Še ena nova med vami---lep pozdrav vsem:)

[justme]

Grozljiva noč. Zaspala ob pol desetih, zbudila ob pol enih-srce mi je hotelo uiti, potila, tesnobna, najbrž pač panični napad-katastrofa, takih občutkov v življenju še nisem imela. Vzela Helex, zaspala do štirih, potem ostala budna do odhoda v službo. Sedaj sicer poskušam nekaj delati, da se zamotim, nagaja spomin, neskoncentrirana, upam, da zdržim... imam pa v mislih, da če do konec tedna ne bo nič kaj boljš grem na bolniško. V ponedeljek imam pa psihiatrinjo.

Če bi nehala jest zoloft-bi ta grozljiva tesnoba izginila (ker je pred uvedbo ad nisem imela), al sem trajno poslabšala stvari???

Čas teče grozljivo počasi, kje je šele 15.00, ko lahko grem domov.....
Največji problem je, da se moram v službi dokazovat, ker imam pogodbo le do konec leta... skratka 

Agnes, si bolje???'

LP

[analiza]

Justme, jaz sem AD jemala komaj 2 dni in me je hotelo ratrgati. Ponoči panični napad, trzanje, mravljinčenje, elektrika po celem telesu in sem odšla nazaj do osebne zdravnice,ki mi je svetovala,da takoj preneham. Tako, da so takrat verjetno zaradi kratkotrajnega jemanja stranski učinki takoj izginili. Je pa ostalo moje bedno počutje, strahovi pred smrtjo,MS, rakom, pa še kaj. Šla sem do nevropsihiatrinje, pa mi je dala Zoloft 50 mg. Tega pa niti probala nisem,ker sem že pri  Paroxatu 20mg ful trpela. Pa sem čez čas  začela s Paroxatom "jovo na novo". Spet grozni stranski učinki, vendar se je splačalo. Edino kar mi je bilo žal, da nisem že prvič nadaljevala s Paroxatom.Zato vztrajaj!!!


In Agnes tudi ti - le vztrajaj! Se splača.

[justme]

Hvala vsem za spodbudne besede, da berete moje jamranje 
Upam da bom čez čas lahko pisala lepše stvari.
Torej, vztrajam dalje.....

LP

[justme]

Se vam je po jemanju AD pojavljala derealizacija, kot da niste prisotni tukaj in zdaj?
LP

[analiza]

Justme -nekaj podobnega.  Pri meni v obliki, da se nisem več prepoznala v ogledalu. Grozna sem se zdela sama sebi v obraz, kot da sem se čez noč postarala, da imam ogromne podočnjake. Pa sem se zijala v ogledalu iz vseh strani,kakšna, češ da sem. Toda, vsi so mi govorili,da sem ista kot prej.

Pa ogledovala sem si roke, kot da so mi zrastli prsti na levi roki, grozno...

[Slavka]

Se vam je po jemanju AD pojavljala derealizacija, kot da niste prisotni tukaj in zdaj?
LP

Meni se ta občutek pojavlja ob povečani tesnobi in seveda me potem to spravi v še večjo tesnobo. Ta občutek je res izredno zoprn, vendar k sreči nenevaren...če je to lahko sploh tolažba. 
Verjetno se pojavi zaradi tega, ker misli niso zbrane v trenutku sedanjosti, temveč so razpršene v druga "obdobja". Za to obstaja tudi dobra tehnika "čuječnost", s katero vadimo občutke "tukaj in sedaj".

[justme]

Mislim, da bom odnehala  , da to ni zame.....

[analiza]

Justme, pa ne no!!! Glej, kako dolgo se že matraš s stranskimi učinki, daj vzdrži še kakih 14 dni.  Zaslužiš si,da boš imela lepo poletje!!!
Ne razmišljaj prosim preveč, ampak enostavno pogoltni tisto tableto in probaj iti skozi nov dan. Tudi sama sem obupovala vsake toliko, ampak še vsakemu, o komer koli sem brala tukaj gor, je pomagalo. Res pa je,da smo eni očitno nenormalno dovzetni za stranske učinke, spet drugim ni nič.

