Tretjič na tleh

[Ronja]

Tako je, Slavka. Spet bom šla na psihoterapijo in upam, da mi bo uspelo premagati ta strah pred "ušesi". Ker se zavedam, da spet lahko "padem", ko se bo zopet kaj zgodilo z ušesi.

[Slavka]

Tako je, Slavka. Spet bom šla na psihoterapijo in upam, da mi bo uspelo premagati ta strah pred "ušesi". Ker se zavedam, da spet lahko "padem", ko se bo zopet kaj zgodilo z ušesi.

  super...in sploh ne dvomim, da ti ne bi uspelo...Je pa res, da so nekatere stvari tako zakamuflirane ali potuhnjene, da niti ne vemo, da nas prav ONE spravljajo v tesnobo... 

[Ronja]

Kako zelo si želim, da bi bila spet v redu! Kako zelo si želim, da me uho ne bi več motilo! Kako zelo si želim, da bi se vrnilo normalno življenje!
Mirzaten je danes pomagal in me pomiril. Upam, upam, da Seroxat prime v naslednjih dveh tednih, da bom lahko ukinila Mirzaten in "na novo zaživela".

[alexx]

Upam, upam, da Seroxat prime v naslednjih dveh tednih, da bom lahko ukinila Mirzaten in "na novo zaživela".

Nikamor ne hiti Ronja. Ukinila boš, ko bo čas za to. Nobenih časovnih terminov si ne postavljaj. Važno je, da se ti postaviš na noge.  

[Ronja]

Vem,, draga Alexx, prav imaš. Samo ko že toooooooliko časa traja, da sem že tako utrujena od vsega. Od vseh napadov tesnobe, zamašenega ušesa, občutka nemoči in žalost. Psihiater mi je rekel, da ko greš ponovno na AD, traja dlje, da AD "prime". O moj bog, pri meni je že prvič trajalo najmanj šest tednov, in to po štirih tednih Cirpalexa.
Naj Seroxat kmalu prime! Prosim!

[alexx]

Tudi jaz držim pesti. Malo me tolaži, da si se že 2x postavila na noge, in ni razloga, da se tudi 3-jič ne bi. Samo še malo izdrži.

[marina]

To da pa dalj časa rabi da prime, pa se jaz popolnoma strinjam. Sama jemljem že tri mesece cipralex, pa še vedno ni to kar bi moralo biti...Je pa res, da sem jemala 10 mg in sem šla na povišano dozo pred 10 dnevi...tako je mogoče ključ tudi v t em, da je bila doza prenizka

Vem, ronja, kako hudo  je čakati....a bo, verjemi

[Ronja]

Ja, toooooliko časa potrebujejo ta zdravila, da primejo. Mene paroxetin (drugih ADjev še nisem jemala, razen nekaj malega Cipralexa prvič, ki so mi ga potem kar hitro zamenjali) dobesedno položi na začetku. Res. Nič ne morem. Nič. To, da pišem na ta forum, je že en pokazatelj, da sem vsaj malo bolje, ker na začetku tudi tega nisem mogla. Sploh. Ker sem tudi vse skupaj preživljala brez pomirjeval... lahko sem se samo tresla v postelji in poslušala to svoje prekleto uho. Uho, ki mi je "uničilo" življenje. Najprej zato, ker je zvonilo v njem, zdaj pa zato, ker se je zamašilo. In to, kakšna ironija, vedno isto - desno uho. Ne vem, kako naj ga imam rada, ko pa me je pripeljalo v tak pekel.

No, pri meni so se težave zdaj, tretjič, začele, ko sem še bila na 10 mg Paroxata. Očitno torej ta doza sploh ni dovolj, da bi mi kakor koli pomagala. In ker sem že bila na ADju, nisem mislila, da se bo ob povišanju ADju spet ponovil ves scenarij od prej....  grozljiva tesnoba, ki je sedaj - tretjič - eksalirala v hude panične napade.

Ne morem več tako. Da vsaki dve leti preživljam isto, in celo, vsakič huje in dlje, da zdravila primejo. Zanimivo pa, da mi vedno dajo isti AD - Seroxat ali Paroxat. Ali to pomeni, da če ti prvič prime, da ti vedno prime? Ali pa morda isti AD pri naslednji epizodi izgubi svoj učinek?

[marina]

jaz sem zdaj drugič na cipralexu..pa ne vem, mogoče bo treba zamenjati


zdrži ronja

[Ronja]

Marina,
jaz sem svoje dvome o tem, da morda AD ne bo prijel, zaupala psihiatru, pa ni nič rekel o tem, da bi zamenjala. Rekel je le, da bomo počakali, da ADji primejo, da bo stanje stabilno, potem pa bi se pogovarjali o zamenjavi zaradi načrtovane nosečnosti.
Ne vem. Bom pač še naprej upala, da čim prej prime.

