Panična motnja

[skylost]

Pozdravljeni vsi sotrpini na forumu. Sem nova tu in rada bi vam se jaz povedla svojo zgodbo:bila sem vesela, energicna oseba, vedno pozitivno naravnana, delavna, skrbna zena in mama...kot strela z jasnega neba me je na morju julija letos obsla neka slabost, hitro bitje srca, tresavica, otezeno dihanje, suha usta... pristala na urgenci, kjer so mi naredili ekg - bp in mi dali pomirjevalo in odpravili domov. Nadaljevanje dopusta je bila zame mora, komaj sem cakala domov in k zdravniku na preglede. Pregled krvi ok, scitnica ok. Moje pocutje pa vse slabse, utrujena, glava kot v balonu, nejasne misli... nazaj k dr., ki sama ni vedela, kam naj me poslje. Nato konec oktobra spet napad, isti simptomi. Spet k dr. Ki je rekla, da je po njeno to napad tesnobe, naj popijem Helex, ce me se prime. Cez en teden spet napad, groza,groza.. spet skrbi, kaj je z mano narobe, iscem simptome na netu, ne razmisljam o nicemer vec, samo o tem, kaj me boli in kaj se dogaja v mojem telesu. Nato sledi spet mocan napad-najmocnejsi do sedaj, obcutek, da bom umrla.. klicemo prvo pomoc,ekg ok, sladkor ok, pritisk ok. Posljejo me v bolnisnico k internistu na pregled, zopet ekg, pregled krvi, slikanje pljuc..vse ok. Zdravnik pravi, da po njegovo ni fizicnih vzrokov za mojo bolezen, da ce sem razmisljala o tem, da bi obiskala psihiatra. Narocena sem k psihiatru, zacela sem obiskovati kognitivno-vedenjskega rerapevta. Trenutno me najbolj mori nespecnost in ze par noci se zbujam vsa prepotena, pa mravljinci v obeh rokah. Ceprav nimam napada, so ti simptomi prisotni. Se je se komu tukaj tako dogajalo?? Psihicno sem ze kar na dnu od vse te zmesnjave in pekla, ki me je doletel. Pijem Dominor ze en mesec, 2x na dan, ampak ne vidim nekega rezultata. Hvala vnaprej za kaksen odgovor in podporo.

[Regina]

Pozdravljena sotrpinka

Pri meni je bilo enako, lahko  ti rečem, da sem skoraj prepričana, kakor ti je že zdravnik rekel, da je šlo za napad panike, tesnobo.... Mogoče skriti vzorci od prej, katerih sploh nisi opazila (tako je bilo pri meni).. In saj več, ko preveč čaja naliješ v skodelico, kaj se zgodi? Prelije se isto je z našo psiho. Tako dolgo se bo nekaj nalagalo in, ko bo preseglo mejo Buuuuum - panični napad, urgenca, pregledi ....

Super, da si naročena pri psihiatru in da hodiš na KVT ...stanje bo počasi boljše, veliko oraš delati na sebi Dobro, da si hitro reagirala in se naročila. Jaz sem rabila leto in pol, da sem se opogumila in se naročila na posvet. Sedaj čakam naslednji teden in bomo videli kako naprej.

Drži se in srečno! 

[Kristy]

Torej tako počutje in napadi trajajo že od poletja ? .. to ni tako malo časa...
Si kmalu naročena pri psihiatru ?

jaz sem tudi imela letos "napad strahu" na dopustu in vem kako je grozno, ko komaj čakaš, da greš domov tak kot si...
mi ni takoj bilo bolje doma...meni je splošni dal neka blažja pomirjevala naj vzamem po potrebi (a sem potrpela), sčasoma je minilo...a je trajalo sigurno en mesec še potem po dopustu...
mi je pa splošni rekel, da če ne bo minilo, da bo dal AD-je... a tvoja splošna ti ni nič omenila tega ?

khm, Dominor je bolj zaslužkarska zadeva ...

bi rekla, da se zbujaš, ker so možgani preveč zaposleni ... strah, kaj, če se ponovi, kaj bo z mano in podobno...poznam to, žal  

v glavnem, upam, da kmalu prideš do psih. in da se bosta pogovorila in če bo potrebno, odločila za zdravilo (jaz nisem ZA, a če ne gre drugače, kaj čmo, dobro, da nekaj obstaja, da lahko v miru živimo).

