Panična nosečka :/

[Ajla]

Ekola, punce zlate. V ponedeljek 13.2.2012 sva pricakala najinega miska z imenim Brin. Malo bitjece je imelo ob rojstvu 2530g in 49cm. Ma sva se v Postojni, Brin je pod lucko in upam, da ne bova dolgo v porodnisnici in da se kmalu pocartava :-D

[Slavka]

Ajla  čestitke ob rojstvu sinka...

[trzinka]

iskrene čestitke

[alexx]

Tamči...fant je, ne deklica. 

[trzinka]

  ma , se mi kar neke slikce popajo.....mi noče tale moja miška prijet....

evo bom popravila Ajla , namen je bil dober, sicer pa, kje pa piše, da se fantkov ne pokriva z roza dekco 




imejte se radi

[Toja]

Ajla, iskrene čestitke...prijetno crtljanje vam želim...

                         

[Ajla]

Gracias duse zlate. Bom dala kako fotkico gor, ko se doma ustalimo. Kar pa se tice punckaste barve, so ga danes dali v roza rokavicke in roza kapico, ma jim ne zamerim :-D

Lusne ste... bodite v cvetju in soncu obsijane 

[MucaMaca]

Ajla, čestitke, in mnogo lepih dni vam želim!

[trzinka]

Kar pa se tice punckaste barve, so ga danes dali v roza rokavicke in roza kapico, ma jim ne zamerim :-D

no, viš, ziher jim je modrih kompletkov zmanjkalo, so bli pokakcani, pa se perejo 

[KDŽJI123]

Vse čestitke Alja in veliko lepih trenutkov 
K

[Forza]

Iskrene čestitke še od mene! 

Vse lepo Vam želim! Najlepše. 

Ime BRIN je pa prekrasno! 

[Janja]

Ajla, iskrene čestitke še tukaj!

~ Ajla, ker se je narava malo poigrala na moji balkonski šipi, in ker je ravno modre barve, ti prilagam še to poigravanje narave. ~

[jana]

Čestitke in srečno naprej.

[matejka]

ajla cestitke 

Veliko zdravja in prespanih noci pa veliko se cartajte.

[marina]

 

čestitke

[Ajla]

Vidim, da Forza zabušava  tako, da si bom temo drznila oživeti jaz. Hehe. No, zdaj pa malo resnosti. Prosila bi za mnenje, nasvet, pomoč, izkušnjo, karkoli,...

To, da sem prejšnji mesec rodila je že znano...dan nazaj pa se mi zdi, da sem doživela en mini napad. Niti ne vem kako naj temu rečem. Zbudila sem se ponoči okoli 1h totalno pretresena. Zeblo me je znotraj telesa, totalno zmrznjena, ko, da bi me postavili golo na Arktiko. Tresla sem se ko šiba na vodi. Se zbudim in grem pod vroč tuš. Niti ne vem koliko vode sem stočila. Malo bolje, ker me voda vedno pomiri. Grem pojest toplo juhico, ker sem očitno premalo jedla zvečer oziroma nič  Glede na to, da dojim sem pomislila, da me je to izčrpalo. No, sledi spet "spanec" in čez čas vročica, da se zbudim vsa prepotena in nato spet mrzlica. To je trajalo nekje do jutra...s tem, da ne pozabim...zopet pekoč občutek v pljučih, blokada, težko dihanje in hlastanje za zrakom. Zopet anksioznost?! Glede na to, da sem imela večino nosečnosti mir in spokojne občutke, nobene tete depre, vse bp.

Je bilo pa res zadnje tedne naporno...smrt v družini, 6 dni pri tašči s tamalim, obiski, žur za Brina...V glavnem vsega polno. Muči me težko dihanje, ni me strah, ampak je totalno neprijetno, ker me vsakič zablokira, ko hočem vdihniti. Vem, da sem te težave že imela in mislim si, da je to znak ankse, ampak ne vem kako naj ga sprejmem, odpravim, hendlam z njim. Pozabila sem, očitno...je bilo prelepo te zadnje mesece, ko ni bilo depre in ankse na spregled. Verjetno sem pretiravala, premalo počivala?

Je imela katera podobno, enako izkušnjo? Kako se spopasti z občutki, narediti, da bo bolje?

