Možganska megla, depersonalizacija, derealizacija

[_nik_]

Pozdravljeni!

Vse skupaj se mi je pričelo lani (2010) poleti z vrtoglavicami, večkrat sem tudi padel na tla. Večinoma so bile pa rahle omotice. Imel sem tudi napade hitrega bitja srca večkrat dnevno in počutil sem se zelo utrujeno, brezvoljno. Opravljene so bile vse preiskave(CT, MRI, EEG, EKG) vse bp. Zdraviti sem se začel z antidepresivi Cymbalta. Vsi problemi so po slabem mesecu minili razen utrujenosti.

Novi problemi so se začeli na začetku tega leta (Cymbalto sem še vedno jemal), šlo je za občutke odmaknjenosti, odsotnosti, občutkom, ki bi ga najboljše opisal kot da nisi 100% buden, prisoten, skoncentriran, čil, zbran. Ampak si v nekakšen vmesnem stanju budnosti in spanca. Večkrat sem že uporabil prispodobo, da sem v steklenici in gledam ven iz nje. Občutki so bili tudi zelo težko vzdržni pri vožnji avta, takrat je bila ta odsotnost najbolj izražena. Bila pa je spremenljivi, najhuje je bilo ko se je bilo treba skoncentrirati. Še večji problemi pa so se pričeli, ko sem se marca napil in od takrat dalje mi ta odsotnost ni več minila do danes. Faks sem mogel pustiti. Odsotnost se je začela se je z dneva v dan povečevati do te mere, da se poleti skoraj nisem več zavedal samega sebe. Funkcioniral sem še samo avtomatično. En dan je bilo tako hudo, da nisem dojemal kaj mi kdo govori oz me sprašuje. Bil sem v takem stanju, da nisem vedel ali sem še sploh živ ali so to morda sanje in se moram zbuditi iz njih, bil sem na robi živčnega zloma. Sedaj je nekoliko boljše. Prav tako  pa imam močno prizadeto koncentracijo in spomin, s čimer nisem nikdar prej imel problemov. Prav tako se mi je na nek način »omejil« pogled na vse skupaj, kot da bi se mi skrčilo obzorje razmišljanja. Skušal sem se učiti in sem zraven knjige povsem zmeden, nezbran.

Obiskujem psihiatra, sedaj sem na Cymbalti in Zoloftu. Obiskujem tudi psihologa. Od obeh nisem dobil točnega odgovora kakšno diagnozo imam. Nevrolog je zapisal v izvid, da imam derealizacijske in depersonalizacijske simptome. Po iskanju na internetu, je to do neke mere ustrezalo mojim simptomom. Moji simptomi pa tudi ustrezajo »možganski megli« (Brain Fog).

Je kdo imel podobne stvari, ali jih ima? Koko si je pomagal oz kaj mu je pomagalo? Bil bi zelo hvaležen, če bi delil z mano svoje izkušnje. Nad trajanjem mojih težav že počasi obupavam, vse skupaj se mi že vleče skoraj 2 leti pa se v zadnjem času nič ne premakne. Lp.

[kinto]

Uff _nik_ te povsem razumem, sicer ne vem, če sem imel čisto enake probleme kot ti, si pa skoraj upam trditi, da precej podobne, glede na prebrano. Tudi jaz sem preko neta nekako prišel do diagnoze brain fog, saj je bilo to še najbližje mojim simptomom. Tudi psihiatrinja je bila v dvomih glede diagnoze, ali gre za anksioznost/depresijo/psihozo, itd.. saj sem imel res nekoliko netipične simptome.

Uglavnem, jaz nisem bil žalosten in ni me bilo ničesar posebej strah. Glavni simptom je bil ta huda megla v glavi, tako močna, da nisem več mogel npr. slediti filmu, brati recimo literature s faksa (kaj šele učiti), hoditi v službo, šolo, itd.. in sem skos ponavljal, da sem kot živ mrlič. Še danes ne vem, če psih. povsem razume simptome, o katerih sem ji neprestano govoril, saj tu v bistvu ni šlo za pomanjkanje koncentracije. Pri pomanjkanju koncentracije ti dejansko možgani delajo "prehitro" oz. misli švigajo sem ter tja in jih ne moreš usmerit (se koncentrirat). Tukaj pa je nekaj čisto drugega, ane? Kot da ti blokira misel, da je ne moreš razviti, enostavno čutiš, kot da bi ti en del možganov odmrl, kot da ne deluje, je tko? Najhujši občutek na svetu. In nisem mogel slediti hitrejšemu pogovoru, dejansko kot bi bil retardiran.

Ker pa je šlo pri meni tudi za precejšen upad energije, volje do bilo česa, tudi do higiene, izgube apetita, vsakodnevne driske, težav s spanjem, itd... mi je bila postavljena diagnoza depresija. Pa tudi čustva sem nekako izgubil, nisem se mogel smejati in nisem se mogel jokati, skos je bilo isto, neko čudno, jebeno, na pol mrtvo stanje.