[skylost]

Moja osebna zdravnica mi je dala Cipralex, spila prvic in so bili kontraucinki taksni, da sem se zaklela, da nikoli vec te droge. Terpevtu p sem sama povedala, da imam doma Helex in Cipralex, ampak, da bi poskuila brez, ce bo slo. Je rekel, da pozdravlja mojo odlocitev... sam ce bo to slo tako naprej, ne vem kako bom uspela brez zdrvil, ker je situacija ze kr huda. A je imel kdo tezave s potenjem ponoci??

[Aslan]

Moja osebna zdravnica mi je dala Cipralex, spila prvic in so bili kontraucinki taksni, da sem se zaklela, da nikoli vec te droge. Terpevtu p sem sama povedala, da imam doma Helex in Cipralex, ampak, da bi poskuila brez, ce bo slo. Je rekel, da pozdravlja mojo odlocitev... sam ce bo to slo tako naprej, ne vem kako bom uspela brez zdrvil, ker je situacija ze kr huda. A je imel kdo tezave s potenjem ponoci??

Osebni zdravniki imajo zelo pogosto premalo izkušenj v praksi z antidepresivi in je veliko boljša diagnostika in izbira zdravila pri psihiatru. Cipralex je prijeten antidepresiv z zelo malo stranskimi učinki, ki vpliva na naš serotonin.

Če te prav razumem si kar celo tableto vzela? 
Žal še vedno zdravniki ne vedo/ali pa ne povedo za počasno uvajanje.
Večinoma predpišejo 3 dni polovička nato cela. Da boš "zdržal muke" pa Helex.
Pa bodi zadet in potrpi 2 do 3 tedne da zdravilo prime....


Antidepresive se uvaja postopoma. Tudi določeni (žal redki) psihiatri sami to povedo pacientom.
Prebereš lahko ogromno mnenj in izkušenj o tem na tem forumu.
Nekaj dni osminko ali le četrt tablete itd ... zelo postopoma dodajaš količino ... stranskih učinkov potem NI! Seveda je tudi čas da prideš na terapevtsko dozi ustrezno daljši. Ciparlex ima nekje 14 dni da prime v polni meri na odmerjeni dozi. Včasih je antidepresiv potreben - kot bergla, ko se celi zlomljena noga.
V pravi meri in določen čas. Nikakor pa zdravilo ni trajna rešitev, saj le omili simptomatiko in kemično uravnava nivo serotonina v možganih.

... da bi poskusila brez, ce bo slo.

Zagotovo je vredno prvo poiskusiti BREZ zdravil.
Nekaj v tvojem življenju prinaša stres, tesnobo, stisko ... in ker smo predolgo močni se nekega dne vse sesuje, telo ne zdrži več čustvene stiske in pride do panike, do telesnih senzacij ki nas prestrašijo.
Torej se je treba ustaviti (panika nas v to dobesedno prisili) in pogledat vase kako živimo.
Psihoterapija je tista, ki ti pomaga odkrivat samo sebe, tvoje vzorce ravnanja s čustvu, tvoja prepričanja o sebi in drugih.

Skylost vse bo OK.
Panika nas res prestraši, ustavi in čez noč pristanemo med duševnimi motnjami.
Je pa hkrati povabilo da naredimo revizijo življenja in najdemo vzroke in jih razrešimo.
Ko najdemo nazaj svoj notranji mir panike ni več.
 

PS:

bila sem vesela, energicna oseba, vedno pozitivno naravnana, delavna, skrbna zena in mama..

