Dolžina psihoterapije

[gobica]

Pozdravljeni, kot sem že pisala, imam dvajsetletno zgodovino panik, ki pa so bile  občasne in nekako obvladljive, življenje je drugače teklo uspešno, delovno, zadnji dve leti pa se je močo poslabšalo, se razraslo očitno tudi v anksiozno motnjo, mogoče celo že v depresijo. Seveda imam psihiatrinjo, zelo razumevajočo za moje odbijanje AD in za to, da si v krizi pomagam s kakim apaurinom, poskušala sem tudi s hipnoterapijo, pa ni bilo videti, da se me glloblje dotakne. Hodim tudi k psihoterapevtki, ki se mi je že prvi dan močno približala z vprašanjem, zakaj sem tako žalostna - takrat sem spoznala, da je to res. Sprašujem vas, ki imate veliko izkušenj in vedno priporočate psihoterapijo, ali je slabi dve leti psihoterapije že veliko, ali sploh lahko upam, da bo psihoterapija kaj resno premaknila v mojih težavah?Naučila me je razumeti precej razlogov, ampak s tem razumevanjem si v resnici ne znam zares pomagati, ko je hudo. Začeli sva delati tudi EMDR (delo z očmi, ki naj bi aktiviralo povezave med levo in desno polovico možganov in tudi brisalo določene fobične spomine, seveda v idealnem primeru) - še vedno se s terapevtko zelo razumem, ampak začenjam dvomiti v smiselnost, ker ne vidim res otipljivih rezultatov. Naj povem, da to ni KVT, pač pa bolj analitična psihoterapija. Kakšne imate drugi časovne izkušnje s psihoterapijo? Hvala! Gobica

[Lost]

Pozdravljena !!

Dolžina, trajanje, uspeh, in želje.....VSE JE ODSVISNO od NAS.
ZA nekater je dovolj da minejo samo NAJHUJŠI simptomi, drugi bi radi malo več, treji več.
VEč kot smo pripravljeni storiti ZASE od SPREMEMB miselnih vzorcev ki nas vodijo v panične napade
anskiznost , tesnobe,..... večji bo uspeh. Vse to je mozno z ali brez zdravil, le da brez njih je pot
daljša in napornejša ker so simptomi močnejši ob SPREMEBAH in soočenjih z našimi težavami.
Mislim pa, da je ČAS tukaj drugega pomena, vazno je naše POČUTJE in LASTNO zadovoljsto pri
premagovanju naših tezav. Saj v bistvu gre za UČENJE , samo KAJ ko moramo nekaj "pozabiti" ker je bilo
napačno in se naučiti NOVO. Teorijo se da NAUČITI v nekaj dneh z prebiranjem literature in foruma
toda to spraviti v realnost in IZKUŠNJE pa so nekaj čist drugega. In prvič nam bo mogoče uspelo,
ker bomo dobre volje, motivirani, spočiti.....ko pa bomo nasledjič pred isto tezavo-nalogo....
pa bomo namesto po NOVEM pravilnem miselnem vzorcu, reagirali avtomastko ...po NAPAČNEM in
spet bo tu tesnoba, panika, beg, ...... in DVOM da psihoterapija pomaga.
ZATO postavimo si REALNE zelje in CILJE za naše tezave in uspeh bo z vsakim dnem VEČJI in bolj REALEN. Dokler ne poznamo svojih težav je uspeh psihoterapije odvisen predvsem od TERAPEVTA.
Ko pa spoznamo KAJ in KAKO se zadevi streže pa je odvisno samo do NAS. Ali bomo zadeve reševali
in tvegali "stranske učinke" terapij ki niso PRIJETNI in šli naprej, ali pa obstali TUKAJ kje smo.

In še nekaj povezav do debat na to temo:

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,4990.0.html

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,8282.0.html

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,8966.0.html

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,7246.40.html

[Juliette]