[Agnes]

Justme, vztrajaj, prosim! Res je hudo, ampak verjemi, da bo boljše. Prvi trije tedni so peklenski, naslendji trije niso v primerjavi s stanjem prej nič boljši, potem bo pa super. Zaupaj in drži se!

[analiza]

Agnes, a pri tebi že deluje AD v pozitivno smer? Me veseli!!!

[Agnes]

Analiza, še ne, ga pijem še premalo časa. Ampak ga ne bom nehala. Justme, kako si? Upam, da si kakor toliko okej in da vztrajaš.

[justme]

Agnes, zaenkrat še vztrajam.
LP

[Agnes]

Justme, kako si danes? Upam, da se ti premika na bolje.

[trzinka]

punce, ne nehat.....vztrajat, vztrajat......jaz sem štela dneve, tako hudo je bilo, verjemita mi....ko bo mimo bo bolje, samo ne nehat!!!!

[kikiriki]

živjo sem nova na forumu in tudi jaz imam težave z anksioznostjo (vsaj mislim tako, ker k zdravniku še nisem upala) Stara sem 18 let in vse se je začelo 2 leti nazaj. Zjutraj sem se zbudila in se počutila drugače. Imela sem občutek kot da to nisem več jaz, ko sem se s kom pogovarjala sem imela občutek da me sploh ni tam.Kot da se ne pogovarjam jaz. Za tem itak strah in panika kaj je zdaj to.. in sem šla k zdravnici, ki mi je rekla da je to nizek pritisk naj pijem več kave, se gibljem.. Jaz res zacnem pit več kave, začnem tect, nakar se je vse samo poslabšalo. Vsega me je bilo strah, vrtoglavice(občutek kot da nimam ravnotežja tudo ko sedim ali ležim), slabosti, vsiljive misli, črnogledost, nobene volje več. Tako sem se začela zapirat vase doma, ker med ljudi nisem upala. Ves čas sem tesnobna, živčna.. Zdaj pred kratkim sem še dobila občutek da čudno vidim.. npr.zdaj ko gledam v ekran imam občutek da se tipkovnica premika.. Vem da se ne ampak kar sili mi to v misli.. Ko se tuširam samo gledam okrog sebe kdaj bo kdo stal za mano.. bolano res. Naj se še tako prepričujem da ni nič, da je vse v glavi, ne pomaga. Depresije ne opažam toliko( le takrat ko sem res prestrašena bi se najraje kar zjokala, in tudi se če sem sama) Hočem zbrati pogum da grem k zdravnici vendar je takoo težko +sploh nevem za kaksno obliko anksioznosti gre pri meni? Parkrat sem dobila kot nekakšne napade ampak mislim da niso bili panični (kolikor sem brala o njih je to nekaj res hudega) pri meni samo napad strahu, tesnobnosti.. nevem zelo težko je opisat.. Napišite mi kaj v tolažbo, ker tega nisem povedala še nikomur.. (no razen fantu, ki pa me mislim ne jemlje preveč resno) Lp 

[Slavka]

Kikiriki  pozdravljena na forumu.

Ja, tvoji simptomi kažejo na veliko tesnobo oz. anksioznost. V nas se namreč nabirajo določeni stresni dogodki, težave, strahovi in neustrezno razmišljanje...in enkrat se naše telo "upre". To se lahko izraža preko paničnih napadov, povečane tesnobe, bolečin ipd.
Se v tvojem življenju zadnje čase dogaja kaj stresnega...morda kakšne spremembe? Mene namreč taki občutki, kot jih opisuješ ti, obidejo vedno, ko sem pod stresom oz. pozabim poskrbeti zase.

