Regina.

[Regina]

Že dlje časa pacam tole skupaj. Večkrat sem izbrisla, pa spet napisala... Kdo bo sploh tole bral?! Pa sem se vseeno odločila, da pišem, pišem, ko me bo kaj mučilo. Pišem zase. 

Nekateri poznajo mojo zgodbo, nekateri ne. Začelo se je pred 2 letoma s neznanim strahom, ki ga prej nisem poznala. Strah pred tem, da se mi kaj zgodi. Tega si nisem priznala in sem potlačila vase, saj mi je bilo to stanje res - čudno. Nikoli prej nisem imela podobnih težav, vedno bila pozitivna, jaz sem bila tista, ki je vedno rekla: ''ah, daj no daj, ne fantaziraj, nič ti ni....'' Pa se je potem vse obrnilo, ko sem doživela (takrat nisem vedela) svoj ''prvi'' panični napad, katerega je spremljal grozno hiter srčni utrip. Tisti večer sem mislila, da bom umrla. Ko sem noč preživela in naslednji dan šla na urgenco s 156/min pulza, so me vseeno poslali naprej v internistično, kjer so samo ponovili, kar so mi povedali že na naši urganci - panika, paničen napad, tesnoba, potrebuješ terapijo. Nič mi ni bilo jasno. Kakšna panika, kakšen strah? Saj me nikoli ni bilo strah! Ziher je kaj s srcem narobe, zakaj bi mi potem tako bilo??? Dolgo časa sem potrebovala, da sem sprejela, da gre tukaj za problem v glavi. Večkrat sem šla do zdravnika, ko sem sedela tam in nisem vedala kaj naj mu sploh rečem, me je vedno prijazno sprejel in mi govoril, da je to vendarle psihična težava, a, da sem po njegovo vztrajna in, da lahko to rešim. Čas je mineval, dnevi so se izboljšali, strah je nekoliko izzvenel, še vedno pa pridejo dnevi, ko sem čisto na tleh, se zjočem, govorim zakaj je tega treba, zakaj ne morem biti normalna, tako, kot sem bila včasih... So pa tudi lepi dnevi, skoraj brez ankse, mirni, fantastični.. Hodim na terapijo, šele začela sem in ja ne pričakujem, da se bo zgodil čudež in, da se bom nekega jutra zbudila brez ankse. Dejansko učim se živeti z njo, še vedno pa upam, da se je bom le nekoč rešila.

Rada bi mislila na prihodnost, pa se bojim. Bojim se delat velike načrte, ker nevem kaj bo.  Pustila bom času čas in se probala osredotočiti na sedanjost, tukaj in zdaj.

R.

[all.star.anna.91]

Nisi edina. Tudi jaz sem bila včasih vesela, nasmejana, pridna in pametna deklica. Sedaj se je vse spremenilo. Imam bipolarno motnjo, depresije, manije, panične napade, socialno fobijo. Skušam ostati pozitivna in živeti z boleznijo. Ni lahko, včasih sem čisto obupana, pridejo pa dnevi, ko se imam fajn in vidim, da je vredno tudi včasih malo trpeti, saj vedno posije tudi sonce. Se naučiš živeti tudi drugače. Verjamem, da me v življenju čaka še veliko slabega, pa tudi veliko dobrega in trudila se bom misliti na slednje. Včasih sem mislila, da bi raje umrla, ampak kasneje so se mi začele dogajati zelo pozitivne stvari, zato nikoli več ne bom vrgla puške v koruzo. Stisni zobe, vse bo še dobro! 

[skylost]

Ojla Regina  ,
no če bi jaz na kratko, ampak res na kratko opisala svojo zgodbo, bi jo do pike enako tako kot si jo ti  . Enako se je pri meni začelo s strahom in paničnim napadom, za katerega nisem še nikoli slišala.Brezglavo sem letala od zdravnika do zdravnika v upanju na pomoč, vendar so čisto vsi zmrdovali z glavo in mi govorili: to je tesnoba, panika, gospa morate glavo poštimati!!Jaz pa še bolj zmedena, saj sem sveto verjela, da z mojo glavo ni nič narobe, da se nekaj v telesu dogaja, srce, glava, mišice, hmmm... ne vem kaj vse ne. In če ti iskreno povem, še danes, po skoraj letu dni te agonije, pridem v situacijo, ko pomislim, da so dr. nekje falili, nekaj spregledali in da sem ziher fizično nekaj bolana. Težko sprejmem dejstvo, da si res vse te bolečine in slaba počutja sama povzročam z mislimi. In da to stanje toliko dolgo časa traja. Jaz tudi hodim na KVT in k psihiatru, AD sem odklonila že v štartu. Pomagala sem si že z vsem možnim, alternativa, zelišča.. uglavnem gre na bolje, se ne smem niti spomniti, kako je bilo konec leta 2015. Da moraj še 1X čez vse to, pomojem nebi zmogla.
Jaz srčno upam, da nam bo uspelo nekoč zaživeti spet normalno.. čeprav čisto 100% pomojem da ne bomo več nikoli.
Ampak se ne bomo dale kajne??
Lep in miren dan ti želim.