Lost je to čudovito napisal in tudi sama vidim zadeve tako.
Iz svoje izkušnje pa lahko povem, da obiskujem psihoterapijo dobro leto in pa da bo vse skupaj trajalo kaka štiri leta. Jaz jasno občutim pozitivne učinke terapije, pravzaprav sem jih že od samega začetka. S teorijo sem se že leta prej ubadala (ogromno brala na to temo) in ozadje, vzroke kar dobro poznala, vendar pa mi je terapevtka lepo razložila, da osebe nismo samo kognicija in da samo z razumevanjem in argumentiranjem ne dosežemo čustvenega (limbičnega) dela možganov, pravzaprav tistih vsebin, ki so bile v otroštvu prizadete in so za zaščito pač izoblikovale obrambni odzivni vzorec, ki nas je takrat najbrž ščitil pred bolečino, danes pa ni več funkcionalen in bolečino pravzaprav povzroča. S tem delom možgan je pač treba delati drugače, če ga želimo doseči. So posebne tehnike in metode za to in pri meni delujejo. Ni pa vedno prijetno ubadati se s tem, vztrajati v tej bolečini, ko bi najraje pobegnili od nje - a glej ga zlomka, ko ji pustimo svoj prostor, izzveni sama...
Ne vem, gobica, koliko se tudi sama ukvarjaš s sabo, koliko si pripravljena oziroma si že spremenila svoja pričakovanja, pogled nase, na življenje ... tudi od tega je precej odvisno.

[gobica]

 
hvala obema za odgovor, prav rada bi ocenila, ali sem kaj napredovala - v sebi. Če prav razumem, je delo tako dolgotrajno, da po slabih dveh letih psihoterapije, zlasti če ni KVT, še ni čas za dvome in vprašanja o smiselnosti? Res je, pri meni ogromno sega v otroštvo, no, pri kom pa ne! In seveda sem si predstavljala, da bo šlo okrevanje lažje, da se bodo učinki pogovorov prej in bolj lagodno poznali ... Na forumu berem razne izkušnje z AD in se sprašujem, ali si morda brez njih ne delam težav še večjih - po drugi strani pa me je blazno strah stranskih učinkov, samo tistih, zaradi katerih so panike in tesnobe še večje kot so že sicer. Se zavedam, da cincanje ne pelje nikamor in da bi morala biti odlična, ampak ravno neodločnost, notranja šibkost je stalni spremlejvalec tesnobnosti in depresivnosti. So trenutki, ko sem obupana, da ni izhoda iz tega počutja, da sem ukleta v to stanje in da je normalnega življenja že konec ... Takšno počutje me požene v jok in šele z jokom se notranjost nekoliko umiri. Na srečo imam krassnega, potrpežljivega moža in odrasli hčerki. Za jesen se moram ponovno naročiti na psihoterapijo - torej se bom. Hvala za vsako prijazno besedo! gobica

[Juliette]

Da ne bo nesporazuma, po dveh letih bi neke spremembe že morala čutiti, ne morejo pa se te spremembe še ukoreniniti toliko, da v hujših stresnih obdobjih ustaljeni stari vzorci, ne bi več planili na plano in prevzeli situacijo.
Je bila v teh dveh letih terapija redna? In koliko pogosta?
 

[Slavka]

gobica 

Jaz se podpišem pod Lostov prispevek, hkrati pa bi dodala še svojo izkušnjo. Jaz sem začutila pozitivni vpliv psihoterapije že po nekaj mesecih. Obiskovala sem jo 1x tedensko, 50 minut, 8 mesecev. S terapevtko sva predelovali trenutno situacijo...a ponavadi našli izvor mojih težav, v preteklosti. Ob tem sem se pričela spoznavati, zakaj imam določene občutke, strahove, misli...in ko se mi sedaj spet kdaj pojavijo, me ne spravljajo več v tako paniko kot prej, saj jih znam umestit tja, kamor spadajo.

V vsakem od nas je veliko različnih delčkov, ki sestavljajo celoto, kakršni smo sedaj. In včasih pridejo določni delčki malo bolj do izraza...včasih želi naša "mala deklica" objem in pozornost...včasih pa "najstnica" v nas hrepeni po ljubezni in poljubih...

Važno je, da sprejmemo vse odtenke sebe in znamo prisluhniti samemu sebi...

Zadnjič sem se pogovarjala s prijateljico, ki je ravno tako terapevtka in mi je povedala, da se mi pozna kar precejšnji napredek od lani do letos...pa tudi to, da se učinek terapije ponavadi pokaže okrog enega leta, kajti nič se ne da doseči čez noč.

Čudi me, da ti ne čutiš napredka pri sebi, kajti po napisanem sodeč, hodiš že 2 leti. Morda pa je le tako, da TI NE ČUTIŠ napredka, v resnici pa napredek JE...ali pa imaš morda previsoka pričakovanja. Najboljši pokazatelj izboljšanja je vsekakor okolica...prijatelji...družina, ki opazijo tvojo spremembo in ti to tudi povedo. Potem dobiš tudi več samozaupanja...pričneš verjeti vase... in posledično se počutiš bolje...zmagovalno.

