OKM ali GAM?

[Fun]

Evo spet jaz zadnje čase se počutim super, počasi kapiram Tolletove nauke in mindfullness ter mi to pomaga, priporočam res vsem knjigi The power of now in pa New Earth. Potem pa še kako praktično knjigo o mindfullnessu ali pa članek na spletu moralo bi pomagat, vsaj meni full pomaga poskusiti ni greh upam da bom komu pomagal s tem lep dan vam želim :*

[Fun]

Spet jaz po dolgem dolgem času

Evo pa da se razpišem. En čas je bilo super sem se nekak pobral pa se počutil boljše in to vse brez zdravil zdaj pa spet kriza od krize

Pred parimi mesci sem se razšel s punco in to me je res zelo prizadelo še zdaj trpim zaradi tega saj še vedno sanjam ponoči o njej in več krat sem slabe volje ter sem v solzah. S tem je vse okej to popolnoma sprejmem pač kot normalen proces pri celjenju teh srčnih ran. Muči me pa ena druga stvar ki me spravlja ob živce in se mi že dobesedno meša ;( ta moja glava ki vse 500 krat analizira in ap te čudne misli kaj če se sploh ne počutim slabo zaradi nje?, zakaj mi ona sploh pomeni toliko? Kaj če splho to ni resnično kar čutim? Kaj če svet ni resničen? Kdo sem sploh jaz?  Kaj če se mi bo zmešalo? Kaj če imam to bolezen? Kaj če imam to kaj če ima ono in tralalala in pol miljone misli na to temo in potem ti občutki grozni v telesu kar stiska me, glava me boli, oči me pečejo, megli se mi, v ušesih pritisk, strah, žalost, jočem nevem kaj naj s sabo storim...nekam bi rad pobegnil kar koli samo da mi bo bolše Tako se mi zdi kot da bi imel dve strani pač tisto eno ki čuti in pa eno tisto ki analizira...čustveni del možganov in pa racionalen del možganov ki pa se nekako ne ujemata ali kako naj drugače to povem. Zelo me to bega in sem v stanju panike Kaj naj naredim kaj je z mano narobe? Naj poiščem zdravnika prosim pomagajte mi v teh hudih časih upam da je vse skupaj le strah ostalo pa plod moje domišlije


Aja pa še to nekaj o tem analiziranju čustev...včasih se recimo zbudim pač slabe volje ali pa me kaj čez dan gane in se začnem slabo počutit...potem pa to miljon krat analiziram kaj je narobe z mano zakaj to čutim bla bla bla pa se že prepričam da je res nekaj hudo narobe in da se mi verjetno res meša ali kaj...samo potem grem dnevnika pisat (to mi zelo pomaga in bral sem da pač tako prideš v stik s svojo podzavestjo) ugotovim da je dejansko ona kriva za počutje in pa tudi kaj so bili ti vzroki da se tako počutim...naprimer nočne more ponoči in pa po televizji kak žalosten ljubezenski komad ali film ali kaj podobnega. Pa enako je tudi ko se recimo dobro počutim, ker ni zdaj res ves dan taka beda pa groza kot zdaj tu omenjam to pride tu pa tam. No vglavnem ko se dobro počutim tudi skoz analiziram zakaj pa bla bla bla...pa na koncu tudi ugotovim da je vzrok recimo prijeten pogovor z družino ali prijatelji ali kaj koli pač pozitivnega samo vseeno me ubija to razmišljanje

[Fun]

Danes sem recimo se super počutil dokler se doma nismo nekaj sprli in sem bil jezen...potem pa sem začel komplicirati zakaj sem tako dolgo jezen kaj če to ni vredu da sem tako dolgo jezen in seveda šel iskat na internet odogovre in naletel na BDP(borderline personality disorder) nevem kako je slovenski prevod in potem sem se prepričal da imam to in d ami ni pomoči bla bla bla...kasneje sem se že prepričal da imam več osebnosti ker se mi take misli pojavljajo da sprašujem po resničnosti svojih čustev in ja...zdaj sem tu trpim po ne potrebnem nevem več sploh kaj je res pa kaj ne na momente res groza

[Onix]

Fun saj veš da je vse to samo simptomatika OKMja in te proba zvabit v premlevanje... A maš kakšno pomoč v obliki zdravil ali terapije?