[mina]

Pozdravljena
Tole izjavo bi izluščila.

Rada bi mislila na prihodnost, pa se bojim. Bojim se delat velike načrte, ker nevem kaj bo.  Pustila bom času čas in se probala osredotočiti na sedanjost, tukaj in zdaj.

Pravilno si se odločila, živi tukaj in sedaj, prihodnost pusti pri miru in se daj presenetiti. Večina, velika večine, če ne že vsi paničarji preveč premlevajo o prihodnosti, sekirajo se glede preteklosti. Napaka!
Ne eno, ne drugo ne moremo spreminjati, oz. predvideti. Ni toliko težko preklopiti in se naučiti, da ne bezamo preveč ne v eno, ne v drugo.
Lepo da hodiš na terapijo, saj ti bo pomagala pri tem.

Dejansko učim se živeti z njo, še vedno pa upam, da se je bom le nekoč rešila.

Lahko ti povem, da se je sama nisem rešila, sem se pa tako lepo naučila z njo sobivati, da me ne ovira več pri ničemer. Delam stvari, o katerih sem prej le sanjala. Prisotna je, a sem postala toliko prebrisana, da je ne več spustim toliko blizu, da bi me motila. Mislim, da je so minila leta, morda kakih 8-10, da me ni spravila iz tira. Taka kot sem bila nisem več. V tej svoji muki sem spoznala toliko sotrpinov....Nekateri izmed njih so mi postali prijatelji. To se ne bi zgodilo, da me ni nekoč tam davno popadla panika.
Nobena stvar ne pride samo za slabo, zato glevo pokonci in korajžno naprej.

[Regina]

Ojoooj, hvala vsem za te lepe besede!

Jaz mislim, da imamo mi, paničarji in tudi drugi, ki imajo težave v sebi moč, da premikamo gore, če si to želimo, sploh, ko vidimo naš napredek! Ne smemo obupat nad našim stanjem ampak si lepo reči: Tako pač je, s tem živimo, tudi nekaj dobrega se v tem najde! Sigurno se! Težko se je ločiti od anxe, si lepo Mina povedala in se strinjam, naučiti se moramo živeti s tem in jo znati obvladati, pa bo! Zmoremo mi to!

En velik  za vse nas in naj nam bo življenje kar se da, mirno in srečno!

[Regina]

Regina je po lepem, mirnem, razgibanem vikendu brez ankse dobre volje  Umirjeno in sproščeno, prekolesarila v 2 dneh cca 30km, joj, če bi vsak dan šla na kolo za eno uro, bi bilo super, ampak boljše za vikend, kakor pa nikdar! Med tednom je Moj do poznega v službi, pojeva kosilo aka. večerjo in je že 18.ura, malo počiješ, potem, ko bi pa človek šel na kolo - imamo pa zunaj tako ničvredno vreme  Res škoda, upam, da se bo kmalu popravilo!

Rahlo nervozna a v pozitivnem smislu, pred mano so zadnji izpiti, čez 3 tene bo že vsega konec in upam, da s pozitivnimi rezultati!  Potem pa dopust in morje!!! 

Čez poletje si pa sila želim najti kakšno študentsko delo, doma se mi bo zmešalo! 

[Cvetlica]

Čestitke  sprejeti moramo da smo malo drugačeni  je včasih zelo težko, ampak hkrati se pa naučimo veliko novega in nam da drugačen pogled na življenje 

[skylost]

Bravo Regina. Izgleda, da je bil ta vikend ugoden za nas, tudi meni je bilo super počutje in vse bp. Kljub grdemu in deževnemu vremenu. Ja rekreacija tudi mene rešuje že ves ta čas. Kolikokrat sva šla z možem hodit v gozd z dežniki.. In mi je super pasalo. Tako da ti svetujem, čimveč športanja, lahko je samo sprehod v naravi,že to je ok.
Lepo in mirno noč želim vsem tu gor 

Pa še ena misel, ki sem si jo kar na steno v hiši zalepila in jo preberem vsaj 5x na dan   :
Live every day,
Laugh every moment,
Love beyond words.