Evo danes sem recimo 90-95% tega kar sem bil prej, zdravil pa sem se zgolj z ad-ji - asentra (zoloft) v visokih dozah. "Koncentracija" ni še čisto takšna kot bi morala bit, pa tistega pravega entuiazma še ni, vendar sem načeloma ok, lahko super funkcioniram in to. Rabil sem pa eno leto, da sem zlezel nazaj, čeprav če bi takoj začel s pravimi zdravili, bi bil lahko verjetno že v 6-8 mesecih ok, kaj pa vem. Sem pa delal tudi na sebi, predvsem sem postal zagrižen tekač, pa še nekaj motečih dejavnikov sem eliminiral iz življenja.

Serotonin je očitno res ena zlo pomembna zadevca za človeka na vseh področjih, ne samo na čustvenem (veselje-žalost) področju, kot se pogosto narobe sklepa. Vpliva tudi na kognitivne procese, spanje, prehranjevanje, prebavo, koncentracijo, itd... Vprašanje, ki se tu pojavlja je, zakaj se nekaterim pojavi to, drugim pa ne, torej zakaj pri nekaterih pride do teh kognitivnih težav, pri drugih pa npr. do žalosti? Tega mi psih. ni znala povedat, tko da 

Evo tok od moje klobase zaenkrat.. uglavnem keep the faith.. zdj veš, da smo tud drugi bli u tem, preizkušaj vse možne medikamentozne poti in enkrat se bo uredilo, boš vidu

[_nik_]

Ja, nekaj podobnega mislim da imam jaz, tako kot si rekel ni problem pri koncentraciji, da bi ti preveč misli švigalo po glavi, ampak premalo! Jaz sem mogel opustiti študij inženirstva zaradi teh problemov, zakaj to omenjam prej ko se mi še problemi niso začeli sem stvari med sabo ful povezoval, vse mi je bilo logično zdaj pa tako kot si rekel, kinto, kot da bi ti del možganov odmrl. Enostavno preberem stavek pa ne vem kaj mi pove, spekter misli se mi je zožal, ne morem več razmišljat "na široko".

Amapk to je samo eden izmed aspektov, najhuje je takrat ko sem zunaj, še predvsem če se stvari gibljejo. Ko vozim avto ali pa na primer hodim peš okolico zaznavam z zamikom. Recimo kot na tistih prvih LCD monitorjih, ko so še meli velik odzivni čas, in si videl pri igranju prvo-osebne igrice sled. Nekako tako jaz vidim. Medtem je recimo ta občutek ko so stvari pri miru, predvsem znotraj stanovanja, manjši.

Ti problemi pa so se mi začeli najprej pri predavanjih in vsakem umskem delu. Vsakič ko je bilo treba recimo na vajah slediti več kot recimo 20-30 minut sem padel v takšno stanje kot sem zdaj, amapk se je vedno popravilo, nakar se sčasoma več ni. Tako da sem mogel vsakršno umsko delo opustiti. Pa tako kot si rekel kinto, vedno ko sem v krogu večih ljudi in vsi začnejo govoriti povprek se več ne morem koncentrirat in sledit pogovoru in izpadem kot da sem umsko prizadet.

Me pa bega kaj to sploh je? Je to možganska megla ali je to ena lažjih oblik derealizacije/depersonalizacije?
Kinto, kako se je pa tebi to stanje začelo? Kaj ti ga je sprožilo?

Aha pa še za vse tiste, ki imate morda derealizacijo/depersonalizacijo, sem v angleščini našel nekaj uporabnega. Morda utegne komu pomagati. Sveti gral kako pozdraviti DP/DR -->  http://www.dpselfhelp.com/forum/index.php?/topic/20892-the-holy-grail-of-curing-dpdr/

[kinto]

Ja, nekaj podobnega mislim da imam jaz, tako kot si rekel ni problem pri koncentraciji, da bi ti preveč misli švigalo po glavi, ampak premalo! Jaz sem mogel opustiti študij inženirstva zaradi teh problemov, zakaj to omenjam prej ko se mi še problemi niso začeli sem stvari med sabo ful povezoval, vse mi je bilo logično zdaj pa tako kot si rekel, kinto, kot da bi ti del možganov odmrl. Enostavno preberem stavek pa ne vem kaj mi pove, spekter misli se mi je zožal, ne morem več razmišljat "na široko".

Jaz sem hvala bogu faks že zaključil, vendar pa se niti slučajno ne bi mogel v takšnem stanju učiti. Tudi jaz sem bolj logični tip človeka, rad stvari "štekam" in tole je bila huda ovira, zelo. Verjetno ne bi mogel niti srednje šole naredit, ker enostavno nisem mogel misliti, drugače ne znam opisati. Pa da ne govorim o spominu. Skratka, kot sam praviš, če te kdo ne pozna, lahko dobi občutek, da si umsko prizadet.