Morda se najprej poizkusiš umiriti z rednim sproščanjem, ohrani tudi tek oz. rekreacijo, pa čeprav se počutiš slabo...nič se ti namreč ne bo zgodilo, tvoje telesno počutje pa bo postopoma boljše. 

O svojih problemih in počutju naj ti ne bo nerodno govoriti. Tudi do zdravnice naj te ne bo strah iti, saj je ona zato, da ti pomaga. Glede same diagnoze ti bo že ona povedala in ti predpisala ustrezno zdravljenje z antidepresivi, če bo predvidela, da je to potrebno.

Svojemu fantu povej, da se s takimi težavami sooča veliko ljudi, da je to bolezen sodobnega sveta, ko vsi preveč hitimo v življenju in se, v želji po uspehu in popolnosti ter sprejetosti v družbi, vse prevečkrat "izgubimo".

V pomoč ti prilagam še nekaj linkov, ki ti bodo morda v pomoč pri spopadanju s svojimi težavami:

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=855&Itemid=83

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=860&Itemid=84

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=899&Itemid=84

Če pa bi želela, se lahko udeležiš tudi kakšne brezplačne skupine za samopomoč, ki deluje v okviru Društva DAM...tam se srečujemo ljudje s podobnimi težavami in si pomagamo preko lastnih izkušenj.

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/board,10.0.html

Želim ti veliko dobrega počutja in stabilnosti v tvojem življenju. 

[kikiriki]

Slavka hvala za odgovor  Že takoj, ko nekomu povem se bolje počutim

Ja, takrat ko se mi je vse skupaj začelo dogajati smo doma imeli probleme zaradi očija. 6 let ga sploh ni bilo z nami (bil je alkoholik brez državljanstva in ko je mami imela dovolj je poklicala policijo, ker je bilo res nevzdržno. Tako je dobil prepoved vstopa v Slovenijo.. no nevem kako to gre glavnem ni ga bilo 6 let) in ko se je vrnil je spet začel s pitjem, mami si je našla drugega... Lahko si predstavljate pijanega ljubosumneža.. Ampak to je minilo. Zdaj sta se umirila in me več ne skrbita. Imamo pa doma še babico z alzhajmerjem, ki pa je bila že pred to boleznijo zoprna in je nisem marala. Tako da sem vsak dan pod stresom zaradi nje.

Fantu pa bom pokazala knjigo o anksioznosti, ki jo imam doma. Mogoče bo tako bolj razumel. +bojim se, da bi ga začela preveč dušit, ker je edini ob katerem se počutim bolje. Sploh si ne predstavljam dneva brez njega. Kot nekako odvisna sem in nočem postati posesivna ali kaj takega..

Naslednji teden bom poklicala zdravnico. Važno mi je da se naročim, saj ko bom tam bom že morala povedat. 

Lp 

[justme]

Se še trudim, jutri imam psihiatrinjo... ne vem, kaj bom.... stranski so prehudi. Ne spim cele noči, huda tesnoba je prisotna ves čas.....brez volje......brez apetita......18 dni gre le strmo navzdol, nobenih pozituivnih učinkov.....nimam upanja, da bo šlo navzgor. Če zdaj neham, kdaj bo šla stran ta povečana tesnobnost, ki je pred AD nisem občutila?

lp

[kinto]

po dveh dneh bpš že veliko bolje, po cca. 1 tednu pa praktično ok. jaz bi vztrajal na tvojem mestu še naslednji teden, če še vedno ne boš opazila nobenih premikov v pozitivno smer, pa res najboljše da nehaš.

[Agnes]

Justme, pogovori se s psihiatrinjo jutri. Sicer ti pa predlagam, da se malo zamotiš s čim. Greš lahko kaj na sprehod? Lahko kaj bereš? Vizualiziraš kake lepe reči? Se trudiš ne razmišljati o stranskih učinkih in o tem, kako ti je grozno? Govori si, da bo boljše in to kmalu. Koliko časa pa piješ ADje? Kaj pa imaš za ene? In verjemi, da bo boljše.