Vnaprej hvala za komentarje 

[DAMa]

Alja, isto pri meni.
Nosečnost me je ovila v balonček prečudovitega počutja, lebdela sem na hormončkih veselja. Še ob porodu b.p., potem se je stres seveda nakopičil in ni šlo več tako gladko. Tako ti svetujem: dovoli si, da te je tudi kdaj strah. Obvezno si to dovoli, zaupaj si in vedi, da tudi če te bo strah, bo minilo in da je popolnoma normalno, da se to kdaj pojavi. Sploh na začetku je materinstvo nekaj najbolj napornega za človeka - tega si prej sploh predstavljat ne da. Ne spiš normalno, dojiš, telo je izčrpano še od poroda. Potrebovala sem pol leta, da sem prišla nekako k sebi, začutila staro sebe.

Sama boš videla, koliko te občutki ovirajo. Če to pride in gre, sicer pa normalno funkcioniraš, samo tako naprej. Enostavno se spopadi z občutki, ko pridejo, ne se jih preveč otepat - spusti strah, naj pride, tako bo tudi šel. Je pa grozno, vem. Mene je zvilo nekoliko pozneje sicer, ampak sem izgubila apetit in sem morala zato nujno k psihiatrinji po tablete. Ker takrat nisem več dojila, to ni bil problem. Če vidiš pri sebi, da te to začne ovirati, da se res slabo počutiš, pojdi k zdravnici in takrat boš ukrepala naprej. Sploh ni nujno, da pride do tega, ponavadi nas je samo malo strah in smo izgubljeni zaradi hormonov. Po porodu dogaja še bolj kot v nosečnosti, samo pomisli, pod kakšnim stresom je tvoje telo, ki se zdaj vrača v ustaljene tire. Vso energijo vlaga v proizvajanje mleka, z mislimi si nenehno pri dojenčku. Poleg vseh zunanjih stresov, kot so razne zabave in kar je še tega, ponoči spanje ni uravnoteženo, kot si bila navajena prej. Ješ kot konj, piješ kot žolna (dobro no, ne alkohol, ampak galone vode  ). Jaz sem se potila še dobro leto po porodu  Tako da naj te ne skrbijo razni valovi oblivanja, to je podobno kot v menopavzi. Nasmej se jim, to so hormoni 

V glavnem, ne sekiraj se za kakšne slabe momente ali tudi urice, niti za slabe dneve. VSe to pride in je popolnoma normalno. Anksioznost pa čutijo po porodu tudi tiste, ki sicer s tem nimajo problemov. Zdaj mi je lahko, ko leto in pol zatem gledam nazaj ... Kaj bi dala, da bi takrat vedela, kar vem zdaj ... Pol manj bi se sekirala! Isto boš ti. Vse to bo minilo. In prvo obdobje je tako zagamano težko, da se raje sploh ne spomnim prvih treh mesecev. Potem pa kar naenkrat zalavfa, zguraš mimo vsega tega, otrok raste in stvari postanejo lažje! Tako da samo pogumno naprej in bodi odprta, sprejmi, kar ti pride na pot. Če se poslabša, smo mi tukaj, da ti stojimo ob strani. In če bi bilo res hudo, saj veš, da lahko greš vedno do psihiatra, ki ti bo pomagal. Meni so antidepresivi takrat izjemno pomagali, verjetno jih ne bi niti jemala, če ne bi šlo za mojega otroka. Zanj sem morala biti zdrava.

Držim pesti in vem, da bo vse OK. Drži se in še kaj poročaj, kako je.

[MucaMaca]

DAMa 

[Ajla]

DAMa...zlata si  Nekaj takega sem rabila :-)

Priznam pa, da mi manjka energije. Počivam, pijem, jem. Priporočaš/priporočate kaj posebnega od prehrane. Se mi zdi, da karkoli pojem, je premalo. Premalo kalorično, energijsko, hranilno.

Številko psihiatrinje imam še v spominu, ne bo zbledela. Terapevtkina pa prav tako. Na stand by-ju, če bi bilo  potrebno 

[DAMa]

Vem, kako ti je, na začetku sem kar basala vase vse, kar je bilo pred mano. Pa sekirala sem se, kaj smem, pa kaj ne zaradi dojenja (vsi so blazno pametni, kaj vse bo škodovalo otroku, če poješ - na koncu ugotoviš, da pač moraš jesti, kar tebi paše, če ne bo pasalo otroku, boš pa itak videla sproti). Banane so super zaloga energije, malo jogurta, gor ščepec cimeta, jabolka lahko ješ, madona, čežane sem pojedla toliko, da je še videt ne morem, polnozrnate štručke z maslom, marmelada, ... Kar ti paše jej, sej če ne pretiravaš, je vse OK 

Ma super si opremljena in pripravljena, lepo brez strahu naprej, ker bo vse v redu!