Pozdravljena,
Vedno, ko izgubimo nekoga, ki nam je bil blizu, katerega smo imeli radi, nam je hudo. V času žalovanja gremo skozi različne faze, kot so: šok, zanikanje, ko nočemo verjeti, da bližnjega ni več ali pričakujemo, da ga bomo vsak hip videli, nato sledi soočanje z izgubo, ko začnemo sprejemati to novo situacijo in potem prehajamo v čas, ko žalost zamenjajo spomini in se počasi navadimo živeti brez osebe, ki smo jo izgubili. Ta čas je pri vsakemu izmed nas različno dolg, odvisno od čustev, ki smo jih gojili do osebe, ki je odšla.
Ko se soočamo s to novo situacijo nam včasih pomaga, da razmislimo o življenju in zadnjih dneh osebe, ki smo jo izgubili. Je odšla še polna življenja, je bila bolna, je trpela, se je lepo, mirno poslovila...in velikokrat - posebno pri starejših spoznamo, da so bili v sebi pripravljeni na trenutek slovesa iz tega življenja. Včasih pomaga, da se v mislih pogovorimo ali celo napišemo pismo pokojniku, kjer mu povemo vse tisto, kar mu nismo za časa življenja.
Vsak izmed nas si najde svoj način soočanja iz izgubami, to nam je - hvala Bogu in naravi - dano, še posebej, ko odhaja "prejšnja" generacija. Kot pišeš si jesen in zimo preživela v redu, kar pomeni, da si bolj močna, zato verjamem, da se boš znala in zmogla uspešno kosati tudi to izkušnjo in jo dobro prenesti. Prisluhni si in se izjoči, če tako čutiš, pojdi na sprehod, pogovarjaj se z domačimi...skupaj obiščite grob, prižgite svečko...
Drži se, kmalu bo bolje!
