OKM in strah pred jemanjem antidepresivov

[upamdabobolje]

Zdravo!

Sem nova na forumu in to je moja prva objava, in dejansko ne vem, kaj naj naredim. Že od osnovne šole trpim za okm, obsesivnimi mislimi, pretiranim umivanjem rok, t.i. magičnim mišljenjem, pa tudi slabo samopodobo, napadi anskioznosti itd. Šele zdaj, ko sem prišla na faks, pa sem se "opogumila" in o tem ter nekaterih drugih težavah spregovorila s svojo zdravnico, nato pa še s psihiatrom, ki mi je predpisal zdravilo Asentra. Moje misli niso tako intenzivne in impulzivne, da bi res ovirale moje vsakdanje funkcioniranje, mi pa že celo življenje povzročajo veliko tesnobe, negotovosti, neodločljivosti, in zato še večje občutke krivde, sramu in zmedenosti. Vse to pa se je zdaj na fakulteti poslabšalo, saj imam precej naporen študij, prav tako nisem več v "varnem pristanu" svojega doma, in se želim kot študentka osamosvojiti, in postati odgovorna odrasla oseba.

Pišem vam, ker ne vem, ali naj začnem jemati antidepresive ali ne. Sama sem si namreč vedno govorila, da takšnih zdravil nikoli ne bom jemala, ne glede na to, kakšne težave bom imela, saj sem bila prepričanja, da lahko s pogovorom rešimo vse. Zdaj se, kot študentka psihologije, zavedam, da zdravila mnogo ljudem pomagajo in da ni nič narobe, da jih jemlješ, če imaš takšne težave, dokler se o svojih težavah seveda pogovarjaš. Pa vendar (in to je tudi posledica moje neodločljivosti in strahu, da bom naredila napako) ne morem nehati premišljevati o tem, kaj bi bila najboljša možna opcija. Iskreno ne vem, ali naj začnem jemati zdravila in se spopadem s stranskimi učinki (ki me jih je zelo strah - predvsem slabosti), čeprav bo kmalu nastopilo izpitno obdobje (med katerim si ne morem ravno privoščiti bolezni, slabega počutja itd.) ali naj zdržim še eno leto, dokler ne bom imela prvega srečanja s kliničnim psihologom. Skrbi me tudi to, kako bom to novico sporočila družinskim članom, s katerimi smo sicer v zelo dobrih odnosih, ampak za moje težave ne vedo, saj jih nisem poprej delila z nikomer.

Zavedam se, da je odločitev, ali bom jemala tablete ali ne, moja in samo moja,  bi pa vseeno bila zelo hvaležna za kakšen nasvet, spodbudno besedo ali kaj podobnega.

Drugače pa upam, da uživate v lepih sončnih dneh in že vnaprej hvala za vašo pomoč!

[Champ]

tu vidim 2 stvari:
najti terapevta ki mu zaupaš...
bolje jemati najnižjo dozo AD, kot pa de se (BOG NE DAJ) se poslabša stanje in potrebuješ višjo dozo...

 

[Cvetlica]

Zdravo Upamdabobolje.

Na koncu boš morala sama razsodit ali misliš, da je čas da začneš s tableti ali ne. Obe opcije sta vredu Ni univerzalnega recepta kaj komu pomaga. Če boš šla v to pa le pogumno in ne preveč brat o stranskih učinkih. Sama sem predolgo vztrajala brez, potem sem pa šla in sploh ni bilo tako grozno kot sem si predstavljala. In mogoče če bi šla prej ne bi potem rabila tolikšne doze. Kdo ve Glede tega da poveš drugim pa bi rekla samo, da če misliš da boš dobila podporo daj, sicer pa nisi dolžna razlagati. Če rabiš pomoč rabiš. Pika. Ne rabijo drugi tvoje obrazložitve.

Vse dobro ti želim!

[Nives]

Ojla

Jaz bi se najprej odločila za psihoterapijo. Gre za to, da prepoznaš miselno-čustvene vedenjske vzorce, s katerimi si malo otežuješ življenje in da jih še malo nadomestiš s tistimi, ki ti bodo bolj v korist. To je ključno.

Če boš sproti ugotovila, da je vseeno prehudo, še vedno lahko greš na AD. Tudi ADji niso tak bav bav. Večina nas, ki smo štartali z njimi je imela večje DAM težave, kot stranske učinke.

[upamdabobolje]

To se strinjam, da bi morala začeti s psihoterapijo - to je tudi bila moja želja, ko sem šla k zdravnici - in sem na prvi pregled pri klin. psihologu že naročena, edino ta pregled bom imela šele čez 1 leto zaradi čakalnih vrst (nad tem nisem presenečena in sem hvaležna, da sem sploh prišla v čakalno vrsto). In v enem letu se lahko veliko zgodi.
Bom pa seveda še premislila.

Hvala za vaše odgovore Pa hvala, Nives, da si me opomnila na to, da lahko grem kadarkoli na AD, da se mi ni treba zdaj že "siliti", če mislim, da ni potrebe.