[Fun]

Trenutno ne, ker mi je res meditacija pomagala in sem vse skupaj pustil...zdaj se je pa vrnilo Imel sem celo napad panike eno 2x in od takrat dalje ta strah kaj ce custva niso moja in sem ujet v nekem tujem telesu ker med tistim napadom se je res vse skupaj zdelo nekako neresnicno oz sem bil kot okamenel in sem samo opazoval kaj se dogaja z mano zdaj se mi tudi zdi da sem na pragu napada panike...fak

[Fun]

Ne zdrzim vec tega stresa. Danes sem se zbudil bolan in slabe volje. Ker nisem vedel zakaj se tako pocutim se je takoj vklopila moka glava...vsa mogoca vprasanja kaj ce..ter potreba po znanju resnice..med tem me je to razpolozenje minilo a moje misli niso popustile in dalje sem raziskoval po spletu. Na koncu me je ze tako bolela glava da sem mislil da mi jo vsak cas raznese pa se slabo mi je postalo seveda sem se tudi pocutil ves obupan in so pritekle tudi solze. klical sem svojega zdravika a na mojo zalost se ta teden ne dela :/

To se mi dogaja zdaj ze lep cas samo me je tega najbolj strah povedat. To da kar btez razloga zacnem nekaj cutiti...pred casom je bil to strah zdaj pa se je spremenilo v zalost. Pac v telesu cutim to custvo v mislih pa ne...misli so pa vedno obsesivne Zdaj pa nevem ce se pac vse to zaradi strahu dogaja ker me je do obupa spravil ali je trenutno stanje v zivljenju ki je pac stresno ali pa kaj tretjega ne prenesem vec tega to je dejstvo...rad bi vedel zakaj se tako pocutim in se nekako izvlekel iz tega

[Fun]

Pa kot sem že omenil, ko se pač začnem počutit tako slabo in se prepustim tem čustvom da se pač poglobim v njih (to sem se naučil pri meditiranju) se zjočem in tudi vidim razlog zakaj se slabo počutim da pač žalujem za punco in pa da nisem zadovoljen s trenutno službo, včasih je celo dober občutek ker sem hvaležen za super družino ki mi nudi vsega in še več...vendar vedno ko se to dogaja je v ozadju ta glas kaj pa če ni to to kaj pa če je kaj drugo in se mi zdi da to vse poslabša. Pa vedno tudi nimam časa meditirati ko je moje počutje slabše in takrat če se prepustim temu analiziranju in iskanju rešitev je moje počutje čedalje bolj slabše:(...eh grozno, danes mi toliko dogaja v glavi da je to joj. Toliko dvomov in vsega pa se mi nikakor ne uspe pomirit. Zdaj ko je že malo bolj pozno in se mi že malo spi pa se tudi možgano počasi umirjajo se mi čedalje bolj zdi da sem spet sam kriv da je danes prišlo to tako daleč ker sem dal temu svojemu obsesivnemu razmišljanju moč, ko sem začel brskati po spletu za rešitvami. To so moje kompulzije se mi zdi...to iskanje po odgovoru oz preverjanje simptomov itd. V glavnem če nebi tega danes storil bi se pomoje vse drugače in lepše končalo :/ mogoče bi tudi izvedel zakaj sem bil zjutraj žalosten :/ nekako se mi zdi da je ta moj OKM kot neki ščit pred čustvenimi ranami samo da mi ni lih v pomoč ampak prav nasprotno


Zelo se bojim kakršnih koli čustev..vem da tudi ko sem jezen ali vesel ali kaj koli se mi vklopi OKM in začnen dvomiti v ta čustva če so dobra in če niso simptom kakšne resne bolezni itd :S pa vedno mi napleta neke grozne zgodbe in včasih me že skoraj prepriča da so resnične   naprimer ko se kateri dan slabše počutim in sem bolj len pa mi ni za delo ali pa pač nimam takšne volje za uresničevanje svojih ciljev, ker se mi pač preprosto tisti dan neda mi začne nabijat kaj če so to simptomi depresije in tako naprej pa potem kaj pa če tisto ko se ne počutiš slabo in želiš nekaj doseči pa so simptomi manije itd...hjao kar neki zdaj ko berem se mi res zdi neumno...samo res zna biti zelo prepričljiv ta OKM :S :S

[melita]

