]

Hmm..kaj pa vem...morda pa sta zato lahko drug drugemu bolj oporo ker prestajata podobne tegobe, strahove. Daj bolj razumrta drug drugega.
Regina mislim da ti gre vredu, morda res poskusis misliti kot sem napisala.
Tezko je ko te partner ne razume alimkdorkoli, vidva pa oba vesta za kaj se gre.
 

[Regina]

Hvala vama 

Mislim, da se preveč obremenjujem (itak) in se na koncu vse obrne ravno v smer, katero nočeva. Več pozitive, poguma in vztrajanja, pa bo 

[logpop]

Kar slikovito si opisala tole dinamiko med vama. Res je zelo slaba reakcija ta, ko je nekdo živčen zarad nekega svojega problema, ga pove nekomu in je tisti še bolj živčen. To ni pravilna reakcija, un ga mora pomiriti. Razumem pa da smo pogosto bolj živčni zarad problemov naših bližnjih ljudi kot svojih, to je tudi značilnost človeške psihe.
Ja to je največja hiba vseh razmerij med ljudmi, ko eden drugemu dajejo negativna čustva in gre potem to samo v spiralo navzodil, če je preveč takih ljudi skupaj. To je v bistvu stvar, ki jo ljudje najbolj cenijo, če se znajo pomiriti, potolažiti, zmotivirati, torej vsa pozitivna čustva, ki si jih znajo dajati. Na tem bi bilo treba najbolj delati, da se izboljšamo, tudi vidva.
To je tudi nasvet za vwse psihoterapevte, v čem naj probajo izboljšat ljudi. Jaz bi lahko marsikaterega psihoterapevta še marsikaj naučil. Sem mislil, da bom eno novinko zdejle zastonj učil pa se me je ustrašila, škoda.

[Nives]

Logpop... Drugega lahko pomiris samo, če si sam pomirjen. Tisti, ki zelo dobro sam sebe pomirja, najbolj pomirja druge.
Se enkrat... par terapij je čisto premalo, da uvidis psihoterapijo. To je njen glavni namen. Da človek zna sam s sabo. Kar pa traja...leta. ..

[gogi]

Nives se strinjam.

[Regina]

Sploh nevem v čem je še problem. Ker zbiram literaturo za diplomo (pojav anksioznih motenj pri srednješolcih) še malo zraven prebiram.  ... sem se pa zavedla, da imam kar (skoraj) vse te motnje anksioznosti  .. na hitro:

* GAM - se mi zdi da nimam?! čeprav je zanjo značilno obremenjevanje in zaskrbljenost..
* SOCIALNA FOBIJA - ja definitivno jo imam, ker imam strah pred javnim nastopanjem in se vedno tresem še preden se karkoli začne dogajat. čeprav je pa res, da se potem hitro sprostim 
* PANIČNA MOTNJA - mislim, da je to itak moja (osebna diagnoza)
* AGORAFOBIJA - ki se pojavi z leti. Jap, tudi to se mi zdi, da imam... sploh, ko pride do tega, da kam gremo, kjer ni ravno ''varno'' oz ja dobesedno, kjer imam občutek, da se lahko kaj zgodi in nemore noben pomagat.. zato skos hodim s telefonom okoli, tudi če grem samo na sprehod po ulici.
* SPECIFIČNE FOBIJE - JAP, mislim, da mam fobijo pred zdravtvenimi ustanovami oz pred zdravniki.. glede na to, da sem na robu živčnega zloma, ko čakam v čakalnici (tudi če grem samo v spremstvo).

OK, jaz se trenutno res ZELO zmedena. 
ja ja, saj vem, do psihiatra, pa bo on povedal, kaj točno je moja diagnoza  .. ah kaj pa, če bo rekel, veste vam pa ni več pomoči... hmmm...

[tinkibinki16]

Pozdravljeni sotrpini,

Sem na bolniški in sem si vzela čas, da pokukam na forum, ki mi je res veliko pomagal.Z anksioznostjo se borim že doooooolga leta. Večinoma časa sem res super, anksioznost privre na dan le z kako virozo ali katerikoli boleznijo. Z roko v roki . Sem pa do nečesa prišla; sploh ni važno kako se kliče ta "motnja", če ji sploh moramo dati ime. S tem ko ji damo ime, ji damo moč. Pusti stat kako se kliče, sprejmi jo in objemi, pa ti bo prej dala mir. Lp vsem

[Nives]

Pozdravljeni sotrpini,

Sem na bolniški in sem si vzela čas, da pokukam na forum, ki mi je res veliko pomagal.Z anksioznostjo se borim že doooooolga leta. Večinoma časa sem res super, anksioznost privre na dan le z kako virozo ali katerikoli boleznijo. Z roko v roki . Sem pa do nečesa prišla; sploh ni važno kako se kliče ta "motnja", če ji sploh moramo dati ime. S tem ko ji damo ime, ji damo moč. Pusti stat kako se kliče, sprejmi jo in objemi, pa ti bo prej dala mir. Lp vsem

Bravo

[Chantal]

Lepo napisano, tinkibinki16! Očitno drži, če je tebi uspelo in lepo je prebrat, da JE USPELO.  Hitro se pozdravi 
Diagnoza res ni pomembna, ponavadi se itak prepletajo... ja, res tam na izvidu piše neka šifra, pa jo še nikoli nisem šla razvozlavat