Živjo punce!

Se javljam po res dooolgem času.

Saj zabušavala nisem, brala sem, samo pisala nič. Sem raje "suffer in silence".

Potem je pa kar nekaj kliknilo in še trpela nisem več, hehe. Res.
Čisto OK je bilo na polovički Cipralexa. Še celo počivanje sem sprejela, ki sem se ga tako bala. Nekako mi je uspelo sama sebi dopovedati in verjeti, da sta nosečniška utrujenost "reverzibilni stanji" in prav nič podobni negibnosti in mirovanju po nesreči. In mi je bilo še fino it ležat in brat.

Pa tudi tiščanje v prsih (pritiskanje maternice), želodcu, trebuhu, povsod (

) me ni spravilo iz tira...
Par dni nazaj pa sva bila z Možekom v porodnišnici, ker sem mislila, da mi je odtekla voda. Do roka imam sicer še 3 tedne. No, po pregledih sva šla lahko domov, niso pa mi znali razložiti kaj dejansko se je zgodilo... No, od takrat sem pa čista živčna razvalina. Resnično sem se ustrašila in se sploh ne morem pomiriti.... Pa VEM, da je detece že toliko razvito, da lahko pride ven in ne bo nič narobe, VEM, da porodnišnica ni bolnica in, da je CR rutinska operacija in, da bom preživela (itak

), VEM, da nikdar ne bom (bova) RES pripravljena... Pa itak je vsako bodočo mamico v tem času verjetno strah in je tesnobna od pričakovanja... Saj smo imeli že v tejle temi Jano in Ajlo, ki vaju je tudi zvijalo pred rojstvom, pa se je potem vse super izteklo.

No, strah me je pa še vedno. ZELO.
Pa še gibati se ne morem toliko kot prej, ker me moja pupica res že tako dol pritiska, da me prav boli. Tako, da dolgi sprehodi - moja najboljša terapija - odpadejo. Pa še ne bi rada, da se kaj nepredvidenega zgodi na "mojih" poteh, kjer ni dostopa z avtom. Saj moj kuža je ful pozoren (on ve, da se nekaj dogaja z mano in me prav hodi gledat in nadzira, ko se po polžje vlečem

), ampak porodničar pa ni, hehe.
Ajla, zate pa upam, da si OK in, da so se ti hormoni stabilizirali (, ker stoposto je bilo tvoje počutje rezultat tega) in, da si kaj manj utrujena ter stvari tečejo kot je treba.

Da VSEM tečejo stvari kot je treba.