strah ,da se stanje ne bo izboljšalo-panična motnja

[bucina]

Živjo

Eno vprašanje.Obhajajo kdaj katero občutki, da njen notranji glas in telo nista povezana? Kot, da ni nič resnično?
Naredila sem maturo. Vpisana sem na faks. Včeraj sem se selila v Ljubljano. Tako sem bila živčna, da sem se tresla. Imam občutek, kot da moram umreti, ker ne bom zdržala teh pritiskov. Res. Dušenje, zvijanje, glavoboli... Grozna sem! In potem vprašanja, če sem edina, ki se ji to dogaja.
Tako kot ti, Mukica, imam tudi jaz na trenutke, ko vozim občutek, da bom kar spustila volan in naredila nesrečo. Včasih ne vem kako pridem iz kraja a v kraj b. Včasih ne vem ali res živim, diham ali si domišljam. Rada bi, da bi me ob takšnih trenutkih kdo objel, a se po drugi strani zavedam, da vedno ne bo ob meni nekdo, ki me bo...
Ne jemljem nobenih ADjev. Moja psihologinja je rekla, da jih ne potrebujem. Mene pa v takšnih trenutkih zamika, da bi se usedla v avto in odpeljala na psihiatrijo.
Je pa smešno kako me je ene stvari strah nato pa to 100% dobro naredim...
Še ima katera takšne občutke? Kaj pomaga? Kdaj izginejo...?

Pozdrav in objem!
B.

[ariadna]

Draga B.,

nič, kar doživljaš, ni neobičajno. Si v stresni situaciji, ko dejansko spreminjaš svoje življenje in delaš korak v "neznano", to je stres, ki se manifestira v tesnobi. Verjami, da definitivno ne boš nikamor obrnila volan, da ne boš naredila nesreče, to so samo vsiljene misli. Ne potrebuješ nujnega obiska na psihiatriji. To so, kot pravim, samo misli, ki jih producira situacija, ne se jih bat, že zato ne, ker - kot očitno veš tudi sama - se naši strahovi v glavnem ne uresničijo, saj praviš, da potem vse 100% opraviš.

Meni je ob spremembah pomagala misel, da tudi če se vse spremni, bom jaz še vedno ista, jaz se  točka stabilnosti, na katero se lahko zanesem, saj sem v preteklosti vedno znala pomagat sama sebi.

Včasih je s tesnobo tako, da jo moramo samo pretrpeti, dokler traja obdobje navajanja na novo. Tablete so priporočljive, kadar je ta izkušnja preveč mučna, če pa se ti zdi, da jo uspešno voziš, pa ni treba.

Naj odgovorim še na zadnja vprašanja: večina ljudi ima občutke "treme pred življenjem", ko se spopada z novim, samo da se pri različnih ljudeh različno manfiestirajo. Pomaga sproščanje in zavestno fokusiranje na pozitivno, torej ne razmišljanje o strahovih, ker se s tem večajo. Pomaga telesna aktivnost. Občutki bodo izginili, ko ti nova situacija ne bo več nova.

Upam, da je kaj pomagalo. Sicer pa, hej, kar malo ti zavidam. Pred tabo so najlepša leta v tvojem življenju. Študentsko obdobje ima res nek svoj čar. Škoda, da se večina nas tega zave, ko minejo.

Srečno!

Ariadna

[Ribica]

Draga B,
tudi jaz ti želim, čim hitrejše vživetje v novo okolje, Kar doživljaš, je čisto normalno. Sem mama dveh punc, ki sta obe dali skozi podobne občutke, pač malo višji so bili računi za telefon prva dva meseca, malo so tudi solze tekle, potem pa je šlo. Nikar se ne prepusti tem občutkom nerealnosti. Ti si realna, svet okoli tebe je realen in samo nove okoliščine ti zbujajo strah - strah pred neznanim. A vse bo dobro, varna si, nič se ti ne  more zgoditi, razen da spoznaš kkašnega simpatičnega sošolca .
Lep dan še naprej, uživaj v soncu v LJ, ker ga potem dolgo ne bo.

Ribica

[bucina]

Hvala za tako čudovita odgovora! Pričiakovala sem bolj v smislu...Pojdi po ADje!=) Lepo presenečenje.
Je pa vsak dan zelo hudo... Ko pridejo trenutki in me duši se vprašam ali bi bilo morda res bolje oditi k zdravniku...Ne vem kaj je res...=)
Eno pomembno vprašanje- ali to kdaj mine...? Bom kdaj resnično zaživela brez vprašanj o Življenju, realnosti...?
Hvala=))*
B.