Okm, prav zares ni prijazen, toda ti ga že precej obvladaš in veš, da večina tvojih misli izhaja iz tvojih bojazni. Prav zares ni dobro, če preveš brskaš po spletu in iščeš po simptonih, ker takoj dobiš še nekaj bolezni zraven.
Poskusi se nekako pogovoriti sam s seboj, se spomniti situacij, ko si se ravno tako počutil in si znal splezati ven iz njih. Običajno nam lastne izkušnje najbolj koristijo, samo priklicati si jih moramo v spomin. Kadar se v meni nabere preveč dodatnih bojazni glede mojega zdravstvenega stanja (z nekaj težavami se kar kronično spopadam), se nekako pomirim z mislijo, da če mi bo zares hudo, me še vedno lahko odpeljejo v najbližjo bolnišnico, vendar se to še nikoli ni zgodilo. Ko se slabemu počutju pridruži še depresivno razpoloženje, si ga malce dovolim, vendar se ob tem spodbujam z besedami, ki sem jih slišala na predavanju dr. A. Zadela. Nekako tako je šlo - narava, Bog, višja sila, univerzum...(kar pač nekdo veruje) nam je dal "vedenje" (v smislu obnašanja, ne znanja) in samo mi sami lahko s tem oz. s seboj nekaj storimo - vstanemo, naredimo prvi korak in drugi korak, se premaknemo, opravimo kakšno delo ...in naše počutje je takoj malce boljše.
Za takšne trenutke je dobra tudi tista zgodbica J. Bucaya o dveh žabicah, ki sta padli v skledo z mlekom - ena je utonila, ker je bila prepričana, da ne bo zmogla nikoli ven, druga pa je rekla, tako in tako bom utonila, ampak dokler sem živa, se ne bom vdala in bom brcala...in glej ga zlomka, z brcanjem je naredila maslo in odskočila iz sklede in ostala živa. Tako nekako moramo tudi mi. Samo to nas lahko reši!   

[Fun]

hvala melita za tvoje besede ja saj točno vem kaj mi je na zadnje pomagalo ampak mi nekako ne uspe tega spet uporabit oz se le te tehnik bojim zaradi OKM. Mindfulness mi je pomagal (koncentracija na dih ali pa le opazovanje misli ali pa občutkov). Ker pa sem potem spet preveč o tem bral in raziskoval me je postalo strah Kaj pa če bom izvedel kaj o sebi kar je potlačeno, kaj pa če bom doživel "razsvetljenje" oz se mi bo zmešalo in podobno :/ bom moral iti čez te strahove in dalje to uporabljati pa bomo videli kaj se bo zgodilo

[Fun]

Spet jaz nevem očitno me je res ta moja anksioznost ali nekaj pripeljajo v depresijo ali kaj..res sem čustveno in fizično izčrpan ves čas sem tak kot da bi imel gripo vse me boli, celotno telo v glavi imam tak nek občutek megle ali zasanjanosti ali nekaj...podobno kot ko si zadet od trave. Mislim tudi da me spomin spet zapušča ta kratkoročni :S :S čutim pa vse od žalosti strahu do jeze :S :S katastrofa res...danes sem ponoči spet slabo spal ne spomnim se kar sem sanjal samo sem se spet zbudil bolj slabe volje in seveda takoj analiziranje kaj je z menoj narobe tralala stara pesem...potem sem se čez čas malo pomiril ko sem se šel družit s familijo..pač pogovor me je zamotil in sem se malo pobral potem smo gledali tv in so vrteli neko pogovorno oddajo na kateri je gostil nek nadležen tip. Provociral je voditelja, bil nesramen in ves čas konstantno govoril. Take stvari me ponavadi že malo pač živcirajo a danes je bilo to drugače, danes me je tako ekstremno zaživciralo da sem čutil vročino v prsih pritisk v glavi in bolj globoko sem dihal :S potem pa me je to spet vrglo v stanje panike...kaj če se mi meša itd itd hjaooo :S kako izčrpajoče je to zdaj ne upam iti googlat ali so to vse simptomi pač zarad anksioznosti in stresa ali pa je res kaj narobe z menoj bojim se pa na jok mi kar gre

[Fun]

Ves čas si govorim da bo vse okej in da ne rabim zdravnika (bojim se ga obiskati, ker se bojim da dobim kakšno diagnozo - okm misli pač) ampak moje telo kot kaže mi jasno daje znake da temu ni tako in da sem pod ekstremnim stresom

