OKM ali GAM?

[Fun]

Zaradi tesnobnosti

[Iq_nima_nič_s_tem]

Kaj pa, če ta skrb, da se ne boš znašel kot odrasli, sproža tesnobnost?

[Fun]

Pa možno, težko rečem kaj bi lahko blo točno.

Prvo čutim to poslabšanje čustvenega stanja, tesnobnost, žalost in na sploh ta nestabilnost nato te obsesije o šizofreniji in podobno ter takrat še le ta skrb za prihodnost.


Podobno je kot pri teh obsesijah s šizofrenijo...pojavi se mi misel kot je naprimer kaj če nebom zdržal v službi ali pa kaj če nebom sposoben poksrbeti za družino ali kaj podobnega in potem povečanje strahu :/


Res je da sem zdaj na tem pragu da prestopim iz gimnazije na fakulteto in verjetno je to stres katerega se sploh prav ne zavedam, samo ti strahovi mi nič zdaj ne pomagajo pri izbiri študija prav nasprotno me zavirajo pri odločitvi ker nemorem trezno razmišljati in mi ambicije za prihodnost padajo :/

[Iq_nima_nič_s_tem]

Res je da sem zdaj na tem pragu da prestopim iz gimnazije na fakulteto in verjetno je to stres katerega se sploh prav ne zavedam, samo ti strahovi mi nič zdaj ne pomagajo pri izbiri študija prav nasprotno me zavirajo pri odločitvi ker nemorem trezno razmišljati in mi ambicije za prihodnost padajo :/

Aha. Najbrž se res ne zavedaš kako izjemno težko se lahko to obdobje doživlja za nekatere. Nič čudnega ne bi bilo, če bi vse tvoje težave izhajale prav zaradi položaja v katerem si. Če ne gre gladko, pa delaj na silo. Prej ali slej bo bolje spet in takrat boš videl, da si se prav odločil, četudi si se odločal s skrajnimi napori in čisto brez vere v svoje odločitve. Tisto malo kar "tli" zdaj v tebi ZAGRABI. V tistem je tvoja življenjska pot, četudi se zdi zdaj nemogoča in pretežka. Sčasoma boš napredoval v tej smeri.
Približno si lahko pedstavljam kako je zdaj s tabo, ker sem imel podobne izkušnje. Naenkrat te prešine možna pot v prihodnost za tebe, takoj naslednji trenutek pa se pojavi težak kamen v glavi in zmedeni občutki. Opazuj to. In sledi tistemu kar te prešine, pa četudi se tega drži strašen strah. Saj se da "šlepati" na tej poti boš videl. Ko ti ne gre se malo umakneš, narediš samo najnujnejše in se ne sekiraš, če so drugi boljši. Ko pa ti gre pa nadoknadiš vse kar nisi mogel prej. Tako sem jaz en faks naredil, zdaj pa končujem drugega. S prav takimi občutki kot jih imaš zdaj ti.

[tinkibinki16]

Ojla,

Vzela sem si čas in prebrala tvoje prispevke in odlične odgovore sotrpinov na forumu. Moram ti reči, da sem imela 1 epizodo D-A motenj ob koncu 1. letnika faksa. Nimam pojma, kaki so bili razlogi, vsekakor pa so mi takrat skočile vse hude stvari, ki so se mi v življenju zgodile. In res so hude. Mama mi je umrla pri 14h, dober prijatelj pa pri 16h. Ob izgubi najbrž sploh nisem žalovala in vse skrila pod preprogo. Takrat sem skakala od zdravnika do zdravnika in se bala katere bolezni vse imam in se jih ne splača niti naštevat. Po približno pol leta so se simptomi uredili in zanimivo kaj sem izluščila iz tega sranja - ne se sekirat, šola ni tako pomembna in sem postala "jebi vetar" za šolo. Faks sem sicer končala z dvoletnim podaljšanjem z oceno ki ni bila 10 . Že takrat sem imela obsesivne misli, ki so me hromele. Kaj sem sploh jaz, kaj sem sposobna narediti...bla bla. In verjameš ali ne, o tem A-D stanju 10 let ni bilo ne duha ne sluha. Sicer sem v tem obdobju zajemala življenje z veliko žlico, skoraj preveliko. NAjprej zabava, nato obveeznosti. In seveda sem živela lagodno. Po porodu - spet po enem letu - buum vsi simptomi nazaj. Seveda ni več bilo zabave, samo obveznost in odgovornost. In kaj se je zgodilo - največji trn v peti so bile obsesivne misli, da bom komu kaj storila. To je že 4 leta od tega in ob dvakratnem opuščanju poslapšanje simptomov. Na zadnje sem prenehala 1,5 mesecev nazaj (2 leti skoraj brez simptomov) in spet obsesivne misli. In ravno v obdobju, ko so mi v službi dodelili zelo odgovorno mesto.Kak dan jim podležem, kak dan pa ne. Moram rečt, da te občudujem, da še vedno ustrajaš brez ADjev. Jaz sem tako moč imela pri prvi epizodi (ko sem bila še sama in brez otrok) in zelo uspešno prebrodila krizo. Po drugi epizodi sem po 3 mesecih mukotrpnega sranja začela piti AD - sicer v manjši dozi (10 mg Cipralexa - čeprav se za OKM predpisujejo višje doze) in sem ravnotako prebrodila. Zdaj sem spet na njem in brodim - ustrajam pri tej dozi. In kaj sem spoznala. DA ME J..E ODGOVORNOST IN STRAH PRED TEM, DA NE BOM ODLIČNO REŠILA PROBLEMA. Za mene obstaja samo črno in belo. Sedaj se učim kot v prvem razredu...počutje 3, počutjr 7, bla bla. In veš kaj sem ugotovila ? Pod 3 ne pade, kak dan prileze celo do 8. Sicer ni 10, a tudi 1 ni ....Poskuši ovrednotit