Želim ti veliko uspeha na tvoji poti 

[gobica]

Na psihoterapijo sem hodila enkrat tedensko po 50 minut, seveda s premori zlasti poleti, dolgimi po kak mesec, tudi več. Zdaj ko bi se morala prijaviti za nove redne termine za jesen, pa me je obšel dvom, ali sploh kam napredujemo in ali je to smiselno. Res pa je, da se pred mojo psihoterapevtko lahko povsem odprem, že to je veliko darilo. Včasih se mi zdi, da ji moram toliko povedati, da ji preprosto ne pustim dovolj časa, da bi še kaj dosti "delala" na meni, saj tista slaba ura mine kot bi mignil. Vendar pa na žalost ugotavljam, da se moje stanje prej slabša kto boljša, krize so pogoste - vedno bolj sem nesposobna kaj drugega kot preživeti nekako dan, čeprav so seveda tudi dobri dnevi, ampak daleč sem od človeka, kot sem bila še pred dvema letoma in več, ko so bila obdobja brez težav zelo dolga, po več mesecev.
Prebrala sem za seboj in videla, da sem najbrž narobe napisala, da naj bi terapevtka delala na meni - jaz moram delati na sebi. Ogromno sem prebrala o teh težavah, imela sem zahteven poklic, skratka, nisem najbolj neumna, ampak zdaj bom postavila vprašanje, ki se vam bo večini najbrž zdelo idiotsko: KAKO naj delam na sebi, KAJ naj storim, kakšne konkretne korake? Klljub vsem knjigam in terapijam še vedno ne vidim konkretnega, racionalnega odgovora, jasnega napotka. Hvala za potrpljenje!

[Slavka]

KAKO naj delam na sebi, KAJ naj storim, kakšne konkretne korake? Klljub vsem knjigam in terapijam še vedno ne vidim konkretnega, racionalnega odgovora, jasnega napotka

Mislim, da nekega univerzalnega odgovora ni. Vsakemu pomaga pač nekaj drugega...vsak najde neko svojo pot, ki mu ustreza. Tudi preveč dobrega ni zdravo, zato je pametno, da tudi pri "delanju na sebi" ne pretiravamo z veliko različnimi metodami, temveč najdemo tisto, kar nas osrečuje in polni naša čustva.

Jaz sem recimo imela terapijo ob petkih, potem se mi je vse, kar sva s terapevtko predelali nakako čez teden "vsedelo". Nisem imela takoimenovanih domačih nalog, niti nisem preveč brskala po sebi čez teden...zame je bil petek dan za "globinsko čiščenje" moje duše.

Prej sem vedno iskala rešitve vsepovsod in probavala različne metode...ampak posledica je bila še večja tesnoba...še večji strah.

Torej najdi nekaj, kar te sprošča, kar ti vliva samozavest, ob čemer se dobro počutiš in potem to prakticiraj. Delanje na sebi ni nujno branje knjig za duhovno rast (čeprav tudi to ni slabo), lahko je tudi sprehod po gozdu in zavedanje vsega lepega, kar te obdaja...lahko je peka piškotov in njihov vonj, ki te navda z nostalgijo...lahko je sprehod v dežju, skakanje po lužah...tudi v zrelih letih, da napolniš svoja otroška hrepenenja...

Delaj na sebi tako, da boš čutila ljubezen do sebe in zadovoljstvo....ker si unikatna in neponovljiva, bo tudi tvoj napredek unikaten... samo tvoj 

[gobica]

  zelo lepo si to povedala, Slavka, je pa res, da sem v fazi, ko mi "čutiti ljubezen do sebe" porodi občutek, da česa takega prav zares nisem sposobna. Da do sebe čutim prej jezo, ker si povzročam toliko psihičnih problemov, tudi toliko telesnih, ki so posledica prvih, da si tako uničujem življenje s svojim stanjem in strahovi in da sem praktično nesposobna, da bi se vzela v roke, kaj šele rada imela. Vem, neštetokrat sem prebrala, da se ne moremo vzeti v roke in da je to nesmiselna racionalna zahteva, kljub temu na uresničevanje ljubezni do sebe še vedno reagiram sovražno. Bo treba še kaj več let psihoterapije, se zavedam! Se pa počasi tudi zavedam, kakšne so oblike dela na sebi, hvala temu bogatemu forumu! Zaenkrat imam še največ izkušenj, dobrih, z dihanjem, le da ga premalo redno izvajam. In z glasbo, tiho glasbo, ki jo imam rada pred spanjem, včasih skupaj z dihanjem. Vendar je to očitno premalo. K temu mož zelo pogosto doda še prijazno, ampak trmasto zahtevo, da greva na sprehod v naravo. Zelo rada bi se kaj naučila o meditaciji, ali ima kdo o tem kaj več informacij, predvsem pa praktičnih izkušenj? Tega se menda ne moreš naučiti sam, ampak samo na tečajih. Pozdrave vsem, ki to berete! Gobica