[Fun]

Ugotovil sem da pri vsem skupaj sploh ne gre za čustva ampak neke senzacije ki se kao pojavljajo ob stresu in anksioznosti :O nisem si mogel pomagati in sem moral vse pogooglat :/ am...tak neki pritisk v glavi, in prsnem košu ter cmok v grlu..to čutim ves čas in OKM me prepričuje da je nevem kaj vse to :/

[Fun]

Spet se morem javiti ker se ne počutim dobro prosim naj mi kdo odpiše in me poskusi pomiriti ker ne morem več ker se mi vedno bolj meša vsak dan se mi to isto dogaj, vendar ne ves dan. Zjutraj se zbudim in se nečesa spomnim neke misl, zdaj nevem točno katera je že...nekaj v zvezi z depresijo itd. Potem pa začnem čutiti v telesu v grlu nek cmok pa stiska me tako v telesu, predvsem v predelu prsnega koša zdi se mi kot žalost, vendar verjetno ni in me samo okm želi prepričati da je... Potem pa mi ves čas hodijo po glavi misli kaj če sem depresiven, pa kaj če ni to okm da je res depresija pa potem razmišljam za nazaj kaj pa je bilo potem kakih par mescov nazaj ko sem se jokal dnevno kaj pa je tisto bilo če ne depresija (takrat vem da sem se več krat zjokal zaradi punce in pa zdi se mi tudi da me je nekaj krat OKM prepričal in nategnil, saj sem takrat mislil da sem ga prebolel. No prepričal pa me je prvo da sem anoreksičen potem še ker sem pač študiral nekaj meditacijo in potlačena čustva itd da to kar čutim to stisko v sebi da je nekaj potlačenega v meni in da moram to spraviti iz sebe takrat vem da sem se spustil en dan z avtom po sloveniji in sem kao "meditiral" na ta svoja čustva in se poskusil spomniti zaradi česa bi se tako počutil, najprej vem da sem jokal zaradi punce in ni bilo temu ne konca in ne kraja, ker sem se potem že vsega skupaj začel bat in da temu nebo nikoli konec in pa tudi vedno slabše sem se počutil, nasprotno kot bi se naj pa močne migrene sem dobil..takrat so me začeli dajati napadi panike..prvo na temo kaj če me je kdo posilil ko sem bil otrok potem kaj če bom storil samomor in sem se tudi videl kako delam samomor na koncu pa kaj če je vse skupaj ne resnično in sem nekje zmešan..od takrat dalje pa ta kriza) tako čutim kao kot neko potrebo po jokanju oz tak neka misel ali slika in tako za sekundo se mi res zazdi kot da bi moral jokat in potem si nekak rečem ne okm je samo nič drugega ni, a seveda se tu ne konča in se to dogaja naprej in naprej in naprej in nikoli nisem prepričan kaj je vedno je tisti dvom in nikakor mu priti do konca. Imam čez dan tudi mirne trenutke vendar takrat ko se zavem da je vse okej z mano in sem miren že lep čas takrat začnem razmišljat kaj če sem hypomaničen in premlevam o tej simptomiki in takrat me začne res panika loviti ker se spomnim da sem razmišljal kaj o službi, da mi je recimo postalo zanimivo se ukvarjati s tem s čim se in si kaj razmišljam kako bi lahko izboljšal to kaj delam in napredoval itd ali pa razmišljam o faksu in izobraževanjih na katere bi se lahko vpisal (to je res trenutno velik del mojega življenja in zelo nujno nujno o tem razmišljati in se že skoraj za nekaj odločiti). Težko se odločim za katero koli stvar ker moram vedno miljon krat vse analizirat in vedno na koncu mislim da kao s tem pa ne bom zadovoljen dolgoročno in tako že 2 leti stagniram oz sem na istem in se ne morem odločiti za naprej v življenju (doktor misli da sem impulziven ker se mi kao ena stvar zdi vredu in sem potem navdušen nad njo pa potem spet druga in tralala. Mislim pa da mu nikoli nisem povedal tega kako jaz o teh stvareh razmišljam in koliko analiziram..do letos sem se full sramoval te svoje plati in je nisem upal nikomur pokazat oz povedat o njej..zdaj pa sem toliko duševno zrasel da odkrito o tem govorim). No vglavno potem ko me lovi strah da sem hypomaničen pa imam v telesu spet drugačne občutke,a podobne. Takrat imam spet v grlu ta cmok vendar čutim še nek pritisk v glavi in pa težko diham ter vroče me je...zdi se mi kot da sem živčen a spet ni zato razloga in niti se ne obnašam živčno in ne razmišljam živčno imam pa seveda spet obsesije na to temo ker bi naj to bil simptom hypomanije kao razdražljivo počutje. Ker se zdaj že 2 al 3 dni zadržujem in ne grem na google iskat simptomov in preverjat ter tudi v glavi se upiram kompulzijam kolikor se le da me je danes ta druga plat strah o hypomaniji pustil na miru in ni bilo tega občutka v meni. Naj omenim tudi da sem imel zdaj že lep čas, kaki teden verjetno ves čas znake čustvene otopelosti in anksioznosti nisem tako močno čutil(vedel sem da gre za anksioznost a je bila tako v ozadju..podobno je bilo s čustvi ko so začeli AD-ji delovat..tudi so bila tako otopela) in imel sem močne migrene s slabostjo ter derealizacijo..vse se mi je meglilo in zdelo zasanjano kot da bi bil zadet od trave...to je najbližje tem občutkom se mi zdi. No to me je zdaj minilo, končno po dolgem času in zato sem pozitiven da mi pa vseeno gre na bolje in da si vseeno le vem koliko toliko sam pomagat. A ta druga stran, strah pred depresijo mi neda miru in me pika in pika in se pojavljajo ti občutki v telesu na vsake toliko pa spet popistijo pa se spet vrnejo in zdaj preden ko sem začel pisat sem že bil res na koncu in sem si mislil "naj gre vse nekam, sit sem že vsega, naj me že skoraj pusti na miru" in za sekundo potočil tudi solzo. Takrat še je le postalo grozno :S :S Moral sem iti pisat na forum, dnevnik kar koli da sem se pomiril da se mi ni čist zmešalo in bi res padel v jok in bi se moji strahovi uresničili. Skratka pomagalo mi je zdaj to, da sem razpisal. Me je pomirilo, a le začasno saj vem da za vogalom spet čaka nek dvom...