Včasih moramo sprejeti tudi to, da rabimo počitek, čas zase,
da ne ustrežemo vsem po vrsti in ob tem pozabljamo nase,
da ne hitimo non stop.
 

[skylost]

Aslan in ostali, hvala za spodbudne besede... saj vem, da je tako, da se je potrebno malo skulirat in spremenit noto zivljenja...ampak kaj ko v tem stanju, v katerem sem sedaj, misli skozi nekam svigajo in jih je kr tezko obvladati... sem pa prebrala knjigo Anksioznost in fobije (Edmund J. Bourne) in je odlicna, po korakih preprosti in razumljivo razlozeno vse o anksioznosti, napadih, fobijah... tehnike sproscanja.. tako, da jaz ko sem sla k terapevtu, sem ze veliko tega vedela, pa gre terapija malce hitreje naprej. Toplo priporocam vsem (pri nas jo imajo v knjiznici).
Cipralex mi je moja zdravnica rekla, da 14 dni pol tablete, potem pa celo. Jaz sem bila tako zmedena tisti dan, da sem zvecer spila kar celo in ko sem jo pogoltnila, me je presinilo, da sem vzela prevec. Ampak nisem imela kaj narediti potem... in ponoci je bila akcija, groza in obup, ne prizelim tega nikomur doziveti.
No upam, da bo res slo na bolje cimprej... saj je ze bilo v redu in potem me spet preseneti kaksen nov napad in sem spet korak nazaj.. zacaran krog res  .

[Cvetlica]

Živjo. Vsak je zgodba zase, zato ne vem za nikogar 100% resnico. Verjamem, da nekateri ne morejo brez tablet, vendar nas večina upa na čudežno tabletko. Pa je ni. Sama sem mislila, da so to zagotovo ADji. Potem pa že sam odnos psihiatrov, ki jih ne zanima nič razen kaj vse ti bodo dali. Potem pa ko bereš o stranskih učinkih te vse mine. Še huje so stvari, ki so kot dejstvo, ne le možni stranski učinek. Lahko spravimo možgane v neko aforijo, potem pa se zgodba ponovi, mi se pa sprašujemo kam so šli meseci, leta.
Tudi mene včasih dajejo panični napadi, vendar se nič ne zgodi čež noč, tudi panike ne. Poiskusite poiskati vzrok in vzorce. Velika verjetnost obstaja, da sta se ob prvemu napadu tega močno ustrašil. Čez glavo gredo najbolj črne misli in temu posvečamo pozornost. Simptomi povzročajo grde misli in obratno pa smo v začasnem krogu. To je vse bistvo KVT. Soočiti se z paniko in menjavanje negativnih misli z pozitivnimi. Preberite kakšne knjige iz tega področja. Vse pa vam bodo povedale ravno to-soočenje. Ravno včeraj me je ponoči oblivalo, pa sem se malo odkrila in se vprašala zakaj se mi to dogaja, nato pa sem pustila da mine. Tako sem zmagala jaz, pa čeprav le bitko, je pa začetek. Včasih pa sem takoj šla po pomirjevali, razmišljala da je nekaj narobe s srcem/ščitnico-karkoli samo da ne bi bila jaz. Vendar če je nekaj v nas lahko to tudi premagamo:)

[skylost]

ga. Cvetlica pozdravljena, ja to je res začaran krog. Sem tudi sama globoko v vrtincu tega začaranega kroga, vsak dan mi prinese nekaj novega  . Včasih se tako obupno počutim (ponavadi me bolj prime zvečer, pa ne vem če zato, ker se umirim.. ker čez dan sem aktivna, pa je še nekako vzdržno..). Drhtenje, želodec boli, glava, potenje nog, rok... ahhh uglavnem počutje res slabo. In me prime takšna žalost, včasih kar jočem, ker ne vem, kdaj bo in če bo boljše... da bi spet bila stara jaz.. saj to traja pri meni že pol leta. In sem psihično in fizično že izmučena od vsega skupaj. Hodim pa k kognitivno-vedenjskemu terapevtu, bomo videli, če bo kaj bolje po teh terapijah. Včasih si ta notranji nemir ublažim z Neopersenom  . Bolje to kot Helex in AD (imam vse doma ampak nočem). Ta psiha je pa res grozna stvar, nisem nikoli niti pomislila, da me bo to kdaj v življenju doletelo.
Vse dobro vam želim.