[Slavka]

gobica...moram ti zopet odgovorit, kajti točno vem, kako se počutiš.

da sem v fazi, ko mi "čutiti ljubezen do sebe" porodi občutek, da česa takega prav zares nisem sposobna. Da do sebe čutim prej jezo, ker si povzročam toliko psihičnih problemov, tudi toliko telesnih, ki so posledica prvih, da si tako uničujem življenje s svojim stanjem in strahovi in da sem praktično nesposobna, da bi se vzela v roke, kaj šele rada imela.

Točno s takimi občutki sem se jaz spopadala pred in med psihoterapijo...občutila sem se kot totalno nesposobno, nezanimivo in neumno osebo...jezna sem bila sama nase, ker si dovolim in si delam vse te težave...No, pa sva s terapevtko počasi to jezo usmerili drugam...tja kamor spada in potem sem lahko začutila svojo vrednost in tudi to, da ni moja krivda, če nisem bila deležna pozornosti, ljubezni...če me niso znali vzgojiti v samozavestno osebo...Sedaj, v tem trenutku imaš možnost izbire in zato izberi ljubezen do sebe... 

Zaenkrat imam še največ izkušenj, dobrih, z dihanjem, le da ga premalo redno izvajam. In z glasbo, tiho glasbo, ki jo imam rada pred spanjem, včasih skupaj z dihanjem. Vendar je to očitno premalo. K temu mož zelo pogosto doda še prijazno, ampak trmasto zahtevo, da greva na sprehod v naravo. Zelo rada bi se kaj naučila o meditaciji, ali ima kdo o tem kaj več informacij, predvsem pa praktičnih izkušenj?

Super je, če vztrajamo pri nečem, kar nam dobro dene. Saj vem, da je težko, ker sem jaz ista...ko začutim izboljšanje pozabim na disciplino in potem se kmalu zopet prikaže tesnoba. 
Meni je pri vzpostavitvi notranje harmonija pomagala tudi joga...del te je tudi meditacija, ki povzroči to, da se umiriš in začutiš sebe. Meditacija zna biti kar naporna stvar, posebno takrat, ko smo polni negativnih misli, ki begajo sem ter tja....ampak z redno vadbo se je da zelo lepo izvajati. Obstajajo priročniki o meditaciji, ki jih lahko kupiš v knjigarni in potem postopoma izvajaš vaje po navodilih.

Morda ti bo tudi tole v pomoč:

http://www.aktivni.si/vprasajte/strokovnjak-motivacija/kako-meditirati/

http://www.altera.si/unlimitpages.asp?id=86

http://www.atma.si/

Vse dobro ti želim 

[anita]

Zgleda, da imamo vsi težave s tem, kako "čutiti ljubezen do sebe"... In s tem, da težko vztrajamo pri nečem, za kar sicer vemo, da nam pomaga... Tudi jaz sem taka - nekaj počnem dokler je "panika", ko se poberem pa sčasoma kar opustim, kar mi pomaga... In potem spet pride "panika" in bi se na vrat na nos oprijela vsega, samo da bi pomagalo. 