[Regina]

Za mano je tak, dokaj poln ankse vikend. Že nekaj dni me namreč mučijo glavoboli, oz rahel pritisk v glavi, ki prenehajo za nekaj dni in se potem spet pojavijo... H sreči so zelo blagi in ne trajajo cel dan, ne potrebujem tablete, da mi minejo, ker lahko normalno funkcioniram... Le skrbi imam velike glede tega, saj sem že tako in tako panična, potem pa še ti glavoboli.... In ja priznam, po glavi mi gredo res najbolj temačni scenariji, od tega, kako imam tumor v glavi (ali kaj podobnega) in da bom prepozna, da nevem, da sem bolna in, da bom v enem momentu samo padla skupaj in umrla...Grozni scenariji. Od samega hudega brskam po spletu in seveda najdem kar si zaželiš..

Obupno je, najhuje je to, da se ne morem prepričati, da sama sebi to delam, ker se zjutraj zbudim in že o tem razmišlam..pomoje psiha to sama od sebe dela in si sama povzročam glavobole...
Ko omenim mojemu, me ima že vrh glave  .... saj vem, da sem naporna, vsak dan, no skaraj vsak dan najdem nov simptom in si vbijam vglavo, da nekaj z mano ni v redu.. pa sem povsem OK... vedno obstaja KAJ PA ČE NEKAJ NI V REDU?!! KAJ PA ČE imam jaz manj izrazite simptome bolezni ali jih splloh nimam? KAJ ČE, KAJ ČE, KAJ ČE.... Potem vidim mlado familjo in potem se prikradejo KAJ ČE jaz tega nebom nikoli doživela? Kaj če prej umrem za kakšno boleznijo?!!! OBUP izpadem kot največji možen hipohonder, pa naj samo omenim, da drugače nisem takšna splooh.. pač sem, da bi pa tako pretiravala pa nikoli. Ko pa se pojavijo ti zoperni glavoboli al karkoli že je, pa se spremenim pomoje v največjega možnega hipohondra na svetu.. 

Jutri je polna luna, krivim njo za vse... upam, da bom z novim tednom boljše.

ahhhhh..... 

[Cvetlica]

Upam da ti nov teden prinese več pozitrivnega razmišljanja

Po mojem mnenju  so glavoboli in take misli samo del anksioznosti

Kako pa napreduje terapija?

[Regina]

Kako pa napreduje terapija?

Hvala Cvetlica 
Terapija napreduje počasi, ndo sedaj je bilo samo kup papirologije, sadaj bomo videli ta teden, ali se bo kam premaknilo ali še ne 

[mamica1]

Regina, prejšnji teden je bil tudi zame zelo težak ampak je mimo. Ni vse tako črno, kot se zdi, to niso tvoje črne misli ampak misli tvoje prijateljice v tebi, ki jo s tem samo furaš, da te obvladuje. Enostavno se moraš zamotiti, in dati na ignorr te misli, pa misliti na nekaj lepega. Pa raje vzemi tableto za glavobol in mogoče tudi misli ne bo. Vse bo še ok, kar se pa mlade familije tiče pa vse ob svojem času. Pride čas veselja tudi zate! Vse dobro 

[Regina]

mamica1 hvala,

Danes in včeraj sem boljše volje, me pa še vedno mučijo tej občasni in blagi glavoboli. Trudim se vzpodbujat, da ni nič narobe, da če bi kaj bilo, me že nebi tako rahlo in s presledki bolelo.. da sem pod stresom... No še vedno pa razmišljam o tem, še vedno ne pustim tega, ne ignoriram, misli mi še vedno uhajajo h ''kaj če''.. kar je še vedno vzrok temu, da sem tesnobna... ahhh upam, da se bo obrnilo na boljše. 