[Cvetlica]

Te popolnoma razumem. Strah pred strahom. Strah pred tem da je nekaj narobe s tabo. Strah da je nekaj fizično narobe (srce, ščitnico-karkoli) in ko je res hudo strah da boš umrl. To so pa težke misli. Potem pa pride še občutek zakaj se to samo tebi dogaja, zakaj se ti kar naenkrat dogaja in podobno. Sama sem se prvič tega tako ustrašila da iskreno še danes ne mine dan ko ne bi vsaj malo pomislila na to "kaj če se spet ponovi". V resnici en kup destruktivnih misli, ki večajo strah in povzročajo še več panike.
Razumem te glede slabega počutja. Meni je bilo od panike ponoči (in s tem nespečnosti) grozno slabo. Po toliko izkušnjah z temi krizami pa sem ugotovila da sem močnejša kot mislim in da je človeško telo v resnici veliko sposobno. Danes mi ni nikoli več tako slabo kot včasih. Ker se je takrat pač treba prisilit v hrano, ker je treba malo na svež zrak in tako slabost mine. Ponavljam- nisem zdravnik in nikogar ne poznam osebno, želim le svetovati podobnim, saj ko pogledam za nazaj se mi zdi da so mi tableti le prestavljali strah. In potem ko se ti zgodbe ponavljajo postajaš naveličan in obupan. Zato pa čim manj osredotočanja na preteklost in živi za zdaj. Meni je pomagala tudi knjiga Louise Hey Življenje je tvoje. Od tam sem se naučila da preteklost nima moči nad nami in da je moč v sedanjem trenutku. Zelo je pomembno kaj razmišljaš danes, saj s tem ustvarjaš sebe v prihodnosti. Tudi sama ne poznam univerzalnega recepta, vendar se mi zdi najpomembnejše spoznanje, da vsaka panika mine, da vsaka križa mine. Pa če je dolga ali kratka:)

[skylost]

Pozdravljeni vsi tu  , spet se oglašam.. svojo zgodbo sem na kratko opisala v gornjih postih... od tega sta mimo že dva meseca. Stanje je še vedno slabo oz. če ne še slabše. Obiskujem KVT, psihiatra, pridno delam dihalne vaje in mišično sproščanje, se rekreiram,ko se dobro počutim niti ne pomislim na vse to sranje (ampak to je en dan na deset težkih dni, pa še to ne cel dan, obdobja)... pa je vendar vsak dan zelo zelo težek. Bolečine, zbadanje tu in tam, tiščanje v prsih, utrujenost, brezvoljnost, pogosto siljenje na blato, ponoči mravljinčenje obeh rok, močno znojenje, zbujanje vsaki dve uri... uglavnem z eno besedo groza... da bi vsaj malo šlo na bolje, bi dobila voljo in motivacijo za naprej.. tako pa res več ne vem kaj početi, da bi me ta anksioznost izpustila iz rok  . Panični napadi so se nekoliko umirili oz. jim jaz verjetno ne dam več velike pozornosti, ampak te nenehne bolečine in slabo počutje me že ubija.  Prosim vse sotrpine tu, ki ste preživljali isto ali podobno kakšno spodbudno besedo. Danes jo res potrebujem  .Hvala.