Me pa bega kaj to sploh je? Je to možganska megla ali je to ena lažjih oblik derealizacije/depersonalizacije?
Kinto, kako se je pa tebi to stanje začelo? Kaj ti ga je sprožilo?

Lagal bi ti, če bi rekel, da sem bil v psiho zdrav ko urca, pol se je pa kr nekega dne to samo pojavlo. Nisem bil nikoli depresiven, sem pa bil anksiozen že precej let (neutemljeni strahovi, panika, živčnost, misli, da nisi dovolj dober, itd..). Potem sem imel en precej stresen dogodek in takrat se je to pojavilo, dobesedno v roku 1 meseca. Kako se uradno temu reče ne vem, menjal sem 2 psihiatra zaradi tega, vendar točnega odgovora nisem nikoli dobil. Naj bi šlo za depresijo, ker tudi nisem mogel ničesar čutiti in sem bil povsem brez energije, depresija pa naj se ne bi niti pri dveh posameznikih kazala čisto enako. Jaz naj bi imel pač te, nekoliko manj tipične simptome. In verjetno bo držalo, saj mi ad-ji pomagajo, torej je bil krivec serotonin.

Predlagam ti, da si odkrit do sebe in pomisliš, katere druge stvari še opažaš, da so se spremenile:
- si opustil stvari, ki te zanimajo, zgubljaš kaj veselja do hobijev?
- če gledaš npr. kako komedijo, se smejiš?
- si enako pogosto v družbi prijateljev kot prej?
- apetit, prebava, vse ok?
- spomin?
- imaš kaj več strahovov, kakšnih misli, ki se ti neprestano porajajo?

Ker si že bil na ad-ju ko se je to pojavilo, pač verjetno kemija že ni povsem pravilno špilala. Se ti je v tem času pojavil kakšen bol stresen dogodek, zaradi katerega si npr. ful presekiral? Lahko da bi zadostovala zgolj večja doza, ne vem. Jaz sem razlike opazil, torej, da so se mi kognitivne sposobnosti vsaj približno povrnile, šele na višjih dozah ad, prej je blo vse bolj švoh. Sem pa sam vztrajal na tem, saj sem ob povišanju vedno opazil, da se je zadeva malenkost izboljšala, psih. je drugače hotla menjat ad-je.
Tudi preiskave praviš so bile bp, tako da je velika verjetnost, da gre za neko obliko depresije oz. anksioznosti.

Priporočam, da vztrajaš pri preiskušanju zdravil in višanju doz (seveda po dog. s psih.), dokler ne najdeš zdravila, ki ti bo pomagal. In ti bo, verjemi. Potem pa, ko boš lahko začel normalno v glavi predelovat stvari, itd.. pa razmisli, kaj je delaš narobe in take stvari, sj veš, priznajmo ali ne, naše podstrešje pač ni čisto pospravljeno, zato ga bo treba enkrat spucat

[voila]

O sranje, men se pa to ponovno dogaja zdaj, ko sem na 3 tedne na  višji max. dozi Cymbalte. Ali mi ta AD ne pomaga več?! Dost mam sama sebe, vsake 3 dni se drugače počutim. 10 dni nazaj so mi možgani delal tako ok kot že par let ne, mislim bistro in realno, ne da bi mi misli divjale, kar me tudi rado doleti. Zdaj sem pa že 4 dni v megli. Ne vem več, kaj naj dohtarci rečem....

[kinto]

3 tedne je morda še malenkost premalo časa, za delat zaključke. Praviš, da si na max. dozi, iz kakšne doze si pa povišala do tja? Namreč razlika je al povečaš iz 4 na 5 ali iz 1 na 5.

Vsekakor pa bi jaz še potrpel kakih 10 dni. Lp

[voila]

Ja Kinto, imaš prav. Višala sem pa iz 90 (6 mesecev) na 120, ker se me je 3 tedne v septembru držala depresija, pa še vedno sem imela strah pred strahom ob določenih situacijah... Dans mi kar v redu glava dela, sem pa spet bolj kot ne  . Mah ne vem, kaj je s to mojo glavo. Spomnim se ene ženske (je bila čez 50): sprobala vse ADje, pa na koncu nobeden več ni vleku vsaj malo navzgor, ženska je samo se kislo nasmehnila, za nič ji ni bilo več, tut če bi jo hotel živo v grob dat bi samo pokimala... Pa ne mi začet o terapiji, tut te imam čez glavo, ko vidim, da v življenju pač ne gre tako kot smo se mi odločili..
Praviš, da naj še počakam? Bojim se menjat AD, ker zdaj vsaj optimalno funkcioniram. Vendar s počutjem
nisem zadovoljna

[kinto]

To je zaradi višanja ad-ja. Počakaj še 10 dni, potem pa spet piši na forum.

[Libby]

Seveda nam lahko pišeš tudi vmes, sploh ker se slabo počutiš in imaš strahove, tako ti bo prej minilo 
Ni ti treba počakati celih 10 dni