[skylost]

Oh regina,kot bi sebe brala... mene ze eno leto lovi kap in srcni infarkt  . No naj ti povem,da sem se na tem svetu. Me pa po enem letu se vedno misli nestetokrat popeljejo v:"kaj pa ce..". In tega se ne morem znebiti. Cim se pojavijo kaksne bolecine(ki so kar pogoste v prsnem kosu in glavi),je spet stala.. strah in strah. Ahhhj. Saj bo... upam Nekoc 

[Tayana]

Za anksiozne bolnike morda zanimiv članek:

http://www.novi-svjetski-poredak.com/2016/05/05/evo-kakve-se-stvari-dogadaju-u-mozgu-kada-svaki-dan-jedete-fermentirane-namirnice/

[Regina]

Po tedenskem dopustu se počasi, res počasi vračam na stare tire. Večinoma sem doma, od jutra do poznega popoldneva, sama ... moj je v službi, tast in tašča prav tako. Grozno mi je dolgčas, šihta še zdaj nisem našla, izpiti so narejeni, in nevem, kaj naj počnem. Prelena sem, da bi zjutraj ustala eno uro prej in šla za vsajkakšno uro hodit.. tako presedim večino sneva v sobi, na računalkniku, pred TV ... Zgoržam se nad sabo  H sreči se zvečer z mojim spraviva na kolo za kakšno uro Drugače bi se pa rada spet spravila nad klavir oz sintisajzer, ki sem si ga lani kupila z ogromno željo, da bi se navadla igrat (v glasbeni šoli nisem nikoli bila) in res sem nekaj časa igrala, potem me je pa minilo in sem ga zavila v rjuho in sedaj čaka na podstrešju. Čakajo me tudi nedokončane puzzle in še kaj bi se našlo 
Včeraj sem poklicala mamo in mi je tako v hecu rekla, da kdaj pridem kaj domov, pa sem ji odgovorila, da nevem, kdaj prideva, ker moj veliko dela... pa je rekla: Saj lahko sama prideš... In ja, zelo mi je hudo postalo, ker je dejansko res, lahko bi šla, pa ne, da nočem, amapak vem, da nebi zdržala tam več kot dan ali dva. Vem, da bi neprestano oprezala za očetom, za mamo, kaj kdo dela, ali sta oba OK, ali je slučajno kdo postal čuden... Zato nočem iti.
Počutim se drugače malo slabše kot tiste dni na morju, ko sem dejansko se počutila super, odlično, brez ankse, brez slabega počutja, nič me ni bolelo... nič. Vse je bilo kot mora biti. Bila sem nonstop v pogonu in ni bilo časa razmišljati sploh o kakšnih negativnih stvareh.  Tako bi moralo biti vedno!

Počasi upam, da najdem poletno študentsko delo... ker se mi bo do oktobra doma res zmešalo! 

[Tejamo]

Jaz sem doma že eno leto!!! Diploma narejena, službe pa od nikoder...tako da si organiziram dan tako da malo zjutraj čvekam po netu z ljudmi...si naredim dober zajtrk..berem knjige, ki so mi všeč, grem na sprehod s kužem, kaj pišem ali barvam (pobarvanke za odrasle so super). Proti poldnevu pripravim vse za kosilo (ker so naši odsotni do petih popoldne zaradi službe v lj) gledam kakšno serijo na tv ali pa na netu...kaj pospravim, zdej sem si kupila tisto pištolco za bleščice prilepit na blago..tako da sem eno majčko že naredila po mojih željah (kupiš majčko za evro ali dva pa jo okrasiš). Včasih se mi pa prav nič ne da..tako kot si rekla...imam cel seznam narejen kaj bi lahko delala ampak pride kakšen dan ko se mi enostavno ne da nič. Tudi tak dan se moraš naučit uživat..je pač dan za počivat, poslušat muzko. Kaj pa moremo...jaz se najbolje počutim ko delam v službi in sem med ljudmi..situacija je pa taka, da smo mladi doma...tastari pa delajo..kje je tu logika mi ni jasno ampak se je treba tudi v taki situaciji navadit, da je življenje lepo tudi če ne delaš nič....je pa zelo težko ker smo naravnani na to da se samopotrjujemo z delom. Je treba to nekako prerasti...priporočam knjigo Kurc gleda...je skoraj moja biblija.
Upam, da sem ti dala kakšno idejo kaj počet, ker dolgčasen dan se vleeeeeeče in vleeeeče, vem.

[majč]

prvi post prebrala...

nimam veliko izkušenj s paniko, zato bom rekla samo dvoje:

1.vsi, ki se vam to dogaja, bodite veseli, da je to panika in ne srce, ker se da ankso prej in bolje poštimat, kot pa kardio bolezni. torej hura da ni srce.