[Cvetlica]

Saj bo počasi bolje bori se 

[tanci]

Pozdrav,
tudi jaz se na žalost borim s skoraj enakimi težavami že eno celo leto in se mi praktično meša od tega groznega nemira vsak dan.Isto kot ti hodim na KVT, k psihiatrinji, tečem,  hodim v hrib in sem že precej obupana koliko tega nemira sploh še zdržim. Imam še obsesivne misli, češ kakšno bolezen si bom nakopala (npr.rak. ) zaradi tega nemira. Že nekaj antidepresivov sem poskusila, zdaj sem  12 dan na antidepresivu Fevarin.
 Tako da veš, da nisi osamljen primer in da imam doma še tri najstnike......

Upam da nam kmalu posije sonce....

[rockthebear]

Skylost in Tanci
Naj vama zaupam mojo zgodbo, ki je bila objavljena lani Marca 2015 se pravi minilo je že skoraj eno leto!
Objavljam jo pa z namenom, da komu tukaj pomagam oz. vlijem upanje!

Moja zgodba je malo drugačna. Star sem 28 let in do te zgodbe oz do tega dneva nisem bil nic bolan zmeraj sem govoril, da sem zdrav kot riba:) In prišel je ta dan 17.3.2015 ob 8.30 v službi. Dan pred tem dnevom smo praznovali roj.dan ter seveda nekaj popili. Dan je bil vesel super družba super prijatelji. Nekaj alkohola vendar ne do onemoglosti. Zjutraj sem šel normalno v službo ne pijan ampak malo zmatran od prejšne noči. Delal sem normalno normalno pogovarjal z sodelavci nakar me je obšla huda vrtoglavica nekje ob 8.30. Vedel sem, da nekaj ni normalno ampak si rekel to se dogaja vsem kdaj pa kdaj.
 A prišel je nek čuden ubčutek oblilo me je po celem telesu telo se ni znalo umiriti mravljince sem čutil po celem telesu po rokah po nogah in obrazu. Roke so se mi tresle,da ne bi mogel natočiti kozarca vode. Občutek tisti, ki so ze imeli tak napad je kot , da pričakuješ da te bo zadela kap. Telo resnično ponori. Sodelavec me je takoj pelja na urgentno in tam so me takoj pregledali. Pregledali so srce pregledali so kri dali pomirjevalo. Nakar je bilo bolje . Mislil sem da je to od alkohola in sam sebi očital zakaj sem pil. A ni bilo tako dan je bil grozen slab občutek en nenormalen strah pred novim napadom in zvečer so me spet peljali na urgentno spet en cuden napad. Nisem vedel kaj se z menoj dogaja saj se tako slabo še v življenju nisem počutil. Drugi dan sem obiskal svojo osebno zdravnico in mi je rekla, da je 100 odstotno prepričana da je kriva psiha oz paničen napad-motnja. Dala mi je cipralex in helex po potrebi. Takoj sem začel jemati polovičko cipralexa in po potrebi helex.
Prvi teden je bil GROZEN! Strah me je bilo vsega kar je možno bal sem se napadov. Je prišlo do tega da sam nisem upal v dvigalo v Sparu. Počutil sem se neprijetno v trgovini in med ljudmi. Bal sem se napadov. S punco sva prejokala prvi teden kot se nikoli v življenju! Grozno! Po enem tednu sem šel se k psihiatrinji spraševala me je o meni o mojem življenju, ki pa je bil do tedaj super redna služba, svoj avto, svoj stanovanje, punco ki me ljubi in podpira... Rekla je da naj bi bili krivi hudi delavniki v službi-stres. Prvi mesec je bil naporen vedno en obcutek , da se bodo ti napadi ponovili vedno eni topli oblivi po telesu. Zdravnici sem rekel,da si rajši odbijem roko kot da bi takšno tesnobo čutil celo življenje.
Resnično mi je tukaj pomagala punca babi in mami, ki so me silili na pohode in govorili naj se ne zapiram v sebe in naj ne mislim samo o napadu. Kdaj in kje spet bo.
Pred tem napadom nisem bil nikoli takšen zmeraj odprt za ljudi zmeraj za žurke zmeraj nasmejan;)
Vsak dan sem hodil s psom na sprehode zdaj tudi večkrat na teden tečem in mi resnično pomaga!
Za vsakim dežjem posije tudi sonce! Od napada je minilo 2 meseca in sem kot prerojen!
Čeprav je bilo zelo hudo in tudi ni še povsem minilo je veliko bolje. Zdaj vsak dan malo tečem ali kakšen sprehod pink ponk itd;) In še kar kamork koli grem imam v žepu posebno škatlico z helexom, za boljši občutek:) Cipralex še kar jem eno tableto na dan in tisti ki mislite, da škoduje in se teh tablet bojite ne bojte se, pomagajo in tudi v mojem primeru sam en obisk pri psihiatru pomaga in je pomagal!
Zdaj sem ponovno v službi, ponovno med ljudmi po samo 2 mesecih. Je pa res, da še kar ni povsem ok ampak za razliko prvega tedna ali prvega meseca bi se tako dalo živeti:)
Napadov ni več. Upam da jih več nebo:)
Po napadu se ne zapirajte vase hodite na sprehode, zaupajte ubčutke in te napade pravim prijateljem če so pravi vas bodo razumeli in vam stali ob strani!
Upam , da bo komu ta zgodba vlila upanja čeprav je včasih težko! 