Se opravičujem če je kaj ne razločno, ker sem prvo napisal in potem šel nazaj brat in dodajat razne stvari, ker bi res vse rad dal iz sebe in napisal kaj vse me prepričuje ta moja glava oz okm (zdaj ko sem ta stavek zapisal se mi je pojavila v glavi misel kaj pa če sploh nimaš okm in se ti res meša). Nevem kaj bi sploh rad od vas...na začetku sem želel da mi le nekdo napiše ne skrbi okm je vse bo vredu s tabo..a vem da je to spet le ena od kompulzij (preverjanje) in mi bo dala začasno tolažbo potem pa bo spet vsa ta stara pesem se začela vrteti od začetka. Najbolj se pa bojim zdaj pri tej svoji trenutni temi kaj je bilo to par mesecev nazaj z mano...zdi se mi res da sem pač preboleval break up s punco in da sem pač žaloval in zato to slabo počutje (fora je tudi v tem da sem se razšel z njo dosti prej kot pa sem začel žalovati. Na začetku nisem sploh žaloval, ko sva se razšla me je res močno močno stisnilo v telesu kot še nikoli a sem se s koncentracijo na dih pomiril in nisem nekaj žaloval, bil sem le ekstremno sovražen in jezen zato tudi ta strah in dvom kaj če nisem sploh žaloval itd)   nikoli ne morem biti zadovoljen z odgovorom in prepričan 100% v to...vedno je ta prekleti kaj pa če ah....

Naj omenim še to da zdaj se je to "spucal" z mene s pomočjo dnevnika in še česa in ne mislim več toliko o njej. Tu pa tam se še spomnim čez dan na njo a me več žalostna ljubezenska glasba ne gane kot prej ko sem kar padel v jok in ne sanjam več o njej, tudi spanec se mi je zelo izboljšal in načeloma dobro spim. Le ti strahovi ne popuščajo in ta neka lažna občutenja v telesu, če so to ali kaj bi drugače temu rekel oz simptomi anksioznosti ki bi radi bili nekaj drugega

Še enkrat se opravičujem za ekstremno dolgi post! Moral sem se nekomu izpovedat

[Onix]

Fun OKM kot veš je zelo prepričljiva stvar. Sam sm dvomil v take stvari, da bi se mi ptiči na veji smejali, če bi se mi lahko. Bistvo je to, da to prepoznaš kot nepotrebno ruminacijo in se potrudiš čimveč preusmerjati misli. In ne, ko se počutiš OK to še ne pomeni, da si maničen hehe. Drži se!