[tinkibinki16]

Pa še to sem pozabila povedat. Če bo hudo ne se bat ADjev. Jaz sem se jih bala kot hudič križa in pedelala vse stranske učinke pa še vedno sem tle

[Fun]

Čist se najdem v tej zgodbi!

Pri meni je zdaj tako, da imam včasih po par tednov mir z bolj malo vsiljivkami nato pa pride kak stresen trenutek v življenju in se mi spet pojavijo. Še vedno vztrajam brez zdravil ker nekako upam da bo mi uspelo tudi tako izboljšati kvaliteto življenja. Trudim se tako, da se ukvarjam z raznimi športi, veliko se družim, zdravo živim itd.

Vsiljivke so vseh možnih vrst. Za njih je značilno to vprašanje "Kaj pa če...?"

Ko se z nečim zamotim je vredu in pozabim na celotno štalo, ko pa sem spet sam v brezdelju pa me znajo spraviti v precej slabo voljo. :/

V zadnjih dneh se borim z dvema stresnima dogodkoma. Pričetek študija in pa razšel sem se z dekletom (po moji želji) zaradi različnih interesov.

Zdaj se mi pa vsiljujejo vprašanja kot "Kaj pa če nisem sposoben za normalno življenje?", "Kaj pa če me ne more nihče imeti rad?", "Kaj pa če se mi bo ob študiju zmešalo?" in podobno...:/ kar na jok mi gre zdaj ko sem to delil z vami :/

[Iq_nima_nič_s_tem]

Zdaj se mi pa vsiljujejo vprašanja kot "Kaj pa če nisem sposoben za normalno življenje?", "Kaj pa če me ne more nihče imeti rad?", "Kaj pa če se mi bo ob študiju zmešalo?" in podobno...:/ kar na jok mi gre zdaj ko sem to delil z vami :/

Svetujem ti, da resno zagrabiš študij in vsa ta vprašanja bodo izzvenela.

[Poni]

Iq_nima_nič_s_tem

Jaz pa verjamem, da ti bo uspelo! Verjamem vate! Navijam zate!
 


Poni

[Fun]

Zadnje čase se počutim fantastično!


Ugotovil sem, recept za premagovanje vsiljivk (vsaj za sebe) in ga želim deliti z vami, mogoče bom komu pomagal.

1. Mindfulness meditacija zjutraj in pa zvečer vsaj 10 minut. Na začetku ni bilo nobenega efekta, čez čas pa sem začel čutiti nek mir v sebi. Priporočam knjige od Eckharta Tolla.

2. Ko napadejo vsiljivke, jih ne poskušam odgnati, pač pa jih sprejmem, kar mi dodatno poveča strah, a kot kaže mi dolgoročno potem pomaga

3. Rinem v situacije, v katerih se počutim nelagadno in se tako privajam na njih -> tako postaneš samozavesten na področjih na katerih prej nisi bil


Zdaj mi je tudi končno jasno, zakaj mi zdravnik ni želel postaviti diagnoze. OKM ni bolezen ali motnja je le strah in je brezveze da ga etiketiramo


Če se mi bo stanje poslabšalo se vam javim, če pa ne pa vedite da uživam življenje in da se da tudi brez zdravil


Fun, out!

[Juliette]

Fun, to je pa res fantastično! In občudovanja vredno ... 
Samo ne prenehaj z metodami, ki ti pomagajo.
Srečno še naprej!

[nayaa]

fun lpo da ti to pomaga pa da lahko brez tablet to premaguješ....