Danes je veliko bolje pridejo še dnevi s slabim občutkom, slabim dnevom! Ni še minilo čeprav je od tega že skoraj eno leto. Ko premišljujem za nazaj vidim velik napredek. Tudi ko pride kakšen slabši dan pomislim na kaj lepega recimo na punco ali hčerkico ki se bo kmalu rodila na življenje ki me še čaka pred menoj. In ko pride slabi občutek si rečem ne boš mi ti panika pokvarila moje življenje ni variante!!! Mogoče se sliši smešno ampak pomaga;)Vsem , ki doživljate isto ne dopustiti , da vam to uniči življenje!
Živite ga naprej kot ste ga pred tem!

Lp Rok

[skylost]

Pozdravljen Rok, hvala,ker si nam zaupal tvojo zgodbo, res vlije pozitivo. No jaz se borim brez tablet in pridejo dnevi, ko bi z glavo v zid tolkla, res si ne znam pomagati, da bi bilo počutje boljše. Od mojega prvega napada je minilo že 7 mesecev, sicer je boljše, vsaj kar se napadov tiče, so bolj po redko in se jih ne prestrašim več toliko kot na začetku.. in res je, da kdor ni poskusil tega, ne more razumeti kaj doživljamo, ponor v organizmu . Jaz hodim na KVT, veliko sem prebrala o paniki in anksioznosti, obiskujem psihiatra... delam na sebi, si dovolim kratke počitke čez dan, se sproščam.. in pomaga ja, samo še vedno pridejo dnevi, ko se tako slabo počutim in tako me vse boli in... potem spet misli bežijo..kaj pa če ni diagnoza prava, če so se zdravniki zmotili, če sem kaj resno bolana, oni pa pripisujejo to moji psihi. Aja pa še to: imela sem že skoraj čisto vse simptome anksioznosti in panike, tako da upam, da se bo počasi to zaključilo, ta začaran krog, ker v nasprotnem bodo morali strokovnjaki v knjige dodati še kak nov simptom . Ja ni nam lahko, se pa moramo boriti, druge nam ni. Meni ob strani stoji moj prekrasen mož, ki mi res pomaga v vsem tem sranju in pa moj sinček, zaradi katerega se tudi tako levje borim. Vse dobro ti želim Rok, ko boste dobili dojenčico, ne bo več časa razmišljati o paniki, bo minila sama od sebe, boš videl. Srečno!!!