[Fun]

Vem onix hvala ti ker mi pomagaš!
 

Imam še eno vprašanje. To se mi dogaja že od takrat ko so se mi spet pojavili simptomi anksioznosti...zdaj že več kot leto dni nazaj. Prvo me je bilo tisto res full strah panika itd...potem ko me je to obdobje minilo pa se je čez čas začelo to pojavljat. Na vsake toliko se mi začne v telesu nabirat ta nek občutek. Nevem kaj ga povzroči ali je to kaka misel ali pride sam od sebe nimam pojma. Tak nek naporen neudoben neprijeten težak občutek v predelu prsi. Ko se mi to zgodi začnem o tem razmišljat in analizirat kaj je narobe z mano(tako sem tudi prišel do odgovora da mogoče želijo kaka potlačena čustva iz mene) itd zakaj se mi to dogaja in vedno ko me kakšna grozna misel preide me tako piči in ta občutek postane močnejši. Ker nebi rad razmišljal o njem poskušam z zavednim dihanjem in v večini primerov je neučinkovito le če sem se res potrudil in si vzel dosti časa za sebe in se močno močno koncentriral na ta občutek in nehal misliti je minil sam od sebe (to je trajalo včasih tudi po uro). V nasprotnih primerih je postajal vedno močnejši in je prešel na koncu že v predel glave pritisk itd. Počutil sem se tako preobremenjen ali kako bi to najbolje povedal, kot da bom vsak hip eksplodiral (ne v smislu jeze) nvm tak kot da bo počilo ali nekaj vsak čas. Nisem mogel biti na miru, kadil sem cigaret za cigaretom..skratka tak ekstremno napet, nervozen sem bil..želel sem samo da mine. No v glavnem ker sem bil doma sem to kontroliral kot sem že omenil z meditacijo ali športom (če sem šel na kakšni koli šport, nogomet, košarka, pa pač padel vanj me je to minilo samo od sebe). Na faksu in pač zdaj v tem realnem tempu življenja pa si tega več ne morem privoščit..tega časa zase. Enkrat vem da se mi je to dogajalo ko sem bil zunaj s prijateljem in je tako eskaliralo da sem imel napad panike. No ko pa me popusti ali mine pa se počutim tako bolj slabo obupano izčrpano, brez moči, rahlo žalosten...ne depresiven v smislu kao želim umreti ali nekaj pač žalosten ne močen ne prenesem več tega sit sem tega...rad bi se rešil tega...nekaj v tem smislu mi v glavnem gre po glavi. No ko sem bil na faksu se mi je to začelo vedno bolj dogajat ker nisem moral meditirat in toliko športat in je prišlo do tega da sem začel padat počasi v nek obup in iskanje rešitev brez uspeha. Potem so se pa začele tiste druge stvari ki sem jih napisal v prejšnem postu dogajat. Danes se mi je recimo spet to dogajalo in ko je popustilo sem bil sit vsega in sem se želel samo nekam zapreti pa zaspati (prav utrujen sem poslat) pa da čim prej dan mine. Zdaj pa me zanima ali je to povezano kakor koli z anksijoznostjo ali je kaj drugega?

[Fun]