[Ronja]

Drugi dan po polovički Mirzatena se počutim podobno kot včeraj. Vsaj tesnoba se je nekoliko umirila. Grozno me moti moje uho. Kar naprej si ga "prepihujem", ampak ni nekega učinka. Na koncu si ga bom še kako poškodovala. Ne morem verjeti, da zdravniki ne znajo pomagati pri teh ušesih. Saj sem vedela, kako bo. Že ko se je zamašilo, sem vedela, da bo tako... da mi ne bodo znali pomagati, morda bodo celo rekli, kot so pred štirimi leti: "navadite se, ker to ostane celo življenje in kupite si kak CD" in da bom morala skozi vso to kalvarijo. Točno sem vedela, da bo tako.
Ja, to je to. Na ORL so mi vsadili ta preklet strah. Ker so pred štirimi leti tako "dvignili roke". Nikoli ne bom pozabila njihovih besed. Takrat se je vse skupaj začelo. Pa sem potem šla še k enemu ORL in še k enemu, k trem vse skupaj in vsi trije so rekli: "ni zdravila, to ostane celo življenje, navadite se". Uničili so mi življenje! Zdaj se zgodba ponavlja, ker se je spet zgodilo nekaj z ušesom. Čeprav je težava drugačna, ne upam upati, da se bo uho pozdravilo, čeprav so rekli, da se bo. Kako? Če traja že več kot dva meseca. In, seveda, ker se uho ne pozdravi, se tudi strah razrašča čez vse meje... ADji ne primejo in jaz imam črne misli.

[Aslan]

Draga Ronja AD ne more zbrisati tvojih misli ... odvzeti misli na uho ...
Lahko le blaži tesnobo, strahove ...
Tukaj je čas za delo na sebi ... z zavedanjem, da tvoje telo je veliko več kot le UHO ...
Ozavestiti koliko ti je mamina okvara sluha pustila strahove .... kaj so bile tvoje misli ob tem ....
Potem travmatska izkušnja izpred nekaj let, da ni pomoči ... in si videla da si lahko živel n prej brez strahov... potovala, uživala življenje, delala ... uspešna v vseh pogledih ...

In sedaj spet UHO ... nova preizkušnja za že nekoč osvojene veščine kako se s tem spopadati.
Sočasno z njo zapleti okoli željene nosečnosti ...
Včasih se nabere več dogodkov hkrati ... in organizem stresa, čustvenega pritiska ne zmore več ...

Ronja čim več časa nameni sebi, tebi sproščujočim aktivnostim ...
Izberi si čas v dnevu (ura ali dve)ko bo UHO glavno in misli nanj, ukvarjaj se z njim ...
Nato pa reči STOP in konec premlevanja za danes ... boš spet jutri ...
Dokazati si moraš, da se svet ne podira kljub zamašenemu ušesu ... dati ušesu toliko pozornosti kot jo potrebuje in nič več.

Objem.

[Ronja]

Aslan, seveda, imaš prav. To bom tudi naredila... v uho si dam drugače vato, da potem nimam občutka, koliko je zamašeno. Včasih se mi celo zdi, da si vse skupaj samo dozdevam... da v bistvu ni toliko zamašeno, ampak da sem jaz sedaj že tako prekleto občutljiva, da čeprav morda fizično uho niti ni tako bolno, imam jaz še vedno občutek, da je delno zamašeno.
A je to možno?

[Aslan]

Možno, seveda možno ... psihosomatika ...

Najbolje bi bilo uho pustiti čim bolj na miru ...
kaj pa zdravnik pravi za vato? ... je to ok ali morda s tem mašiš uho in bo postalo preobčutljivo na prepih kasneje ko vate ne bo?

Kako pa je, če si daš muziko... kakšen dober in naglas Rock?
 

[Ronja]

Brez vate izredno težko funkcioniram, ker imam kar naprej občutek zamašenega ušesa in potem kar naprej "prepihujem" evstahijevo cev, čeprav nima to nobenega učinka oziorma občutka ne zmanjša. ORL mi je sicer rekel, da lahko imam vato noter, da pa to nič ne pomaga pri zdravljenju, ker je težava v srednjem ušesu. Ampak rekel je tudi, da naj bi se uho nekako v 14 dneh pozdravilo, zdaj pa je že tri tedne in mene to tako muči, da bom znorela.
Seveda bi bilo najbolje, da pustim uho pri miru, ampak sem tak slabič. Ne morem. Vse se vrti okoli tega ušesa. Vse moje misli in res se moram hudo potruditi, da mislim na kaj drugega.

[Aslan]

Seveda bi bilo najbolje, da pustim uho pri miru, ampak sem tak slabič.

Nisi slabič Ronja.
Le drugače (še) ne znaš ... uho te spravlja v obup ... strahove in črne scenarije.
Postopoma se boš naučila biti TI gospodar ušesa ... TI določati kdaj boš z mislimi pri njem in kdaj ne ...

Zmoreš to!
Le vsakdo potrebuje svoj čas ...

[Ronja]

V četrtek imam zopet pregled na ORL, sicer pri dobrem specialistu, vendar se bojim, da ne bodo nič naredili. Da bom torej prišla od tam razočarana.
Tako zelo si želim, da bi bilo že enkrat konec te kalvarije!

[Slavka]

Ronja  verjemi v uspeh pri specialistu in zgodil se bo 

[Agnes]

Ronja, živjo. Držim pesti zate in ti želim vse najboljše. Kaj praviš na kak orenk pasje človeški čvek in mini pohodek na Šmarno goro?

[Ronja]

Agnes, seveda sem za.
Danes se počutim malo bolje. Morda pa je vendarle še upanje zame? Tesnoba ni več tako strašna. Zasluga za to gre verjetno predvsem Mirzatenu, upam pa tudi, da "taglavni" AD Seroxat deluje v pravi smeri. Bolniško imam podaljšano do konca naslednjega tedna.
In zdaj univerzumu sporočam naslednjo željo: Naj mi bo bolje! Naj mi bo bolje! Naj bom spet zdrava in vesela in naj življenje postane spet lepo!