[*Lily*]

Skylost, pozdravljena 

Tvoj prvi in najpomembnejši korak je narejen - priznala si si, da nekaj ni ok in ukrepala. To je najpomembnejše  . Panična motnja se ne pozdravi ravno tako hitro kot prehlad ali gripa, je pa vsekakor ozdravljiva. Če dlje časa ne bo napredka ali pa bo še slabše, si pa le pomagaj z AD-ji. Nikakor pa izbire AD-jev ne prepusti splošnim zdravnikom, ki nimajo pojma o boleznih duše. Vsi po vrsti dobijo ravno te AD-je, ki si jih dobila tudi ti. Psihiater pa oceni tvoje obnašanje, razmišljanje, tvojo mimiko, gibe rok, globino in vzrok tvoje motnje in ti glede na vse to predpiše AD-je, ki so namenjeni le tebi in tvoji vrsti in stopnji težavnosti motenj.

Kakorkoli že, tu nas je malo morje "črnoluknjašev" (depresivcev) in paničarjev, takšnih, ki so se komaj začeli zavedati, da imajo težave, takšnih, ki se že zdravijo in takšnih, ki so že ozdravljeni. Vsi pa imamo nekaj skupnega - vsi smo še živi  . Priporočam ti, da si ogledaš temo "Paničarjev zdravstveni leksikon" in videla boš, da smo prav vsi v istem zosu. Pa še nasmejala se boš. Če ti stanje dovoljuje naredi še ti kakšen zapis v naš leksikon in videla boš, da je lažje, ko svoje strahove daš na papir (ekran) in jih potem objektivno opazuješ.

Objemček zate    in lp. Lily.

[simonchy]

Res hvala rockthebear, da si delil svojo zgodbo.  V njej je kljub vsem težavam toliko pozitivizma in veselja do življenja. To pa potrebujem tudi sama.

Sicer sem jaz bolj depresivka ampak se v marsikaterih delih glede občutij, zdravil strinjam z napisanim. Predvsem sem tudi jaz vesela, da imam take bližnje, ki so mi pomagali in me dobesedno prisilili (spodbujali), da sem v težkih dnevih kljub vsemu opravljala običajne stvari - tuširanje, pospravljanje, sprehodi, družba... in mi je pomagalo!

Predvsem pa mi tvoja zgodba vpliva še dodatno upanje na boljše čase, boljše življenje.

Hvala.

[koras]

pozdravljeni še od mene.
ta forum je bil prebran že po dolgem in počez. srečam se skoraj v vsakem prispevku...paničar sem totalni. ampak delam na sebi in se borim. Lani septembra sem prekinila s terapijo in zdržala cele 4 mesece brez. Bravo jaz
no in danes sem štartala v 5 teden ponovnega jemanja cipralexa. ampak nisem še ok. Moram reči, da ni tako hudo, kot je bilo pred 4 leti, ampak še vedno tista čusna vrtoglavica.  bolečine v nogah in tu in tam in še kje drugje. Paničnih napadov HB nimam

[koras]

 
z veseljem poročam, da je bil danes en boljših dnevov, kljub vremenu, ki nam ni pisano ravno na kožo...
upam, da ste tudi vi vsi ok, no vsaj tolk kot jaz

[skylost]

Hej vsi tukaj  . Hvala vsem za svoje zgodbe,res vsaka spodbudna beseda steje. Hvala od srca. Se ze bolje pocutim,ker vem da nisem sama. Koras tudi moj dan je danes zelo super,sem sla na sprehod v vsem dezju in vetru in je tako pasalo. Naj ostane cim vec taksnih dnevov.. in pogumno vsi naprej,kaj nam pa drugega ostane. Borba in se enkrat borba. Bo tudi za nas prisel odresilni dan  .

[koras]

oj,
v bistvu pravijo, da se ne smemo borit, ker borba dviguje nivo adrenalina v telesu, ta hudiček pa nam dela sranje...sorry izrazu.... naučiti bi se morali živeti s tem in ne boriti se roti temu....tako nekako na kratko...
adrenalin nam sproži strahec...ta še več adrenalina in še več straheca in se vrtimo v začaranem krogu