2. tole z mislijo in skrbmi za prihodnost mi je poznano. sama sem čez čas začela zaupat v Božjo pomoč, da se bo na koancu vedno vse izšlo. ko me skrbi in mi je tesno in me je prihodnosti strah se potopim v molitev in lebdim na zaupanju Vanj.
moja psihoterapija v poznih najstniških letih pa je mi je itak dala vedeti, da ko tko pride, glej iz danes na jutri, ne dlje, ker te ta strah in skrb lahko ohromi v akciji.

samo toliko...

maja

[Regina]

Po enem mesecu se spet malo oglašam 
Dnevi potekajo dobro, ankso nekako obvladujem, na kar sem ponostna, opažam pa, da mi je že pol leta nekako lažje, manj sem tesnobna, kot sem bila prej 

Želela bi si napisati, da sem KONČNO dobila službo za čez poletje .. nekaj postov nazaj sem pisala o tem, kako nimam doma kaj početi, kako ni dela, kako se mi bo zmešalo.. No služba je prišla, sicer za samo 1 mesec, pa še to nevem, ali bom zdržala!  Delo je sicer naporno, a uživam v njem, ni mi težko delat, čas kar mine.. problem je, da zjutraj zgodaj ustajam. Res nisem jutranji tip človeka in kar je pred 7:00 je zame muka. Sedaj ustajam ob 5:15  . Pa ni zdaj to tak problem, da se ga nebi dalo preživeti, so še hujše stvari... Ubistvu je moja težava v tem, da slabo spim, če vem, da moram zjutraj zgodaj ustati. Tako grem spat okrog 22. ali najkasneje 23. ure..zaspim že, potem se pa po 3.uri začem zbujati. Se zbudim, pogledam na uro in si rečem, uff ok .. šele 3 je... in že štejem, koliko časa še imam predem ustanem. Zaspim nazaj, se zbudim, spet pogledam na uro... 3:30... in tako naprej do 5:15. Neprestano se zbujam, premetavam, štejem ure... kar me naredi nervozno in me čisto zdrami  Potem začem razmišljati o vem mogočem, o delu, o tem, da bom mogla delat tudi sobote in nedelje... postane mi žal, da sem sploh sprejela delo.. po drugi strani bi se pa najraje tepla, da tako slabo razmišljam, saj sem res konstantno iskala službo in upala, da jo dobim.. Mimogrede danes sem se med kosilom zalotila, da sem cele pol ure kosila razmišljala o tem, kako mučno mi bo delati za vikend, ko si vsi ostali lepo doma..kar me spravi v slabo voljo, tako, da bi najraje prekinila z delom... a se nočem nikomur zameriti in nebi mogla reči ne.

Fora vsega skupaj je, da bom celi mesec samo jamrala in stokala kako hudo mi je, spala slabo.. ko bo pa meseca konec in bo dela konec, bom pa spet vsa blažena, ker se mi ne bo treba več sekirat... Boljše bi bilo, da službe nebi sprejela in bi bilo vse ok, tako bom pa bedirala.... sama sem si kriva.. in sama sem si kriva tudi zato, ker ne znam reči NE... kot študent bi lahko jutri doma ostala, ker nisem dolžna iti delat... ampak tega nebi mogla narediti..

[simonchy]

Zdravo Regina.
Jaz pa mislim da je to čas, od katerega lahko največ odneseš. Lahko se naučiš bolj pozitivno razmišljati. Verjamem, da nisi jutranji tip (tudi jaz nisem, tako da te zelo dobro razumem), vendar ti bi mogoče pomagal popoldanski enourni spanec. Morda?

Zakaj si že sedaj rekla, da boš celi mesec jamrala in jokala? Zakaj se ne bi sedaj odločila, da je vredno poskusiti in da se morda vsaj malo navadiš na zgodnje vstajanje. Telo se sčasoma navadi, le neko alternativo mu ponudi.

In zakaj ne bi morda namesto razmišljala o tem, kako mučno ti bo delati za vikend, ko so vsi ostali lepo doma, razmišljala raje o tem, da bodo ponosni, ko boš delala tudi soboto, nedeljo, da tudi oni delajo, medtem ko si ti doma...

Pojdi v nov dan, v novo noč bolj pozitivno. Z mislijo o tem, da se boš gotovo dovolj naspala. Da boš nadoknadila. Da kljub vsemu kar narediš, boš zjutraj težko vstala (vsaj na začetku), ker nisi jutranji tip.

Mislim, da lahko "natreniraš" veliko majhnih spremembic. In vzemi vse skupaj kot nek čas učenja in čas priložnosti.