[_LiMoNcA_]

bucina,če imaš tako hude težave da te dejansko oviraju pri vsakdanjih obveznostih kot je šola in služba,ti predlagam da obiščeš zdravnika,mu poveš problem in naj ti predpiše kakšne AD-je al pa kakšna pomirjevala,ki ga vzameš ko je res nevzdržno.Kajti če boš odlašala dolgo časa lahko padeš še v večje brezno,Ad-ji ti pa lahko pomagajo prilesti ven,ko se ti bo počutje izboljšalo se pogovori z zdravnikom in počasi zmanjšuj doze AD-ja in boš vidla razliko.


Srečno 

[trzinka]

Bucina, pomembo je misli preusmeriti tisti trenutek. Te misli, ki se ti vsiljujejo, so nerealne. Dokler jih še krotiš, je OK. Če te je pa privedlo do tega, da dejansko trpiš, pa le obišči psihiatra. Za začetek ti bo verjetno priporočil AD.
Jaz ti raje najprej priporočam kognitivno vedenjsko terapijo. Terapije so po navadi skupaj z ADji uspešne.
Moram pa te opozoriti, da je potrebno vse življenje skrbeti zase, se sproščati, se imeti rad.....Vsega tega te bo naučil terapevt, odpri se mu, tam boš dobila smernice, vaje, odprle se ti bodo nekatere stvari, ki si jih potlačila v življenju......morda bo celo boleče, ni pa nujno.
Vsi mi imamo takšne in drugačne težave, se borimo, zmagujemo in izgubljamo, v življenju so nihanja. Ali bo minilo, je težko napovedana diagnoza, vsekakor pa se naučiš živeti s tem, sprejmeš težavo in potem zmagaš.
Poskrbi zase, ker ne bo nihče drug poskrbel za te, lahko ti samo stojimo ob strani  

[mukica]

Poskrbi zase, ker ne bo nihče drug poskrbel za te, lahko ti samo stojimo ob strani

ja to pa res in velja za vse

[mukica]

NIČ DOBRO,....STOJIM NA ENEM MESTU IN NE GRE NAPREJ.....

[Slavka]

Muki  ...saj bo šlo naprej...saj veš, da bo... 
Zamisli si krivuljo, ki gre mal gor...pa spet dol...tko nekak zgleda naše življenje...naš trud za "biti dobro"...in trenutno si na tistem delu "mal dol...pa mal obstat"...potem pa spet gasa v višino...Saj sem jaz na istem... 

Gremo na morje...gremo...ne pozabit tega 

[mukica]

in to v belih hlačah in mornarskem puloverju....

[Slavka]

 

http://www.youtube.com/watch?v=5KuSCQWgUdc&feature=related

[mukica]

 

lepo.....mmmmmm

[Sofia-Del_Sati]

Lahko vam pomaga obisk manualne terapije.

kako pa?

[mukica]

sori kaj je to?


sofi ja res si srečen ko se imaš rad

[Slavka]

Mukica  , kako si kaj? Večkrat pomislim nate in prav zanima me, kaj je novega pri tebi... 

[mukica]

slavka pozdravljena
počasi gre na boljše,v službi sem ok, doma sem ok (občasno kak panični ali pa tesnoba,če je hudo vzamem kak lexaurin-mogoče 2x na mesec),glede vožnje ne grem z glavo skozi zid,ker sem videla,da bolj se silim slabše je,tu okoli se peljem z avtom,v mesto pa pač zaenkrat grem z vlakom. v službo se vozim skupaj s sodelavko,vozim pa jaz že 14 dni s svojim avtom do službe v mestu.Probam čimbolj sprejeti to tesnobo,se ne jeziti nase in počasi naprej.sem pa povezana z možem in otroci,kar je veelik +,kar prej nisem bila.se preveč ne naprezam,ker tako ali tako imamo tako situacijo,da mož ni dobil že 6 plač,sedaj se mu nekaj kaže druga služba, pa še otroci so nonstop nekaj bolani,tamali je v jaslih pa prinese glih vsako bolezen domov...sem srečna,da je tako kot je in upam,da bo šlo na bolje in ne več na slabše..
kako pa si kaj ti?

[Slavka]

Muki  ... no saj ti uspeva...pa še boljše bo, boš videla. Morda samo nasvet, da probaš čimveč sama vozit, le tako boš namreč izgubila strah, ki te spremlja ob vožnji na "tisti" realciji.

Izpostavljanje je namreč en ključnih dejavnikov pri premagovanju strahu 

Drži se, pa oglasi se še kaj...


P.S.: Jaz sem pa že kar "kičasto" fajn... 

[trzinka]

P.S.: Jaz sem pa že kar "kičasto" fajn... 

bomo mi tale kič dol postrgal, pa dal ta prav nakit gor, bo lepš 

[Slavka]

  ... kič se ponavadi bolj "šajna"... 

[trzinka]

... kič se ponavadi bolj "šajna"... 

ja, tko pa sam slepa kura vid  , nerealen pogled