No, naj povem še svojo izkušnjo s psihoterpijo...
Tudi jaz sem bila lani, ko sem doživljala t.i. "vrhunec" oz. bolje rečeno "dno" svoje tesnobe (ki me je pred tem sicer z ne tako hudimi težavami po malem spremljala že kaka 4 leta) popolnoma nesposobna, da bi se imela rada. Še več, sploh nisem bila sposobna biti sama s sabo, vsak trenutek, ko sem bila sama, mi je bil živa groza, ker sem se neprestano utapljala v tesnobnih mislih in nisem in nisem našla izhoda. Seveda zaradi tega nisem bila sposobna niti delati. Non stop sem hodila ven "na sprehode", samo da bi ubežala pred mislimi in sama pred sabo - vsega, kar je bilo okoli mene nisem niti opazila.  In kako bi se potem lahko sploh imela rada?  Saj nič ne zmorem, sem navadna zguba, mi je rojilo po glavi.
No in ko sem dosegla dno in prišla do faze "dajte mi karkoli, samo da se rešim tega", sem se poleg ADjev lotila tudi psihoterapije. Sicer najprej v dvomih "kako zaboga mi bo lahko pomagal samo pogovor", ampak vseeno odločena, da poskusim. Pa mi je bilo všeč - sprva zato, ker sem končno lahko nekomu "pojamrala" o vseh groooznih težavah, ki so me pestile (ko sem te "težave" prej omenila komu od bližnjih, so me samo čukasto gledali, češ "saj to pa ja ni nič takega"). Ko sem si olajšala dušo, je bilo takoj lažje. Potem pa sem sčasoma v enem letu, ko sem hodila na srečanja (in vmes že opustila ADje), spoznala, da je psihoterapija veliko več kot samo to - tam sem se naučila veliko stvari, od sproščanja do raznih življenjskih stvari in ugotovila, da sem v resnici res čudovita, vesela, prijazna, ljubezni vredna in konec koncev tudi samozavestna oseba - in ne boste verjeli (no, vsaj jaz sprva skoraj nisem), prišla sem do stopnje, ko sem uživala v trenutkih sama s sabo, na sprehodih sem spet videla naravo okoli sebe in v njej vsako najmanjšo malenkost. In pri raznih življenjskih situacijah so mi kar same na plan kapljale "modrosti", ki sem se jih tam naučila (pa v resnici sploh nisem vedela, da sem se jih "naučila"). Tako, da imam jaz za psihoterapijo same pohvale.
Žal pa sem letos spomladi po enem letu zaradi spleta okoliščin sprva vedno redkeje hodila na terapije, potem pa sem jih kar nekako opustila in zdaj ugotavljam, da jih resnično pogrešam... Najbrž sem se zato prejšnji teden spet sesula in imam težave s tesnobo, ki jih sama ne znam najbolje predelati...  Zgleda, da je psihoterapija pač res neka stvar, ki ni kratkoročna, ampak je po mojem fajn, da hodiš tja dlje časa (jaz zdaj razmišljam, da je mogoče ne bi nikoli več opustila ). No, ampak kot sem že zadnjič nekje napisala, bom imela najbrž srečanje že ta teden in se zelo veselim...  Tako da z moje strani HURA za psihoterapijo! 
Tako, da Gobica, tudi ti si gotovo kaj odnesla od nje, pa se morda tega niti ne zavedaš, ampak mogoče vseeno kaj od tega prakticiraš v življenju... In po mojem ni važno, a hodiš eno leto ali pet let, važno je, da to počneš, ker ti je tam fajn in da počneš nekaj za svojo dušo - že to včasih zelo pomaga!

[Slavka]

Anita  lep zapis...predvsem mi je pa všeč ta del:

da je psihoterapija veliko več kot samo to - tam sem se naučila veliko stvari, od sproščanja do raznih življenjskih stvari in ugotovila, da sem v resnici res čudovita, vesela, prijazna, ljubezni vredna in konec koncev tudi samozavestna oseba - in ne boste verjeli (no, vsaj jaz sprva skoraj nisem), prišla sem do stopnje, ko sem uživala v trenutkih sama s sabo, na sprehodih sem spet videla naravo okoli sebe in v njej vsako najmanjšo malenkost. In pri raznih življenjskih situacijah so mi kar same na plan kapljale "modrosti", ki sem se jih tam naučila (pa v resnici sploh nisem vedela, da sem se jih "naučil

Želim ti, da ponovno najdeš harmonijo v sebi in  zopet obudiš te občutke v sebi.

[anita]

     Hvala ... Zdaj moram samo še sama čim večkrat prebrat tole, kar sem napisala in spet začet verjet v to! 

[Slavka]

  točno tako Anita...

