Ohai UJN. Ja, zame si po novem to, ker se mi ne da tipkat

Kaj naj rečem... Ko sem začela brati tale tvoj post, se mi je kar malo zavrtelo v glavi. Zato, ker sem imela občutek, kot da berem nekaj, kar bi jaz napisala pri šestnajstih. Trenutno ti sicer ne mislim na dolgo in na široko nalagati česa, ker sem v službi in ni kraj za razpisovanje, ti pa kmalu napišem kaj več na ta tvoj post ali mogoče zasebno.
V glavnem, drži se. Verjemi, to da si pisala na tale forum, je ena izmed boljših stvari, ki jih lahko narediš. Je prvi korak. Tiščanje takih čustev vase in samogovori na temo zakaj si takšna, so nekaj, kar ti odsvetujem. Daj prosim deli to s čimveč ljudmi, ki so ti blizu. Mogoče ne bojo vsi razumeli, ampak to ni tako pomembno kot to, da imaš občutek, da se lahko nekomu zaupaš.
In čestitke za to, da imaš tako razumevajočega fanta, drži se ga. Kaj jebe pripombe o tem, da si preveč obsedena z njim. Glede na to, da ga vidiš enkrat na teden (kar je za moje pojme precej minimalno), si upravičeno želiš biti več v njegovi družbi. Jaz bi pri dvajsetih skozi visela pri svojem fantu, kaj šele pri šestnajstih, haha
Dosti stvari si boš še rabila razčistit, te bom pa prosila za eno stvar. Ne krivi sebe. Ne sprašuj se, kaj si naredila narobe, zakaj nisi normalna, zakaj se drugi lahko počutijo ok, ti pa ne...
Ker je odgovor res lahek. Popolnoma nič ni narobe s tabo. Nič ti ne manjka, popolnoma OK si.
Trenutno greš pač čez težje obdobje, samo umiri se in boš videla, da bo tudi to minilo.
Moje mnenje je, da ti manjka pristnosti v odnosih s starši. Sama sem imela podobno situacijo doma. Če starši niso sposobni iskrenega odnosa, nekaj manjka v družini. To je dejstvo. Je neka stvar, ki jo je težko opisat, ponavadi je samo občutek, ampak je pa dosti očitno, tudi če o tem nihče ne govori (kar najbrž ne, če je tvoja družina kaj podobna moji).
Imaš kdaj občutek, da nekaj preprosto manjka v vašem odnosu, ampak ko to omeniš, te žalijo in ponižajo, da izgubiš željo, da bi to še kdaj omenila? No, to je tlačenje. Tvoji simptomi pomoje samo kažejo na to, da tiščiš vase neke zadeve, ki jih človek more izživljat ven, če hoče bit zdrav.
V primeru večine ljudi je tako, da gredo to, kar jim manjka doma iskat nekam drugam(k prijateljem, ljubimcem ipd) in tako vsaj do neke mere nadomestijo tisto, kar jim doma manjka. Ti to težje počneš, ker te poleg tega še izolirajo od drugih, zato pa tudi izbruh tako slabega počutja.
Ampak ne skrbet, to je v bistvu dobra stvar! Ok no, verjamem da ne ravno skačeš v luft od veselja trenutno, ampak ti si te zadeve pri sebi še ujela relativno hitro

Hitreje kot ti simptomi izbruhnejo, hitreje se lahko popraviš. Dokler ne tlačiš, poveš komu, kako se počutiš in ne gojiš občutka krivde, ker se pač normalno slabo počutiš v takšnem vzdušju, imaš tam nekje 99% šanso da se boš čisto pobrala

Ti tudi ne priporočam branja prevelike količine psiholoških knjig ali spravljanja skozi kakšne intenzivne terapije, ker te znajo takšne zadeve pogosto odvrnit od pravega vzroka z raznimi teorijami, ki jih vsebujejo, medtem, ko tvoje telo čisto samo od sebe ve, kaj je narobe. Preproste stvari, kot več socializacije, kakšen hišni ljubljenček in podpora fanta ti bodo dosti bolj pomagale vsaj po mojem mnenju.
Drži se, pa se še kaj slišiva