Res sem sit že vsega..ne zdržim več tega stresa pomagajte mi prosim!! 1 mesec še imam do srečanja s svojim zdravnikom. Vsak dan se mi dogaja to isto. Najhujši so ti fizični simptomi ki me delajo že čist zmešanega in nevem kaj so. Kar tako se mi pojavi nekaj..naprimer v grlu al v pljučih in me kar mantra in mantra skoz ves dan in ne popusti. Zaradi vsega tega stresa sem že slabe volje in jokam in samo želim da se konča. Nevem kako bom zdržal 1 mesec in vsak dan to prenašal verjetno se mi bo zmešalo ali kaj. Pa bojim se res neverjetno da je kaj hudo z mano narobe in da imam kakšno resno bolezen mentalno seveda pa drugače sploh ne razmišljam depresivno ali kaj koli samo zaradi tega se počuti ekstremno nemočno. Pa ko tega ni prisotnega v meni sem čist okej pa sproščen pa pozitivno razmišljam pa se veselim pa mi je res res lepo...a ko me to začne dajat pa postajam vedno slabše volje ker ne mine in ne mine. In iščem po spletu kaj bi lahko bilo ali je anksioznost ali je depresija in ne najdem odgovora in sem nemočen nemočen in prestrašen in na koncu z živci najbolj pa mi je grozno ko se jočem ker takrat pa sem še samo bolj v strahu da sem depresiven ka jje to z mano prosim naj nekdo odgovori? kaj se mi dogaja? je možno da bi bil depresiven brez da bi negativno razmišljal? ker res ni razlike v mojem razmišljanju ko se mi to ne dogaja in ko se mi samo da ko se mi to dogaja sem pod neverjetnim stresom ker predolgo traja in ne mine in nevem kako naj naredim da to mine pa nevem opisati teh občutkov ker je mešanica vsega mogočega. Ali se mi v pljučih trebuhu in grlu tak žgečkljiv občutek pojavi ki je zelo zelo neprijeten ali se mi v grlo pojavi cmok ali me glava boli ali mi močno razbija srce in me boli srce ma vse mogoče...res...nevem pa sploh več kaj sploh mislim ko se mi to dogaja...včasih sploh nič...včasih me je strah kaj če ne bo bolje pa kaj če je res kaj narobe z mano itd..včasih nič...vse pa vodi v obup zdaj sem se recimo zjokal večer pa ko se zjočem se tako vsaj malo malo pomirim pa mi je čist za malo boljše..dokler se spet ne začne to dogajat res se bojim da bom dobil kako diagnozo in nebom več normalno živel...že zdaj je neznosno prosim naj nekdo odpiše...res bi rabil neko pomiritev, da vsaj vem kaj se z mano dogaja ali če se je komu podobnega kaj dogajalo prosim kdor koli!!! Naj grem k osebnemu zdravniku in mu to povem in prosim za kakšno zdravilo ali kaj naj storim? (( mesec dni se mi zdi predolgo!!!

[Fun]

aja pa zdaj ko sem se zjokal pa se počutim tak kot da bi imel vročino oz gripo...zebe me, izčrpan sem občutek vročine v glavi...pa spet ta cmok v grlu    

[Fun]

želim si samo miru ne želi biti depresiven, bojim se negativnega razmišljanja bojim se da bi razmišljal o samomoru...rad imam življenje, rad imam svojo družino, prijatelje, res ne lažem...prisežem da imam vse to rad...vesel sem vsakega dneva posebej pa naj še je tako hudo...samo živeti želim...pa imeti mir..duševni kar solze mi tečejo ko to pišem  ne morem več tako naprej s tem stresom...ker se mi bo res zmešalo še enega dne

[Fun]

toliko planov še imam pa toliko stvari me zanima pa veseli pa me ti moji občutki in ta stres tako grozno omejuje pri vsem jaz samo upam da je res vse skupaj zaradi strahu in da res ni kaj hujšega... prosim še 1x prosim javi se kdor koli...ker nevem kam se naj obrnem ali kaj naj počnem ta mesec dni..

[himiko]

Fun, zelo mi je hudo, da se tako pocutis 

Sodec po napisanem, te je anksa kar dobro obiskala. Ampak poglej, ankso se da porihtati! Verjemi mi!
Vse tvoje obcutke zelo dobro poznam - od blizu!

Vsi plani bodo se prisli na vrsto, prav tako je pred tabo se pisani svet najzanimivejsih stvari.

Iz kje si? Ce si iz Lj, pejdi na Vodmat, na ti. php (urgentna psihiatricna pomoc), kjer te sprejmejo takoj, brez napotnice. So zelo v redu, s tabo se pogovori najprej psiholog, potem pa psihiater.

Kar cutis, sem lani cutila jaz; se lepo odpravila na Vodmat, se pogovorila, dobila ustrezno podporo in danes sem ok.

Kar zelim povedati je, da ti ni treba cakati mesec dni, predvsem pa tudi ni fora, da tako trpis!

Dragi Fun, drzi se, vse bo se kul!!!! Pisi se