[gobica]

Res sem vam hvaležna za vse, kar napišete! Ko so se meni moje panične in anksiozne težave začele, se o tem sploh še ni govorilo, komaj so jih na sveže klasificirali med motnje, prva knjiga, ki sem jo takrat o tem dobila v roke, je bila od beograjskega izvrstnega psihiara Erića, s celim kupom primerov ... Kako sem bila srečna, da nisem edina s takmi težavami, da je recimo normalno, da se ti zdi, da boš izgubil kontrolo in umrl ...in sem imela knjigo dve leti na nočni omarici, sem jo ves čas brala in mi je prav pomagala - ampak še senca vsega tega ni v tej knjigi, kar tukaj lahko preberem na forumu! Fantastično! Ta podpora, odkritost, pozitivna energija! Slavki pa se še posebej zahvalim  za linke za meditacijo. Ne morem pozabiti, kako si eni obupani mamici svetovala,  naj svojemu sinčku naredi medaljo - to je srce, to so ideje! Jutri bom poklicala in se vrnila na psihoterapijo, ker imam res prijazno in odprto terapevtko, sama pa sem od tuhtanja in težav itak tako zmedena, da se ne morem za nič odločiti in se vrtim sama okrog sebe, torej potrebujem vodstvo. Hvala, da ste me o tem prepričale. Imejte se dobro, kolikor je le mogoče, zelo vas vse občudujem!

[Slavka]

Gobica 

Jutri bom poklicala in se vrnila na psihoterapijo, ker imam res prijazno in odprto terapevtko, sama pa sem od tuhtanja in težav itak tako zmedena, da se ne morem za nič odločiti in se vrtim sama okrog sebe, torej potrebujem vodstvo. Hvala, da ste me o tem prepričale.

Ti želim, da čimprej tudi ti občutiš pozitivni vpliv psihoterapije...ne tuhtaj preveč in ne zahtevaj preveč od sebe...pusti, da se zgodi...in slej ko prej se tudi bo 

[dusica]

Gobica,

pol leta je minilo odkar aktivno (tj. 3krat/mesec) hodim na pshiterapijo in kot ti - kar se tiče najinega skupnega dela, ne opažam, velikih premikov: sama psihoterapevtka pa pravi/trdi, da sem zelo napredovala in da bom kmalu bila močnejša od depresije..Lepo se sliši in upam, da ni ta vzpodbuda gledana skozi denar ali kaj drugega..Menim,da ne, ker lahko računam kadarkoli nanjo, ko mi je težko..ji pošljem sms ali celo pokličem, sicer pa..priznam, da mi je 30 eur za uro mojega govorjenja  včasih, res težko dat..ura je hitro minljiva, s tistim denarjem pa si lahko privoščim tudi kakšno drugo blagodejno tehniko sproščanja, ne?

Sicer pa: vztrajam pri realitetni obliki psihoterapije - kot je moja, čeprav sem spoznala, da mi bolj ustreza vedenjska kognitivna terapija, kjer gre za delo z svojimi mislimi in posledično občutki, mišljenji in vedenjem..to se me je dotaknilo 100% in čutim, da bo predvsem to razrešilo moje težave...

Če bo tako, bom do konca leta opustila prvotno obliko psihoterapije in se lotila nove..

                                           Dušica

[gobica]

Res tukaj in drugje zelo pogosto berem, da je najbolj učinkovita KVT, ki pa je moja psihoterapevtka ne prakticira, bolj išče razloge v preteklosti, v ravnanju staršev v nepopolni družini ipd. Vedno m i je veliko pomenilo, da sem lahko počasi dojemala in predelala neke psihične (nehotene, se zavedam) zlorabe v otroštvu, preveliko nalaganje odgovornosti, previsoke zahteve itd. itd., pomagalo mi je tudi, ko me je naučila sproščanja z dihanjem, včasih prime in ustavi panični napad ali tesnobo. Me pa skrbi, da mogoče nisem izbrala prav in kaj če bi bila KVT bolj učinkovita? Zadnje čase se posebno slabo počutim in se vprašam, ali bi bili pri KVT pa bolj založena s konkretnimi učinkovitimi nasveti? Ali gre pri KVT predvsem za recepte, kako ravnati in se imeti bolj na vajetih?

[Slavka]

gobica  tukaj si lahko prebereš nekaj o KVT...pa tudi vaje lahko delaš sama doma s pomočjo spletnega orodja:

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=855&Itemid=83

[gobica]

  hvala, slavka, vedno posreduješ kaj kvalitetnega in dragocenega! Tole sem na hitro pregledala, si bom "snela" in res preučila. Neverjetno je, kaj vse imate na teh straneh, fenomenalno, vredno več kot občudovanja!