[PETRAČKA]

Fun, pa to je krasna novica! 

Žal vsi ne zmorejo brez terapije, ampak tudi močna volja,
pa trud in vztrajnost štejeta.

Naj dobro počutje traja. Tebi, meni in vsem ostalim. 

[Iq_nima_nič_s_tem]

Žal vsi ne zmorejo brez terapije, ampak tudi močna volja,
pa trud in vztrajnost štejeta.

Tako je. In kdor rabi zdravila ni nič manj vreden. Saj bi tudi tisti, ki ni na zdravilih ,v njegovi koži pridno papal medikamente. Ima pač srečo, da ni tako hudo in da lahko z voljo korigira.
Na zdravilih pa je tudi treba voljo uporabljati in ne spati. Voljo do tega, da si zagotavljaš duševni razvoj.

[nayaa]

jah sej ni važno kako premagujete vsiljivke in razne druge težave. glavno DA JIH premagujete z tabletami, s pogovori..ali kakor koli že....meni ne uspe misli preusmerit, če se še tako trudim....tak da vsa čast tistim k se znajo kontrolirat in te misli odmislit 

[Onix]

Nayaa fora je v tem, da OKM pride v različnih oblikah in jakostih. Naprimer pri meni je bil v najhujšem času tako močan, da nism več mogel dati puloverja na obešalnik, saj preprosto nisem imel dovolj koncentracije. Sledila je hospitalizacija in takrat meni res nobena tehnika razen zdravil nebi pomagala, ker sm bil kot se danes rado reče "gotof" .

[Fun]

Je hudo sranje, ta bolezen, motnja, strah ali kakor koli že in je verjetno res tako da se pri vsakem pojavi v različnih jakostih. Spoštujem vsakega, ki se z njo bojuje, ker je pomojem to res eno iz med hujših trpljenj (prvič zaradi teh občutkov, drugič zaradi tega ker te nihče ne razume in mislijo da si kar nekaj izmišljuješ pa še kaj...)

Verjamem pa tudi v to, da se s pomočjo zdravljenja in volje ter učenja, da marsikaj doseči. Obstaja velika možnost, da noben od nas nebo nikoli popolnoma ozdravel in dojemal življenja kot vsi drugi "normalni" ljudje, lahko pa prav tako uživamo s tem kar nam je dano in dosežemo prav tako imenitne stvari samo z več vloženega truda. Obsojeni smo pač da hodimo skozi pekel in da dvomimo v sebe na vsakem koraku

Meni osebno pomagajo stvari ki sem jih naštel v prejšnem postu, ampak bi mogoče bilo pametno tudi poskusiti z zdravili...mogoče bi blo počutje še boljše

Omenil bi še rad, da ne verjamem, da je OKM povezan s kakršnimi koli potlačenimi čustvi in da tiči razlog za te težave nekje v podzavesti ampak je neka napaka v možganih (bral sem, da bi naj bil neki del možganov, ki je odgovoren za strah preveč ali pa premalo razvit...ne spomnim se več točno.) in pa da je možno možgane trenirati, podobno kot mišice -> to pomeni z meditacijo, KVT in podobnimi zadevami

[nayaa]

Je hudo sranje, ta bolezen, motnja, strah ali kakor koli že in je verjetno res tako da se pri vsakem pojavi v različnih jakostih. Spoštujem vsakega, ki se z njo bojuje, ker je pomojem to res eno iz med hujših trpljenj (prvič zaradi teh občutkov, drugič zaradi tega ker te nihče ne razume in mislijo da si kar nekaj izmišljuješ pa še kaj...)

zelo lepo napisano...sama resnica, k maš nerealne misli v glavi ampak glava te na vsak način hoče prepričati da je to realno da se to lahko zgodi, da se je zgodilo...itd. poleg tega pa te noben ne razume niti ne moreš nikomru povedat  da bi ti blo vsaj za procent lažje...

drugače pa onix nisem vedela da je bilo pri tebi tako zelo hudo da si bil hospitaliziran..
in ja hvala bogu da obstajajo zdravila da te postavijo na neko mejo razumnega...ju3 me čaka prva terapija, strah me je ful.,..kako se bo odzvala dr. na moje banalne zgodbice.....

[Onix]

Nayaa kam pa greš? Mislim h kateremu zdravniku?

Drugače pa ja, imam 1 leto vsega skupaj bivanja v bolnici... Zdej sm pa že 4 leta doma, na to sm kr mal ponosen, ker se nism odločil za vsako poslabšanje, da se umaknem v ustanovo .

[nayaa]

k dr. drnovškovi...mislim da tudi ti obiskuješ njo ane? seveda lahko si ponosen, ker to ni kar tako si bil v bolnici zaradi okm?